Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kr (6.826-6.850)


  1.      izprežáti  -ím dov., izprêži in izpréži; izprêžal in izpréžal (á í) s prežanjem zagledati, odkriti: izprežal je skrito znamenje, kje naj se umakne / izprežal je priliko, da je pobegnil / ekspr. pri ključavnici je vse izprežala ♪
  2.      izpríčati  -am dov. (ȋ ȋ) 1. knjiž. javno pokazati, izraziti: ljudstvo je v boju izpričalo svojo nacionalno zavest; izpričati pripravljenost za sodelovanje; ob katastrofi se je izpričala mednarodna solidarnost / redko dveletni premor se je pri pesniku izpričal kot zorenje pokazal 2. star. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi; dokazati: na sodišču je izpričal svojo nedolžnost; zastar. niso mu mogli izpričati, da je zažgal hišo / pred gospodarjem sta morala izpričati resničnost dogodka potrditi izpríčan -a -o 1. deležnik od izpričati: enotnost gledišč je izpričana 2. knjiž. za katerega je znan, potrjen obstoj: ta kraj je izpričan že v srednjem veku; zgodovinsko izpričano ime ♪
  3.      izpričeváti  -újem tudi spričeváti -újem nedov. (á ȗ) 1. knjiž. javno kazati, izražati: izpričevati svoje nazore; s svojim oblačenjem izpričuješ slab okus; v kompoziciji črtic se izpričuje pisateljeva nadarjenost // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa; dokazovati: ti zgledi izpričujejo, kako gre jezik včasih svojo pot; vsaka ped zemlje je izpričevala, da jo skrbno obdelujejo 2. star. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi; dokazovati: izpričevati svojo nedolžnost / vsa vas izpričuje resničnost tega dogodka izpričeváti se tudi spričeváti se nar. opravičevati se: izpričeval se je, da mu je žal za to, kar je storil ♪
  4.      izpríditi  -im tudi spríditi -im dov. (í ȋ) ekspr. povzročiti, da kdo nima več pozitivnih lastnosti, zlasti v moralnem pogledu: družba ga je izpridila; izpriditi mladino s slabim branjem; v tujini se je do kraja izpridil / izpridil jo je v sleparko / idejno, politično se izpriditi / stare vrednote so se izpridile v puhle konvencionalnosti ∙ star. žena se mu je izpridila s sosedom imela spolne odnose z njim izpríditi se tudi spríditi se nar. povzročiti, da kaj nima več kakovosti v zadostni meri; pokvariti se: meso se na toplem izpridi / ta jed se hitro izpridi postane neužitna izpríjen in izpríden tudi spríjen in spríden -a -o: izprijen človek; izprijena hrana ♪
  5.      izprosíti  -prósim tudi sprosíti sprósim dov., izpróšen tudi spróšen (ȋ ọ́) 1. s prošnjami priti do česa: hrano so izprosili pri sosedih; izprosila je, da so vzeli sina na delo; za nekaj dni si je izprosil dopust // rel. s prošnjami, molitvijo priti do česa: izprositi milost, nebesa, srečo / Mati božja naj mu izprosi zdravje 2. redko pregovoriti, prepričati: očeta ne bo mogoče izprositi ● nar. belokranjsko izprositi (si) dekle dobiti soglasje, privoljenje pri snubljenju, zasnubiti ♪
  6.      izpŕsiti se  -im se dov. (r̄ ȓ) 1. izbočiti prsi: vzravnal se je in izprsil; bahavo se je izprsil, da se mu je križ skoraj zvil v lok 2. ekspr. pobahati se, postaviti se: pred tovariši se rad izprsi ∙ ekspr. mene poglej! Tako je treba delati, se je izprsil samozavestno, bahavo rekel, povedal ♪
  7.      izpŕskati  -am dov. (r̄ ȓ) ekspr., redko krčevito se smejoč reči, povedati: to je izprskal v glasnem smehu izpŕskati se pog., ekspr. povedati vse, zlasti kar koga teži, vznemirja: naj se izprska in izkašlja ● nizko pusti ga, naj se izprska, je zavpil spolno izživi ♪
  8.      izprševáti  -újem nedov. (á ȗ) pršeč oddajati delce: raketa izpršuje iskre ♪
  9.      izpúhniti  -em dov. (ú ȗ) s puhanjem naenkrat spraviti iz ust, pljuč: izpuhnil je oblaček dima; izpuhniti toplo sapo ♪
  10.      izpulíti  in izpúliti -im tudi spulíti in spúliti -im dov. (ȋ ú) 1. z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz snovi, v kateri tiči: izpuliti las, zob; izpuliti nit iz blaga; izpuliti rastlino s korenino vred / izpuliti ptici perje populiti; pren., ekspr. izpuliti pohlepnost iz srca ∙ pog., ekspr. izpuliti hudiču rep doseči, napraviti kaj navidez nemogočega; z drznim dejanjem napraviti kaj neškodljivo // z vlečenjem, potegovanjem spraviti kaj iz česa sploh: komaj mu je izpulil nož iz rok; izpulila mu je roko, ki jo je držal; izpulil se mu je iz rok; pren., publ. na domačem terenu so jim izpulili zmago 2. ekspr. z vztrajnim prigovarjanjem priti do česa: izpulil mu je zadnje dinarje / iz otrok so izpulili vso skrivnost izpúljen tudi spúljen -a -o: izpuljen las, zob; izpuljeno perje ♪
  11.      izpustíti  -ím tudi spustíti -ím dov., izpústil tudi spústil (ȋ í) 1. prenehati imeti kaj z rokami oprijeto: prijel ga je in ga takoj izpustil; izpustiti kozarec, vrv; izpustiti iz rok; če se boš izpustil, boš padel 2. spraviti kaj (tekočega) iz česa: izpustiti vodo iz bazena, paro iz cevi / izpustiti sapo / izpustiti prašiču kri z vbodljajem povzročiti, da odteče kri // povzročiti, narediti, da pride žival iz česa: izpustiti živino; izpustiti konje na pašo 3. prenehati ohranjati koga na določenem mestu: izpustiti talce; izpustiti iz ječe; zaradi pomanjkanja dokazov so ga izpustili / izpustili so ga iz vojske; izpustiti učence domov // navadno z nikalnico ne dovoliti oditi, zapustiti določeno mesto: prišel bi bil prej, pa me niso izpustili / tako družaben je, da ga ne izpustimo več 4. ne navesti, ne upoštevati: izpustiti člen, črko, številko; pri prepisovanju je izpustil cel stavek 5. pog. ne udeležiti se česa, kar se večkrat pojavlja: nobenega plesa ne izpusti; več predavanj je izpustil / ekspr. vse pogosteje prihaja, zdaj ne izpusti nobene nedelje več // ne upoštevati vsega, kar je v medsebojni povezanosti: prebarval je vsa okna, le eno je izpustil 6. pog., ekspr. izstreliti: izpustiti rafal na sovražnika ● ekspr. misel na beg me ni več izpustila neprenehoma sem mislil na beg; ekspr. niti solze ni izpustila ni zajokala; zastar. izpustiti dušo umreti; redko izpustiti komu oko iztakniti; pog., ekspr. včasih izpusti kako pametno reče, pove; izpustiti ugodno priložnost ne izrabiti; ekspr. izpustiti zmago iz rok ne zmagati kljub ugodnemu položaju; ekspr. ne izpusti ga iz oči neprestano ga gleda, nadzoruje; ekspr. izpustil je vajeti iz rok dopustil je, da se kaka stvar razvija brez njegovega vodstva, vpliva; ekspr. ne izpusti ga izpred oči neprestano ga ima blizu sebe ◊ jur. izpustiti pogojno; šport. diskvalificirali so ga, ker je izpustil vratca izpustíti se tudi spustíti se pojaviti se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji so se mu izpustili po obrazu izpuščèn tudi spuščèn -êna -o: pogojno izpuščen; izpuščena beseda; izpuščena priložnost; izpuščeno število; prim. spustiti ♪
  12.      izpúščati  -am tudi spúščati -am nedov. (ú) 1. večkrat izpustiti: izpuščati predmete iz rok 2. spravljati kaj (tekočega) iz česa: izpuščati oblake dima iz pipe; izpuščati tekočino v ozkem curku / ekspr. izpuščati nerazločne glasove ∙ ekspr. počasi izpušča besede iz ust počasi govori; nizko izpuščati jih pline iz črevesja // povzročati, delati, da pride žival iz česa: izpuščati živino na pašo 3. ne ohranjati koga na določenem mestu: izpuščati zapornike; izpuščati iz ječe, na prostost 4. ne navajati, ne upoštevati: izpuščati črke, številke; pri prepisovanju je izpuščal cele stavke izpúščati se tudi spúščati se pojavljati se kot bolezenska sprememba različne oblike in vrste na koži ali sluznici: mozolji se mu izpuščajo; prim. spuščati ♪
  13.      izrabíti  in izrábiti -im dov. (ȋ á) 1. popolnoma, v celoti porabiti: izrabiti ves kredit // napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko izpolni: izrabiti prostor / ves prosti čas izrabi za študij 2. napraviti, da kaj opravi svoj namen: maksimalno izrabiti stroj; izrabiti energetske vire 3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti: izrabiti ugodne razmere / izrabil je ugodno priložnost in zbežal // napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti: izrabiti službeni položaj; izrabiti predpise 4. neplačano si prilastiti proizvode tujega dela: brezobzirno izrabiti delavce 5. z dolgo rabo, uporabo napraviti kaj neuporabno, neprimerno: čopič je izrabil do držaja; čevlji so se že izrabili; stroj se je čisto izrabil / žival se pri težkem delu kmalu izrabi izčrpa, oslabi izrábljen -a -o: dobro izrabljen čas; načrtno izrabljen prostor; stroj je že izrabljen ♪
  14.      ízraelski  in izraélski -a -o prid. (ȋ; ẹ̑) nanašajoč se na (biblijske) Izraelce ali Izrael: izraelski kralji / spopad izraelskih in egiptovskih čet / izraelska država ♪
  15.      izravnánje  tudi zravnánje -a s (ȃ) glagolnik od izravnati: izravnanje tal / izravnanje krivine / izravnanje plačilne bilance; prim. zravnanje ♪
  16.      izràz  -áza m (ȁ á) 1. jezikovna enota iz glasov, besed za označevanje pojmov: kaj pomeni ta izraz? navedena izraza se rabita kot sinonima; delati, ustvarjati izraze za nove pojme; uporabljati izbrane, jasne, vsakdanje izraze; prevajalec ni našel najbolj ustreznega izraza za nemško besedo; domači, grški, tuji izrazi; knjiž. ekspresivni izrazi; grob, vulgaren, zastarel izraz / enobesedni, večbesedni izrazi; gastronomski, medicinski izrazi; to je knjižni, pesniški izraz; strokovni izrazi; zbirati izraze iz narečja / kot vljudnostna fraza pijan je bil, oprostite izrazu, kot krava 2. ed., knjiž., s prilastkom način posredovanja misli, čustev, doživljanja: pesnik izboljšuje svoj pesniški izraz; sodoben gledališki izraz; po sili umetniškega izraza ga ni še nihče prekosil; zgoščenost izraza / pesnica je našla tanek izraz za svoj čustveni svet 3. nav. ed., navadno s prilastkom videz, zunanja podoba, zlasti obraza, oči, ki kaže razpoloženje, čustva: v njenih očeh je bil nenavaden izraz; vesel izraz mu je legel na obraz; njegove oči so brez izraza; čuden, otožen izraz (obraza, na obrazu); gledati z izrazom obupanca; izraz zaničevanja in sovraštva / izraz njegovega glasu je bil tak, da so vsi jokali // zastar. videz, zunanja podoba sploh: po obsegu in izrazu je to skromno grajsko poslopje 4. ed., z rodilnikom to, v čemer se kaj kaže, izraža: umetnost je izraz časa; ljudske pesmi so najpristnejši izraz ljudske duše; to dejanje je izraz ljubezni; predsednikov obisk je izraz prijateljskega sodelovanja obeh držav; kot izraz hvaležnosti mu je podaril knjigo / potrtost ni ostala brez zunanjega izraza 5. nav. mn., publ., z rodilnikom kar kaže, izraža kaj: predsednika so sprejeli z izrazi prijateljstva, simpatij / kot vljudnostna fraza sprejmite izraze (globokega) sožalja, spoštovanja 6. publ., v zvezi prihajati, priti do izraza postajati, postati bolj opazen, viden, jasen: to mnenje je prišlo v referatu dobro do izraza; črni lasje pridejo ob sinji obleki posebno do izraza; slika v tem prostoru ne prihaja prav do izraza / njegovo znanje ni prišlo do izraza // v zvezi dobiti, najti svoj izraz izraziti se, pokazati se: razumevanje za naravo je dobilo svoj izraz v planinstvu; malodušnost je našla svoj umetniški izraz v Cankarjevih Hlapcih // v zvezi dati izraz izraziti: dati izraz čustvu ● ekspr. dati izraza svojim čustvom, veselju sproščeno izraziti svoja čustva, veselje; ekspr. svojo vlogo je odigrala brez izraza neizrazito, medlo ◊ ekon. denarni izraz vrednosti blaga; lingv. mednarodni izraz beseda, zlasti grško-latinskega, angleškega izvora, ki se uporablja v mnogih drugih jezikih; izraz količine; mat. matematični izraz števila, povezana z računskimi znaki; muz. glasbeni izraz zvočna upodobitev skladateljevega doživljanja; označba za izraz izvajanja ♪
  17.      izrázen  -zna -o prid. (ā) 1. nanašajoč se na izraz, izražanje: a) raziskovanje slovenskega izraznega fonda; vsebinska in izrazna razčlenitev pesmi b) za impresionista je barva izrazni element; izrazne kretnje / izrazna moč, ohlapnost, sposobnost / filmska, glasbena, gledališka, pesniška izrazna sredstva ♦ anat. izrazne mišice obrazne mišice, s premikanjem katerih se izražajo čustva, razpoloženje; kor. izrazni ples ples, ki izraža čustva, razpoloženje 2. redko ki se da izraziti; izrazljiv: količina mora biti številčno izrazna izrázno prisl.: ti plesi izrazno niso posebno bogati; delo je izrazno zanimivo ♪
  18.      izrazítelj  -a m (ȋ) knjiž., redko izpovedovalec: kritik izhaja s stališča, da je pesnik izrazitelj svetovnega gorja ♪
  19.      izráziti  -im dov. (á ȃ) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izraziti mnenje, pomisleke; burno izraziti svoja čustva; javno, pismeno izraziti svoje zahteve; izraziti kaj z besedami, kretnjami, mimiko; izraziti soglasje z gibom glave; preprosta ljudstva izražajo svoje razpoloženje zlasti s petjem in plesom / izraziti s slikarskimi sredstvi ♦ lingv. izraziti začudenje z medmetom 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izraziti dvom o rešitvi krize; izraziti komu hvalo, občudovanje, zahvalo; izrazil je obžalovanje, ker ni mogel priti obžaloval je; izraziti sožalje svojcem umrlega; udeleženci simpozija so izrazili željo, da bi se še kdaj srečali / veleposlanik je izrazil prepričanje, da bo spor rešen po mirni poti; vlada je izrazila zaskrbljenost nad položajem v svetu / izraziti vdanost predsedniku ∙ publ. večina volivcev mu je izrazila zaupanje je glasovala zanj 3. prikazati, podati z določenimi znaki, enotami: število 6 lahko izrazimo v obliki 2 x 3; izraziti vrednost blaga v dolarjih; izraziti s kemijsko formulo / to lahko izrazimo tudi matematično izráziti se 1. uporabiti jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: otrok se še ne zna izraziti; izbrano, jasno, pravilno se izraziti; slabo si se izrazil // publ., navadno s prislovom povedati svoje mnenje: lepo, ugodno se je izrazil o pevcu; o prireditvi se je večina pohvalno izrazila / časopisi so se pohvalno izrazili o gostovanju ansambla // ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z da, če izraža vljudno omejevanje povedanega: če se smem tako izraziti, takega igralca ne bo več kmalu / da se prav izrazim, meni ni za to čast 2. pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: v očeh se mu je izrazila groza, žalost / nezadovoljstvo se je izrazilo v demonstracijah // pojaviti se kot zunanja podoba, znamenje česa sploh: v romanu se je izrazil njegov domovinski čut; v umetnosti se je izrazilo življenje dobe / v narodnoosvobodilni vojni se je izrazila želja po svobodi 3. publ. izreči se, izjaviti: večina se je izrazila za predlaganega kandidata; izraziti se proti takemu načinu dela izrážen -a -o: javno izražen odnos do česa; z besedami izražena misel; izražena prošnja, zahteva; s kemijskimi simboli izražena sestava spojine; dolžina je izražena v metrih; to je premalo določno izraženo; izraženo v odstotkih ♪
  20.      izrážati  -am nedov. (á) 1. z besedami, kretnjami posredovati drugim svoje misli, čustva, razpoloženja: izražati mnenja, pomisleke; izražati presenečenje, veselje; izražati miselno sorodnost s kom; burno izražati svoja čustva; javno izražati svoje prepričanje, pripadnost; ustno, pismeno izražati svoje zahteve; izražati svoje misli v pesniški obliki; izražati z besedami, kretnjami, mimiko; izražati doživetja z glasbo, s slikarskimi sredstvi 2. biti zunanja podoba, znamenje človekovega razpoloženja, čustvovanja: njen obraz izraža grozo, žalost; stroge oči so izražale nenaklonjenost; v njenih kretnjah se izraža milina // biti zunanja podoba, znamenje česa sploh: umetnost izraža svojo dobo / izbrani so le tisti teksti, ki prepričljivo izražajo zahtevo po narodnostni enakopravnosti 3. biti nosilec kakega pomena, lastnosti: pridevniki lahko izražajo več stopenj svojega pomena; izražati istočasnost dejanja // biti nosilec kake vsebine: nekatere pesmi izražajo ilirsko tendenco; skupno sporočilo izraža pripravljenost vlad za nadaljnje sodelovanje 4. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izražati komu občudovanje, priznanje; izražati podporo narodnoosvobodilnemu gibanju; izražati upanje v zmago / publ. obe strani izražata zadovoljstvo nad dosedanjim potekom pogovorov; vlada izraža zaskrbljenost zaradi tega incidenta / publ. s šolstvom izražamo posebno skrb za mladino 5. prikazovati, podajati z določenimi znaki, enotami: izražati dolžino v metrih; izražati vrednost blaga v dolarjih; dviganje cen se izraža v odstotkih izrážati se 1. uporabljati jezik za podajanje, posredovanje misli, čustev: tako so se izražali klasiki; fant se zna izražati; izbrano, lepo se izražati; izražati se knjižno, vulgarno; pismeno se slabo izraža; rad se izraža s frazami, manjšalnicami; z lahkoto, muko se izražati / so slikarji, ki se izražajo predvsem z barvo // publ., navadno s prislovom pripovedovati svoje mnenje: grdo, grobo, spoštljivo, žaljivo se izražati o kom; o prireditvi se izražajo pohvalno, ugodno, ekspr. s samimi superlativi 2. navadno s prislovnim določilom biti viden, kazati se v čem: ljubezen do domovine se izraža v vsem njegovem delu; v mitologiji se izražajo odnosi človeka do narave / knjiž. duh ljudstva se izraža v njegovem javnem življenju izražajóč -a -e: izražajoč mnenje večine, ga je predlagal za delegata; pojem izražajoča beseda; kulturno snovanje, izražajoče se v umetnosti ♪
  21.      izréčen  -čna -o prid. (ẹ̄) 1. knjiž. izrecen: denar mu je posodila pod izrečnim pogojem, da ga bo vrnil v enem letu; to je bila njegova izrečna želja 2. jur. ki z besedami, kretnjami izraža voljo stranke: izrečni dogovor, sporazum; izrečna privolitev izréčno prisl.: izrečno omenjati, povedati kaj / predstava je organizirana izrečno za povabljence samo, le ♪
  22.      izréja  -e ž (ẹ̑) zastar. 1. reja: dati otroka v izrejo 2. vzgoja: skrbeti za izrejo otrok / imeti dobro izrejo ♪
  23.      izréjati  -am nedov. (ẹ́) zastar. 1. preživljati, skrbeti za koga: izrejala sta enajst otrok 2. vzgajati: svoje otroke je dobro izrejal ♪
  24.      izrèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. zgoščeno izražena duhovita, globoka misel: v pisanju rad uporablja izreke; svetopisemski izreki; znan je izrek, da žena podpira tri vogle hiše, mož pa enega / čarovni izrek čarovne besede // star. kar je izrečeno, povedano: vaš izrek je zelo pomemben 2. glagolnik od izreči: izrek opomina // jur. del sodbe, ki vsebuje kratko odločitev, rešitev zadeve: izrek kazni, sodbe; zbirka izrekov / sodni izrek 3. mat. trditev, do katere se pride s sklepanjem iz temeljnih resnic, načel: dokazati izrek / binomski izrek; izrek o deljenju / Pitagorov izrek ♪
  25.      izrèz  -éza m (ȅ ẹ́) 1. odprtina, nastala z izrezanjem: paličice se morajo tesno prilegati v izreze; srčast izrez v oknicah // taka odprtina pri obleki, navadno ob vratu: obrobiti, zaokrožiti izrez; globok, majhen, velik izrez; koničast, kvadraten, okrogel izrez; izrez na hrbtu; izrez v obliki črke V / rokavni, vratni izrez // del telesa, ki ga ta odprtina razgalja: pege na izrezu 2. posamezen del, izločen iz česa: ta povest je izrez iz vsakdanjega življenja / impresionisti so slikali izreze iz žive narave 3. manjša enota, izrezana iz česa; izrezek: izrez iz časopisa 4. film., fot. del fotografiranega, filmanega motiva: izbrati izrez; imeti čut za kompozicijo in izrez / filmski izrez 5. redko izrezanje: izrez bule, rakastega tkiva ♪

   6.701 6.726 6.751 6.776 6.801 6.826 6.851 6.876 6.901 6.926  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA