Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kr (8.876-8.900)


  1.      mehkolísten  -tna -o prid. (ȋ) vrtn., navadno v zvezi mehkolistna solata solata, ki ima mehke, sočne liste: krhkolistne in mehkolistne solate ♪
  2.      mêhkost  tudi mehkóst -i ž (é; ọ̑) 1. lastnost, značilnost mehkega: gladkost, prožnost, mehkost izdelka / mehkost in usklajenost gibov 2. ekspr. popustljivost, prizanesljivost: očetova nepopustljivost in materina mehkost / hotel je prikriti svojo mehkost ganjenost ♪
  3.      mehkôta  -e ž (ó) knjiž., redko mehkost: krhkost, mehkota, trdota in druge lastnosti / očetova nepopustljivost in materina mehkota popustljivost, prizanesljivost ♪
  4.      mehkúž  -a m (ū) 1. star. mehkužen človek: same ženske so ga vzgajale, zato je tak mehkuž in sanjač 2. rak po levitvi, dokler še nima oklepa: mehkuž ostane v skrivališču kak teden ◊ agr. jajce, ki nima trdega apnenčastega ovoja ♪
  5.      mehúr  -ja m (ú) 1. okrogla tvorba s tankimi stenami, katere notranjost je napolnjena s plinom ali tekočino: mehur se je naredil; predreti mehur; milni mehur; napet mehur / na hrbet si je privezal plavalni mehur / zračni mehurji se dvigajo iz globine vode; pren., knjiž. mehurji luči 2. polkrožna tvorba, ki se napravi na površju tkiva, zlasti kože, zaradi bolezni ali poškodbe: na koži so se napravili mehurji zaradi sončnih opeklin; gnojni mehurji // tej podobna tvorba sploh: obleka se slabo prilega, na hrbtu se delajo mehurji 3. organ za zbiranje seča: prehladil si je mehur; bolečine v mehurju / izprazniti bolniku mehur; vulg. odcediti si, pog., ekspr. olajšati si mehur opraviti malo potrebo / napihniti (svinjski) mehur / sečni mehur // nekdaj vrečki podobna priprava iz tega organa, navadno svinjskega, za nošenje tobaka: mehur s tobakom je šel iz rok v roke; v pipo je tlačil tobak iz obrabljenega mehurja / tobačni mehur / mehur tobaka ◊ anat. žolčni mehur mehur ob jetrih, kjer se zbira (odvečni) žolč; bot. plavalni mehur z zrakom napolnjeni del steljke; metal. plinski mehur droben mehurček plina v ulitkih kot livarska napaka; zool. črnilni mehur črnilna žleza; vzdušni ali ribji mehur organ, s katerim riba uravnava dviganje ali spuščanje v vodi; zvočni mehur organ za krepitev glasu pri nekaterih živalih ♪
  6.      mêja  -e stil. -é ž, rod. mn. mêj in mejá (é) 1. črta, ki ločuje, razmejuje države ali ozemlja: meja poteka, teče po vrhovih gor; označiti mejo; državna, občinska meja / Jugoslavija in Madžarska imata zelo dolgo skupno mejo; prestopiti mejo / ta meja je strateška, utrjena / publ. položaj na meji je napet mejni državi sta na meji pripravljeni za morebiten spopad // črta, ki ločuje, razmejuje zemljišča, parcele: kositi čez mejo; meje po katastrski mapi / soseda se tožita zaradi meje / meje igrišča so slabo označene 2. s prilastkom kar ločuje, razmejuje kaj sploh: jezikovne, pojmovne meje; meja med poezijo in prozo; meja med vzdrževalnimi in obnovitvenimi stroški je bolj ali manj premična / knjiž. meja ločnica 3. mn., publ., s prilastkom področje, območje: država je po vojni razširila svoje meje / z oslabljenim pomenom: Slovenci zunaj meja Jugoslavije v tujini, tujih državah; meje znanja se širijo / pisar. delati, ukrepati v mejah predpisov po predpisih 4. navadno s prilastkom določena najvišja ali najnižja stopnja, velikost česa: meja se je premaknila navzdol, navzgor; prekoračiti predpisano starostno mejo / kritična, spodnja meja / določiti meje, v katerih občine predpisujejo višino prispevkov / poslovati na meji rentabilnosti komaj še rentabilno 5. nezoran, travnat del med njivami: sosed je tudi letos preoral mejo; na mejah je nakosil za kopico sena 6. navadno v zvezi živa meja vrsta strnjeno nasajenega nizkega grmičevja, navadno za ograditev, razmejitev: negovati, zasaditi živo mejo; drenova, gabrova živa meja ● odpreti mejo dovoliti prihod, uvoz v državo, na ozemlje ali odhod, izvoz iz države, z ozemlja; ekspr. vsaka stvar ima svoje meje pri vsakem dejanju, ravnanju je treba upoštevati določene norme; ekspr. to presega vse meje izraža nedopustnost česa; ekspr. brez meje razpravljajo, ne naredijo pa nič zelo veliko, dolgo razpravljajo; ekspr. biti do skrajne meje pošten zelo pošten; to je res le do določene, neke meje le deloma, delno; ekspr. iti do zadnjih mej storiti vse, kar se da, ne glede na težave, posledice; pog. čez mejo jo je popihal odšel je ilegalno v tujino ◊ fiz. meja elastičnosti največja obremenitev, ki še ne spremeni trajno oblike telesa; geogr. datumska meja na kateri se spremeni datum za en dan; zgornja gozdna meja višina, do katere sega strnjen gozd; gozd. drevesna meja nadmorska višina, do katere še raste drevje; zgod. borci za severno mejo udeleženci bojev za priključitev slovenske Koroške in Štajerske k Jugoslaviji od 1918 do 1919 ♪
  7.      mejáštvo  -a s (ȃ) knjiž. stanje, ko ima kdo s kom isto, skupno mejo: slovensko mejaštvo na Germane in Romane / za to pokrajino je bilo turško mejaštvo neugodno sosedstvo ♪
  8.      méjdan  -a m (ẹ̑) 1. zastar. dvoboj, boj: pozval je viteza na mejdan // kraj dvoboja, boja: veliko jih je padlo na mejdanu 2. v orientalskem okolju trg, tržni prostor: na mejdanu poleg železniške postaje so se zbirale majhne gruče Arabcev ♪
  9.      mèjdún  in méjdún medm. (ȅ-ȗ; ẹ̑-ȗ) pog. izraža podkrepitev trditve: mejdun, je to lep pes ♪
  10.      mèjdúnaj  in méjdúnaj medm. (ȅ-ū; ẹ̑-ū) pog. izraža podkrepitev trditve: mejdunaj, ali nam je trda predla ♪
  11.      mèjdúš  in méjdúš medm. (ȅ-ū; ẹ̑-ū) pog. izraža močno podkrepitev trditve: mejduš, kako je lačen ♪
  12.      méjen  -jna -o prid. (ẹ̄) nanašajoč se na mejo: a) mejna pokrajina; nemiri na mejnem področju / mejni spor / mejni jarek, kamen; mejni prehod / mejna črta b) revija je objavljala iz vzgojnih razlogov tudi mejne proizvode pesniškega ustvarjanja; preseči mejno hitrost, težo c) to je mejni primer iz sodne prakse; mejno področje med zdravstveno, socialno in pedagoško službo ● mejna znanost znanost, ki sega na področje drugih samostojnih znanosti ◊ ekon. mejna korist korist zaradi dodatne enote dobrine, blaga; filoz. mejna situacija po eksistencialistični filozofiji položaj, v katerem se človek zave omejenosti svojih možnosti; geom. mejna ploskev površje kakega geometrijskega telesa ali del tega površja; mat. mejna vrednost limita; strojn. mejna mera največja ali najmanjša mera, ki jo sme imeti izdelek, da je še uporaben; mejna plast plast tekočine, plina, ki se giblje tik ob steni; zgod. mejni grof grof, ki je imel v lasti obmejno pokrajino ♪
  13.      Méka  -e ž (ẹ́) knjiž., ekspr., s prilastkom mesto, kraj, v katerem je središče kake dejavnosti: gledališka Meka ga je razočarala; Pariz, Meka slikarjev ♪
  14.      mekína  -e ž (í) agr. trši ovoj semena prosa, ječmena, tesno zrasel z vsebino: tolkel je proso in tako odstranjeval mekine // mn. ti ovoji, odstranjeni z luščenjem, tolčenjem: krmiti z mekinami; vreča mekin ● ekspr. oče si zaračuna vsako plevo, vsako mekino malenkost ♪
  15.      meksikájnar  -ja m (ȃ) nekdaj 1. (prostovoljni) vojak mehiškega cesarja Maksimilijana: meksikajnarji so se odpeljali iz Ljubljane proti morju 2. nav. mn. škorenj z zgoraj trdimi, spodaj nagubanimi golenicami: mož v telovniku, kratkih irhastih hlačah in meksikajnarjih ♪
  16.      mél  -a m (ẹ̑) mel ž: ploščate skale so bile pokrite z drobnim, belim melom / na melu je ležal sneg melišču ♪
  17.      mél  -í ž, daj., mest. ed. méli tudi mêli (ẹ̑) 1. droben pesek, razpadli delci kamnin: na kamnitih ploščah se je nabrala drobna, bela mel; vse pobočje je pokrivala sipka mel // melišče: steza drži čez meli / v meleh pod vrhovi je še sneg; zagledal ga je visoko v meleh 2. zastar. drobir: mel iz barja / lesena mel ♪
  18.      melamín  -a m (ȋ) kem. brezbarvna kristalna snov za izdelovanje umetnih smol, ki pri višji temperaturi ne postanejo mehke: tovarna melamina ♪
  19.      melanhóličen  -čna -o prid. (ọ̑) čustveno zelo prizadet in pesimistično razpoložen: melanholičen človek; postati melanholičen / melanholičen temperament // ki izraža tako prizadetost in tako razpoloženje: melanholičen pogled / obšle so ga melanholične misli / melanholična jesenska pokrajina ♪
  20.      melanholíja  -e ž (ȋ) 1. duševno stanje, značilno za človeka melanholičnega temperamenta: obšla ga je melanholija; hitro se je otresel melanholije / melanholija v glasu, očeh / melanholija jesenske pokrajine 2. psiht. duševna bolezen, ki se kaže v žalostnem, mračnem razpoloženju, v nesproščeni duševni in telesni dejavnosti: bolnik z akutno melanholijo ♪
  21.      melása  -e ž (ȃ) kem. gosta, temno rjava tekočina, ki ostane pri proizvodnji sladkorja: krmilu dodana melasa; špirit iz melase ♪
  22.      melinít  -a m (ȋ) kem. brizantno razstrelivo, katerega glavna sestavina je pikrinska kislina; ekrazit: granate so nekdaj polnili z melinitom ♪
  23.      melíniti se  -im se nedov. (í ȋ) knjiž., redko zaradi drobljenja, krušenja usipati se, drseti: pesek se melini z brega / snežne plasti se melinijo ♪
  24.      meliorácija  -e ž (á) izboljšanje zemljišč z osuševanjem, namakanjem, dodajanjem manjkajočih snovi: povečati donos z melioracijo; melioracija kmetijskih zemljišč; sredstva za melioracijo so zagotovljena / melioracija gozdov izboljšanje gozdov z gojitvijo ustreznejših drevesnih vrst, skrbnejšim vzdrževanjem ♪
  25.      melioracíjski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na melioracijo: melioracijski ukrepi; melioracijska dela / melioracijski načrt / nova melioracijska področja ♪

   8.751 8.776 8.801 8.826 8.851 8.876 8.901 8.926 8.951 8.976  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA