Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kova (1.048-1.072)


  1.      kákšen  -šna -o zaim. (ā) 1. izraža vprašanje po kakovosti, lastnosti, značilnosti: kakšne barve je morje? kakšna bo letina? kakšno listje ima oreh? kakšni ljudje so sosedovi? kakšno bo vreme jutri? / na kakšen način se ga misliš znebiti? kako / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: povej, kakšen je novi učitelj; raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka 2. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kakšno ime so ji dali? kakšno vino naj prinesem, vipavca ali cviček? katero 3. ekspr., navadno okrepljen izraža močno zanikanje, zavrnitev: kakšen moški pa si, da si tega ne upaš? s kakšno pravico me odrivaš? gotovo si imel velik uspeh. Kakšen neki; da ni zdrava? Kakšna pa; elipt. odleglo ti bo. Kakšen odleglo — neumnost 4. ekspr. izraža veliko mero ali stopnjo tega, kar določa samostalnik: kakšna razlika med bratoma; kakšna škoda zanj; tudi mi imamo naravne lepote, pa še kakšne; dela se, kot da ga je doletela ne vem kakšna sreča // izraža začudenje, presenečenje: kakšen fant je bil to v partizanih; joj, kakšno (čudovito) obleko ima; kakšno vprašanje; sam., ekspr.: kakšno mu je zagodel; kakšno imajo po stanovanju, vse razmetano; kakšne so doma počeli, ko sem šla na ples ♪
  2.      kálčkov  -a -o [tudi u̯č] prid. (ȃ) nanašajoč se na kalček: kalčkovo stebelce ∙ kalčkova moka moka iz žitnih kalčkov ♪
  3.      káldrma  -e ž (ȃ) v balkanskem okolju cesta, ulica, tlakovana z debelim kamenjem: strma kaldrma // kamniti tlak na taki cesti, ulici: med kaldrmo je zrasla trava ♪
  4.      kalílnica  -e ž (ȋ) delavnica, obrat za kaljenje kovinskih predmetov: tovarna ima kovačnico in kalilnico ♪
  5.      kalílnik 1 -a m (ȋ) teh. posoda s tekočino za kaljenje kovinskih predmetov: kalilnik pri kovaškem ognjišču ♪
  6.      kalíti 2 -ím nedov. (ȋ í) razbeljeno jeklo hitro hladiti v vodi ali olju: kovač je kalil in brusil svedre / kovina se da kaliti / kaliti jeklo ♦ metal. površinsko kaliti kalíti se ekspr. postajati bolj utrjen, sposoben za kaj, navadno zaradi vplivanja težkih razmer: brigada se je kalila v neštetih bojih; trdo življenje mu je kalilo značaj / kaliti se za boj kaljèn -êna -o: oster, kaljen meč; slabo kaljena sekira; kaljeno jeklo ♪
  7.      kalúp  -a m (ȗ) 1. votla priprava, po kateri se oblikuje vanjo dana, vlita snov: izdelovati kalupe; leseni, mavčni kalupi; kalup v tleh / vlivati v kalup / kalup za zidake ♦ teh. peščeni kalup 2. nav. ekspr. ustaljena ali pogosto ponavljajoča se oblika česa; obrazec, vzorec: umetnost je zavrgla vse kalupe / verze je hotel preliti v neki metrični kalup / hotel jo je oblikovati po svojem kalupu ♪
  8.      kamnosèk  in kamnosék -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑) kdor se poklicno ukvarja z obdelovanjem, oblikovanjem kamna: kamnosek je zbrusil marmorno ploščo in vklesal napis; palačo gradijo najboljši zidarji in kamnoseki ♪
  9.      kanibálstvo  tudi kánibalstvo -a s (ȃ; ȃ) kanibalizem: raziskovati vzroke kanibalstva ♪
  10.      kániti  -em, in kaníti in kániti -em dov. (á ȃ; ȋ á ā) nav. 3. os. pasti v obliki kaplje: solza kane na lice / kaplja kane / brezoseb. od ledene sveče je kanilo; pren., knjiž. sončni žarek kane v sobo // preh. povzročiti, da kaj pade v obliki kaplje: kaniti v omako nekaj kapljic vina ● pog. tu in tam mu kaj kane (v žep) dobi, zasluži majhno vsoto denarja; ekspr. sosed kane v hišo nepričakovano vstopi; star. včasih kaj prinese, včasih pa nič, kakor kane nanese, se primeri ♪
  11.      kápica  -e ž (á) 1. manjšalnica od kapa: pokriti se s kapico; volnena kapica; kapica s cofom ∙ nar. farške kapice trdoleska 2. rabi se samostojno ali s prilastkom majhni kapi podoben del česa: lakaste kapice na čevljih / steklenica se zapira z gumijasto kapico / vžigalna kapica posodica z razstrelivom, s katerim se povzroči eksplozija glavnega razstreliva ◊ bot. koreninska kapica varovalno tkivo iz rahlo povezanih celic, ki obdaja vršičke korenin; geom. krogelna kapica z ravnino oddeljeni del krogle, manjši od polkrogle; zool. kapica del želodca prežvekovalcev, v katerem se hrana sprijema v kepe ♪
  12.      kàr  prisl. (ȁ) nav. ekspr. 1. poudarja intenzivnost dejanja: kar čakajo, da planejo po njem; kar sijal je od ponosa // izraža močno zanikanje: tega kar verjeti ne morem; tako je divji, da si ga kar pogledati ne upam / profesor dijaka kar ne more prehvaliti 2. krepi pomen prislovnega izraza: mnenje je spremenil kar čez noč; smeti mečejo kar skozi okno; kar naenkrat je stal pred menoj; kar nič se ni obotavljal / spi kar oblečen; čakati je moral kar pet ur; kar vsega mu pa tudi ne smeš verjeti 3. s presežnikom izraža najvišjo mogočo mero: prizadevanje za kar najhitrejši podpis pogodbe / glej, da boš kar najbolje opravil; v tipkopisu naj bo kar najmanj napak 4. izraža rahlo omejitev: dekle je kar prikupno; to bo kar držalo / čevlji so še kar dobri; kako pa kaj oče? Še kar 5. izraža nepričakovanost, neutemeljenost dejanja: zakaj si kar obmolknil; kar vstal je in šel / v vezniški rabi: nisem še dolgo hodil, kar mi pripelje voz nasproti; komaj je to rekel, kar se zabliska // v zvezi kar tako izraža, da se dejanje zgodi brez določenega vzroka, namena: kar tako so ga vrgli iz službe / pog. to sem rekel kar tako 6. izraža spodbudo, poziv: kar brez skrbi bodi; kar vstopite; ali bi kar začeli / elipt.: kar na dan z besedo; kar naprej, prosim; pravi, da bo tožil. Kar (naj) ● ekspr. kar misli si, da te bom zastonj redil izraža močno zavrnitev; ekspr. kar po njem udari, napadi ga; pog., ekspr. to ni kar tak metulj, to je admiral ni navaden metulj; kar tako pog., ekspr. mož ni kar tako je pomembna oseba; pog., ekspr. ne maram denarja, dam ti kar tako zastonj; pog., ekspr. to ne bo šlo kar tako brez ovir; brez posledic, truda; pog., ekspr. živela je z njim kar tako brez zakonske zveze; prim. karseda ♪
  13.      karákter  -ja m (á) 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; značaj: skušal je spoznati njegov karakter / vplivati na oblikovanje karakterja / po karakterju se zelo razlikujeva / glavne značilnosti njegovega karakterja / z oslabljenim pomenom imeti omahljiv, trden karakter; pren. karakter slovenskega naroda 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec a) s prilastkom določenih lastnosti: razdvojen karakter se ne more nikjer ustaliti; tako slabega karakterja še nisem srečal / publ. taka glasba ne ustreza evropskemu karakterju b) pozitivnih lastnosti: potrebujejo predvsem karakterje; v tej družbi je malo karakterjev / drži besedo, je karakter ∙ žarg. igrati karakterje karakterne vloge // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez karakterja / ona ima karakter 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava: določiti karakter reke; spremeniti karakter pesmi / z oslabljenim pomenom gibanje ima napreden karakter / opisati karakter dela v posameznih poklicih / ti ukrepi morajo imeti karakter prisilnih ukrepov ♪
  14.      kašírati  -am nedov. in dov. (ȋ) teh. 1. prekrivati kaj s tanjšo plastjo papirja ali s folijo z lepljenjem; oblepljati, prelepljati: kaširati lepenko, platnice / kaširati z okrasnim papirjem // z lepilom pritrjevati na močnejšo podlago: kaširati lepak na lepenko; kaširati sliko, zemljevid 2. izdelovati, oblikovati kaj z lepljenjem plasti papirja na model: kaširati glavice lutk / kaširati rekvizite kašíran -a -o: kaširana lepenka; kaširana pločevina ♪
  15.      katalíza  -e ž (ȋ) kem. sprememba hitrosti kemične reakcije zaradi katalizatorja: raziskovati katalizo ♪
  16.      katedrálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na katedralo: katedralne plastike / katedralna ura ◊ arhit. katedralno steklo steklo, ki je na eni strani gladko, na drugi pa plastično oblikovano; ornamentno steklo ♪
  17.      katéri 1 -a -o zaim. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kateri ključ je pravi? katero obleko boš oblekla? na katere pomanjkljivosti namiguješ? za nabavo katerih strojev se zanima tovarna? / ekspr. »mi smo to sklenili.« »Kateri mi?« / v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila: katera ostane na domu? kateri od vas so se udeležili sestanka? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: vprašanje je, kateri bolje plava; pazi, do katere meje smeš / raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka // izraža vprašanje po mestu v zapovrstju: katerega (dne) smo danes? kateri si prišel na cilj? 2. navadno v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila izraža nedoločeno, poljubno osebo ali stvar iz določene vrste: včasih kateri zamudi; dobile so, kar je katera zaslužila; ekspr. rešil je svojo in še katerega družino; če vas katerega izberejo, naj kar sprejme ● navihana je kot le katera zelo; ekspr. potrkal sem na peta ali katera že vrata na veliko vrat; prim. malokateri, redkokateri ♪
  18.      káva  -e ž (á) 1. zrna, dobljena iz semen kavovca: mleti, pražiti kavo / kava v prahu / mlinček za kavo za mletje kave // pijača iz teh zrn: po kosilu so pili kavo; skuhala je močno kavo; kava s smetano / servis, skodelice za kavo / elipt. prosim kavo skodelico kave; prerokovati iz kave iz usedline v skodelici kave / bela kava z dodatkom mleka; črna kava brez dodatka mleka / prava kava ♦ gastr. ekspresna kava pripravljena z ekspresnim aparatom; ledena kava z dodatkom sladoleda in stepene smetane; turška kava ki se kuha navadno skupaj s sladkorjem in servira z usedlino // ekspr., v zvezi z na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno kava: povabiti na kavo 2. navadno s prilastkom pijača iz kavnega nadomestka: za malico dobi kavo s kruhom / piti ječmenovo, žitno kavo; knajpova kava iz žganega ječmenovega slada 3. pog. kavovec: plantaže kave ♪
  19.      kávčukov  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na kavčuk: kavčukova barva; kavčukove značilnosti / kavčukova cev gumijasta / kavčukovo drevo kavčukovec ♪
  20.      kázati  tudi kazáti kážem nedov. (á á á) 1. delati tako, da kdo lahko kaj gleda, opazuje: izgovarja se in kaže dokumente; kazal mu je vse vrste blaga / celo popoldne je kazala slike / rad kaže svoje stanovanje razkazuje // s prislovnim določilom usmerjati pozornost k čemu, navadno s prstom, roko: kazati proti vratom; kazala je na desno stran, za njim; s palico kazati po zemljevidu // navadno v zvezi s pot voditi, usmerjati: ženska nama je kazala pot / vozil je naprej, da je kazal pot; pren., knjiž. kazati pot do sreče 2. dajati podatke, informacije o čem glede na določen položaj, lego: brzinomer je kazal že 180 kilometrov na uro / ura kaže enajst je enajst / tehtnica je kazala več, kot je mislil / mali kazalec kaže ure, veliki minute 3. nav. ekspr. imeti kaj vidno, opazno: krilo je prekratko in spet kaže noge / kazala je dve vrsti belih zob / strgan plašč je kazal podlogo; dvorišče kaže red in snago; na levi strani se kažejo ostanki nekdanjega gradu / slika kaže dekle v narodni noši na sliki je dekle; narediti kaj tako, kot kaže slika kot je na sliki 4. biti izraz, posledica določenega stanja, pojava: bilanca kaže izgubo / podatki kažejo gmotno stanje; anketa kaže, da zanimanje za to raste / poskusi kažejo na podobnost med njima da sta si podobna; zdravje kaže na boljše / ta ideologija kaže vpliv kozmopolitizma // nav. 3. os., z odvisnim stavkom izraža možnost, verjetnost: ni kazalo, da bi ga našli; kaže, da ima prav; kazalo je, da so ga odpustili / kaže, da bo lepo vreme / z njim slabo kaže / kakor (vse) kaže, si položaja ni bistveno izboljšal 5. nav. 3. os., navadno s prislovnim določilom imeti take zunanje znake, iz katerih se da predvidevati kaj: letina dobro, slabo kaže; sadje lepo kaže; ne kaže mu nič dobrega / ekspr. vreme še kar kaže lepo kaže / obraz kaže na jok da bo jokal; nebo kaže na dež / star. kaže se mu izguba da bo imel izgubo 6. delati vidno, opazno a) razpoloženje, stanje: kazala je veliko jezo; javno ne kaže svoje ljubezni do nje; sovraštvo kažejo v besedah in dejanju / obraz je kazal sočutje, strah / to se lepo kaže v zgradbi hrbtenice b) lastnost, značilnost: kazal je štirideset let; proti njej se kaže junaka / ta človek kaže zdrave nazore / na zunaj je kazal poštenost / z oslabljenim pomenom v šoli ni kazal pridnosti / nav. ekspr. ta obleka ga je kazala veliko mlajšega c) razmerje, odnos: ta fant kaže veliko nadarjenost za glasbo; kaže velik smisel za pisanje / zaenkrat kaže voljo do dela // nav. ekspr. imeti (vidno, opazno): umorjeni je kazal globoko rano / hrib že kaže zimsko lice; murve so kazale prvo brstje 7. nav. 3. os., ekspr., z nedoločnikom izraža primernost, potrebnost narediti, storiti kaj: o tem kaže govoriti; ne kaže hoditi tja; niti minute ne kaže izgubljati; tega ne kaže zavreči / premišlja, kaj bi kazalo narediti / ob novem romanu se kaže vsaj malo zamisliti / temu človeku kaže pomagati / zastar. otrok kaže biti ubogljiv zdi se, da je // elipt., navadno z nikalnico, v zvezi z drugega izraža verjetnost ene, edine možnosti: vdal sem se, drugega mi ni kazalo; ne kaže mi drugega, kakor potrpeti; ekspr. kaj mu je sploh še kazalo drugega ● ekspr. to že od samega začetka ni nikamor kazalo ni dajalo upanja na uspeh, ugodno rešitev; ne kaže svojih let videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. vsemu svetu kaže fige, jezik ves svet omalovažuje, se ne meni zanj; ves čas jim je kazal hrbet bil je obrnjen tako, da so videli njegovo hrbtno stran; kazati komu jezik moliti jezik iz ust, zlasti v znamenje omalovaževanja, nasprotovanja; pog. na filmskem platnu kažejo kavbojke predvajajo, so na sporedu; ekspr. kaže kosti, rebra zelo je suh; ekspr. pričel je kazati svoja leta dobivati za svojo starost značilne poteze, znake; ekspr. spet kaže čemeren obraz je slabe volje; ekspr. za hrbtom mu je kazal osle imel razprte prste obeh rok tik pred nosom in pri tem iz ust molil jezik; ekspr. streha kaže rebra manjka ji veliko strešnih opek, skodel; ekspr. že spet kaže roge se upira; se napihuje, postavlja; kaže dobro voljo pripravljen, voljen je kaj storiti, pomagati; ekspr. sovražnik znova kaže zobe pripravlja se za napad, grozi; ekspr. gospodi je rad kazal zobe nasprotoval, se upiral; ekspr. ljudje bi s prstom kazali za njim obsojali ga, imeli ga za krivega; ekspr. vzela sta se, ker je obema kazalo ker so bile okoliščine, prilike ugodne, primerne; ekspr. slaba (mu) kaže (njegov) položaj je tak, da ni pričakovati ugodnih rešitev kázati se tudi kazáti se delati tako, da se lahko kaj gleda, opazuje: kazal se je v ponošenem cilindru / rada se kaže ljudem; ni se rad kazal v javnosti hodil med ljudi; nastopal / življenje se mu kaže v pravi luči kazáje: vlekel ga je s seboj, kazaje na grm; kazaje s pogledom, prstom proti sobi kažóč -a -e: zastar. govoril je, kažoč nanjo; kažoč ji pot ♪
  21.      kdáj  prisl. (ā) 1. izraža vprašanje po času, v katerem se dejanje dogaja: kdaj prideš? kdaj, pravite, začnemo zidati? kdaj in kje se je to zgodilo? ekspr. kdaj neki je začel kaditi? / ekspr.: kdaj se boš odvadil površnosti; kdaj sem pa jaz odločal nikoli / do kdaj boš doma? od kdaj je ta hiša tvoja? za kdaj je sklican sestanek? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: ne spominjam se, kdaj je bil nazadnje pri nas; elipt. ura je minila, da nista vedela kdaj 2. ekspr., navadno v zvezi z že izraža veliko časovno oddaljenost: kdaj smo te že pričakovali; že kdaj bi bil moral to storiti / v hiši je od kdaj že sama revščina in lakota; prim. bogve, kdove ♪
  22.      képa  -e ž (ẹ́) 1. sneg, stisnjen v kroglasto obliko: otroci delajo kepe; metati kepe; obmetavati se s kepami / snež(e)ne kepe / kepa snega je priletela v okno 2. navadno s prilastkom neoblikovan kos sprijete snovi: kepa blata; prinesla je veliko kepo masti; otiral se je s kepo konjske žime / črne kepe premoga kosi / sladkor je v kepah kepast / zmečkati kaj v kepo 3. kos sprijete prsti; gruda: na njivi tolče kepe; trda, velika kepa 4. v zvezi snežene kepe okrasni grm z belimi cveti v kroglastih socvetjih: na mizi ima vazo s sneženimi kepami ♪
  23.      kino...  ali kíno... prvi del zloženk (ȋ) nanašajoč se na kino ali kinematograf a) s tujko v drugem delu: kinoaparat, kinoprojektor; kinoskop b) z domačo besedo v drugem delu: kinoobiskovalec in kino obiskovalec; kinodvorana in kino dvorana ♪
  24.      kisíkov  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na kisik: kisikovi dihalni aparati; kisikova jeklenka jeklenka za kisik / kisikove spojine ♪
  25.      kislína  -e ž (í) 1. kar dela kaj kislo: tekočina vsebuje preveč kisline / ugotoviti količino kisline v snovi kislost snovi / kislina ji škoduje // nav. ekspr. kisla tekočina, zlasti pijača: ne bom pil te kisline 2. kem. snov, ki tvori z bazami soli in reagira kislo: biti obstojen, odporen proti kislinam; jedka kislina; močna, razredčena kislina; vodne raztopine kislin; kisline in lugi / anorganske, organske kisline; askorbinska kislina brezbarvna, kristalna, v vodi lahko topna snov kislega okusa; citronova kislina organska kislina, ki jo vsebuje sok limone; čreslova kislina organska kislina, ki se tvori med strojenjem; dvobazna kislina; mlečna kislina organska kislina, nastala pri oksidaciji mlečnega sladkorja; ogljikova kislina; solna kislina vodna raztopina vodikovega klorida ◊ agr. jabolčna, vinska kislina; med. želodčna kislina solna kislina, ki jo izločajo posebne želodčne celice ♪

   923 948 973 998 1.023 1.048 1.073 1.098 1.123 1.148  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA