Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kovne (201-225)


  1.      utápljati  -am nedov. (ā) 1. delati, da pride kaj pod (vodno) gladino: po starem običaju so lutko utapljali ali sežigali; plen so skrivali tako, da so ga utapljali v reki // usmrčevati s potopitvijo pod (vodno) gladino, da v pljuča vdre voda: utapljati odvečne mladiče; žrtve so utapljali v bazenu; ljudje so se iz obupa utapljali ali obešali 2. ekspr. delati, povzročati, da kaj pri kom preneha obstajati, ne nastopi: utapljati revščino, žalost v pijači 3. ekspr. delati, da kaj postaja del tega, eno s tem, kar izraža določilo: utapljati posameznika v množico / utapljati zgodovino filozofije v zgodovino ideologije utápljati se 1. izginjati pod (vodno) gladino: listi so se utapljali in padali na dno // nehote prihajati pod (vodno) gladino in se dušiti zaradi vdiranja vode v pljuča: ponesrečenec je še enkrat splaval na površje, potem pa se je začel utapljati 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža stanje osebka, kot ga določa samostalnik: utapljati se v sreči, žalosti / ljudstvo se utaplja v nevednosti; mesto se utaplja v smeteh je zelo nasmeteno / utapljati se v črne misli / utaplja se v kupih papirja ima zelo veliko (pisarniškega) dela ● ekspr. slovenski meščani so se utapljali v nemškem jezikovnem morju postajali so sestavni del nemškega naroda in se prenehavali šteti za pripadnike svojega naroda; ekspr. vrhovi se utapljajo v megli vrhove prekriva megla; ekspr. jokala je, da se je kar utapljala v solzah močno, silovito; ekspr. njegov obraz se utaplja v tolšči je zelo debel utapljajóč -a -e: rešil je utapljajočega se otroka ♪
  2.      vája  -e ž (á) 1. glagolnik od vaditi: manjka mu vaje; delati kaj za vajo; dolgotrajna, vsakodnevna vaja; vaja v lepem izražanju, pisanju, računanju; vaja s solisti in zborom; skladba za vajo / imeti glasbeno, gledališko vajo / žarg. orožne vaje vojaške vaje 2. skupek gibov, dejanj, namenjenih za sistematično usposabljanje, izpopolnjevanje koga za kaj: delati, ponoviti vajo; lahka, preprosta vaja / dihalne vaje; telesne vaje; vaje za odpravljanje govornih motenj // šport. skupek gibov, dejanj, s katerimi telovadec kaže svoje sposobnosti: končati, oceniti vajo; vaja na bradlji / prosta vaja brez orodja in brez pomoči drugih; redovne vaje v enotnem korakanju, ravni in napeti drži in spreminjanju razporeditve za javno nastopanje; simultane vaje ki se delajo istočasno na tleh in na orodju / telovadna vaja // nav. mn. tak skupek kot organizirana dejavnost: vaj se redno udeležuje; imeti, voditi vaje; hoditi na vaje / pevske, plesne, strelske vaje 3. nav. mn., šol. organizirana dejavnost navadno na višjih ali visokih šolah, namenjena praktičnemu ponavljanju in utrjevanju učne snovi: obiskovati vaje; predavanja in vaje / kemijske, laboratorijske, terenske vaje / seminarske vaje // ponavljanje in utrjevanje učne snovi: najprej bo razlaga, nato vaje; pismene in ustne vaje 4. šol. pismeni izdelek, narejen za ponavljanje, utrjevanje učne snovi: pisati, popravljati vajo; domače, šolske vaje / tiha vaja navadno krajša pismena naloga v šoli, s katero se utrjuje, preverja določeno znanje 5. šol. podatki, navodila, na osnovi katerih se ponavlja in utrjuje učna snov: na koncu poglavja so vaje; knjiga s praktičnimi vajami ● iz vaje biti, priti odvaditi se določenega dela, spretnosti; vaja dela mojstra za dobro obvladanje česa je potrebna (dolgotrajna) vaja ◊ gled. aranžirna vaja aranžirka; bralna vaja pri kateri se bere in razčlenjuje besedilo; tehnična vaja preizkus likovne opreme na odru; rel. duhovne vaje sistematično večdnevno premišljevanje in udeleževanje verskih obredov za obnovo verskega življenja; šol. govorna vaja vaja učenca v lepem, pravilnem, jasnem ustnem izražanju v obliki samostojnega pripovedovanja o čem; šport. borilne vaje; vaje za moč ki krepijo mišice; voj. vojaške vaje ♪
  3.      variácija  -e ž (á) 1. oblika, nastala kot posledica variiranja: vzorec ima več variacij; ponavljati se v različnih variacijah; jezikovne, vsebinske variacije; variacija motiva, ureditve / prizor z novimi variacijami / variacije organizma / to je variacija na staro, znano temo // vrednost, stopnja česa, nastala kot posledica variiranja: variacija raste, upada; variacije se razlikujejo do deset odstotkov od povprečja; variacija pogostnosti 2. redko variiranje: pogosta variacija oblike; variacija v barvi, tonu 3. muz. del skladbe, v katerem se tema melodično, harmonsko, ritmično spremenjena ponovi: četrta variacija je v molu / karakterna variacija; kontrapunktične variacije // mn. skladba iz takih delov: igrati variacije; Mozartove variacije ◊ astr. variacija sprememba v legi Lune zaradi vpliva Sonca in Zemlje s polmesečno periodo; mat. variacija vsaka od skupin elementov določene množice, ki se od druge razlikuje po elementih in po razvrstitvi elementov; variacija brez ponavljanja pri kateri se elementi v skupini ne ponavljajo; navt. variacija zaradi magnetnih anomalij časovno in krajevno spreminjajoča se napaka pri določanju magnetne deklinacije ♪
  4.      variánta  -e ž (ȃ) vsaka od nebistveno različnih oblik kakega pojava ali stvari, zlasti umetniškega dela; različica, inačica: primerjati obe varianti stare pesmi; krajša, novejša varianta / oblikovne, stilne variante; pesniške variante / v prislovni rabi napisati kaj v več variantah // oblika uresničitve česa, različna od druge oblike iste vrste: k sliki je priložil svojo varianto; v novi varianti je ta prizor črtan / druga varianta predvideva razširitev vhoda / novejše variante letala sprejmejo več potnikov ◊ alp. izstopna, vstopna varianta izstop, vstop v plezalno smer na drugem mestu, kot se sicer izstopa, vstopa; biol. varianta vsak od organizmov, ki se po eni ali več lastnostih razlikuje od matičnega organizma, različek; lingv. varianta morfema; šah. otvoritvena varianta vsaka od možnosti pri določeni otvoritvi ♪
  5.      vážnost  -i ž (á) pomembnost, tehtnost: važnost podatka / zavedati se važnosti odločitve / publ. stvar je velike važnosti / žarg. zaradi svoje važnosti ni nikjer priljubljen bahaštva, postavljaštva // dejstvo, da je kaj pomembno, tehtno: poudarjati važnost glasbene, jezikovne vzgoje ● publ. polagati važnost na obliko pripisovati, dajati (velik) pomen obliki ♪
  6.      visòk  -ôka -o prid., víšji (ȍ ó) 1. ki ima v navpični smeri navzgor razmeroma veliko razsežnost, ant. nizek: visok hrib, steber, zvonik; visoka gora, hiša, ograja; visoka trava; visoko drevo, naslonjalo / žival na visokih nogah; visoko čelo / biti visoke postave; visoka pričeska / visok hlebec; visok sneg / visoki čevlji čevlji, ki segajo do gležnja ali malo čez; visoki fižol fižol z ovijajočim se steblom; čevlji z visoko peto; visoko pritličje pritličje, ki je za pol etažne višine nad zemeljsko površino // ki je v navpični smeri navzgor razmeroma precej oddaljen od površine: visok strop; visoka kljuka; ni dosegel visokih vej / ekspr. visoke zvezde / visok let žoge; visoka gladina vode // ki ima razmeroma veliko nadmorsko višino: visok svet; visoka planota / publ. v višjih legah je zapadel sneg na vrhovih, vzpetinah 2. navadno z izrazom količine ki izraža razsežnost med skrajno zgornjo in skrajno spodnjo točko: izmeriti, kako visoka je hiša; dva metra visoko drevo / sin je višji od očeta; ekspr. bil je za glavo višji od drugih / voda je visoka komaj za ped // ki izraža oddaljenost od površine v navpični smeri navzgor: dva metra visok skok 3. ki je glede na možni razpon zelo oddaljen od spodnje, izhodiščne meje: visoki davki; visoke cene, obresti; visoka produktivnost; visoka starost; visoka stopnja; visoka temperatura; karta visoke vrednosti / visoke zahteve / visoka kakovost zelo dobra; dobiti visoko oceno; izkazovati komu visoko spoštovanje veliko // ki v veliki meri ustreza določenim zahtevam: visok standard / visoka morala / visoka zavest // ki izraža velikost česa glede na število enot, s katerimi se meri: dogovoriti se, kako visoki smejo biti stroški; plačuje višjo najemnino kot lani 4. za katerega je značilno (razmeroma) veliko število nihajev glasilk, strune: govoriti, peti z visokim glasom; visok ton 5. ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti, odgovornosti na zelo pomembnem mestu: najvišji državni funkcionarji; visoke osebnosti iz javnega življenja / visoka služba; visoko odlikovanje / dosegel je od vseh najvišji družbeni položaj / publ.: konferenca na najvišji ravni konferenca vodilnih oseb, navadno šefov držav; pogovori na najvišji ravni pogovori med najvišjimi uradnimi predstavniki države // v primerniku ki je glede na razvrstitev po položaju, pomembnosti na bolj pomembnem mestu: višji čini; višji organi oblasti; višji uradnik / višji strokovni sodelavec sodelavec z visoko izobrazbo, ki samostojno strokovno raziskuje in pomaga pri pripravi znanstvenih del; višje sodišče sodišče druge stopnje 6. ki je glede na stopnjo zahtevnosti najbolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko, znanost: to delo zahteva visoko strokovno usposobljenost / visoka izobrazba / visoka šola izobraževanje (v šoli), ki daje visoko izobrazbo // v primerniku ki je glede na stopnjo zahtevnosti bolj poglobljen in usmerjen na določeno stroko: zahtevati višjo usposobljenost / višja izobrazba / višja šola izobraževanje (v šoli), ki daje višjo izobrazbo; višja šola za zdravstvene delavce // v primerniku ki zajema navadno zadnje organizacijske enote kakega šolanja: poročilo o uspehu v nižjih in višjih letnikih / višji razredi osnovne šole razredi od petega do osmega razreda osnovne šole; višja gimnazija nekdaj gimnazija od petega do osmega razreda osemletne gimnazije 7. v razredni družbi ki pripada socialno uglednejšim, bogatejšim družbenim slojem: biti visokega rodu; visoka družba; ekspr. visoka gospoda / srednji in višji družbeni sloji 8. glede na možnosti težko uresničljiv: visoki cilji; odpovedati se visokim željam 9. ekspr. vzvišen, nevsakdanji: višji smisel življenja / razmišljati o visokih stvareh / visoke besede / visoka čustva plemenita // domišljav, prevzeten: visok človek; visok je in nedostopen; zaradi uspeha je postal visok 10. v primerniku ki v kaki hierarhični razvrstitvi sledi prejšnjemu: napredovati v višji razred; potegovati se za višjo oceno; dobiti višje priznanje // biol. ki je glede na stopnjo razvoja poznejši, bolj popoln: višji organizmi; višje oblike življenja ● poljud. visoki c c tenorskega ali sopranskega glasu; knjiž. bil je že visok dan, ko so odšli na pot bilo je že zelo svetlo; publ. tekmovalec je segel po najvišji lovoriki je zmagal; ekspr. to je višja matematika izraža, da je kaj težko razložiti, razumeti; publ., ekspr. ta izdelek je visoka pesem tehnike je zelo kvaliteten, dober; ekspr. višja sila nepremagljiva ovira; v visoka drevesa rado treska pomembni ljudje so najbolj izpostavljeni kritiki ◊ agr. visoka klavnost; bot. visoka pahovka visoka trava s cveti v latastem socvetju, Arrhenatherum elatius; višje rastline rastline, ki imajo razvito steblo, liste in korenine; elektr. visoka napetost napetost, ki je višja kot 1.000 voltov; fiz. visoka frekvenca; geod. višja geodezija geodezija, ki se ukvarja z določanjem lege posameznih točk na zemeljski površini in s preračunavanjem geografskih koordinat v ravnino; geogr. visoko barje barje, ki je poraslo z mahovjem; gozd. visoko redčenje redčenje, pri katerem se seka zlasti višje drevje; jur. visoki komisar višji državni uradnik, ki med vojno prevzame upravo zasedenega ozemlja; višja sila nepredvidljiv in neodvrnljiv, nepričakovan zunanji dogodek; les., tekst. visoki lesk; lingv. visoki samoglasniki samoglasniki, ki se izgovarjajo z največjim pridvigom jezične ploskve; visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja; stara visoka nemščina osrednja in južna nemška narečja od 9. do 11. stoletja; lov. visoki lov lov na veliko ali zaradi načina lova pomembno divjad; visoka preža preža na drevesu; mat. višja matematika; meteor. območje visokega zračnega tlaka; obl. visoki ovratnik ovratnik, ki sega ob vratu razmeroma visoko; šol. višji predavatelj do 1975 visokošolski predavatelj brez doktorskega naslova; šport. visoki start start iz stoječega položaja; visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; tisk. visoki tisk tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; um. visoki barok; visoki relief relief, pri katerem so nekateri deli likov ločeni od osnovne ploskve; visoka jedkanica jedkanica, pri kateri se uporablja visoki tisk; zgod. visoki srednji vek obdobje srednjega veka od 9. do srede 13. stoletja; Visoka porta do ustanovitve turške republike sultanova vlada, dvor; zool. višji sesalci sesalci, katerih zarodki se razvijajo v posteljici v maternici, Placentalia visôko prisl.: sonce je že visoko na nebu; visoko dvigniti zastavo; peti visoko z visokim glasom; visoko so premagali nasprotnika; vzpenjala sta se višje in višje; ekspr. visoko doneče besede; visoko leteče letalo; visoko raščen človek; visoko usposobljen strokovnjak; publ. jesti visoko kalorično hrano zelo; višje ob reki ležeči kraji bližje njenemu izviru; knjiž. preseliti se visoko na sever daleč ∙ ekspr. visoko nosi nos je domišljav, prevzeten; ekspr. v pismu je prijatelja visoko povzdignil zelo pohvalil; v družbi, službi se je visoko povzpel dosegel visok družbeni, službeni položaj; ekspr. njihov sin je v nekaj letih visoko splezal, zlezel dosegel visok položaj; po razgledanosti je bil visoko nad drugimi bil je veliko bolj razgledan od drugih; preg. kdor visoko leta, nizko pade kdor ima pretirano dobro mnenje o svoji družbeni pomembnosti in pretirane zahteve po družabnem uspehu, ugledu, doživi pogosto neuspeh visôki -a -o sam.: uprli so se višjim nadrejenim; hrepeneti po čem višjem; sedeti na visokem ♦ rel. Sin Najvišjega Kristus ♪
  7.      vlákoven  in vlakóven -vna -o prid. (ȃ; ọ̄) nanašajoč se na vlak: vlakovni promet / vlakovne zveze ♦ žel. vlakovni odpravnik delavec, ki po ugotovitvi varnih razmer za vožnjo v določeno smer da znak za odhod vlaka; vlakovna kompozicija vlak ♪
  8.      vodílen  -lna -o prid. (ȋ) 1. ki organizira in nadzoruje delo podrejenih: vodilni delavec, uslužbenec / vodilni položaj; vodilno mesto 2. ki ima pomembnejši položaj glede na istovrstno ali sorodno: vodilni arhitekt, politik / vodilni evropski jeziki; vodilna revija / vodilna načela gibanja 3. ki je, se nahaja kje v večjem številu, v večji količini kot istovrstno ali sorodno: vodilna pasma kokoši; koruza in druge vodilne rastline tega področja; na sliki so vodilne temne barve 4. publ. ki teče, vozi pred drugimi tekmovalci: kolesar se je približal vodilni skupini // ki je glede na rezultat, točke pred drugimi tekmovalci: vodilno nogometno moštvo 5. teh. ki omogoča, da se kaj premika, drsi v določeni smeri: vodilni kolut; vodilni obročki na ribiški palici ◊ agr. vodilna mladika mladika, ki se razvije na koncu ogrodne veje ali vrha; voditeljica; fot. vodilno število število, ki označuje jakost bliskovne luči; geom. vodilni krog krog s središčem v gorišču in s polmerom, enakim veliki osi pri elipsi ali realni osi pri hiperboli; vodilna črta vodilka; lit. vodilni motiv namenoma se ponavljajoči motiv v umetniškem delu; muz. vodilni ton polton, ki se razveže v sosednji zgornji ali spodnji ton; pal. vodilni fosil fosil, ki je značilen za določeno geološko dobo; strojn. vodilne lopatice statorske lopatice, v katerih se pri kompresorju spreminja kinetična energija v tlačno, pri turbini tlačna energija v kinetično; žel. vodilna os os za vodenje lokomotive po tiru ♪
  9.      vóskoven  in voskóven -vna -o prid. (ọ̑; ọ̄) nanašajoč se na vosek: voskovni ostržki ♦ čeb. voskovna žleza; voskovno ogledalo vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do šestem trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze ♪
  10.      vóskovnica  in voskóvnica -e ž (ọ̑; ọ̑) čeb. vsak od štirih parov gladkih, prozornih ploščic na tretjem do šestem trebušnem obročku čebel, pod katerim so voskovne žleze: vosek izteka skozi luknjice voskovnic ♪
  11.      vrednôtenje  -a s (ȏ) glagolnik od vrednotiti: vrednotenje likovnega, literarnega dela; kritično vrednotenje znanstvenih razprav; merila za vrednotenje česa / estetsko, moralno vrednotenje; stilno vrednotenje besed / vrednotenje delovnih mest / knjiž. vrednotenje dogodkov presoja / visoko vrednotenje človeka ♪
  12.      vrstíčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na vrstico: vrstična dolžina / rimani vrstični konci ◊ elektr. vrstična frekvenca število vrstic, ki jih na zaslonu slikovne ali snemalne elektronke preleti elektronski žarek; zal. vrstični honorar honorar, odvisen od števila (pesniških) vrstic ♪
  13.      vzboklína  -e ž (í) kar je na ravni površini navzgor, navzven ukrivljeno: na cesti so jame in vzbokline; zravnati vzbokline; kamnite vzbokline; telesne vzbokline; vzbokline na stropu; ploskve brez vzboklin / vzboklina stopala vzbočenost, vzboklost ♦ tisk. tisk z vzbokline tiskanje z vzboklih delov tiskovne plošče; visoki tisk ♪
  14.      vzórec  -rca m (ọ̄) 1. stvar, katere lastnosti, značilnosti se posnemajo, upoštevajo kot merilo: določiti, izbrati vzorec; delati predmete po vzorcu / fantazijska slika nima vzorca v naravi / ta oseba je bila pisatelju vzorec za glavnega junaka 2. besedilo s splošnimi, tipičnimi lastnostmi, značilnostmi, namenjeno za ustvarjanje posameznih besedil iste vrste s posnemanjem: napisati, sestaviti vzorec; vzorec pisma, prošnje; vzorec za prisego 3. kar sestavljajo likovne sestavine, ki se na kaki površini navadno pravilno ponavljajo: prerisati vzorec; geometrijski, karirast, rožast vzorec; vzorec na blagu, steni; pletenina, preproga z vzorcem; vzorec in podlaga / ledeni vzorci na šipah; vzorec črt na koži / risar vzorcev za tapete 4. kar sestavljajo ponavljajoče se bistvene, tipične lastnosti, značilnosti česa: teorija ureja dejstva v vzorce; Trubarjev vzorec jezika; ustaljeni vzorci vedenja 5. s prilastkom kar s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže lastnosti, značilnosti česa splošnega: to gledališče je vzorec modernega gledališča; ravnanje čebel je vzorec instinktivnega ravnanja 6. manjša količina snovi, po lastnostih, značilnostih katere se ugotavljajo lastnosti, značilnosti enote, kateri pripada: analizirati, vzeti vzorec; vzorec mesa, zraka / vzorec za preiskavo // soc. manjša skupina bitij, predmetov, po lastnostih, značilnostih katerih se statistično ugotavljajo lastnosti, značilnosti vseh bitij, predmetov določene skupnosti, vrste: vzorec obsega sto oseb; za enoto vzorca vzeti gospodinjstvo / reprezentativni vzorec / statistični vzorec 7. manjša količina blaga, ki kaže, ponazarja lastnosti, značilnosti vrste, celote: poslati kupcu vzorec / knjiga vzorcev / reklamni vzorec 8. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi za vzorec zelo malo: snega je padlo komaj za vzorec / v povedni rabi na trgu ni pomaranč niti za vzorec ● ekspr. človek je zanj vzorec brez vrednosti stvar brez vrednosti, pomena ◊ jur. papilarni vzorec ki ga sestavljajo papilarne črte; lingv. sklanjatveni, spregatveni vzorec skupek enakih sklanjatvenih, spregatvenih oblik besed; obl. norveški vzorec večbarvni vzorec na pletenini, navadno športni, z desnimi petljami; patentni vzorec na pletenini iz menjavajočih se desnih in levih petelj ♪
  15.      zablóda  -e ž (ọ̑) 1. dejanje, ravnanje, ki vodi stran od uresničitve določenega cilja: popraviti, spoznati svojo zablodo; neodpustljiva zabloda; zablode v osebnem razvoju / ljubezenska zabloda; moralne zablode mladih ljudi; preprečevati politične zablode / njegovo iskanje resnice ni bilo brez zablod 2. knjiž. zmotno, napačno mišljenje, prepričanje: novejša kritika popravlja zablode avtorjevih sodobnikov / preganjati idejne, jezikovne, verske zablode / biti, živeti v zablodi ♪
  16.      začásen  -sna -o prid. (á) 1. ki je, obstaja, se pojavlja krajše obdobje: začasna izguba spomina; začasne naloge; začasno prenehanje spopadov / začasni uspehi kratkotrajni // ki je, obstaja, se pojavlja krajše obdobje na določenem mestu: začasni mejni prehodi; določiti začasno mejo; začasno postajališče / začasni prebivalci 2. namenjen za uporabo krajše časovno obdobje: urediti začasno bivališče; začasno zavetje / začasen izhod iz krize; začasna rešitev 3. ki je, obstaja, se pojavlja omejeno dolgo obdobje: biti v začasnem priporu; začasna uprava; začasna zaposlitev; skleniti začasno premirje / začasna vlada // ki je v veljavi, se uporablja omejeno dolgo obdobje: začasen ukrep; začasni sklepi; začasno potrdilo / začasna bilanca; začasna odstranitev delavca z delovnega mesta ◊ jur. začasni ukrepi družbenega varstva do 1989 začasni ukrepi družbenopolitične skupnosti v zvezi z organizacijo združenega dela za varstvo samoupravnih pravic in družbene lastnine; šol. začasni učitelj nekdaj učitelj brez strokovnega izpita začásno prisl.: začasno se preseliti kam; začasno izključen telefon; biti začasno sprejet na delo ♪
  17.      zagovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. govoriti v korist koga, ki se negativno ocenjuje: kradel je, ti ga pa še zagovarjaš; matere rade zagovarjajo svoje otroke / zagovarjati koga pred kom; zagovarjati koga pred očitki // odvzemati, zmanjševati krivdo: morilca zagovarja znan odvetnik; zagovarjati koga pred sodiščem / zagovarjati se pred predstojnikom / pravno zagovarjati ♦ jur. zagovarjati obdolženca, obtoženca 2. dokazovati pravilnost česa, kar se zanikuje, ne priznava: zagovarjati drugačne metode dela; v razpravi so se zagovarjala različna stališča / zagovarjati moderne smeri v umetnosti 3. šol. pred komisijo dokazovati pravilnost trditev, navedenih v strokovnem, znanstvenem delu, navadno za dosego določenega naslova: zagovarjati disertacijo, diplomsko nalogo; uspešno zagovarjati seminarsko nalogo 4. po ljudskem verovanju z določenimi besedami na čaroven, nerazumljiv način a) zdraviti: zagovarjati bolno živino / zagovarjati bolezen, oteklino, urok / zagovarjati komu proti strupenemu piku b) odpravljati, odvračati kaj: zagovarjati sušo, točo c) jemati komu ali čemu določeno lastnost: zagovarjati strupene kače; zagovarjati strup č) dajati komu ali čemu zaželeno lastnost: zagovarjati koga, da bi postal zvest ♪
  18.      zapŕtost  -i ž (ȓ) značilnost, stanje zaprtega: zaprtost sobe / zaprtost oči / zaprtost prostorov / zaprtost jame za obiskovalce / zaprtost oblačila / zaprtost dvorišča / kulturna zaprtost; zaprtost univerze / knjiž. zaprtost izpovedi likovnega izražanja težka razumljivost / knjiž. preraščati zaprtost revije nedostopnost, ozkost / premagati zaprtost vase zadržanost, nezaupljivost; zaprtost v vedenju ♪
  19.      zastórček  in zástorček -čka m (ọ̑; á) manjšalnica od zastor: zastorček lutkovnega odra / spustiti zastorček na oknih ♪
  20.      závod  -óda tudi -a m (á ọ́; á) 1. delovna organizacija za opravljanje določene dejavnosti, katere namen ni pridobivanje dobička: ustanoviti, voditi zavod; direktor zavoda; zavodi in ustanove / delati na zavodu / meteorološki, pokojninski, zdravstveni zavod; raziskovalni, vzgojno-varstveni zavod; fakultete, akademije in drugi visokošolski zavodi / avtomobil se je ustavil pred zavodom stavbo take organizacije // upravni organ ali upravna organizacija za opravljanje določenih strokovnih nalog in izvrševanje upravnih pooblastil, povezanih z njimi: državni, občinski, republiški zavod; zavod za cene, statistiko 2. ustanova, ki omogoča bivanje in daje oskrbo: zavod sprejme nove gojence; oskrbovanci zavoda / zavod za gluhoneme, ostarele / stanovati v zavodu v stavbi take ustanove // navadno s prilastkom ustanova za opravljanje kake dejavnosti: denarni, kreditni zavod; grafični, pogrebni, reklamni zavod; star. Mohorjeva družba, Slovenska matica in drugi knjižni zavodi založbe 3. navadno s prilastkom, v nekaterih državah izobraževalna ustanova, navadno srednja ali specialna: učiti na strokovnem, trgovskem zavodu / zasebni učni zavod 4. zastar. industrijsko podjetje, navadno veliko: tovarna je prerasla v zavod ◊ jur. kazenski poboljševalni zavod; med. zavod za transfuzijo krvi; šol. eksterni zavod učni zavod, kamor prihajajo učenci samo k pouku in ne stanujejo v njem; zgod. biblijski zavod v Urachu v 16. stoletju protestantska ustanova za izdajanje biblijskih in drugih verskih knjig v slovenskem, hrvaškem in srbskem jeziku ♪
  21.      zavóren 2 -rna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na zaviranje: zavorni učinek / zavorna sled / zavorni mehanizem; zavorna naprava / zavorna raketa vesoljske ladje zaviralna / publ. zavorni momenti v razvoju gospodarstva zaviralni ♦ aer. zavorno padalo zaviralno padalo; avt. zavorna pot razdalja, ki jo prevozi vozilo od začetka zaviranja do takrat, ko se ustavi; žel. zavorni preizkus preizkus zaviranja pri spremembi vlakovne garniture; zavorna cokla cokli podobna priprava za ustavljanje voz pri premikanju; zavorna teža vrednost, ki izraža učinke zaviranja tirnega vozila ♪
  22.      zbórnica  -e ž (ọ̑) 1. prostor v šoli, namenjen učiteljskemu zboru: konferenca bo v zbornici; profesor je v zbornici / profesorska, učiteljska zbornica; šolska zbornica 2. navadno s prilastkom javnoupravna skupnost ljudi istega poklica, ustanovljena z namenom, da ščiti interese svojih članov: odvetniška zbornica; nekdaj notarska zbornica; do 1946 zdravniška zbornica // do 1962 javnoupravna skupnost ustanov, organizacij s podobno, sorodno dejavnostjo, ustanovljena z namenom, da ščiti strokovne in poslovne interese svojih članic: ustanoviti zbornico; predsednik, tajnik zbornice / kmetijska zbornica; zbornica za obrt in trgovino ♦ ekon. gospodarska zbornica javnoupravni organ, ki zastopa interese gospodarskih dejavnosti 3. v nekaterih deželah posvetovalno ali zakonodajno telo, ki zastopa določen sloj ali ima določeno funkcijo; dom, zbor: seja obeh zbornic / gosposka v stari Avstriji, lordska v Angliji, senatska zbornica v Italiji zgornji dom parlamenta; poslanska zbornica v Angliji spodnji dom parlamenta 4. knjiž. zborovalnica, konferenčna soba: kongresniki se zbirajo v zbornici ♪
  23.      zgodovínski  -a -o prid. (ȋ) 1. nanašajoč se na zgodovino: zgodovinski proces, razvoj; zgodovinska resnica; to so zgodovinska dejstva / zgodovinsko ozadje politične krize / zgodovinski dogodek; zgodovinska osebnost / zgodovinski dokumenti / to so zgodovinski kraji; zgodovinska oblačila / naroda imata enako zgodovinsko usodo / zgodovinsko gledanje, mišljenje / starejša zgodovinska obdobja / zgodovinski viri; zgodovinske razprave; zbirati zgodovinsko gradivo / pomožne zgodovinske vede / zgodovinski učbeniki 2. ekspr. ki ima velik, trajen pomen: zanje je to zgodovinski dogodek; zgodovinski prelom v naši književnosti; zgodovinski sestanek; sprejeti zgodovinsko odločitev / odkritje je zgodovinskega pomena ◊ filoz. zgodovinski materializem nauk o splošnih zakonitostih družbe, ki temelji na dialektičnem materializmu; lingv. zgodovinski slovar slovar, ki vsebuje besedni zaklad določenega preteklega obdobja; zgodovinska slovnica slovnica, ki prikazuje jezikovne pojave z razvojnega vidika; lit. zgodovinski roman; zgodovinska drama, povest; zgod. zgodovinski narod narod, ki ima svojo državnost zgodovínsko prisl.: zgodovinsko dokazana, potrjena osebnost; zgodovinsko pomemben dokument ♪
  24.      zméšati  tudi zmešáti -am dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. s premikanjem delcev kake snovi narediti, da se ta združi, enakomerno porazdeli: zmešati cement, pesek in vodo; sestavine dobro zmešamo; zmešati v mešalniku; zmešati z žlico; strojno zmešati / zmešati v kašo 2. dati skupaj različne snovi, da se združijo v enotno (novo) snov: zmešati barve; pijače zna dobro zmešati / zmešati vino z vodo / zmešati več vrst žita / zmešati malto // dati, postaviti skupaj stvari, ki po lastnostih, značilnostih ne spadajo skupaj: čisto perilo je zmešal z umazanim / zmešati karte narediti, povzročiti, da so v kupu skupaj karte različne vrednosti, barve / zmešati telefonske linije; strani so se zmešale 3. miselno združiti, povezati znake, pojme za kaj z napačnim pomenom, predstavo: zmešati formule, podatke; pojmi so se mu zmešali / sanje se zmešajo z resničnostjo // uporabiti v kakem jezikovnem sistemu jezikovne elemente drugega, tujega jezika: zmešal je ruske in poljske besede 4. ekspr. povzročiti, da kdo nima urejenih, pravilnih misli, predstav: s svojimi nazori ga je samo zmešal; zmešati ljudstvo / knjige so mu zmešale glavo, pamet; pijača, vročina zmeša možgane / megla ga je tako zmešala, da se je obrnil v napačno smer; brezoseb. ko je prišla na križišče, jo je zmešalo, da ni vedela kam ● ekspr. to dekle mu je zmešalo pamet zaljubil se je vanjo; pog. računalnik mu je zmešal glavo, pamet povzročil, da je veliko premišljeval, govoril o njem; zmešati komu korak povzročiti, da mu postane neurejen, neusklajen; ekspr. zmešati komu niti, račune, pog. štrene preprečiti njegove načrte; zmešati komu sled povzročiti, da ne ve, ali je prava ali ne zméšati se tudi zmešáti se 1. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku postati duševno bolan: zmešalo se mu je; od vsega hudega se ji je zmešalo 2. knjiž. zmesti se: ko jo je zagledal, se je ves zmešal / govorica se mu je zmešala zméšan -a -o 1. deležnik od zmešati: zmešan človek; imajo ga za zmešanega; zmešane barve; telefonske linije so zmešane; moka, zmešana s pecilnim praškom; poročilo je zmešano in nenatančno 2. ekspr. ki po mnenju koga ne ravna preudarno, v skladu z določenimi pričakovanji, načeli: ta je pa res zmešan; ali je čisto zmešana, da to pripoveduje // ki je po mnenju koga brez vrednosti, cene: nehaj brati te zmešane romane ● ekspr. od vročine so bili vsi zmešani niso mogli normalno misliti, odgovarjati; ekspr. plete kot zmešana zelo veliko, hitro; prisl.: zmešano govoriti; gleda čisto zmešano ♪
  25.      znánje  -a s (ȃ) 1. celota podatkov, ki si jih kdo vtisne v zavest z učenjem, študijem: izpopolniti, poglobiti, razširiti, utrditi znanje; uporabiti v šoli pridobljeno znanje v praksi; ima pomanjkljivo jezikovno znanje; sistematično, temeljito znanje; zahtevati več strokovnega, teoretičnega znanja; trajnost znanja; ekspr. vrzeli v znanju // celota znanih, ugotovljenih podatkov o stvarnosti: dobivati znanje iz knjig; posredovati komu znanje; enciklopedija zajema vse znanje svojega časa; novo odkritje je obogatilo znanje o morju / širiti meje znanja 2. z učenjem pridobljeno tako poznavanje besedila, da se to lahko pove, navede: površno znanje pesmi, vloge; izkoristili so njegovo znanje pravljic / utrditi znanje abecede, poštevanke // seznanjenost z dejstvi, podatki s kakega strokovnega področja: zahtevati v računalništvu znanje matematike; znanje slovnice / znanje tujega jezika usposobljenost za sporazumevanje v njem // izurjenost, usposobljenost za kako dejavnost: iskati delavca z znanjem kmečkih del; predpisati za določeno delovno mesto znanje stenografije / znanje smučanja 3. star. poznavanje: dobro znanje dežele; znanje človeške narave 4. nav. mn., star. veščina, spretnost: obvlada temeljna znanja; telovadba, kolesarjenje in druga znanja 5. star. poznanstvo: očitali so mu znanje s sumljivimi ljudmi; dolgotrajno znanje / v vsakem kraju ima kako znanje kakega znanca // ljubezensko razmerje: imeti, skrivati, začeti znanje s poročeno žensko / grešno, prepovedano znanje izvenzakonsko spolno razmerje ● dati na znanje sporočiti, pojasniti; ekspr. jemljem, sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava; ekspr. to opozorilo je treba vzeti na znanje upoštevati; publ. odliv znanja v tujino odhod izobražencev, strokovnjakov; v znanju je moč znanje poveča učinkovitost, vplivnost človeka ◊ ped. formalistično znanje ki sestoji iz naučenih podatkov brez razumevanja vsebine; uporabno znanje ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; test znanja; šol. oceniti, preveriti znanje; znanje zadnje učne snovi ♪

   1 26 51 76 101 126 151 176 201 226  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA