Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kr (11.651-11.675)


  1.      otipávati  -am nedov. (ȃ) 1. s tipanjem zaznavati: skrivaj je v žepu otipaval bankovec; gledati, okušati in otipavati // s tipanjem poskušati a) ugotoviti, najti: hodil je počasi in otipaval stopnice z nogo b) spoznati: slepi otrok otipava materin obraz / otipavati blago 2. tipajoč se dotikati česa na več mestih: ne otipavaj sadja; začeli so ga otipavati, če česa ne skriva; pren., ekspr. žaromet neprestano otipava taborišče 3. med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s tipanjem: zdravnik mu je dolgo otipaval želodec 4. ekspr. previdno izpraševati, preizkušati: najprej ga je samo otipaval, nato pa kar naravnost vprašal; pred vsakim dogovarjanjem se dolgo otipavajo ● ekspr. otipavati komu jetra s temeljitim izpraševanjem, poizvedovanjem razkrivati, odkrivati zlasti negativne lastnosti, ravnanje koga ♪
  2.      otiráč  -a m (á) 1. knjiž., redko predpražnik: obrisati si čevlje v otirač 2. zastar. brisača: umivalnik in otirač ◊ etn. dolgi, ozki brisači podoben kos platna, izvezen z ustaljenimi vzorci, ki se uporablja pri obredjih v Beli krajini ♪
  3.      otírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. odstranjevati kaj mokrega s potegovanjem po površini: otirati pot s čela; solze si je otirala z dlanjo / otirati potno čelo // delati kaj suho, čisto z drgnjenjem, zlasti s tkanino; brisati: otirati oči z robcem; otirati si potni obraz z rokavom 2. knjiž. drgniti: otirati ozebline z mazilom; otirati si zaspane oči meti ● ekspr. otirati komu solze tolažiti ga; pomagati mu v nesreči otiráje: vzdihnil je, otiraje si pot s čela otirajóč -a -e: odšla je, otirajoč si solze ♪
  4.      ôtok  -óka m (ó ọ́) 1. del kopnega sveta, obdan z vodo: prepeljali so se na otok; izkrcati se na otoku; živeti na otoku; ladja je plula ob otoku; otok na jezeru, reki; otoki na morju; ta kraj je bil zanj kot otok miru sredi razburkanega morja / koralni otok ki so ga zgradile korale; pren., ekspr. otok obilja v morju revščine ∙ publ. Otok Velika Britanija, Anglija ♦ geogr. rečni otok; geol. vulkanski otok ki so ga zgradile predornine 2. s prilastkom navadno manjša površina, ki se po lastnostih, značilnostih razlikuje od okolja: travnati otoki v puščavi / jezikovni otok; narodnostni otok 3. grad. označeni ali dvignjeni del vozišča zlasti za usmerjanje prometa: obvezna smer okoli otoka / usmerjevalni otok; otok za pešce / prometni otok ♪
  5.      otopévati  -am nedov. (ẹ́) 1. postajati manj občutljiv za zunanje dražljaje: čuti mu otopevajo; otopevati za bolečine 2. izgubljati voljo, zanimanje za kaj: po tem dogodku je polagoma otopevala; pri enoličnem delu je začel otopevati // pojavljati se v manjši meri, v manj izraziti obliki: občutek zadovoljstva je otopeval; zavest krivde mu otopeva / nasprotja med njimi otopevajo 3. redko postajati top, manj oster: rezilo začenja otopevati ♪
  6.      otopíti 1 -ím dov., otópil (ȋ í) 1. narediti topo, manj ostro: otopiti rezilo / otopiti ostre robove kamna 2. povzročiti, da postane kaj manj občutljivo za zunanje dražljaje: dolgotrajna bolezen je otopila čute; alkohol mu je otopil živčevje 3. povzročiti, da kdo izgubi voljo, zanimanje za kaj: trdo življenje ga je otopilo // povzročiti, da se kaj pojavi v manjši meri, v manj izraziti obliki: dogodek mu je otopil občutek krivde / to okolje mu je otopilo vest otopljèn -êna -o: otopljena konica; njena čustva so bila nekam otopljena ♪
  7.      otóžen  -žna -o prid., otóžnejši (ọ́ ọ̄) ki je v stanju čustvene prizadetosti: otožen človek; biti, postati otožen; ekspr. danes si pa nekam otožen žalosten, potrt // ki izraža, kaže tako stanje: otožen glas, pogled, smehljaj // ki povzroča tako stanje: otožen spomin; obšle so ga otožne misli / otožna glasba, pesem / ekspr. otožna jesenska pokrajina otóžno prisl.: otožno gledati v daljavo; otožno se nasmehniti; ne bo je več nazaj, je otožno rekel; sam.: v njenih očeh je bilo nekaj otožnega ♪
  8.      otóžnost  -i ž (ọ́) stanje otožnega človeka: obšla ga je globoka otožnost / ganila ga je otožnost njenih oči / ekspr. mrakotna otožnost jesenske pokrajine / z otožnostjo je mislil na mladost ♪
  9.      otrdéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. postati trd, trši: po gnetenju je snov otrdela / nekaterim žuželkam so krila popolnoma otrdela 2. postati manj gibljiv, manj prožen: prsti, udje so mu z leti otrdeli / otrdeti od mraza, od dolge vožnje // ekspr. postati negiben, tog: od strahu smo otrdeli / obraz mu je v trenutku otrdel 3. ekspr. postati trd, brezčuten: v tem poklicu je čisto otrdel / srce ji je otrdelo ◊ lingv. otrdeti izgubiti palatalni element; med. mišica otrdi postane napeta in manj prožna otrdèl in otrdél -éla -o: otrdela koža; otrdela plast zemlje; otrdelo koleno ♪
  10.      otrdíti  -ím dov., otŕdil (ȋ í) 1. narediti, da postane kaj trdo, trše: otrditi platno s škrobom; otrditi rezilo s kaljenjem 2. povzročiti, da postane kaj manj gibljivo, manj prožno: mraz mu je otrdil prste 3. ekspr. povzročiti, da postane kdo trd, brezčuten: pogosti taki prizori so ga otrdili / prevzetnost ji je otrdila srce ♪
  11.      otrésanje  -a s (ẹ́) glagolnik od otresati: otresanje prahu s čevljev / otresanje sadnega drevja / otresanje z glavo ● pog., slabš. otresanje jezika kritiziranje, ugovarjanje ◊ šport. otresanje mišic gibi za sproščanje mišic ♪
  12.      otrésati  -am nedov. (ẹ́) 1. s tresenjem odstranjevati s česa: otresati prah s čevljev; otresati sadje z drevja; z vej se je otresal sneg / otresati pepel s cigare / otresati klobuk, plašč; otresati s snegom pokrite veje 2. nav. ekspr. delati hitre, sunkovite gibe, navadno zaradi neugodja: pes je otresal z glavo in divje renčal ● pog., slabš. jezik otresati kritizirati, ugovarjati; otresati jezo na koga, nad kom stresati; že spet sitnost otresa stresa otrésati se 1. ekspr., navadno z rodilnikom prizadevati si, da kdo odide, se oddalji: težko se je otresala vsiljivcev; na vse načine se je otresala spremljevalca // delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresati se strahu, žalosti / otresa se misli nanj; otresati se skrbi / otresa se vseh dolžnosti, obveznosti / otresati se starih navad 2. odklanjati, ne marati: otresati se hvale, priznanja ● pog., ekspr. spet se otresa nanj ga zmerja, ošteva; ekspr. otresa se nad njegovimi strokovnimi izrazi se jezi, jih kritizira; ekspr. kar naprej se nekaj otresa izraža nezadovoljstvo, nesoglasje ♪
  13.      otrésniti  -em dov. (ẹ́ ẹ̑) z enkratnim sunkom stresti, otresti: otresnila je mokro krilo / ekspr. nejevoljno je otresnil z glavo; konj je otresnil z grivo otrésniti se zastar. odgovoriti, reči: lažeš, se otresne ♪
  14.      otrésti  otrésem dov., otrésite in otresíte; nam. otrést in otrèst (ẹ́) 1. s tresenjem odstraniti s česa: otresti prah z obleke; otresti sadje z drevja; z vej se je otresel sneg / otresti pepel s cigarete / otresti krpo; otresti plašč; otresel je zasnežene veje 2. nav. ekspr. narediti hiter, sunkovit gib, navadno zaradi neugodja: vola sta otresla z glavo; kokoš se je otresla in pila naprej / otresti z ramo zmigniti, skomigniti ● ekspr. tega fanta pa niso otresli s tepke je bister, prebrisan; otresti jezo na koga, nad kom stresti; star. otrok je bilo pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko otrésti se 1. ekspr., navadno z rodilnikom narediti, povzročiti, da kdo odide, se oddalji: otresti se nezaželenega gosta; komaj se je otresla spremljevalca znebila // narediti, povzročiti, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: otresti se bolezni; otresti se strahu, žalosti / otresti se neprijetnih misli, skrbi / otresel se je vseh dolžnosti, obveznosti / ne more se otresti starih navad 2. zastar. odgovoriti, reči: ne grem, se je otresel ● star. spet se je otresla nanj ga je ozmerjala, oštela; ekspr. sovražnikov so se otresli so jih premagali, uničili ♪
  15.      otréti  otrèm tudi otárem dov., otrì otríte; otŕl (ẹ́ ȅ, á) 1. odstraniti kaj mokrega s potegom po površini: otrla mu je solzo; z dlanjo si je otrl pot s čela / otreti s čopiča odvečno lepilo / otreti potno čelo; z robcem si je otrla solzni obraz // narediti kaj suho, z drgnjenjem, zlasti s tkanino; obrisati: otreti oči z robcem; otreti si mokre roke; usta si je otrl kar z rokavom 2. knjiž. zdrgniti: otreti prepotenega konja s slamo; otreti si zaspane oči pometi 3. navadno v zvezi s konoplja, lan odstraniti olesenelo steblo od ličja: terice so otrle ves lan ● ekspr. otreti komu solze potolažiti ga; pomagati mu v nesreči ♪
  16.      otrób  -a m (ọ̑) nav. mn. 1. z mletjem odstranjeni ovojni del semena pšenice, rži: krmiti z otrobi; moka in otrobi / pšenični otrobi 2. ekspr. vsebinsko prazno govorjenje, pisanje: nimam časa prebirati teh otrobov ● ekspr. otrobe vezati vsebinsko prazno govoriti ◊ kozm. mandeljnovi otrobi zdrobljena mandeljnova jedrca, iz katerih je iztisnjeno olje, za nego kože ♪
  17.      otróbov  -a -o (ọ̑) pridevnik od otrob: otrobova krma ♪
  18.      otročáj  -a m (ȃ) ekspr. otrok: na cesti so kričali otročaji; vaški otročaji ♪
  19.      otròk  -ôka m, mest. ed. otrôku in otróku, mn. otrôci otrók otrôkom otrôke otrócih otróki (ȍ ó) 1. deček ali deklica v prvih letih življenja: otrok je zaspal; negovati, pestovati, previjati otroka; vzgajati otroke; posvojiti otroka; rada je pri otrocih, z otroki; lažnivi, razvajeni otroci; lep, zanemarjen, zapuščen otrok; duševno nerazvit otrok; cepljenje otrok proti davici; vzgoja in varstvo otrok; skrb za otroke; jokal je kot otrok močno, brez obvladovanja / otrok že hodi zna hoditi; pog. vzeti otroka za svojega posvojiti ga; ekspr. pusti ga, saj je še napol otrok / ekspr. čudežni otrok ki že zelo zgodaj pokaže nadpovprečno nadarjenost; delavski, kmečki, mestni otroci; domski otrok v domu vzgojen in odrasel otrok; predšolski, šoloobvezni otroci 2. človeški potomec v odnosu do staršev: dati otroka v rejo, varstvo; dobiti, roditi otroka; imata dva otroka; bila jima je dober, ubogljiv otrok; to je njun edini otrok; ima tri nepreskrbljene otroke; nezaželen otrok; ekspr. otrok ljubezni spočet iz ljubezni, želje staršev; to so otroci iz prvega zakona, od prve žene; vabljeni so bili starši z otroki; družina brez otrok; ekspr. ostala je sama s kopo otrok; skrbi zanj kakor za svojega otroka / nezakonski otrok ki ni rojen v zakonski zvezi // nav. ekspr. (človeški) plod: pri pregledu nosečnice so ugotovili, da se otrok pravilno razvija / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav; vznes. ona nosi otroka pod srcem je noseča; odločila se je, da bo otroka odpravila povzročila izzvani splav / nedonošen otrok 3. knjiž., ekspr., z oslabljenim pomenom izraža, da je osebek v veliki meri deležen lastnosti, stanja, značilnosti, kot jih določa samostalnik: on je otrok fantazije; otrok revščine / on je otrok narave / otroci luči, svetlobe veseli, vedri otroci 4. knjiž., redko, z rodilnikom rezultat, sad: uspeh je otrok truda in vztrajnosti ● evfem. otrok je moker je naredil malo potrebo v obleko, posteljo; ekspr. razumi vendar, saj nisi otrok si odrasel človek; ekspr. ne bodi tak otrok tako otročji, neumen; ekspr. poročila sta se, ker je bil otrok že na poti ker je bila ona noseča; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; pog. ne mara otroka noče zanositi, roditi; star. otrok je pri hiši, kot bi hruško otresel zelo veliko; knjiž. dati, darovati življenje otroku roditi ga; nižje pog. nič ni naredil pri hiši, samo jedel je in ji delal otroke povzročal, da je zanosila, čeprav tega ni želela; star. otroka ima pri prsih doji ga; pog. napravil ji je otroka povzročil, da je zanosila, čeprav tega ni želela; knjiž. žena mu je dala, podarila otroka rodila; ekspr. odstaviti otroka prenehati dojiti; ekspr. štorklja je svojega otroka pregnala iz gnezda mladiča; ekspr. pričakuje otroka je noseča, bo rodila; nar. levi otroci ki jih ima poročen moški z žensko, s katero ni v zakonski zvezi, nezakonski otroci; ekspr. on je velik otrok otročji, naiven; ekspr. to ve, zna vsak otrok je splošno znano; je zelo lahko, preprosto; knjiž., ekspr. bil je pravi otrok svojega časa človek s tipičnimi značilnostmi časa, razmer, v katerih je živel, ustvarjal; veliko babic — kilav otrok kjer sodeluje preveč ljudi, ni pravega uspeha; preg. majhni otroci — majhne skrbi; preg. kakršni starši, taki otroci ◊ jur. legitimirati otroka pozakoniti; med. debilen otrok lahno duševno nerazvit; defekten otrok telesno ali duševno nerazvit; ped. razvojno moten otrok oviran v normalni rasti, vzgoji ♪
  20.      otrôkov  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na otroka: otrokov glas; otrokov duševni razvoj; otrokova nesamostojnost / bil je otrokov skrbnik ♪
  21.      otróški  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na otroke: otroški organizem; otroška domišljija; otroška lahkomiselnost, nagajivost, trma; otroško veselje / otroški govor, jezik / otroška doba; tu je preživel svoja otroška leta / otroške bolezni bolezni, ki se pojavijo zlasti v otroški dobi / pel je otroški zbor; razstava otroških risb / otroški čevlji; otroški voziček; otroške igrače, slikanice; otroška obleka, postelja, soba; otroško igrišče / otroški film / otroški dispanzer; otroški vrtec ustanova za varstvo in vzgojo predšolskih otrok; otroški zdravnik; otroške jasli zlasti prva leta po 1945 ustanova za varstvo in vzgojo najmlajših otrok; otroška klinika; otroško varstvo / otroški dodatek dodatek, izplačan upravičenim zavarovancem za otroke // nav. ekspr. tak kot pri otroku: mati je imela čisto otroški obraz; ima še otroško pisavo neizpisano, okorno ● ekspr. otroška bolezen samoupravljanja začetne pomanjkljivosti, napake; nar. žena je v otroški postelji je pred kratkim rodila; ekspr. čudil se je takim besedam iz otroških ust besedam, ki jih je izrekel otrok ◊ gastr. otroški piškoti piškoti iz biskvitnega testa v obliki osmice; med. otroška paraliza virusna bolezen, navadno z ohromitvami otróško prisl.: otroško se veseliti; bil je otroško zaupljiv; sam.: nekaj otroškega je bilo na njenem obrazu ♪
  22.      otŕpen  -pna -o prid. (ȓ) med., v zvezi otrpni krč tetanus: cepivo proti otrpnemu krču ♪
  23.      otŕpnjenje  -a s (ȓ) glagolnik od otrpniti: otrpnjenje mišic, sklepov, tilnika / iz otrpnjenja ga je zbudil glasen krik iz otrplosti ♪
  24.      otvézati  -am nedov. (ẹ́ ẹ̄) nar. koroško privezovati, navezovati: otvezati kravo k jaslim, psa na vrvico ♪
  25.      ovádba  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od ovaditi: med vojno je živel od ovadb; grozila mu je z ovadbo / navesti čas ovadbe 2. kar je z ovadbo sporočeno: ugotavljati utemeljenost ovadbe / brati, dati, vložiti ovadbo; anonimna, pismena ovadba ♦ jur. kriva ovadba ki ni v skladu z dejstvi ♪

   11.526 11.551 11.576 11.601 11.626 11.651 11.676 11.701 11.726 11.751  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA