Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kr (5.326-5.350)



  1.      epigrám  -a m () lit. kratka pesem, ki na oster in duhovit način govori o kaki osebi, stvari ali dogodku, puščica: Prešernovi epigrami; njegovi epigrami so zabavni
  2.      epilepsíja  -e ž () med. živčna bolezen s krči in nezavestjo, božjast: napad epilepsije
  3.      epiléptičen  -čna -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na epilepsijo, božjasten: epileptični krči; epileptičen napad / epileptičen bolnik
  4.      epíteton órnans  epítetona órnansa in epíteta órnansa m, im., tož. mn. tudi epíteta ornántia [-ncia] s (-ọ̑; -ā) lit. ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo; ukrasni pridevek
  5.      epizóda  -e ž (ọ̑) 1. manjši, manj pomemben dogodek: spomnila se je otroške epizode in se zasmejala; dolgočasna, neprijetna epizoda; epizode iz vojaškega življenja / ekspr.: ljubezenske epizode; epizodo s tistim dekletom je že pozabil 2. lit. krajši, vsebinsko zaključen vložek v večjem literarnem delu, ki za potek glavnega dejanja ni nujen: dejanje tega romana je prezapleteno, pa tudi epizod je preveč / filmska epizoda ♦ muz. del skladbe, zlasti fuge ali rondoja, ki ne vsebuje glavne teme
  6.      epohálen  -lna -o prid. () nav. ekspr. ki ima zelo velik, trajen pomen, zlasti za napredek človeštva: epohalni znanstveni in tehnični dosežki; epohalno odkritje / ta pomoč je bila za nas naravnost epohalnega pomena
  7.      epohálnost  -i ž () nav. ekspr. značilnost epohalnega: v tem je epohalnost takratne odločitve
  8.      êra  -e ž () navadno s prilastkom omejeno trajanje z razmerami, okoliščinami, stvarnostjo vred; doba: z odkritjem Amerike se začenja nova era v zgodovini človeštva; revolucionarna era / era socializma / živimo v eri tehnike / knjiž., pri štetju let leta 479 naše ali nove ere našega štetja, po našem štetju ∙ atomska era 20. stoletje
  9.      eremít  -a m () knjiž. puščavnik, samotar: eremiti iz prvih časov krščanstva; živeti kot eremit
  10.      eritrocít  -a m () nav. mn., biol. krvna celica, ki vsebuje hemoglobin; rdeča krvnička, rdeče krvno telesce
  11.      erúpcija  -e ž (ú) 1. geol. prodor lave in drugih snovi iz notranjosti zemlje na površje, vulkanski izbruh: erupcija je povzročila strah med prebivalstvom / podzemeljska erupcija; pren., knjiž. čustvena erupcija 2. med. nagel pojav izpuščaja, zlasti pri nalezljivi bolezni: erupcija lišaja, ošpic / erupcija roga, zoba ◊ astr. sončna erupcija kratkotrajen svetlobni pojav v kromosferi, nastal zaradi zvečanega sevanja
  12.      esejíst  -a m () kdor piše eseje: bil je pisatelj, kritik in esejist; odličen esejist
  13.      esejístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na esej ali esejistiko: kritični in esejistični spisi / esejističen jezik; esejistična obravnava vprašanja / esejistična proza esejístično prisl.: esejistično pisan življenjepis
  14.      eshatologíja  -e ž () filoz. nauk o zadnjih ciljih življenja in sveta: krščanska eshatologija
  15.      eskadrílja  in eskadríla -e ž () 1. voj. osnovna enota v vojnem letalstvu: poveljnik eskadrilje / nad mestom so krožile eskadrilje; eskadrilje zavezniških letal 2. ekspr., z rodilnikom velika množica: po sobi brenči cela eskadrilja komarjev
  16.      eskamotêr  -ja m () knjiž. kdor zna z izredno spretnostjo kak predmet skriti in ga spet pokazati; rokohitrc: žonglerji in eskamoterji; nastop eskamoterja je gledalce zelo zabaval
  17.      eskónten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na eskont: eskontne obresti / eskontna banka / eskontni kredit kredit, pri katerem se obresti vnaprej odtegnejo
  18.      esparzéta  -e ž (ẹ̑) bot. krmna rastlina z lihopernatimi listi in rožno rdečimi cveti v grozdih, Onobrychis viciaefolia
  19.      esperántski  -a -o prid. () nanašajoč se na esperantiste ali esperanto: esperantski jezik; na šoli je dijaški esperantski krožek; esperantski prevod romana / esperantsko gibanje
  20.      esprí  -ja in esprít -a [-ri -ja] m () knjiž. duhovitost, domiselnost: vloga je bila podana z esprijem; francoski espri; iskriv espri
  21.      estáblišment  -a m () publ. uveljavljena plast ljudi, ki nadzoruje javno življenje in ohranja ustaljeni red v družbi: establišment je v krizi; upirati se establišmentu // navadno s prilastkom skupina ljudi, ki ima moč in vpliv v kaki organizaciji, na kakem področju: finančni, politični, univerzitetni establišment
  22.      estavéla  -e ž (ẹ̑) geogr. kraški izvir, ki vodo občasno tudi požira
  23.      esteticízem  -zma m () knjiž. posebno, večkrat pretirano poudarjanje lepega v umetniškem delu: njegov esteticizem je očiten v vseh pesmih; artistični esteticizem; slabš. to je goli esteticizem // nazor, da ima estetsko doživljanje najvišjo vrednost: s svojo pristnostjo, naravnostjo ga je razoroževala v njegovem esteticizmu
  24.      estétik  -a m (ẹ́) 1. strokovnjak za estetiko: odgovori estetikov na vprašanje, kaj je lepo, so zgodovinsko pogojeni 2. star. literarni kritik, estet: pisatelju je bilo več do mnenja bralcev kakor za dokaze estetikov
  25.      estétika  -e ž (ẹ́) 1. filoz. filozofska disciplina, ki proučuje lepo in človekov odnos do lepega: razpravljati o estetiki; zgodovina in teorija estetike // s prilastkom načela o lepem: buržoazna estetika; eksistencialistična estetika; idealistična estetika 2. s prilastkom načela o lepem v umetniškem delu: filmska, glasbena, odrska, literarna estetika / revija se je veliko ukvarjala z estetiko 3. redko estetski videz: skrbeti za estetiko mesta / estetika vaj na orodju 4. do 1848 tretji letnik filozofije

   5.201 5.226 5.251 5.276 5.301 5.326 5.351 5.376 5.401 5.426  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA