Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kr (7.651-7.675)


  1.      koagulírati  -am nedov. in dov. (ȋ) kem., med. prehajati iz koloidne raztopine v želatinasto snov; skrknjevati, strjevati se: albumin pri pasteriziranju koagulira / mleko koagulira; preh. formaldehid koagulira beljakovine ♪
  2.      kobáliti  -im nedov. (ā ȃ) redko okobal sedeti, premikati se: kobaliti na stolu / kobalil je osla skozi vas kobáliti se in kobáliti ekspr. nerodno, okorno hoditi: kobaliti se navkreber / kobaliti se čez posekano drevje ♪
  3.      kobálja  -e ž (á) 1. star. v dva ali več krakov razraslo drevo; debelna rogovila: na voz je naložil tri kobalje / splezati v kobaljo hrasta v prostor med kraki drevesa 2. nav. mn., zastar. noga: potegnil ga je za kobalje iz vode; dolge, suhe kobalje / v prislovni rabi v kobaljo sedeti okobal // mesto med nogami, korak: hlače so se v kobalji raztrgale ♪
  4.      kobíla  -e ž (í) 1. odrasla samica konja: kobila je zarezgetala; napreči, pognati kobilo / čistokrvna, plemenska kobila; grbonosa kobila ki ima zgornji del gobca izbočen ∙ preg. kovačeva kobila je zmeraj bosa pri poklicnih storitvah svojca pridejo domači zadnji na vrsto 2. nizko ženska močne postave, navadno mlajša: zbrale so se same kobile / vse tri hčere so bile prave kobile 3. nar. lesena priprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: hlod sta položila na kobilo / tesarska kobila // opornik, navadno pri lesenem mostu; mostna koza: med kobilami je tekel potok / mostna kobila ♪
  5.      kobilárna  -e ž (ȃ) kraj, prostor za vzrejo konj: kupil je konja v kobilarni / kobilarna v Lipici ♪
  6.      kobíličji  -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na kobilice: kobiličja krila; kobiličje telo / kobiličje leto leto, ko se v velikih množinah pojavijo kobilice selivke ♪
  7.      kòc  kôca m (ȍ ó) pog. (volnena) odeja, zlasti slabša: s seboj je nosil šotorko in koc; razgrniti koc na tla; pokriti se s kocem; debel, volnen koc; konjski, vojaški koc ♪
  8.      kôca  -e ž (ó) nar. vzhodno (volnena) odeja, zlasti slabša: pokriti se s koco ♪
  9.      kôcast  -a -o prid. (ó) 1. pokrit, obdan z neurejeno razvrščenimi (dolgimi) dlakami: majhen kocast pes; kocast rep veverice / bundo je imel podloženo s kocasto kozjo kožo / kocasta površina tkanine / telovnik iz kocastega blaga; kocasto posteljno pregrinjalo 2. redko velik, cunjast: kocaste snežinke ♪
  10.      kocén  -a m (ẹ̑) 1. zelnato steblo, zlasti pri zelju, ohrovtu: zeljne glave je porezala, koceni pa so ostali kar na njivi; zeljne in ohrovtove kocene pokrmijo kravam 2. peclju podoben del gobe: kocen ni bil več užiten ♪
  11.      kocénje  -a s (ẹ̑) več (zeljnih, ohrovtovih) kocenov, koceni: košaro kocenja je stresla kravi v jasli ♪
  12.      kócka  -e ž (ọ̑) 1. geom. telo, ki ga omejuje šest kvadratov: narisati kocko; izračunaj prostornino kocke / marmornati podstavek v obliki kocke 2. predmet take ali podobne oblike: rezljal je kocke iz lesa; na cesti so veliki kupi granitnih kock za tlakovanje / otroka se najraje igrata s kockami / dati v čaj dve kocki sladkorja / mn. narezati kruh, slanino na kocke / mn. sladkor je v kockah, prahu / jušna kocka v obliki kocke embaliran koncentrat za pripravo juhe ali izboljšavo njenega okusa // tak predmet s pikami na ploskvah, ki se uporablja pri igrah na srečo: vreči, zakotaliti kocko; igralci so napeto gledali v kotalečo se kocko / jetnika sta vrgla kocko za poslednjo cigareto sta žrebala s kocko; žrtev so določili s kocko z žrebanjem s kocko / pog. metati kocke kockati ● ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; (po)staviti ugled, prihodnost, življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. njegova usoda je na kocki možna je najbolj neugodna rešitev, razplet ♪
  13.      kôcka  tudi kócka -e ž (ȏ; ọ̑) nekdaj veliko, navadno v obliki trikotnika preganjeno ogrinjalo iz debelejšega blaga: ogrniti kocko; pokriti se s kocko; topla zimska kocka ♪
  14.      kóckast  -a -o prid. (ọ̑) 1. ki ima obliko kocke: kockast kristal; kockaste zgradbe moderne stanovanjske četrti 2. ki ima navadno večbarvni vzorec v obliki kvadratov: kockast prt / kockasto blago za obleko karirasto / kockast vzorec ♪
  15.      kòč  kôča m (ȍ ó) 1. nar. gorenjsko ograjen prostor v kotu hleva, zlasti za prašiče: zapreti prašičke v koč 2. lov. skrivališče za lovca na tleh, narejeno iz vej: skril se je v koč in čakal na ruševca ♪
  16.      kóča  -e ž (ọ́) 1. gostišče v gorah, zlasti manjše: koča je vse leto oskrbovana; prenočila sta v koči / planinska koča 2. zasilno, občasno prebivališče: sredi gozda si je postavil kočo / drvarska, planšarska, ribiška koča 3. star. majhna, preprosta hiša, bajta: posedati pred kočo; kmečka, lesena koča // zelo majhno posestvo: na koči se težko živi ◊ rib. vlačilna mreža v obliki vreče za lov morskih rib ♪
  17.      kočeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. zlasti v ruskem okolju, nekdaj nomadsko živeti, biti nomad: to pleme še vedno kočuje / kočevali so iz kraja v kraj 2. knjiž., redko zasilno prebivati, taboriti, šotoriti: vojaki so kočevali v majhni oazi ♪
  18.      kočíja  -e ž (ȋ) udoben, navadno dvovprežen, pokrit voz: sedel je v kočijo; zapreči konje v kočijo; voziti se v veliki, gosposki kočiji / poštna kočija nekdaj za prevoz pošte in potnikov ● ekspr. pav je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom ♪
  19.      kočljív  -a -o prid., kočljívejši (ȋ í) 1. nav. ekspr. ki povzroča občutek neprijetnosti, zadrege: pogovor je postajal kočljiv; kočljivo vprašanje / kočljiv človek pretirano občutljiv / znašli so se v kočljivem položaju // ki zahteva pri uresničitvi sposobnost, spretnost, pronicljivost: dobiti kočljivo nalogo; reševati kočljive zadeve / kočljiv poklic 2. zastar. izbirčen, zahteven: otrok je razvajen in kočljiv / opravljen s kočljivo skrbnostjo (pretirano) veliko ♪
  20.      kóčna  -e ž (ọ̄) geogr. zgornji, polkrožno zaključeni del ledeniške doline; krnica ♪
  21.      kód  prisl. (ọ̄) 1. izraža vprašanje po prostoru, po katerem se dogaja premikanje: kod si hodil, da te nisem srečal? kod se gre na grad? / do kod hočeš priti? dokod; od kod si doma? odkod / raba peša kod bi ušel? kje / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povprašaj, kod se gre na postajo; ekspr. kod vse je blodil, se ne spominja ∙ ekspr. ne ve ne kod ne kam je v položaju brez izhoda // zastar. izraža vprašanje po kraju, na katerem se dejanje dogaja; kje: kod neki se skriva? 2. raba peša izraža, da se dejanje dogaja na nedoločenem, poljubnem kraju; kje: ne hodi po gozdu, lahko se kod zgubiš; gotovo se skriva tam kod; prim. bogve, kdove ♪
  22.      kodélja  -e ž (ẹ̑) v šop zvito očiščeno predivo za ročno predenje: na preslico je nataknila novo kodeljo; puliti laneno predivo iz kodelje; razkuštrana glava, podobna veliki kodelji; pren., ekspr. njegov obraz je bil ogromna kodelja sivih kocin ♦ tekst. preja iz kratkih konopljenih izčesanih vlaken ♪
  23.      kóder  -dra m (ọ́) 1. zvit, zavit šop las ali dolge dlake: kodri ji silijo na čelo; gosti črni kodri / ekspr. razčesavati kodre (kodraste) lase; pren., ekspr. koder cigaretnega dima 2. manjši hišni pes vitke postave z dolgo kodrasto dlako: čistokrvni koder ♪
  24.      kóder  [dǝr] vez. (ọ̑) v oziralnih odvisnih stavkih za izražanje prostora, po katerem se dogaja premikanje: koder je divjal vihar, je drevje polomljeno / zapelji, do koder moreš dokoder; odšel je v kraj, od koder ni vrnitve odkoder // za izražanje poljubnosti prostora, po katerem se dogaja premikanje: koder hodi, ga spremljajo otroci // zastar. za izražanje kraja, na katerem se dejanje dogaja; kjer: potoval je v London, koder živijo njegovi sorodniki ♪
  25.      kodificírati  -am dov. in nedov. (ȋ) združiti različne zakone ali nepisana pravna določila v enoten (zakonski) tekst: konferenca je kodificirala velik del pomorskega prava // knjiž. uzakoniti, normirati: ustava je kodificirala ustaljene družbene norme / kodificirati knjižni jezik kodificíran -a -o: knjižni jezik takrat še ni bil kodificiran; kodificirano pravo ♪

   7.526 7.551 7.576 7.601 7.626 7.651 7.676 7.701 7.726 7.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA