Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kr (15.735-15.759)


  1.      rjávec  -vca m (ȃ) 1. rjava žival, navadno konj, vol: voz sta vlekla krepka rjavca; jahati na rjavcu; rjavec s črno grivo; rjavec in sivec 2. ekspr. človek rjave, temne polti: vsi v družini so belopolti, le jaz sem rjavec ♪
  2.      rjavína  -e ž (í) 1. lastnost rjavega, rjava barva: svetla rjavina lesa; rjavina krzna, oči, prsti; odtenek rjavine 2. redko kar je rjavo: izrezati, odrezati rjavino ● ostrgati rjavino rjo ♪
  3.      rjávka  -e ž (ȃ) 1. rjava žival, navadno kobila, krava: rjavka daje veliko mleka; rjavka dobro nese; napreči rjavko; sivka in rjavka 2. ekspr. ženska, ki ima rjave lase, temno polt: vitka rjavka; rjavka in plavolaska 3. agr. hruška z rjavo hrapavo lupino, ki dozori pozno poleti ali zgodaj jeseni: za ovsenkami dozorijo rjavke ♪
  4.      rjávkast  -a -o prid. (ȃ) ki ni popolnoma rjav: rjavkast kožuh; rjavkasti madeži; krilo je rjavkasto / zagorelo rjavkast obraz / riba rjavkaste barve ♦ zool. rjavkasti striček žuželka iz družine murnov, ki živi po starih hišah, Acheta domestica rjávkasto prisl.: rjavkasto sivi ali rjavkastosivi oblaki ♪
  5.      rjovéti  -ím nedov. (ẹ́ í) navadno kot nedoločnik in deležnik na -l 1. oglašati se z močnim, nizkim, zateglim glasom: leopard je grozeče rjovel; rjovel je kot lev // ekspr. dajati rjovenju podobne glasove: motor je rjovel / letala so rjovela nad mestom zelo hrupno letela 2. slabš. zelo kričati: rjovel je in divjal po sobi / rjoveti na vse grlo / vse vas bom nagnal, je rjovel 3. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo; divjati: na morju je rjovel vihar / v deželi je rjovela vojna rjové: volkova sta rjove planila drug na drugega rjovèč -éča -e: žival je rjoveč bežala; rjoveči levi; prim. rjuti ♪
  6.      rjúha  -e ž (ú) 1. del posteljnega perila pravokotne oblike za pokrivanje ležišča, odevanje: podvihati rjuho; pogrniti posteljo s svežo rjuho; bele rjuhe; flanelaste, platnene rjuhe; rjuha in prevleka; ekspr. imel je tolikšen vrt, da bi ga lahko z rjuho pokril zelo majhen // ekspr., navadno s prilastkom kar je temu podobno: bele rjuhe snega 2. ekspr., z rodilnikom manjši kos česa: tožiti se za vsako rjuho zemlje 3. nar. večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje: naložiti seno na rjuho / rjuha listja / nosilna rjuha; rjuha nosilnica ♪
  7.      rjúti  rjôvem in rjújem nedov., tudi rjovíte (ú ó, ú) 1. oglašati se z močnim, nizkim, zateglim glasom: bik, lev rjove / ekspr. ranjenec rjove od bolečine // ekspr. dajati rjovenju podobne glasove: narasla reka rjove; tanki rjovejo in drvijo proti okopom / bombniki rjovejo proti mestu zelo hrupno letijo 2. slabš. zelo kričati: kaj rjovete, saj vas slišimo / kaj rjoveš nad njim se jeziš, razburjaš 3. ekspr. nastopati, pojavljati se z veliko silo, intenzivnostjo; divjati: vihar rjove / na zahodu rjove fronta; prim. rjoveti ♪
  8.      rób 1 -a m, mn. robóvi stil. róbi; mest. mn. stil. robéh; im., tož. dv. stil. robá (ọ̑) 1. skrajni zunanji del česa: rob tkanine se cefra; obrezati, utrditi, zgladiti rob; zakriti rob obloge z letvico; pola papirja z nazobčanim robom; robovi deske / označiti desni in levi rob cestišča; robovi travnika / ostro začrtani robovi oblaka; poudariti robove ustnic / postaviti kozarec preblizu roba mize; razdalja od središča do roba; ob robu hiše ob koncu, kraju; zasaditi drevesa ob robu parcele // površina, prostor ob tem delu: sesti na rob klopi; zapeljati na desni rob cestišča; zapisovati pripombe na rob lista; nositi plevel na rob njive; ustaviti se na robu planote; iti po robu pločnika; z gozdom porasli robovi doline / vas na robu gozda blizu, zraven; živeti na robu mesta v predmestju; pren., knjiž. rob družbe, zavesti // skrajni zgornji del ob odprtini: okrušiti rob skodelice; naliti kozarec do roba; vaza z brušenim robom / nagniti se čez rob vodnjaka; voda je pljuskala čez rob čolna / stati na robu brezna; rob jame, kotanje; jarek je do roba poln vode / rob krožnika kjer se konča globoki del krožnika 2. ozek pas ob skrajnem zunanjem delu ploskve, površine: slike brez roba; pismo s črnim robom kot znamenje žalovanja / narediti na gredici rob iz cvetja / oblaki so imeli zlat rob / puščati rob na začetku lista nepopisani del / hlače brez roba zaviha; plašč s krznenim robom obrobo // zavihani, upognjeni, odebeljeni del, ki skrajni zunanji del zaključuje, utrjuje: rob se odrobi; pustiti v robu dovolj blaga; širok rob pri krilu; lonci brez roba; lončena skleda z robom 3. kar nastane na zunanji strani ob stiku dveh ploskev: posneti robove z obličem; udariti se ob rob; zaobljeni robovi pohištva; robovi opeke, škatle, trama; ogli in robovi // temu podobna vzboklina, vzboklinica: robovi na kamnu se v vodi obrusijo; robovi v čevljih ga žulijo; žlebičaste vdolbine in robovi / hlače z robom z zalikanim pregibom po vsej dolžini hlačnice spredaj in zadaj; pren. življenje mu je obrusilo robove 4. mesto, kjer se spremeni nagib nagnjenega sveta: razgledovati se z roba; steza vodi čez rob; povzpeti se po strmini na rob; vas leži na robu; svet sten in robov / spustiti se po robu strmini // nav. mn., nar. razčlenjen strm svet: robovi in stene so zapirali globeli; pašniki po sončnih robovih; lisica se skriva v robovih 5. s prilastkom velika bližina, možnost nastopa ali prenehanja zlasti določenega stanja: pripeljati podjetje na rob krize; priti na rob propada; biti na robu živčnega zloma / poslovati na robu rentabilnosti komaj še rentabilno; dežela živi na robu lakote v velikem pomanjkanju ● ekspr. mera njegovega potrpljenja je polna do roba ne more več ostati neprizadet; publ. traktor je konja izrinil na rob poljedelstva namesto konj se vse bolj uporabljajo traktorji; pripeljati kaj na rob prepada spraviti v veliko nevarnost za obstoj; ekspr. biti, stati na robu obupa biti zelo obupan, potrt; biti na robu prepada v veliki nevarnosti za obstoj; publ. živeti na robu zgodovinskega dogajanja ne udeleževati se ga; publ. ob robu se bo razprava dotaknila še nekaterih novosti mimogrede; publ. opombe ob robu dogodkov manj pomembne, obrobne; ekspr. postaviti se komu po robu upreti se mu ◊ bot. listni rob; fiz. lomni rob rob optične prizme, od katerega se pri prehodu skozi njo lomi svetloba; geom. rob črta, v kateri se stikata dve ploskvi telesa; lingv. jezični rob sprednji in obstranski del jezika; šah. rob šahovnice vsaka od štirih končnih vrst polj na šahovnici; teh. centrirni rob ki omogoča natančno prileganje enega okroglega dela k drugemu ♪
  9.      róba  -e ž (ọ́) 1. pog. izdelek ali pridelek, namenjen tržišču; blago: prodajalka hvali svojo robo; cenena roba / obleka je iz dobre robe tkanine, blaga / galanterijska roba // izdelek, pridelek sploh: te robe smo dosti pridelali; njegovi čevlji so inozemska roba 2. pog. predmeti, stvari: razdeliti obleko, obutev in drugo robo; nakradeno robo je skril na podstrešje 3. obrt., v zvezi suha roba leseni izdelki domače obrti: izdelovati, prodajati suho robo; koš suhe robe / ribniška suha roba ♪
  10.      róbača  tudi robáča -e ž (ọ̄; á) 1. nar. široka srajca iz domačega platna: nositi robačo // srajca sploh: kupiti robačo 2. nar. belokranjsko žensko oblačilo, ki pokriva spodnji del telesa; krilo: dolga, široka robača 3. knjiž. rubaška: znan je bil po tem, da je nosil robačo / ruska robača ♪
  11.      robántenje  -a s (á) glagolnik od robantiti: zaslišati robantenje; po dolgem robantenju se je le pomiril / robantenje, da je narejeno zanič, je krivično ♪
  12.      robàt  -áta -o prid. (ȁ ā) 1. ki ima rob, robove: robati in okrogli klini; robato kamenje / robata sol 2. ki ni lepo, nežno oblikovan: robat obraz; robate roke / robat stol ∙ ekspr. robat glas hripav // ekspr. neroden, okoren: robate kretnje / robati verzi 3. ki v odnosu do ljudi ne kaže rahločutnosti, obzirnosti, zlasti v govorjenju: robat, a dober človek; nekoliko robata ženska / robate besede; robate šale; robato govorjenje / robat humor / pripovedoval jim je robate zgodbe nespodobne, nedostojne robáto prisl.: robato se vede do otrok ♪
  13.      róbček  -čka m (ọ́) 1. manjšalnica od robec: brisati si nos, oči z robčkom; bel, pisan robček / čipkast(i) robček obrobljen s čipkami; osvežilni robček vlažen, nadišavljen papirnati robček; papirnati robček 2. manjšalnica od rob1: robček se trga 3. obl. prešita guba za okras: narediti robčke na bluzi ♪
  14.      róbec  -bca m (ọ́) 1. manjši kos blaga kvadratne oblike zlasti za brisanje nosu: potegniti robec iz žepa; usekniti se v robec; brisati se z robcem; batisten, bombažen robec; bel, pisan robec / moški, ženski robci; papirnati robci / okrasni robec / žepni robec 2. nar. ruta: dati robec na glavo; svilen robec / ogrnila se je z volnenim robcem ogrinjalko / naglavni robec ◊ zool. veliki robec v plitvem morju živeča ploščata riba z očmi na levi strani telesa, Scophthalmus maximus ♪
  15.      róben  -bna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na rob1: robna dolžina / robni okraski; pravilno prišita robna čipka ● knjiž. robne stroke manj pomembne; knjiž. robna mera česa skrajna ◊ adm. robni pas nepopisani del lista na začetku in na koncu vrstice; alp. robna zev zev med snegom in skalovjem ob straneh snežišča; geogr. robna morena nasutina ob straneh ledenika; geom. robna točka točka na robu; obrt. robni vbod vbod, s katerim se obšije rob, da se prepreči cefranje; ometica ♪
  16.      robíca  -e ž (í) nav. mn., knjiž. okrasna nit ali pramen iz niti na robu kakega tekstilnega izdelka; resa: ruta z dolgimi robicami ♪
  17.      robílnik  -a m (ȋ) les. krožna žaga za robljenje lesa: robilnik in čelilnik ♦ teh. stroj ali priprava za robljenje pločevine ♪
  18.      robíti  in róbiti -im nedov. (ȋ ọ́) 1. delati rob: robiti krilo; robiti prte, zavese; robiti na šivalnem stroju; robiti s čipkami 2. knjiž. obdajati, obkrožati: cesto je robilo gosto grmovje; obraz mu robi brada / jutranja zarja je robila vrhove / smehljaj ji robi ustnice 3. šport. pritiskati na robove smuči: kaj pa tako robiš; robiti z notranjimi robniki 4. ekspr. govoriti, pripovedovati: robiti debele, kosmate; take je robil, da jim je šlo na smeh ● pog., ekspr. ta mu jih pa robi ga ošteva; mu ostro odgovarja; zastar. robiti drevje podirati, sekati; knjiž. robiti glave sovražnikom sekati ◊ les. robiti les delati, da imajo kosi lesa ostre robove med ploskvami; teh. robiti pločevino robíti se in róbiti se knjiž. odražati se, kazati se: hribi se robijo v ostrih obrisih róbljen -a -o: s čipkami robljen prt; robljene deske ♪
  19.      róbljenje  -a s (ọ́) glagolnik od robiti: ročno robljenje; robljenje kril / šivalni stroj za robljenje / zavirati z robljenjem / robljenje pločevine ♪
  20.      robník  -a m (í) 1. podolgovat kos materiala, s katerim se zaključi rob česa: zavarovati pločnik z robniki; betonski, kovinski, lesen robnik; krivi, ravni robniki; robnik ob cvetlični gredi; s kamnitim robnikom obrobljen grob // šport. pas, navadno kovinski, na robu drsne ploskve smuči: smuči z robniki / spodnji, zgornji robniki / kovinski robniki 2. teh. priprava na pisalnem stroju, s katero se določa dolžina vrstice: naravnati robnike / končni s katerim se določi desni, začetni robnik s katerim se določi levi rob na listu ◊ gled. sprednji rob gledališkega odra, navadno z napravami za osvetljevanje prizorišča; rampa; obrt. priprava za zaznamovanje dolžine obleke pri pomerjanju ♪
  21.      robóten  -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na roboto: robotni dnevi ◊ zgod. robotni patent v fevdalizmu zakon, s katerim je bila leta 1778 za Štajersko in Koroško, leta 1782 pa za Kranjsko določena največja dovoljena tlaka glede na velikost posestva ♪
  22.      rôček  -čka m (ō) manjšalnica od roč: skodelica z oškrbljenim ročkom ♪
  23.      ročíca  -e ž (í) 1. manjšalnica od roka: otroci so od veselja krilili z ročicami / ekspr. še dolgo je videl njeno ročico, ki mu je mahala v pozdrav 2. podolgovat, na enem koncu pritrjen del priprave, stroja, s katerim se sproži, uravnava delovanje te priprave, stroja: premaknil je ročico in vrata so se odprla; pritisniti na ročico izplakovalne priprave; ročica krmila / stikalna ročica // tak del, s katerim se kaj poganja, vrti: natakniti, odviti ročico pri mlinčku; hitro vrteti ročico; ročica lajne, mesoreznice / pogonska ročica // podolgovata priprava na gramofonu, ki omogoča drsenje gramofonske igle po gramofonski plošči: premakniti ročico na ploščo / gramofonska ročica 3. nav. mn. vsak od dveh podolgovatih delov, nastavkov naprave za držanje, prijemanje: prijel je za ročice samokolnice in odpeljal; opirati se na ročice pri plugu 4. agr. vsak od štirih količev, ki se vtaknejo v oplen, za oporo ob straneh voza: tesati ročice; nasaditi lojtrnice na ročice; zadnji ročici sta se zlomili ● knjiž. ročica kovčka ga je rezala v roko ročaj, roč; z ročico kaj dvigniti z vzvodom; ročica naslanjača naslonjalo za roke ◊ avt. menjalna ali prestavna ročica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; fiz. ročica (sile) razdalja med osjo telesa in premico sile, ki deluje nanj; grad. ročica krajši poševni tram, navadno v ostrešju, ki, uprt v pokončni tram, podpira vodoravnega; strojn. ročica del batnega stroja, ki veže ojnico z gredjo; teh. naravnalna, natična ročica; vrtn. listi in ročice rastline vitice ♪
  24.      rôčka 1 -e ž (ȏ) 1. posoda z ročajem, dulcem, pokrovčkom, zlasti za nalivanje, kuhanje: odstaviti ročko na rob štedilnika; točiti čaj iz ročke v skodelice; emajlirana, keramična, porcelanasta ročka; trebušasti ročki s kavo in mlekom / čajna, kavna ročka // vrču podobna posoda: prinesti umivalnik in ročko s toplo vodo; natočiti pivo v ročko v vrček / spili so ročko jabolčnika 2. ploščata, zaprta posoda za tekočine: naliti kurilno olje v ročko ◊ šport. telovadno orodje, sestavljeno iz droga in dveh težkih, navadno kovinskih plošč na koncih ♪
  25.      ročník  -a m (í) nar. držaj, ročaj: ročnik se je zlomil; kladivo se je snelo z ročnika; ročnik lopate, sekire; ročnik meča, noža ● knjiž. položila je roke na ročnik naslanjača na naslonjalo za roke; star. vtakniti pero v ročnik v držalo ◊ teh. okrogel kovinski nastavek na koncu gasilne cevi, s katerim se uravnava iztok gasilnih sredstev ♪

   15.610 15.635 15.660 15.685 15.710 15.735 15.760 15.785 15.810 15.835  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA