Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kova (2.798-2.822)


  1.      umériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. določiti in označiti merilne enote na merilnih pripravah: umeriti termometer / umeriti temperaturno lestvico // preveriti in uravnati točnost delovanja merilne priprave: umeriti barometer, tehtnico 2. ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa: krojač mu je umeril hlače / umeriti les za ostrešje / dal sem si umeriti nov suknjič sešiti // star. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost; pomeriti: umerila je več bluz, pa ji nobena ni bila prav 3. zastar. odmeriti, določiti: umeriti zemljišče / umeriti davek / usoda jim je umerila veliko zla 4. star. narediti po čem, prilagoditi čemu: igro je umeril po znani veseloigri / umeril je svoj korak z njenim // narediti, oblikovati: mizo je umeril za dvanajst ljudi / umeriti kaj po svojem okusu ● šalj. pes mu je umeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. umeriti komu hlače natepsti ga; star. umeriti pot proti domu oditi umériti se zmotiti se v meri, pri merjenju: meri natančno, da se ne boš preveč umeril umérjen -a -o 1. deležnik od umeriti: umerjen višinomer; umerjena obleka; lestvica je umerjena v odstotkih relativne vlažnosti; natančno umerjen 2. knjiž. obvladan, zadržan: umerjen človek / umerjen nastop; ima umerjen značaj; umerjene kretnje // zmeren: začel je padati umerjen dež / umerjeno podnebje / umerjena politika; prisl.: umerjeno hoditi; umerjeno zaigran ♪
  2.      umételen  tudi umetélen -lna -o prid. (ẹ̑; ẹ̑) 1. narejen z veliko oblikovalno spretnostjo, sposobnostjo in občutkom za lepoto: umetelne rezbarije, vezenine / umetelna oblika pesnitve; zgradba stavka je umetelna 2. ustvarjalno, oblikovalno spreten, sposoben: umetelen steklar; ta urar je zelo umetelen / človek umetelnih rok 3. zastar. izveden, izkušen: ženska je umetelna, ozdravila ga bo 4. zastar. umeten, nenaraven: narediti umetelni ogenj / umetelno oko umételno tudi umetélno prisl.: umetelno izrezljati, okrasiti; umetelno izveden ♪
  3.      umételnost  tudi umetélnost -i ž (ẹ̑; ẹ̑) 1. lastnost, značilnost umetelnega: umetelnost vezenin / mojstrska umetelnost oblike 2. ustvarjalna, oblikovalna spretnost, sposobnost: za struženje takih figur je potrebna precejšnja umetelnost / obrtna umetelnost; umetelnost rok // dejavnost, dejanje, ki zahteva tako spretnost, sposobnost: obvladovati kako umetelnost / mojster kuharske umetelnosti 3. zastar. umetnost: poezija, glasba in druge umetelnosti ♪
  4.      uméten  -tna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) 1. narejen, nastal kot rezultat človekovega dela, ne narave same: umetni dež, led, sneg; umetni potresi; umetna svetloba; umetna snov; rože niso prave, ampak umetne; naravna in umetna vlakna; to jezero je umetno / umetni diamant; umetni satelit; umetna hrana hranilna raztopina, ki se daje bolniku naravnost v kri; umetna masa umetno dobljena organska snov iz makromolekul; umetna oploditev oploditev z vnašanjem semena v rodila brez spolnega dejanja; umetne pijače pijače z dodatkom umetnih snovi, ki jim dajejo okus, barvo ali vonj; umetna radioaktivnost; umetna smola smoli podobna umetna snov; umetna svila; umetno drsališče drsališče z umetno vzdrževanim ledom; umetno gnojilo; umetno usnje // narejen tako, da je po videzu, funkciji podoben pravemu, naravnemu: umetni lasje; umetna noga; umetno oko; umetno zobovje 2. nanašajoč se na umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov: umetni kovač, mizar / umetna obrt 3. katerega oblika in vsebina sta izraz zavestnega umetniškega hotenja določenega avtorja: umetne in ljudske pesmi; umetne pripovedke; Andersenove pravljice so umetne // ki ustvarja taka dela: umetni in ljudski pesniki 4. star. zahtevno, zapleteno oblikovan: pesem je zelo umetna, vendar bralca ne prevzame; preprost in umeten 5. ekspr. nepristen, narejen: umeten smehljaj; umetna skromnost; vse je bilo umetno, navidezno 6. ki nima stvarne podlage: taki problemi so umetni; razlaga temelji na zelo umetnih povezavah / umetno podpihovanje sovraštva 7. zastar. izurjen, spreten: biti umeten v vsaki reči / poklicati umetnega zdravnika izvedenega, šolanega zdravnika ● star. prireditev z umetnim ognjem z ognjemetom; poljud. umetno sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka ◊ aer. umetni horizont priprava, ki kaže lego letala glede na vodoravno ravnino; agr. umetna koklja priprava za umetno ogrevanje piščancev; biol. umetni izbor odbiranje organizmov s takimi dednimi lastnostmi, ki najbolj ustrezajo rejčevim željam, potrebam; elektr. umetna inteligenca sposobnost stroja, računalnika, da rešuje umske probleme; lingv. umetni jezik načrtno sestavljen jezik, namenjen zlasti za mednarodno sporazumevanje; sistem znakov, simbolov za uporabo v znanosti, računalništvu; med. umetni splav; umetna ledvica naprava, ki opravlja funkcije ledvice zunaj telesa; umetno dihanje umetno dovajanje zraka v pljuča; metal. umetno staranje pojav, da postane zlitina trša, če se nekaj časa zmerno segreva; rib. umetna muha vaba za lovljenje rib, ki predstavlja določeno žuželko; šport. umetno drsanje umetnostno drsanje; teh. umetni vlek vlek, povzročen s kako pripravo, ventilatorjem; voj. umetna megla s kemičnimi sredstvi narejena, povzročena megla za maskiranje umétno prisl.: umetno hraniti bolnika; umetno izzvati, pridobiti; zelo umetno ponarediti; umetno uspavati; umetno kovani izdelki ♦ les. umetno sušen les; sam.: nadomeščanje naravnega z umetnim ♪
  5.      umetnína  -e ž (ȋ) 1. umetniško delo: gledati, napisati, poslušati umetnino; dragocena, velika umetnina; umetnina iz kamna, lesa; katalog umetnin; trgovina z umetninami / besedna, filmska, gledališka umetnina 2. ekspr. zelo lepo oblikovan, okrašen izdelek: posoda, preproga je prava, resnična umetnina ♪
  6.      umétnost  -i ž (ẹ́) 1. dejavnost, katere namen je ustvarjanje, oblikovanje del estetske vrednosti: vpliv filozofije, revolucije na umetnost; stilne smeri umetnosti; umetnost in znanost / dela antične, renesančne, sodobne umetnosti; italijanska, slovenska umetnost; umetnost zaradi umetnosti nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena / Slovenska akademija znanosti in umetnosti 2. s prilastkom ta dejavnost glede na izrazno sredstvo, obliko: mojster filmske, gledališke umetnosti; akademija za likovno, upodabljajočo umetnost; slikarstvo, glasba in druge umetnosti / uporabna umetnost katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov 3. likovna umetnost: zanimata ga zlasti umetnost in glasba; muzej moderne umetnosti / študirati umetnost // dela te umetnosti: razstava abstraktne, avantgardne, ljudske umetnosti / izdati zgodovino umetnosti v slikah 4. ed. umetniško ustvarjanje: v njegovi umetnosti se kažejo različni vplivi / dober poznavalec Cankarjeve umetnosti Cankarjevih del / ekspr. godci so razkazovali svojo umetnost 5. nav. ekspr., navadno s prilastkom dejavnost, ki zahteva spretnost, znanje na področju, kot ga izraža prilastek: razvoj tiskarske umetnosti; posredovati komu umetnost izdelovanja papirja // spretnost, znanje, potrebno za tako dejavnost: njena frizerska, kuharska umetnost je vsem znana; sloveti po veliki govorniški umetnosti // velika sposobnost delati to, kar izraža dopolnilo: vaditi se v umetnosti molčanja, poslušanja, pripovedovanja; ohranjena svetišča pričajo o veliki stavbarski umetnosti tega ljudstva; umetnost aranžiranja, oblačenja; umetnost branja in pisanja kitajskih znakov; vsa umetnost njihovega vojskovanja je v hitrem napadanju // ed., v povedno-prislovni rabi kar zahteva veliko spretnost, znanje: obvladovanje samega sebe je umetnost; zabijanje žebljev v hrastove deske je posebna umetnost; živeti s tako majhno plačo je velika umetnost; to narediti ni nobena umetnost ni težko 6. lastnost, značilnost umetniškega: poudarjati umetnost, ne ideološkost pesnitve / star. skladba, preprosta v umetnosti, umetna v preprostosti v zahtevni, zapleteni oblikovanosti ● publ. črna umetnost tiskarstvo, tisk; publ. sedma umetnost filmska umetnost, film; sedem svobodnih umetnosti v srednjem veku sedem temeljnih učnih predmetov elementarne, začetne šole ◊ lit. besedna umetnost ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik; um. figuralna umetnost ki upodablja stvarni svet, zlasti živa bitja; naivna umetnost ki navadno ne temelji na akademski izobrazbi in ne upošteva realnih razumskih razmerij med likovnimi sestavinami ♪
  7.      umísliti si  -im si dov. (í ȋ) 1. v mislih izoblikovati, ustvariti a) kar v resničnosti ne obstaja: umisliti si črto, krog; umislil si je svoj svet / dekle si je umislilo, da je Sneguljčica b) kar ne ustreza resnici: ker se mu ni dalo delati, si je umislil bolezen; umisliti si sovražnika / napad so si umislili oni 2. z razmišljanjem izoblikovati, ustvariti: kdaj so si umislili ta običaj; umislil si je nekaj čudnega / umisliti si pameten izgovor 3. star. kupiti si, priskrbeti si: umislil si je novo orodje in nekaj živine ● star. kaj če si umisli in me spodi če se spomni; če se odloči umíšljen -a -o: umišljen dogodek; ustvaril si je svoj umišljeni svet; umišljena bolezen; umišljena črta; pogovarjal se je z umišljeno osebo; sam.: povest je umišljeno združila z resničnim ♪
  8.      umíšljati si  -am si nedov. (í) 1. v mislih oblikovati, ustvarjati a) kar v resničnosti ne obstaja: umišljati si strahove / umišlja si, da je kralj b) kar ne ustreza resnici: umišljati si bolezen / začel si je umišljati, da je sosed kriv njegove nesreče 2. z razmišljanjem oblikovati, ustvarjati: vsak dan si umišlja kaj novega / umišljati si izgovore 3. imeti pretirano dobro mnenje o sebi: kaj si ta fant umišlja o sebi / umišlja si, da je dober kritik 4. star. misliti si, predstavljati si: nihče si ni umišljal, da bo vsega tako hitro konec; ni si umišljal, kako ga bodo sprejeli ● star. ne umišljaj si nemogočih stvari izmišljaj ♪
  9.      umíšljenost  -i ž (ȋ) 1. kar je izoblikovano, sestavljeno v mislih in v resničnosti ne obstaja: nasprotje med resničnostjo in umišljenostjo 2. lastnost, značilnost umišljenega: umišljenost bolezni ♪
  10.      uničeválnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost uničevalnega: človekova pohlepnost in uničevalnost / upreti se vojni uničevalnosti ♪
  11.      uničeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da kaj preneha obstajati: uničevati plevel, škodljivce; toplota uničuje vitamine / pisma sproti uničuje / ogenj je uničeval hiše 2. škoditi čemu tako, da propade: mraz uničuje drevje; plesen uničuje povrtnino; les se na dežju uničuje / z nepravilno nego si uničevati kožo, lase 3. delati, povzročati, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: z vožnjo po slabih cestah se avtomobil uničuje b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: molji uničujejo volnene izdelke; pogosti nalivi uničujejo cesto; vlaga uničuje pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: uničevati mostove in proge; uničevati nasprotnikove tanke 4. delati, povzročati, da pride kaj v zelo slabo stanje: neprimerna svetloba uničuje oči; hrup uničuje živce / slabe delovne razmere jim uničujejo zdravje / bolezen, skrb ga uničuje; s pijačo se vse bolj uničuje 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročati, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničevati nasprotnike; s takimi ukrepi so kmete počasi uničevali / konkurenca uničuje podjetja // povzročati, da kdo več ne obstaja, živi: epidemije in naravne katastrofe uničujejo ljudi; plemena se še vedno uničujejo med seboj 6. s prislovnim določilom delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno uničevati koga; moralno se uničevati // delati, povzročati, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem uničuje sebe in svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročati a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničevati komu kariero / uničevati otrokom mladost; uničevati si življenje b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničevati komu upanje, veselje; ne uničuj nam dobre volje uničujóč -a -e 1. deležnik od uničevati: uničujoč sledove za seboj, je upal, da ga ne bodo odkrili; živce uničujoč hrup; uničujoče delovanje vlage 2. ki povzroči veliko razdejanje, škodo: uničujoč potres; uničujoča vojna // ekspr. zelo hud, velik: doživeti uničujoč poraz / uničujoča kritika zelo negativna, odklonilna ∙ ekspr. pogledati z uničujočim pogledom s pogledom, ki izraža zelo odklonilen, sovražen odnos; prisl.: uničujoče gledati ♪
  12.      uníčiti  -im dov. (í ȋ) 1. narediti, povzročiti, da kaj preneha obstajati: uničiti mrčes, plevel; uničiti škodljivce s kemičnimi sredstvi; toplota uniči vitamine; z razkuževanjem se bacili uničijo / uničiti dokumente; v jezi je uničila njegova pisma / ogenj je uničil gospodarsko poslopje; mesto je uničil potres / uničiti zalogo orožja 2. poškodovati kaj tako, da propade: plesen je uničila krompir, trte; slana je uničila ajdo; suša, toča je uničila ves pridelek; voluhar je uničil sadno drevje; z nepravilnim zalivanjem je uničila rože / s preparati si je uničila lase 3. narediti, povzročiti, da kaj postane neuporabno a) z nepravilnim, malomarnim ravnanjem: kolo, stroj je kmalu uničil; delno, popolnoma uničiti; s prenašanjem sem in tja so se knjige uničile / ekspr. kar prime v roko, uniči / čevlje uniči v eni sezoni ponosi, izrabi b) s svojim delovanjem, učinkovanjem na to: kislina mu je uničila obleko; molji so ji uničili plašč; neurje je uničilo del ceste; vlaga je v nekaj letih uničila pohištvo c) s strelnim orožjem, razstrelivom: sovražnik je uničil most; uničiti nasprotnikove tanke; sovražno letalo so uničili sestrelili, razstrelili // narediti, povzročiti, da postane kaj neveljavno, navadno zaradi napake: uničil je že dva čeka 4. narediti, povzročiti, da pride kaj v zelo slabo stanje: branje ob slabi svetlobi mu je uničilo oči; hrup ji je uničil živce / prenaporno delo ji je uničilo zdravje / bolezen, skrb ga je zelo uničila 5. z določenim dejanjem, ravnanjem v škodo koga povzročiti, da ne more več opravljati svojega dela, dejavnosti: uničiti ilegalce; kmeta so s temi ukrepi uničili; tako bo uničil samega sebe / davki jih bodo uničili; uničiti organizacijo; konkurenca je uničila podjetje / uničiti sovražni bataljon // povzročiti, da kdo več ne obstaja, živi: to pleme je uničila epidemija; človeštvo se bo uničilo samo 6. s prislovnim določilom narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj glede tega, kar izraža določilo: finančno, gospodarsko uničiti koga; to ga bo uničilo telesno in duševno; moralno se je popolnoma uničil // narediti, povzročiti, da pride kdo v skrajno neugoden položaj sploh: s pijančevanjem je uničil svojo družino 7. navadno z dajalnikom s svojim delovanjem povzročiti a) da kdo česa ne doseže, ne izpolni: uničiti komu kariero; uničil ji je mladost / ekspr. ne uniči ji življenja b) da kaj pri kom preneha obstajati, trajati: uničiti komu upanje, veselje; uničiti dobro voljo; uničiti si delovne zmožnosti ∙ ekspr. ti trije dnevi so ga uničili zelo izčrpali, utrudili; ekspr. življenje jo je uničilo ni bila kos življenjskim težavam, problemom; šalj. uničila sta že dva litra vina popila, spila; šalj. uničil je osem omlet pojedel uníčen -a -o: zaradi prometne nesreče je avtomobil uničen; čevlji so že uničeni; vsi njegovi upi so uničeni; stal je ves bled in uničen; živce ima popolnoma uničene ♪
  13.      univêrzum  -a m (ȇ) knjiž. (neizmeren) prostor kot urejena celota; vesoljni prostor, vesolje: raziskovati univerzum; neskončni univerzum; pren. duhovni, sanjski univerzum ♪
  14.      uoblíčiti  -im dov. (í ȋ) star. izoblikovati: uobličiti svoje mnenje o umetnosti ♪
  15.      uobráziti  -im dov., uobrážen (ā ȃ) zastar. izoblikovati: uobraziti oči na kipu ♪
  16.      úp  -a m (ȗ) 1. kar se upa: njegov up je bil beg; upi so se izpolnili, uresničili; ekspr. up se izjalovi, podre, razblini; mladostni upi so bili uničeni, ekspr. pokopani; zavreči nekdanje, vse upe; ekspr. slepiti se s praznimi upi; varljivi upi; upi za prihodnost / knjiž.: gojiti upe upati; vdajala se je upom, da je ne bodo zaprli 2. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja; upanje: poznati up in strah; vzbujati potrtim ljudem up; poln upa je čakal zdravnika / ekspr. up se jim sveti v očeh // duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: ta zmaga je narode navdala z upom, da se bliža konec vojne; boriti se brez upa na zmago, star. zmage / zaspal je v upu, da bo naslednji dan boljše 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa; upanje: malo upa je, da bo ozdravel; ni (več) upa, da jih kdo reši 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: njegov up so najnovejša zdravila; razvoj kmetijstva je up stradajočega človeštva / zadnji up so mu bili stari prijatelji // kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: igralec je bil največji up na prvenstvu; bil je up gledališča 5. v prislovni rabi, v zvezi na up na upanje: dajati, kupovati, prodajati na up ● ni si delal upov, da bodo popustili ni mislil, da je mogoče; nima nobenega upa več, da bi ga našli živega ne upa več; publ. nimajo resnejših upov za napredek, dokler ne odpravijo napak možnosti; ekspr. izgubil je vsak, zadnji up, da ga bodo rešili ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; star. vse svoje upe staviti na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; mladi igralec vzbuja veliko upov o njem se meni, da bo glede na sposobnosti uspešen ♪
  17.      úpanje  -a s (ȗ) 1. duševno stanje, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: upanje nastane, se okrepi, utrdi; ekspr. upanje v njem gori, pojema, se poraja, živi; ekspr. v njem je vstalo, zraslo novo upanje; umirati brez upanja; biti poln upanja; ekspr. iskra, plamen, žarek upanja / ekspr. upanje se jim sveti v očeh // duševno stanje, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: vdaja se upanju, da ga ne bodo odkrili; srečanje obeh državnikov krepi upanje na ustavitev atomskih poskusov; dosedanji dosežki vzbujajo upanje, da bo načrt uresničen; močno, negotovo, neutemeljeno, trdno, veliko upanje; upanje na službo, v zmago je bilo vse manjše / živi v upanju, da se bo sin vrnil / ob koncu pisma v upanju, da ste zdravi, vas prisrčno pozdravljam 2. kar se upa: upanje se izpolni, uresniči, ekspr. splava po vodi; zavreči, ekspr. pokopati upanje; bolezen mu je uničila vsa upanja; slepiti se z upanjem na njihovo privolitev; majhno, veliko, skrito, tiho upanje 3. v povedni rabi izraža možnost uresničitve česa: ob atomski vojni ni nobenega upanja, da bi preživeli; le malo upanja je, da bodo dosegli drugo mesto; v tem položaju ni upanja na rešitev 4. ekspr., navadno s prilastkom kar lahko pomaga: to zdravilo je novo, zadnje upanje za bolnike / sin je bil njeno edino upanje // kdor ima take lastnosti, da je lahko uspešen: bil je največje upanje gledališča; ti pesniki so upanje naše književnosti 5. v prislovni rabi, v zvezi na upanje brez takojšnjega plačila ali jamstva za plačilo: ni jim hotel dati pijače na upanje; dobiti, kupiti kaj na upanje ● zanj ni več upanja njegovo stanje, položaj se ne bo izboljšal; umrl bo; dajati upanje dekle mu ni dajalo upanja ni kazalo naklonjenosti njegovemu snubljenju; v težavah jim je dajal upanje jih je spodbujal; zdravnik ne daje, nima dosti upanja, da bo pacient ozdravel meni, da je malo možnosti; novo zdravilo daje upanje v ozdravitev zaradi njegove uspešnosti je ozdravitev mogoča; imeti upanje še ima upanje, da bo prišla pomoč še upa; publ. nima nobenega upanja, da bi dosegel prvo mesto možnosti; publ. akcija nima upanja na uspeh ne kaže, da bo uspela; ekspr. izgubil je vsako, zadnje upanje, da ga bo našel ne upa več, ne zdi se mu več mogoče; izrazil je upanje, da se bodo še videli rekel je, da upa; star. staviti upanje na koga, v koga upati, pričakovati, da bo kdo dosegel, uresničil, kar se želi; z upanjem gledati v prihodnost meniti, da bo prihodnost boljša; ekspr. dežela upanja dežela, kjer bi se zaželeno lahko uresničilo ◊ mat. matematično upanje število, ki izraža povprečno vrednost spremenljivke; rel. vera, upanje, ljubezen ♪
  18.      úpati  -am nedov. (ȗ) 1. biti v duševnem stanju, ko se vidi možnost za rešitev iz težkega položaja: dolgo časa je upal, nazadnje je obupal; dokler bo upal, bo vzdržal // biti v duševnem stanju, ko se zaželeno kaže mogoče, dosegljivo: upal je, da se bo vrnil; niso več upali, da ga bodo našli živega / upati na dobro plačilo, na boljše stanovanje; upati na pomoč, uspeh, star. pomoči, uspeha; upati v srečen potek česa, v rešitev / star. upal je doživeti, da jih bo videl / od prihodnosti je malo upal pričakoval 2. z odvisnim ali glavnim stavkom izraža nepopolno prepričanost o čem zaželenem: stanje se izboljšuje, tako da upam na ozdravljenje; upam, da bomo še prišli na vlak; upamo, da bodo opomini zalegli; upajmo, da tega še ne ve; on je, upamo, že na varnem // izraža zaželenost uresničitve: upam, da si boste premislili; upamo, da bo sezona uspešna / kot vljudnostna fraza upam, da ne boste preveč hudi, če vas malo zmotim; upamo, da vas z obiskom ne nadlegujemo // ekspr. izraža nujnost uresničitve česa glede na okoliščine: upam, da si stvar premislil; vi ste, upamo, to že preštudirali, saj imate knjigo že dolgo 3. v prislovni rabi izraža pritrditev s pridržkom: bodo prišli? Upamo; bo ostal? Upam da / to ve vsak otrok. Upam 4. star. dati na upanje: rajši mu ga je podaril, kot da bi mu ga upal; krčmar mu ni hotel več upati ● star. temu človeku ni upati zaupati; ni upati na izboljšanje vremena izboljšanja vremena skoraj gotovo ne bo; upati na koga, v koga zanašati se na njegovo pomoč; dokler živimo, upamo úpati si in úpati se tudi úpati z nedoločnikom 1. biti dovolj pogumen za kako dejanje: ni si upal plavati čez zaliv; upa si odpoditi žival; upa si mu odgovarjati; elipt. ni si upal v sobo upal iti / kot podkrepitev upam si trditi, da se motite; kot grožnja pridi gor, če si upaš 2. izraža, da kdo stori kaj kljub neprimernosti, neupravičenosti ali nevarnosti: ne upamo si vas motiti pri počitku; ekspr.: kdo bi si upal dvomiti o tem; kako si upate ponavljati moje besede ∙ ta otrok je predrzen, pri nas si vse upa stori dosti neprimernega 3. izraža možnost uresničitve dejanja glede na zmožnost, sposobnost: lepe in bogate si ni upal dobiti; ni si upal tekmovati z njim; ekspr. to ni nič, upam si nesti dvakrat toliko upáje zastar.: čakali so, upaje na tujo pomoč upajóč -a -e: klical je, upajoč, da ga bodo slišali; upajoč na pomoč, so se hrabro borili; upajoče ženske ♪
  19.      upírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. postavljati kaj tako, da pri delovanju kake sile ostane na določenem mestu, v določenem položaju: upirati podpore v tla in strop / sedel je in upiral komolce v kolena; upirati roke v boke // imeti v takem položaju, da močno pritiska na kaj: upiral je veslo v pomol, da čoln ne bi butnil obenj / upiral je nogo v vrata in jih skušal odriniti 2. redko usmerjati, namerjati: upirati revolver v koga / upirati komu luč v obraz svetiti mu ∙ ekspr. upiral je svoje oči, poglede vanj gledal ga je; publ. vse oči se upirajo na Bližnji vzhod vsi se zanimajo za dogajanje na Bližnjem vzhodu; publ. okupirane dežele so upirale oči k zaveznikom pričakovale pomoči od njih upírati se 1. imeti del telesa nameščen tako, da je pri delovanju kake sile mogoče ostati na določenem mestu, v določenem položaju: konj se je upiral s prednjima nogama ob tla, da ga niso mogli spraviti čez prag; pri spuščanju po vrvi se je z nogo upiral v steno / s koleni se je upiral v naslonjalo prednjega sedeža // biti v takem položaju, da se močno pritiska na kaj: z vso močjo so se upirali v skalo, da bi jo premaknili; z nogo se je upiral v vrata, a niso popustila / veter se je upiral v jadra pihal tako, da so ga prestrezala 2. z dejanji izražati voljo ne pustiti se obvladati: hotel ga je potegniti iz sobe, pa se mu je upiral; aretirani se ni upiral; upirati se roparju; upiral se je s pestmi, z rokami in nogami / pri osvobajanju dežele so se okupatorjeve enote dolgo upirale; obkoljeni so se uspešno upirali branili / upirati se nasprotniku v igri // kazati voljo ne dopustiti, dovoliti česa: upirati se izbiri novega predsednika; upirati se operaciji; upirati se sinovi ženitvi; ni se upiral, da bi poklicali rešilni avtomobil // kazati voljo ne podleči čemu: upirati se bolezni, malodušju; upirati se skušnjavi, tujim vplivom / rastline se upirajo suši / upiral se je spanju prizadeval si je, da ne bi zaspal; upiral se je njihovim prošnjam ni jih hotel uslišati 3. s silo, z orožjem izražati voljo do odstranitve oblasti koga: kmetje so se v zgodovini večkrat upirali; upirati se oblastnikom, okupatorjem / osvojene dežele so se upirale // z besedami, ravnanjem izražati voljo a) ne ubogati koga: otroci so se staršem vedno bolj upirali; molčal je, ni se upal upirati; upirati se vodstvu b) ne prenašati, narediti, izpolniti česa: upirati se nasilju, pritisku / upirati se izročitvi dokumentov, plačilu dolga; ni se upiral, da bi mu pomagal / upirati se dajatvam; upirati se odredbi, povelju, zahtevi // izražati nesoglasje s čim: upirati se ideji; tej ugotovitvi se ni mogel upirati 4. nav. 3. os. vzbujati občutek zoprnosti pri uživanju: mastna hrana se mu upira; vino se mu je začelo upirati // vzbujati občutek zoprnosti sploh: njegovo prazno govorjenje, vedenje se jim upira; krivične obtožbe se mu upirajo; brezoseb.: upira se mi, da bi ga sprejel; upira se mu govoriti o tem 5. neovirano, močno sijati: pomladansko sonce se upira skozi šipe / sonce se jim je upiralo v hrbet 6. prizadevati si premagati delovanje kake sile, učinkovanje česa: upirati se vodnemu toku; s težavo se je upiral vetru, ki mu je pihal nasproti / jez se je upiral narasli vodi / snov se upira pritisku // ovirati pri napredovanju: zrak se upira premikajočim se telesom 7. star. truditi se, prizadevati si: upiral se je, da bi osvobodil roko; upira se in gara za družino ● ekspr. noge se mu upirajo težko hodi; ekspr. poštevanka se mu upira težko se je uči; ne mara je; ekspr. zima se še upira mraz še ne popusti; ekspr. želodec se mu je začel upirati ima težave z želodcem; to se upira zdravemu razumu tega razumsko ni mogoče razložiti upiráje: stala je, upiraje roke v boke upirajóč -a -e: upirajoči se narodi; v tla upirajoče se oči ♪
  20.      uplahnéti  -ím dov. (ẹ́ í) postati po obsegu manjši: oteklina je uplahnela; pren., ekspr. sredstva za raziskovalno delo so uplahnela uplahnèl in uplahnél -éla -o: uplahnelo telo ♪
  21.      uporáben  -bna -o prid., uporábnejši (á ā) 1. ki se da koristno uporabiti, porabiti: uporabni kosi tkanine; spravljati uporabne odpadke; uporabne vrste lesa / rezultati morajo biti uporabni; uporabne ideje // ki ima potrebne lastnosti za kak namen: vsestransko uporaben aparat; novi tip avtomobila je zelo uporaben / fant za fizično delo ni uporaben primeren; za šolo uporabne knjige // ki se da izkoriščati: uporaben padec vode; uporabni viri energije; uporabne zaloge premoga / kmetijsko uporabna zemlja obdelovalna zemlja 2. ki je v takem stanju, da se lahko uporablja: v spopadu so bili uničeni zadnji še uporabni tanki; stavba po potresu ni več uporabna 3. ki se uporablja za zadovoljevanje vsakdanjih potreb: izdelovati uporabne predmete; uporabne in okrasne rastline / uporabno raziskovanje / uporabna umetnost umetnost, katere namen je umetniško, estetsko oblikovanje uporabnih predmetov // katerega ugotovitve se morejo uporabiti neposredno v praksi: uporabna biologija, geologija; uporabna znanost 4. nanašajoč se neposredno na uporabo: uporabne lastnosti izdelka; biti v uporabnem stanju ◊ ekon. uporabna vrednost vrednost, ki jo ima blago, stvar glede na zadovoljevanje potreb; lastnost blaga, stvari, da zadovoljuje potrebe; jur. uporabno dovoljenje dovoljenje, da se stavba, objekt sme uporabljati za določen namen; ped. uporabno znanje znanje, ki omogoča reševanje novih nalog v novih okoliščinah; psih. uporabna psihologija psihologija, ki uporablja psihološka spoznanja v praksi; šol. uporabna naloga besedilo s podatki o določenem dejanskem stanju, na osnovi katerega je treba nastaviti račune in izračunati, kar se zahteva; sam.: najti v trgovini kaj uporabnega ♪
  22.      uporábnik  -a m (ȃ) kdor kaj uporablja glede na namenskost: obvestiti uporabnike cest o snežnih razmerah; uporabniki in lastniki kmetijskih zemljišč / približati slovar uporabnikom; uporabniki in oblikovalci strojev / uporabniki jezika / uporabniki plina, vode porabniki; uporabniki posojil jemalci ♦ jur. uporabnik stanovanja nosilec stanovanjske pravice in člani gospodinjstva, ki z njim stanujejo ♪
  23.      upórnost  -i ž (ọ́) 1. lastnost, značilnost upornega človeka: krepiti, knjiž. brzdati, ekspr. zlomiti upornost koga; otrokova upornost / knjiž. pojavi upornosti na Tolminskem kmečkih uporov 2. publ. nepopustljivost, vztrajnost: upornost in doslednost pri delu 3. elektr., navadno v zvezi električna upornost lastnost snovi, da se upira prevajanju električnega toka: izmeriti električno upornost bakra; enota električne upornosti / upornost mikrofona, tuljave / induktivna ki je odvisna od induktivnosti in frekvence izmeničnega toka, kapacitivna upornost ki je odvisna od kapacitivnosti in frekvence izmeničnega toka; ohmska upornost zaradi katere električna priprava, naprava oddaja toploto ♪
  24.      upoštévati  -am nedov. in dov. (ẹ́) 1. delati, da kaj vpliva na ravnanje, odločitev, zaključke: sodnik je upošteval izpovedi prič; upoštevati okoliščine nesreče; pri načrtovanju upoštevati potrebe prebivalstva / družbeni plan upošteva gospodarska gibanja v preteklem letu / premalo je upošteval sostanovalce se jim je prilagajal // ravnati v skladu s čim: upoštevati predpis, zakon; voznik ni upošteval prometnega znaka / upoštevati nasvet, predlog / upošteval je njegovo pobudo; upoštevati reklamacijo; strogo upoštevati rok se ga držati; vse njegove želje so upoštevali izpolnili // imeti kaj za dejstvo: sporazum mora upoštevati dejansko stanje; upoštevati obstoječe politične tvorbe 2. delati, da je kaj kje vključeno, udeleženo, obravnavano: v knjigi je upošteval le pomembnejše avtorje; pri proučevanju dežele so upoštevali zlasti gospodarske in politične razmere / pri delitvi pomoči ga niso upoštevali; slovenščine v javnosti niso upoštevali uporabljali 3. prisojati komu pomembnost: zaradi slabotnosti ga tovariši niso upoštevali; na poveljstvu ga zelo upoštevajo / delo gospodinje družba premalo upošteva; šolska izobrazba se ne upošteva dovolj ● pomen tega dela se pokaže, če upoštevamo podobna dela v primerjavi s podobnimi deli; če se upošteva njegova mladost, so dosežki izredni glede na njegovo mladost upošteváje: upoštevaje okoliščine, so mu zmanjšali kazen upoštevajóč -a -e: oblikovati mesto, upoštevajoč prirastek prebivalstva; upoštevajoč razmere, bi to trajalo več let upoštévan -a -o: manj pomembni izdelki v seznamu niso upoštevani; razlike med bogatimi in revnimi so premalo upoštevane ∙ bil je v tistem času precej upoštevan pisatelj cenjen, priljubljen; bučno olje je v teh krajih zelo upoštevano se veliko uporablja ♪
  25.      upovéditi  -im dov. (ẹ̑) knjiž. izoblikovati v jezikovno sporočilo: upovediti misel; sanjski motiv je pisatelj spretno upovedil upovéden -a -o: upovedeni doživljaji ∙ knjiž. v romanu upovedene osebe prikazane, opisane ♪

   2.673 2.698 2.723 2.748 2.773 2.798 2.823 2.848 2.873 2.898  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA