Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kraj (2.940)

1.      kràj  krája m (ȁ á) 1. del zemeljske površine, naseljen tako, da tvori zaključeno celoto: kraj ima veliko prebivalcev; preimenovati kraje; v tem kraju je več let služboval; odročen kraj; ekspr. prijazen kraj / bežal je iz kraja v kraj / domači, rodni kraj kjer je kdo doma, kjer se je kdo rodil / navesti kraj bivanja / ekspr. ves kraj je bil na nogah vsi prebivalci kraja // navadno s prilastkom ta del glede na določeno značilnost: ogled znamenitega partizanskega kraja / znan letoviški, zdraviliški kraj; seznaniti se s problematiko turističnih krajev 2. večji ali manjši del zemeljske površine: spoznal je veliko krajev; ta kraj je zasedel okupator / kraji so prenaseljeni / s kmetijstvom se ukvarjajo v mnogih krajih Jugoslavije / publ. nad naše kraje doteka hladen zrak / na nekaterih krajih je še sneg; ekspr. v vseh krajih je že bil povsod // navadno s prilastkom ta del a) glede na gospodarsko usmerjenost: znan industrijski kraj; vinorodni, žitorodni kraj / gospodarsko zelo pasiven, razvit kraj / kmetijski kraji v državi b) z oslabljenim pomenom glede na geografsko značilnost: gorski, nižinski kraj; ni se mogel privaditi na ravninski kraj / te rastline uspevajo samo v južnih krajih c) glede na podnebno značilnost: mrzel, senčen, sončen kraj; suh, vlažen kraj / te rastline uspevajo samo v toplih krajih č) glede na kakovost tal: ilovnat, peščen kraj / močvirnati kraji // v prislovni rabi, v zvezi z na izraža manjši del površine česa sploh: na enem kraju se madež še pozna; zofa je bila na več krajih raztrgana 3. navadno s prilastkom manjši del zemeljske površine sploh: poiskal je pripraven kraj in se skril; pokazal je kraj, kjer sta se srečala; težko dostopen kraj / zborni kraj je pred šolskim poslopjem; kraj (storitve) kaznivega dejanja; izpuščena sta bila čas in kraj dogajanja / ključe je spravil na varen kraj; na ta kraj bodo postavili spomenik; publ. priti na kraj nesreče; pren. sestanek ni primeren kraj za osebne obračune // v prislovni rabi, v zvezi na kraju samem tam, kjer se kaj zgodi, je: storilca so prijeli na kraju samem; skupina je gradivo zbirala na kraju samem 4. v prislovni rabi, s predlogom izraža največjo oddaljenost od a) središča: potegnil ga je h kraju; čisto pri kraju je hodil / na obeh krajih so bili ljudje / stal je na, ob kraju (ceste) b) izhodišča, začetka: prišel je do kraja (poti) / na kraju se soteska zoži / svetilka je na kraju mize / čisto na drugem kraju mesta / ekspr. na kraju svojih moči je bil // nav. ekspr., v zvezi z do izraža visoko stopnjo: do kraja sem se naveličal; to je do kraja hudoben človek; do kraja nesrečen, onemogel / dognati kaj do kraja; do kraja se moramo zmeniti / vse je do kraja razčiščeno 5. raba peša, v prislovni rabi, s predlogom izraža a) nastop dejanja; začetek: od kraja smo stanovali skupaj; od kraja se mu je čudno zdelo / začel je pripovedovati od kraja b) približevanje prenehanju dejanja; konec: avgust je šel h kraju / nevarnost je pri kraju / na kraju se je vse dobro izteklo / star. prišel je pod kraj dneva proti večeru 6. nav. mn., redko krajevec, krajec: gledal ga je izpod širokih krajev; klobuk z navzdol zavihanimi kraji 7. prva leta po 1945 najnižja upravna enota: kraji in mesta ● ekspr. nikdar mu ne prideš do kraja ne da se prepričati; ekspr. delati, jesti vse od kraja izraža podkrepitev trditve; star. odriniti od kraja od brega; ekspr. z njim gre hitro h kraju umrl bo; ekspr. nisem še pri kraju še nisem končal; dati kaj v kraj vkraj; ekspr. na kraju svojih moči je je že skoraj brez moči; star. to je že v kraju pospravljeno, spravljeno; ekspr. zna postaviti stvari na pravi kraj zna poiskati ustrezno, primerno rešitev; ekspr. na vse kraje se je videlo na vse strani; zelo zarasla kraja ceste robova; ekspr. niti na kraj pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na kraj sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja nikoli se ne konča; ekspr. govoril je brez konca in kraja zelo dolgo; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih na mnogih krajih, povsod; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ adm. namembni kraj v katerega je pošiljka namenjena; jur. izpolnitveni kraj v katerem se mora obveznost izpolniti; lingv. prislovno določilo kraja; rel. sveti kraji; prim. skraja ♪
2.      kràj  ž neskl. (ȁ) star., v prislovni rabi, s prilastkom, v zvezah: silil je zdaj v eno, zdaj v drugo kraj smer, stran; premakni se na ono kraj na ono stran ♪
3.      kraj  predl., star., z rodilnikom za izražanje stanja ali premikanja v bližini, na strani česa; ob, zraven: hiša stoji kraj gozda; vrbe rastejo kraj potoka / pot pelje kraj njive // za izražanje usmerjenosti v bližino, na stran česa: pokopati sina kraj očeta; primakniti stol kraj postelje / znositi plevel kraj njive na rob, na kraj ♪
4.      krája  -e ž (á) jemanje česa s prisvojitvenim namenom na skrivaj in brez dovoljenja in vednosti lastnika: zalotili so ga pri kraji; kraja denarja; kraja in goljufija / prijaviti krajo / nagnjenje h kraji ♪
5.      kraján  in krajàn -ána m (ȃ; ȁ á) knjiž. rojak, domačin: poznava se, saj sva krajana // pripadnik krajevne skupnosti: krajani so glasovali za samoprispevek ♪
6.      krájcar  -ja m (ȃ) 1. v stari Avstriji kovanec z vrednostjo ene stotine goldinarja: odprl je mošnjo in odštel nekaj krajcarjev; za zadnje krajcarje si je kupil kruh 2. ekspr. denar sploh: zaslužil je samo nekaj krajcarjev ● ekspr. nimam niti krajcarja nimam popolnoma nič denarja; ekspr. gleda na vsak krajcar je varčen; je skop; podobna sta si kakor krajcar krajcarju zelo ♪
7.      krájcarček  -čka m (ȃ) ekspr. manjšalnica od krajcar: plačal je dva krajcarčka / bil je brez krajcarčka ♪
8.      krájček  -čka m (ȃ) 1. nav. ekspr. manjšalnica od krajec: odrezati krajček; rjavo zapečen krajček / krajček belega kruha / krajček lune 2. ekspr. delček, košček: komaj se je videl krajček sonca; krajček zemlje ♪
9.      krájec  -jca m (ȃ) 1. kos kruha, odrezan na koncu štruce ali hlebca: pojedel je že več krajcev; suh, trd krajec // star. kos (zlasti kruha): odrezal si je velik krajec / krajec belega kruha 2. navadno v zvezi prvi, zadnji krajec luna, ko je viden njen desni ali levi del površine: na nebu se je pokazal prvi, zadnji krajec / lunin krajec; krajec lune // čas, ko je taka luna: ob prvem krajcu se je vreme spremenilo / luna je v krajcu 3. nav. mn. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: pogledal ga je izpod krajcev; široki krajci mu varujejo obraz / krajci klobuka 4. nav. mn., star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajci halje so se ji vlekli po tleh; krajci suknjiča / krajci ovratnika 5. redko delček, košček: krajec zemlje ◊ zool. zadnji (zob) sekalec ♪
10.      krájen  -jna -o prid. (ȃ) 1. ki je na kraju, robu: krajna ploskev / zadel ga je s krajnim koncem avtomobila 2. star. krajeven: pogovarjali so se o krajnih razmerah / krajna imena ♪
11.      krajepís  -a m (ȋ) knjiž. opis kraja, krajev: potopisi in krajepisi ♪
12.      krajepísen  -sna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na krajepis: krajepisni podatki / krajepisni zemljevid ♪
13.      krajepísje  -a s (ȋ) opisovanje krajev: domoznanstvo in krajepisje ♪
14.      krájevec  -vca m (á) nav. mn. 1. spodnji, navzven upognjeni del klobuka: nezaupno je gledal izpod krajevcev; črn klobuk z ozkimi krajevci; široki, veliki krajevci 2. star., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajevci suknjiča ♪
15.      krajéven  tudi krájeven -vna -o prid. (ẹ̄; á) nanašajoč se na kraj: seznaniti se s krajevnimi navadami; poznati krajevne potrebe; krajevne razmere / urediti krajevni promet; krajevni vlak, vodovod / krajevne padavine / krajevni praznik praznik, povezan s kakim pomembnim dogodkom iz zgodovine, zlasti iz narodnoosvobodilne vojne / krajevni ljudski odbor [KLO] prva leta po 1945 organ državne oblasti v kraju; krajevni urad upravni organ občinske skupščine zunaj njenega sedeža; krajevna skupnost samoupravna skupnost, v kateri so združeni delovni ljudje in občani naselja, dela naselja ali več povezanih naselij / krajevno ime / majhna, velika krajevna oddaljenost ◊ astr. krajevni čas po krajevnem poldnevniku merjeno trajanje; lingv. krajevni odvisnik odvisni stavek, ki izraža kraj dejanja nadrednega stavka; krajevni prislov; ptt krajevno telefonsko omrežje omrežje, ki povezuje s centralo telefonske priključke v določenem kraju ♪
16.      krajévnost  tudi krájevnost -i ž (ẹ̄; á) 1. krajevna opredeljenost ali vezanost: označevanje krajevnosti 2. knjiž. lastnost, značilnost krajevnega: v romanu je posebno zanimivo podajanje krajevnosti ♪
17.      krájina  -e ž (ā) knjiž. mejno ozemlje kake države, dežele: naseljevanje krajine / Vojna krajina ♪
18.      krajína  tudi krájina -e ž (í; ā) 1. knjiž. manjše ali večje ozemlje glede na oblikovanost, obraslost, urejenost; pokrajina: slikati krajino; krajina ob Otočcu; kultiviranje, varovanje krajine // pokrajina, ozemlje: megla je ležala nad krajino / rojstna krajina rojstni kraj 2. um. slika, na kateri je upodobljena pokrajina: na stenah visi nekaj krajin in portretov; razstava krajin ♪
19.      krajínar  -ja m (ȋ) um. slikar, ki upodablja pokrajino: znameniti krajinarji ♦ arhit. arhitekt krajinar strokovnjak za oblikovanje narave ♪
20.      krajínarski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na krajinarje: krajinarska poetičnost / krajinarski motiv krajinski ♪
21.      krajínarstvo  -a s (ȋ) um. slikarstvo, ki upodablja pokrajino: gojiti krajinarstvo; lirično krajinarstvo / profesor za krajinarstvo // publ. opisovanje pokrajine: za tega pisatelja je zelo značilno krajinarstvo ♪
22.      krajínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na krajíno: spoznati krajinske vrednote okolja / krajinski motiv / krajinska slika ♪
23.      krajíšče  -a s (í) geom. krajna, končna točka črte: označiti krajišče; krajišče daljice / povezati krajišča trikotnika // teh. krajni, končni del predmeta: krajišče vzvoda ♪
24.      krajíšnik  -a m (ȋ) knjiž. prebivalec mejnega ozemlja kake države, dežele: izseljevanje krajišnikov / krajišniki Furlanije // zgod. vojak Vojne krajine: četa krajišnikov ♪
25.      krájnik  -a m (ȃ) 1. deska z eno ravno in drugo izbočeno ploskvijo: pribiti krajnik; zavarovati stene s krajniki; hrastovi krajniki; plot iz krajnikov; žamanje in krajniki 2. redko, navadno s prilastkom konec, rob: povezal je krajnika palice / samo krajnik sonca je gledal izpod oblakov // nav. mn., knjiž., navadno s prilastkom koničasti podaljšek pri oblačilu: krajniki plašča 3. knjiž. kdor je krajni, zadnji v vrsti: krajnika sta stopila naprej // redko končnica: pri vstajanju se je moral z roko opreti na krajnik 4. nav. mn., redko spodnji, navzven upognjeni del klobuka; krajevec, krajec: široki krajniki ◊ zool. zadnji (zob) sekalec ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226