Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kr (14.401-14.425)


  1.      pribrenčáti  -ím dov., pribrénči in pribrênči; pribrénčal in pribrênčal (á í) brenčeč prileteti: čebele, muhe pribrenčijo / ekspr. še nekaj krogel je pribrenčalo mimo njega / ekspr. po cesti je pribrenčal avtomobil hitro pripeljal ♪
  2.      pribréžen  -žna -o prid. (ẹ̑) ki je, se nahaja pri bregu: pribrežni kraji, otoki; pribrežna plitvina, voda ♪
  3.      pribrnéti  -ím dov. (ẹ́ í) brneč prileteti: čmrlj je pribrnel na cvet / ekspr. krogle so mu pribrnele okoli ušes / ekspr. pred hišo je pribrnel avtomobil brneč pripeljal ♪
  4.      pribrzéti  -ím dov. (ẹ́ í) hitro, lahkotno priti: pribrzela je v hišo in pozdravila / ekspr. avtomobil je pribrzel okrog ovinka hitro pripeljal ♪
  5.      pricopotáti  -ám dov. (á ȃ) copotajoč priti: otroci so pricopotali z mokrimi čevlji ♪
  6.      pricurljáti  -ám dov. (á ȃ) priteči, pripolzeti v tankem curku: potne kaplje so mu pricurljale po čelu; iz prsta ji je pricurljala kri ♪
  7.      príča  -e ž (í) 1. oseba, ki na sodišču pove, kar ve o kom, čem: priče ga obtožujejo; zapriseči pričo; zaslišati priče; soočiti obdolženca s pričami; nezanesljiva, pristranska priča; opirati se na izjave, navedbe prič; stranka in priče; biti, nastopiti na razpravi kot priča / obremenilna priča 2. kdor je navzoč ob kakem dogodku z namenom, da potrdi njegovo veljavnost: poklicati, prositi koga za pričo; narediti oporoko pred pričami; podpisati se kot priča / biti za pričo pri poroki / oporočna priča; (poročna) priča 3. kdor je navzoč ob kakem dogodku: priče so pripovedovale, kar so videle; v tej samoti se ni bilo bati nobene priče; imeti priče in dokaze; ekspr. po besedah še živih prič se je to res zgodilo / vi vsi ste priča, priče, za pričo, da sem mu denar vrnil vi vsi vidite; vi vsi lahko potrdite; biti priča nesreče biti navzoč pri nesreči, videti jo; nehote je bil priča njunemu pogovoru ga je slišal, bil navzoč pri njem; v svojem poklicu je bila priča mnogim družinskim tragedijam je lahko opazovala, spoznala mnoge družinske tragedije 4. s prilastkom izraz, znamenje česa: knjiga je zanimiva priča razburkane dobe; s tem gradom so porušili zadnjo pričo preteklosti; ekspr. barake, živa priča revščine / tvoja pisma so nam priča, da še nisi pozabil na dom dokaz // kdor kaj potrjuje z življenjem, ravnanjem: biti priča resnice 5. zastar. zgodba, pripoved: spomnil se je očetove priče / verjeti babjim pričam čenčam 6. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pri priči brez odlašanja, takoj: pri priči se je lotil dela, začel pomagati / pri priči se je streznil / pri tej priči moraš iti takoj (zdaj); pri tisti priči se je vrnil takoj (tedaj) ● publ. že imena igralcev zagotavljajo, da bomo priča odlični predstavi da bo predstava odlična; ekspr. bog mi je priča, da ne lažem izraža podkrepitev trditve; biti nema priča česa biti navzoč pri kakem dogajanju, ne da bi sodeloval; brez priče, brez prič govoriti s kom brez prič ne da bi bil še kdo navzoč; ekspr. brez vsake priče se je hotel posloviti od doma ne da bi ga kdo videl, opazil; ekspr. se bova že srečala brez prič na samem; objel jo je v pričo ljudi vpričo ◊ jur. identitetna priča s katero se doseže identiteta; kriva priča; rel. Jehovina priča pripadnik verske sekte, ki Kristusa ne priznava za boga, ampak le za najvišje bitje; prim. pričo ♪
  8.      príčanje  -a s (ȋ) glagolnik od pričati: pričanje o dogodku, stvari / obtožili so ga zaradi krivega pričanja ♪
  9.      pričárati  -am dov. (ȃ) 1. po ljudskem verovanju s čaranjem priti do česa: iz zemlje je pričaral zaklad / če bi mogel, bi ga ta trenutek pričaral sem; nenadoma je stopil v hišo, kot bi ga pričaral 2. ekspr. priklicati, ustvariti: zelena barva bazena pričara iluzijo zelenice v puščavi; zakril si je oči in si skušal pričarati njeno podobo ∙ domišljija mu je pričarala pred oči ljubljeni kraj v domišljiji je videl pričáran -a -o: pričarane podobe, sanje ♪
  10.      príčati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. pripovedovati na sodišču, kar se ve o kom, čem: nihče ni hotel pričati, čeprav so videli nesrečo; moral bo pričati; ožjim sorodnikom ni treba pričati; pričati proti komu; pričati za koga, zoper koga / pričati za prijateljevo nedolžnost ♦ jur. krivo pričati 2. nav. 3. os. biti izraz, znamenje česa: urejena kmetija priča o dobrem gospodarjenju; pohištvo v sobi je pričalo o preprostem okusu / bledica na njenem obrazu priča, da ni zdrava; pisani gozdovi pričajo, da je prišla jesen // star. izpovedovati, izražati: pričati ljubezen do dekleta; v pesmih priča njegovo čast in slavo ∙ knjiž. pričati resnico z življenjem, ravnanjem jo potrjevati 3. zastar. govoriti, pripovedovati: o tem so mi pričali prijatelji; kakor se priča, so bili ti kraji že zgodaj naseljeni / o tem dogodku pričajo zgodovinske knjige ♪
  11.      pričéti  -čnèm dov., pričél; nam. pričét in pričèt (ẹ́ ȅ) začeti: odprl je knjigo in pričel brati; pričelo jo je skrbeti, ker se predolgo niso vrnili / delo se prične zgodaj; tekmovanje se prične v sredo; zima se je že pričela / pričeti košnjo / srečanje so pričeli s prijaznim pogovorom, nehali pa s prepirom / brezoseb. pričelo je deževati / elipt. ko se je hrup polegel, je govornik spet pričel začel govoriti / neustalj. predstava prične ob petih se začne pričénši zastar.: predelali so vso literarno zgodovino, pričenši s protestantizmom / pričenši z novim letom se je najemnina zvišala pričét -a -o: pričeto sliko je dokončal šele po več letih ♪
  12.      pričevánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od pričevati: oprostili so ga pričevanja // kar kdo pove kot priča na sodišču: izpodbiti pričevanje; neoporečno, nepristransko pričevanje ♦ jur. krivo pričevanje // kar kdo pove kot priča, poznavalec česa: izpovedi in pričevanja sodobnikov; pričevanja o pisateljevem otroštvu 2. kar kaj kaže, osvetljuje: ta knjiga je pomembno pričevanje o življenju naših ljudi; pisana pričevanja o domačem gledališču / za to nimamo zanesljivih pričevanj dokazov ♪
  13.      pričeváti  -újem nedov. (á ȗ) pričati: pričevati proti komu, za koga / knjiž. krajevno ime pričuje, da je naselbina predslovanska; gospodarska poslopja pričujejo, da je tu blaginja ♦ rel. pričevati za Kristusa z življenjem, ravnanjem potrjevati njegov nauk ♪
  14.      príčo  in pričo predl. (í) star., z rodilnikom vpričo: objela ga je pričo gostov; okradli so jo na ulici pričo mnogih ljudi ♪
  15.      pridátek  -tka m (ȃ) 1. kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: potresti pridatke med plasti krompirja; primesi in pridatki ♦ arheol. grobni pridatek predmet, ki so ga dali pokojniku v grob 2. glagolnik od pridati: dobiti barvne odtenke s pridatkom različnih množin bakrovih spojin ♪
  16.      pridélati  -am dov. (ẹ́ ẹ̑) pridobiti z gojenjem rastline, rastlin: pridelati krompir in zelenjavo; sadja pridelajo le za domačo porabo; pridelati dovolj žita / vino pridelajo doma // pridobiti z gojenjem česa sploh: pridelali so dosti medu; pridelati dovolj mesa, mleka // z delom pridobiti, prislužiti: jé kruh, ki so ga drugi pridelali / knjiž. s trudom pridelati rudo pridobiti; ekspr. pridelati izgubo narediti ● redko za hišo je pridelal še garažo prizidal; pog., šalj. še otroka bosta pridelala spočela pridélan -a -o: doma pridelano vino ♪
  17.      pridélek  -lka m (ẹ̑) 1. kar se pridobi z gojenjem rastline, rastlin: pospraviti, prodati, shraniti pridelke; žito, sadje in drugi pridelki / gozdni, kmetijski, poljski pridelki // kar se pridobi z gojenjem česa sploh: med in drugi čebelarski pridelki / maslo je domač pridelek izdelek 2. ed. kar se pridela v (enem) letu, v (eni) sezoni: prodati ves pridelek; spravljanje jesenskega pridelka; neurje jim je uničilo pol pridelka / letošnji sadni, vinski pridelek / doseči rekorden pridelek pšenice; slab pridelek krompirja ♦ ekon. hektarski pridelek 3. glagolnik od pridelati: hiter pridelek prvovrstne topolovine / brinovec domačega pridelka ♪
  18.      prideloválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) kdor kaj prideluje: dati navodila pridelovalcem krompirja; pridelovalec vina / publ. ta dežela je pomemben pridelovalec in izvoznik pšenice v tej deželi pridelujejo in izvažajo dosti pšenice ♪
  19.      pridelovánje  -a s (ȃ) glagolnik od pridelovati: ukvarjati se s pridelovanjem krompirja; intenzivno pridelovanje sadja in zelenjave / tekmovanje v pridelovanju vrtnic gojenju ♪
  20.      pridelováti  -újem nedov. (á ȗ) pridobivati z gojenjem rastline, rastlin: pridelovati krompir in žito; v obmorskih krajih pridelujejo južno sadje // pridobivati z gojenjem česa sploh: pridelovati mleko in volno; pridelujejo čedalje manj medu ♪
  21.      príden 1 -dna -o prid., prídnejši (í ȋ) 1. ki rad, dosti dela: priden delavec, pomočnik; gospodinja je pridna in skrbna; videti je priden; priden je kot mravlja zelo; ekspr. priden je, da je veselje zelo / ekspr. pridne roke / biti moramo pridni, če hočemo delo pravočasno končati potruditi se moramo // navadno v povedni rabi, navadno v zvezi z za ki ima željo, voljo za kako opravilo: biti priden za delo, hojo; za pisanje ni preveč pridna / ekspr. te rože so pridne za cvetenje rade cvetijo 2. ki izpolnjuje dolžnosti, zahteve: pridni učenci; hčerka je zelo pridna, sin pa ne; na vajah, pri delu, v šoli je priden / pes je priden in ubogljiv / kot pohvala priden, sinko // ki ne povzroča neprijetnosti, nevšečnosti: dojenček je priden; otroci so bili dopoldne še kar pridni; ni preveč priden, rajši nagaja / kot poziv: priden bodi, če ne boš tepen; bodite pridni, dokler se ne vrnem / pridna dekleta so v tem času že doma ● knjižnica ima nekaj pridnih bralcev vnetih, vztrajnih; ekspr. pridni Janezek človek dobrega, pozitivnega značaja; ekspr. ta je pa priden pivec zelo rad pije; ekspr. ali je kaj priden? Priden je, kadar spi ni priden prídno prislov od priden: pes ga je pridno čakal; pridno delati, se učiti // ekspr. velikokrat, pogosto: pridno jim je nalival kozarce; pridno jih je obiskovala / voda pridno curlja neprenehoma; pridno so jedli in pili dosti; kokoši pridno nesejo; sam.: pridnemu ni treba stradati ♪
  22.      pridévek  -vka m (ẹ̑) 1. izraz, ki se dodaja k imenu kake osebe, zlasti kot sorodstvena, socialna oznaka: ni ga več ogovarjal s pridevkom oče / za imenom je opuščal plemiški pridevek naslov // knjiž. izraz, ki se daje osebi po kaki značilnosti; vzdevek: zaradi ošabnega vedenja so mu dali pridevek novomeški Napoleon; zbadljivi pridevek se ga je hitro prijel 2. lit. atributivna beseda ali besedna zveza, ki natančneje določa samostalnik; epiteton: v pesmi uporablja dosti pridevkov / okrasni ali ukrasni pridevek ustaljen prilastek, ki ima določujočo in figurativno funkcijo 3. redko kar se da (k) čemu zraven, povrhu; dodatek: sveža krma ne potrebuje pridevkov; kuhati fižol s pridevki ● nar. spal je v pridevku poleg skednja na seniku ◊ arheol. grobni pridevek grobni pridatek; lingv. stalni pridevek beseda ali besedna zveza, ki se stalno pristavlja k imenu kake osebe ♪
  23.      prídiga  -e ž (í) 1. rel. govorno podajanje vsebinsko zaokrožene verske snovi: poslušati pridigo; molitev pred pridigo / nedeljska pridiga; pridiga na gori Kristusov govor, ki vsebuje povzetek krščanskega moralnega nauka // besedilo za tako podajanje: knjiga pridig 2. ekspr. (vsiljivo) dajanje naukov: vse pridige nič ne pomagajo; le obdrži svojo pridigo zase // opominjanje, oštevanje: za vsak prestopek je moral poslušati pridigo; zaslužil si pridigo ♪
  24.      prídigati  -am nedov. (í) 1. rel. govorno podajati vsebinsko zaokroženo versko snov: pridigati pri nedeljski maši / pridigati proti vražam 2. ekspr. zavzemati se za kako idejo, nazor: pridigati moralo; pridiga poštenost, sam pa goljufa 3. ekspr. (vsiljivo) dajati nauke: ta človek rad pridiga; ne boj se, ne bom ti pridigal / zdravniki zaman pridigajo, da je kajenje škodljivo opominjajo ● ekspr. pridigati gluhim ušesom prepričevati ljudi, ki se ne dajo prepričati pridigajóč -a -e: poslušati pridigajočega duhovnika ♪
  25.      pridobíten  -tna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pridobivanje materialnih dobrin: pridobiten poklic; pridobitna dejavnost, panoga; pridobitno podjetje / pridobitni in okrasni del vrta / delati iz pridobitnih nagibov / oče je bil navadno edini pridobitni član v družini / pridobitna družba pridobitniška / ekspr. pridobiten človek človek, ki (spretno) pridobiva materialne dobrine; pridobiten posel donosen pridobítno prisl.: biti pridobitno sposoben ♪

   14.276 14.301 14.326 14.351 14.376 14.401 14.426 14.451 14.476 14.501  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA