Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kova (273-297)


  1.      raziskovánje  -a s (ȃ) glagolnik od raziskovati: nadaljevati, usmerjati raziskovanje; ukvarjati se z raziskovanjem mikrobov; do teh zaključkov so prišli po dolgotrajnem, natančnem raziskovanju; znanstveno raziskovanje; raziskovanje jezika, starih kultur, vesolja; metode, predmet raziskovanja / raziskovanje tržišča / geološka, politološka, statistična raziskovanja / Inštitut za raziskovanje krasa ♦ mat. operacijsko raziskovanje panoga ekonomske znanosti, ki uporablja matematične metode ♪
  2.      raziskováti  -újem nedov. (á ȗ) s temeljitim, načrtnim delom, opazovanjem zbirati podatke, ugotavljati dejstva o čem: znanstveniki ta pojav še raziskujejo; raziskovati jezik, kulturo, zakone narave; statistično, znanstveno raziskovati / raziskovati tržišče / to področje raziskujeta matematika in fizika raziskujóč -a -e: raziskujoči človek; raziskujoče oči raziskován -a -o: raziskovani predmet ♪
  3.      razkováti  -kújem dov., razkovál (á ú) 1. odstraniti podkev: kovač je konja najprej razkoval 2. s kovanjem razširiti, spremeniti: razkovati palico v tanko ploščo 3. nekdaj sneti okove: razkovati jetnika ♪
  4.      razkrinkoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) knjiž. kdor dela, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: dramatik je duhovit razkrinkovalec malomeščanstva / razkrinkovalec pristranske kritike ♪
  5.      razkrinkoválen  -lna -o prid. (ȃ) knjiž. s katerim se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: razkrinkovalne listine ♪
  6.      razkrinkováti  -újem nedov. (á ȗ) snemati krinke: razkrinkovati pustne šeme // ekspr. delati, da se pokaže pravo, resnično bistvo, podoba česa: razkrinkovati nasprotnike / pisec v delu razkrinkuje fašistično politiko razkrinkujóč -a -e: zameril se jim je, razkrinkujoč njihove namene ♪
  7.      razlikoválen  -lna -o prid. (ȃ) 1. s katerim se označuje, da je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne črtice / razlikovalna znamenja // po katerem je kaj različno, drugačno od drugega: razlikovalne lastnosti rastlin / spoznati kaj po razlikovalnih znakih 2. lingv. ki izraža različnost, drugačnost: pomensko razlikovalna vloga jezikovnega sredstva ● knjiž. razlikovalna politika diskriminacijska politika; razlikovalna sposobnost sposobnost za ugotavljanje razlik ♪
  8.      razlikoválnost  -i ž (ȃ) lastnost, značilnost razlikovalnega: razlikovalnost znakov ♪
  9.      razlikovánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od razlikovati: sposobnost razlikovanja barv; natančno razlikovanje med posameznimi pojavi, predmeti / pomensko razlikovanje; razlikovanje pojmov 2. dajanje, priznavanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi: bolelo ga je učiteljevo razlikovanje med otroki / rasno, socialno razlikovanje ◊ lingv. izgovorna oddaljitev enega izmed dveh enakih ali podobnih glasov od drugega; disimilacija ♪
  10.      razlikovánost  -i ž (á) knjiž. razmejenost, opredeljenost česa glede na razlike: razlikovanost organov; razlikovanost med bistvom človeka in stvari ♪
  11.      razlikováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. videti, občutiti različnost med čim: razlikovati barve; razlikovati užitne in neužitne gobe; razlikovati kak predmet od drugih; razlikovati med posameznimi glasovi; med temi stvarmi moramo dobro razlikovati; razlikovati po obliki / razlikovati pomene besed // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: ta narečja ne razlikujejo več padajoče in rastoče intonacije / ta literarni zgodovinar razlikuje naslednja obdobja 2. knjiž., redko povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega; ločiti: ta lastnost ga razlikuje od drugih ljudi; to ga zelo razlikuje od bratov razlikováti se biti različen, drugačen: človek se razlikuje od živali / naša doba se razlikuje od prejšnjih; razlikovati se po izobrazbi, po zunanjosti / mnenja o tem se zelo razlikujejo; razlikovati se med seboj razlikujóč -a -e: razlikujoči znaki; sodba, razlikujoča se od drugih ♪
  12.      razoblikováti  -újem dov. (á ȗ) knjiž. skaziti, iznakaziti: to je razoblikovalo njeno postavo / ekspresionisti so realnost razoblikovali ∙ knjiž. na soncu so se plošče razoblikovale izgubile pravilno obliko ♪
  13.      razsekováti  -újem nedov. (á ȗ) s sekanjem delati kose, dele: razsekovati veje / razsekovati meso ♪
  14.      rokoválec  -lca [lc in u̯c] m (ȃ) zastar. delavec, zaposlen pri manipulaciji; manipulant: rokovalec materiala ♪
  15.      rokovánje  -a s (ȃ) glagolnik od rokovati se: pozdravljanje in rokovanje / demonstrirati rokovanje z gasilnim aparatom; rokovanje z orožjem; navodila za rokovanje ♪
  16.      rokovát  -i ž (ȃ) nar. vzhodno šop, pest: rokovat sveže trave / zagrabiti rokovat orehov ♪
  17.      rokováti se  -újem se nedov. (á ȗ) dajati komu roko: rokoval se je z vsakim delavcem posebej; pred odhodom so se še rokovali; prijateljsko se rokovati rokováti neustalj. ravnati, delati: naučil se je rokovati s kamero; s tem strojem ne znam rokovati / previdno rokovati s kemičnimi snovmi ∙ neustalj. predstava domiselno rokuje s komičnimi elementi jih uporablja, izkorišča ♪
  18.      sámooblikovánje  -a s (ȃ-ȃ) oblikovanje samega sebe: želja po samooblikovanju; samoizobraževanje in samooblikovanje / samooblikovanje skupnosti ♪
  19.      sčakováti  -újem nedov. (á ȗ) redko čakati, pričakovati: vsak dan so ga sčakovali / lovci so sčakovali ruševca; ljudje so se sčakovali na križpotju ♪
  20.      sestankováti  -újem [sǝs in ses] nedov. (á ȗ) nav. ekspr. imeti sestanek, sestanke: že dva dni sestankujejo / sestankuje s čudnimi ljudmi se sestaja, se shaja ♪
  21.      skovánka  -e ž (á) nav. ekspr. beseda, besedna zveza, narejena navadno neprimerno, prisiljeno: nerodne, ponesrečene skovanke; pomen te skovanke ni čisto jasen ♪
  22.      skováti  skújem tudi izkováti -kújem dov., skovál tudi izkovál (á ú) 1. s kovanjem narediti, izoblikovati: skovati denar; skovati orodje, orožje; skovati iz zlata, železa / skovati železo; pren., ekspr. življenje ga je skovalo v moža 2. ekspr. z določenim ravnanjem pripraviti, ustvariti kaj: skovati bratstvo in enotnost; v težkih dneh se je skovalo njuno prijateljstvo; sam si je skoval nesrečo / iz tega je skoval lep denar, dobiček // sestaviti, narediti kaj, navadno s težavo: dolgo se je trudil, da je skoval primeren govor; skovati ime za nov izdelek; skovati domač izraz za tujko / slabš. v tem času je skoval svojo prvo pesem sestavil, napisal 3. ekspr. naskrivaj pripraviti, osnovati kaj: nihče ni vedel, kdo je skoval zaroto / skovati podroben načrt skován tudi izkován -a -o: skovan meč; načrt je bil skrbno skovan; ti zlatniki so bili skovani v petnajstem stoletju; skovan iz železa; skovana beseda; enotnost narodov je bila skovana v narodnoosvobodilnem boju ♪
  23.      slovkováti  -újem nedov. (á ȗ) zastar. zlogovati: slovkovati besedo slovkováje: slovkovaje brati ♪
  24.      sodnikováti  -újem nedov. (á ȗ) knjiž. biti sodnik, opravljati sodniške posle: pet let je sodnikoval v Kočevju ♪
  25.      sòoblikoválec  -lca [u̯c tudi lc] m (ȍ-ȃ) kdor je skupaj s kom oblikovalec česa: sooblikovalec makete / sooblikovalec otrokove duševnosti ♪

   148 173 198 223 248 273 298 323 348 373  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA