Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kr (10.451-10.475)


  1.      ob...  predpona 1. v glagolskih sestavljenkah za izražanje a) usmerjenosti dejanja okrog česa, na kaj: obiti, objahati / občrtati, obkvačkati / obkositi, obžeti / oblepiti, obložiti b) usmerjenosti dejanja mimo česa: objadrati, obplezati c) opravljenega premikanja, nanašajočega se na več smeri, krajev: obhoditi, obletati č) izgube, odstranitve česa: obglodati, obklesati, obrati / obstreliti / obrabiti d) nastopa stanja ali usmerjenosti dejanja v stanje, kot ga nakazuje osnovni glagol: obležati, obmirovati, obviseti / obnoviti / obnoreti e) nadaljevanja stanja, kot ga nakazuje osnovni glagol: občepeti, obsedeti f) deležnosti tega, kar izraža osnova: obdavčiti, obljuditi, oborožiti g) same dovršnosti: občutiti 2. v imenskih sestavljenkah glagolskega izvora za izražanje pomena, kot ga določa ustrezni glagol: obdaritev, obhod, obtožba 3. v imenskih sestavljenkah za izražanje pomena, kot ga določa predložna zveza: obcesten, občasen, obletnica ♪
  2.      obá  tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve zaim., obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma, obá tudi obádva obé tudi obédve obé tudi obédve, obéh stil. obéh dvéh, obéma stil. obéma dvéma (ȃ ẹ̑) poudarja skupnost, povezanost dveh oseb, predmetov, pojmov a) v samostalniški rabi: poznam oba; pričakujemo obe hkrati; to sta brat in sestra, oba sta zaposlena v Iskri; ekspr. oba skupaj ne zaležeta za enega samega / nama je obema težko / prišla sta oba, oče in mati; oba z ženo se lepo zahvaliva b) v prilastkovi rabi: oba predloga sta sprejemljiva; predstavniki obeh držav; obe reki se izlivata v Črno morje / publ. omara stoji med obema oknoma med oknoma / pri parnih in njim sorodnih pojmih: oba dvojčka; oba konca palice; oba rimska konzula; dolžnost obeh staršev; zašiti obe hlačnici; obe polovici jabolka; na obeh bregovih reke; hrom na obe nogi; na obeh straneh ošiljen svinčnik / neprav. z obemi koleni z obema kolenoma ● ekspr. z obema rokama daje je radodaren, velikodušen; ekspr. to podpišem z obema rokama s tem se v celoti strinjam; med obema vojnama med prvo in drugo svetovno vojno; ekspr. pri sinovih pustolovščinah zatisniti obe očesi biti zelo popustljiv ♪
  3.      obád  tudi obàd -áda m (ȃ; ȁ á) velika, muhi podobna žuželka, ki sesa kri: obadi pikajo; nadležen kot obad ♪
  4.      obalíti  -ím dov., obálil (ȋ í) star. vreči, podreti: zgrabil ga je za nogo in obalil / krogla ga je obalila na tla / obaliti tovor s konja ♪
  5.      obáriti  -im tudi obaríti -ím dov., obáril (ā ȃ; ȋ í) na hitro prekuhati ali politi kaj z vrelo vodo: obariti paradižnik; obariti pečenice pred pečenjem obárjen -a -o tudi obarjèn -êna -o: obarjene krvavice ♪
  6.      obárjati 1 -am nedov. (á) na hitro prekuhavati ali polivati kaj z vrelo vodo: obarjati fižol; obarjati krvavice ♪
  7.      obárvanost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost obarvanega: enakomerna obarvanost kože; obarvanost kril pri metuljih / čustvena obarvanost balade; narečna obarvanost jezika; zvočna obarvanost ♪
  8.      občàn  in občán -ána m (ȁ á; ȃ) 1. pripadnik določene občine: seznaniti občane z namenom samoprispevka; občani občine Grosuplje; skrbeti za povezavo med občinsko skupščino in občani; seznam občanov / izvoliti za častnega občana ♦ jur. občan do 1945 kdor ima v določeni občini domovinsko pravico 2. nosilec temeljnih pravic in dolžnosti v družbeni skupnosti: samoupravne pravice občanov; razvijanje demokratičnih odnosov med občani / občani Jugoslavije // knjiž. pripadnik človeške skupnosti: pesnik se ni izpovedal samo kot ustvarjalec, temveč tudi kot občan / občan sveta ♪
  9.      občeméti  -ím [čǝm] dov., občemì (ẹ́ í) 1. ostati v sedečem položaju negiben in tih: skril se je med grmovje in občemel / ekspr. roke so občemele na mizi 2. ekspr. zadremati: naslonil je glavo na kolena in občemel ♪
  10.      óbčestvo  in občéstvo -a s (ọ̄; ẹ̑) knjiž. skupnost ljudi glede na duhovne vrednote, miselnost, izročilo: izločiti koga iz občestva; biti član, del slovenskega narodnega občestva; vaško občestvo / obračati se od osebnega jaza k občestvu k ljudem, družbi / človeško občestvo človeštvo; državno občestvo država ♦ rel. cerkveno občestvo člani cerkve, ki jih povezujejo med seboj zakramenti; občéstvo svetnikov verniki, svetniki in duše v vicah ♪
  11.      óbči  -a -e prid. (ọ̄) 1. splošen: vzbujala je občo pozornost; doživeti obče priznanje; obče in posamično spreminjanje / obče lastnosti / skrbeti za občo korist skupno, javno; obče zemljišče skupno 2. ki obravnava osnovne značilnosti, zakonitosti predmeta določene stroke: obča metodika; obča sociologija / obča geografija geografija, ki obravnava osnovne zakonitosti v oblikovanju prostora in pokrajine; obča psihologija psihologija, ki obravnava duševne zakonitosti normalnega odraslega človeka ◊ jur. obči državljanski zakonik civilni zakonik stare Avstrije iz leta 1811; obče pravo pravo, ki temelji zlasti na rimskem pravu in je veljalo v nekaterih zahodnih državah do lastne kodifikacije prava óbče prisl.: obče koristno prizadevanje; biti obče priljubljen; obče veljavna trditev; obče znana stvar; sam.: odnos med občim in posamičnim ♪
  12.      óbčina  -e ž (ọ̑) 1. osnovna samoupravna družbenopolitična skupnost: združiti občine; gospodarsko nerazvita občina; samoupravni organi občine; prebivalci občine; statut občine / pomembnejši kraji v občini na ozemlju občine / delati na občini / občina Grosuplje // nekdaj osnovna upravna enota: občine in okraji // pog. organi občine: občina je naročila zazidalni načrt; odnos občine do zasebnega sektorja / iti na občino sedež organov občine; zbrati se pred občino poslopjem, kjer imajo ti organi sedež 2. v zvezi katastrska občina enota, ki obsega vsa zemljišča svojega območja: del posestva ima v drugi katastrski občini ● pasti občini v breme živeti na stroške občine; zastar. list si je pridobil majhno občino malo naročnikov, bralcev; star. sprejeti koga v svojo občino skupnost, družbo ◊ jur. davčna občina v stari Avstriji enota, ki šteje najmanj 285 ha obdavčenih zemljišč; domovinska občina do 1945 občina, v katero je kdo pristojen po rojstvu ali po državni službi; zgod. glavna občina od 1814 do 1850 upravna enota, ki usklajuje delo podobčin ♪
  13.      občínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na občino: občinske meje; občinsko središče / občinski forumi, organi; občinski proračun, statut; občinsko turistično društvo / občinska politika / občinska stavba; občinsko zemljišče / ekspr. občinski mož občinski odbornik; uslužbenec na občini; občinski odbor v stari Jugoslaviji izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski ljudski odbor od 1952 do 1963 izvoljen organ, ki odloča v pristojnosti občine o stvareh v občini; občinski odbornik član občinskega odbora; član občinskega ljudskega odbora; občinski praznik praznik, ki se praznuje v okviru občine; občinski sluga nekdaj nižji uslužbenec na občini, ki opravlja pomožna dela; občinski svetnik v stari Avstriji član mestnega sveta v mestnih občinah z lastnimi statuti; občinski tajnik nekdaj kdor opravlja pisarniške posle na občini; občinske ceste ceste, ki omogočajo promet na področju občine; občinska skupščina; občinsko dete nekdaj otrok brez staršev, za katerega skrbi občina ∙ ekspr. moje kolo ni občinsko ne dovolim, ne želim, da bi ga kdorkoli uporabljal ♦ jur. občinsko sodišče prvostopenjsko sodišče za manj važne pravne zadeve ♪
  14.      občínstvo  -a s (ȋ) 1. ljudje, ki se udeležijo kake predstave, prireditve: občinstvo je napolnilo dvorano; občinstvo ploska; nagovoriti, pozdraviti občinstvo; stati pred občinstvom; navdušenje občinstva; prostor za občinstvo / publ. v novo gostilno se je gnetlo radovedno občinstvo gostje, obiskovalci, ljudje; ekspr. okrog prepirajočih se je nabralo občinstvo gledalci, opazovalci / v vljudnostnem nagovoru spoštovano občinstvo ∙ zastar. pristopnost uradov za občinstvo stranke 2. ljudje, ki sprejemajo določene kulturne dobrine, se zanimajo zanje: občinstvo je njegovo zadnjo dramo zavrnilo; ekspr. predstaviti knjigo širokemu občinstvu; domače občinstvo; filmsko, gledališko občinstvo; naklonjenost občinstva / odgovor slovenskemu občinstvu javnosti; publ. publicistična dela računajo na širok krog občinstva bralcev ♪
  15.      občŕtati  -am dov. (ŕ r̄) narediti (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtati slabo odtisnjena mesta; občrtati s svinčnikom; pren. usta mu je občrtala surovost // zaznamovati s črto, črtami robove česa: občrtati ploskev, na kateri bo risba / ekspr. svetloba je občrtala obzorje ♪
  16.      občrtávati  -am nedov. (ȃ) delati (sklenjeno) črto, črte okrog česa: občrtavati neznane besede v besedilu občrtávati se kazati se v obrisih: dekliška postava se je občrtavala v mraku ♪
  17.      občútek  -tka m (ȗ) 1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek 2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom 3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti 4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam 5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; žarg. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati 6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom ● pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju ♪
  18.      občútenost  -i ž (ū) značilnost občutenega: njegova dela preveva odkritost in občutenost ♪
  19.      občutíti  in občútiti -im dov. (ȋ ú) 1. čutno dojeti lastnosti predmetnega sveta: občutiti toploto zakurjene sobe; občutiti tresljaje zemlje, utrip srca / občutiti s prsti vzbokline / ekspr. njegove oči ničesar več ne občutijo 2. nagonsko dojeti ali predvideti kaj: občutil sem, da nisem sam v sobi / ekspr. moja duša je občutila, da se bo to zgodilo / intuitivno občutiti / v tem trenutku je občutil, da pripada zemlji spoznal, dojel // s čustvi dojeti: prej ni narave ne videl in ne občutil; pesnika je šele v zrelih letih prav razumel in občutil 3. ugotoviti z zavestjo prisotnost česa: poslušalci niso občutili osti njegovih besed / na trgu se že občuti znižanje cen opazi 4. imeti, doživeti čustva, občutke: občutiti srečo, žalost; ni hotela izdati, kar je ob tem srečanju občutila / hvaležnosti, ki so jo izražale njene besede, v resnici ni občutil 5. doživeti, navadno kaj neprijetnega, hudega: mladina še ni občutila pomanjkanja; vsega tega gorja še niste občutili; občutiti gospodarsko krizo; zelo je občutil očetovo nejevoljo 6. z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: občutiti bolečine v nogi; ni občutil ne lakote ne žeje / občutiti ljubezen do koga; občutiti strah pred čim // izraža čustveni odnos, kot ga nakazuje določilo: pokrajino je občutil tujo; moteče občutiti enakomeren naglas pri pesmi; vdanost ljubezni je občutil kot podložnost ● ekspr. večkrat sem občutil njegove pesti večkrat me je natepel; ekspr. njegova denarnica bo podražitev krepko občutila zaradi podražitve bo potrošil dosti več; to sem občutil sam na sebi sem sam doživel občúten -a -o: skušala si je razložiti občuteni nemir; globoko občutene pesmi; prisl.: občuteno igrati ♪
  20.      občutljív  -a -o prid., občutljívejši (ȋ í) 1. sposoben občutiti, zaznavati: občutljivi in neobčutljivi deli organizma; ugotoviti, če so prsti še občutljivi; čutnice so občutljive le za določene dražljaje / knjiž. estetsko, likovno občutljiv človek dovzeten // sposoben zelo občutiti, zaznavati: nekateri ljudje so bolj občutljivi kot drugi; pokostnica je občutljiva in ob udarcu zelo boli / občutljiv za mraz, vremenske spremembe / ekspr. njegovo občutljivo uho se je upiralo taki glasbi; pren. je občutljiv za resnico 2. sposoben čustvovati, doživljati: razumen in občutljiv igralec; bil je najobčutljivejši med nami vsemi / ima občutljivo srce // ki se hitro čustveno vznemiri, zlasti negativno: bolehni otroci so občutljivi / umetnik je občutljiv za svoje delo / vsak je občutljiv, če gre za njegovo dobro / ne bodi no tako občutljiv, saj ni mislil nič hudega zamerljiv 3. v zvezi z za pri katerem pod vplivom česa nastane sprememba, reakcija: vitamini so občutljivi za kemične vplive; za svetlobo občutljiva snov; pren. naš narodni obstoj je občutljiv za spremembe v sosednjih državah 4. ki pokaže že zelo majhno količino merjenega: meriti z občutljivimi aparati, instrumenti; občutljiv sprejemnik; pren., ekspr. pesnik je najobčutljivejši aparat za vsak duhovni utrip 5. ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov: čiščenje občutljivih tkanin; skladiščenje občutljivega blaga ● paziti na red zlasti pri občutljivih otrocih dovzetnih za bolezen; ekspr. ranili so ga tam, kjer je najbolj občutljiv naredili so tisto, kar ga je najbolj prizadelo; publ. ideološko občutljiva tema neprijetna, težavna; bombe so vrgli na najbolj občutljive sovražnikove točke na kraje, kjer so mu prizadeli največ škode občutljívo prisl.: mesto je živ organizem, ki občutljivo reagira na spremembe; občutljivo se vesti ♪
  21.      občutljívost  -i ž (í) lastnost, značilnost občutljivega: omejena občutljivost ušesa / knjiž. estetska občutljivost dovzetnost / gostilničarka je pred gosti skrivala svojo občutljivost; pretirana občutljivost / občutljivost instrumenta ◊ fiz. občutljivost količina, ki meri odziv merilne naprave na enoto merjene količine; fot. občutljivost filma ♪
  22.      obdájati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da je, se pojavi kaj okrog česa: srednjeveška mesta so obdajali z močnimi obzidji; obdajati vrtove z ograjami / obdajati bregove z nasipi // biti, nahajati se okrog česa: jezero obdaja bukov gozd; leteči predmet je obdajal svetel kolobar; obdajala ga je množica poslušalcev / obdajal ga je gost dim; obraz ji obdajajo črni lasje 2. delati, da je, se pojavi kaj na (vsej) površini: obdajati pecivo z glazuro; obdajati stole s prevleko // biti, nahajati se na (vsej) površini: kapljico te snovi obdaja trdna mrenica; del rakovega telesa obdaja oklep / stene obdajajo tapete pokrivajo 3. nav. ekspr. biti, obstajati v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: vsak dan nas obdaja hrup in trušč; obdajal ga je gorski mir / bil je nezadovoljen z vsem, kar ga je obdajalo / obdaja ga razkošje razkošno živi 4. ekspr. delati, da je kdo deležen česa: otroka je obdajala z največjo ljubeznijo / obdajati koga s častmi / mladiče v gnezdu je obdajala njuna skrb 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža stanje, kot ga določa samostalnik: snežinke je obdajala veličastnost; obdaja jo žalost je žalostna obdajajóč -a -e: dolino obdajajoči vrhovi; občutil je toploto obdajajoče ga vode ♪
  23.      obdarováti  -újem dov. (á ȗ) dati darilo, dar: dedek Mraz je obdaroval otroke; obdarovati maškare s krofi; pren. jesen je kmete bogato obdarovala // knjiž. povzročiti, da kdo ima kako pozitivno lastnost: narava ga je obdarovala z bistrostjo in lepoto obdarován -a -o: obdarovan z razumnostjo in voljo; bogato obdarovani otroci ♪
  24.      obdáti  -dám dov., 2. mn. obdáste in obdáte; obdál (á) 1. narediti, da je kaj okrog česa: mesto so obdali z obzidjem; obdati nasad z ograjo; palače so obdali z lepimi vrtovi / obdati rečni breg z nasipom // postaviti se, pojaviti se okrog koga: po govoru so ga obdali novinarji in ga spraševali / obdala ga je taka megla, da ni ničesar več razločil 2. narediti, da je kaj na (vsej) površini: obdati pecivo z glazuro; obdati stene z opažem obložiti; obdati se z apnenčasto lupino, oklepom / star. oblaki so obdali nebo pokrili, zakrili 3. nav. ekspr. narediti, da je, se nahaja kdo v okolju, kjer kdo biva, se zadržuje: odkar ima tako pomemben položaj, so ga obdali z vohuni; obdal se je s samimi sposobnimi ljudmi / obdali so ga z razkošjem 4. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: otroke je obdala z ljubeznijo / obdal ga je z vsemi častmi / zastar. obdala ga je s srečo osrečila ga je 5. knjiž. izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: takrat ga je obdala bolečina ● knjiž. obdati se z molkom ne govoriti več o svojih zadevah; ne dati vesti o sebi; knjiž. obdati se s potrpljenjem biti potrpežljiv obdán -a -o: z obzidjem obdano mesto ♪
  25.      obdavčevánje  -a s (ȃ) glagolnik od obdavčevati: razpravljati o obdavčevanju; kriteriji obdavčevanja ♪

   10.326 10.351 10.376 10.401 10.426 10.451 10.476 10.501 10.526 10.551  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA