Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kotne (51-75)


  1.      pôla  -e ž (ó) 1. večji kos papirja pravokotne oblike: preganiti polo; pregledoval je dolge pole, popisane s številkami / razrezati papir na pole / pola papirja // s prilastkom tak kos papirja, prirejen za različne namene: popisna pola; izpolniti vprašalno polo / izrezovalna pola z narisanimi in pobarvanimi figurami ali deli figur, ki jih otroci izrezujejo; krojna pola papir, na katerem so narisani kroji, kot priloga modnemu časopisu 2. obrt. sestavni del ženskega krila od pasu do roba krila: urezati pole; sprednja, zadnja pola / krilo na štiri pole 3. nav. mn., star., navadno s prilastkom spodnji del daljšega oblačila, zlasti suknjiča, plašča: zaplesti se v plaščne pole; halja z dolgimi polami ● zastar. dobil je modro polo bil je upokojen, upokojili so ga ◊ biol. klična pola zarodna plast; min. pola tanjša plast rudnine; tisk. avtorska pola enota za merjenje obsega avtorskega dela zaradi obračuna honorarja, trideset tisoč grafičnih znakov; knjigoveška pola kos papirja določene velikosti, ki navadno trikrat preganjen dá v knjigi šestnajst strani; tiskovna ali tiskarska pola kos papirja različne velikosti, ki se tiska; vzorčna pola natisnjena pola za ogled; um. obočna pola osnovni prostorski element med glavnimi podpornimi točkami oboka; zal. idealna avtorska pola ♪
  2.      potpurí  -ja m (ȋ) 1. muz. skladba lahkotnega značaja, sestavljena iz znanih melodij in odlomkov skladb: na klavirju je igral potpuri popularnih popevk; potpuri opernih napevov 2. knjiž., ekspr. mešanica, zmes: razstava ni bila specializirana, ampak nekakšen potpuri ♪
  3.      pravokóten  -tna -o prid. (ọ̑) 1. ki oblikuje pravi kot: ogli hiše so pravokotni; pravokotne stene ♦ geom. pravokotni paralelogram; pravokotni koordinatni sistem koordinatni sistem z med seboj pravokotnimi koordinatnimi osmi; pravokotni trikotnik; pravokotna projekcija 2. ki ima obliko pravokotnika: imeti pravokoten izrez na obleki; pravokoten list papirja / pravokotna soba pravokótno prisl.: ulice se križajo pravokotno; premica leži pravokotno na ravnino; pravokotno prečkati ulico ♪
  4.      pravokótnost  -i ž (ọ̑) lastnost, stanje pravokotnega: pravokotnost robov / pravokotnost poslopja, sobe ♪
  5.      préčka 1 -e ž (ẹ̑) 1. prečno nameščen element, zlasti letev, drog, kot del različnih priprav: obesiti zavese na prečko; medeninasta prečka; prečke križa; prečke pri lestvi; nogo je oprl na prečko pri stolu; prečke v ograji 2. obrt. podolgovato oblikovan kos lesa, ki veže pesto s platiščem: kolesne prečke; les za prečke / knjiž. prečke motornega kolesa špice ◊ agr. kratek drog pri vozu, plugu, na katerega se pripneta vprežni vrvi; navt. sprednje pomožno jadro, navadno trikotne oblike; šport. prečni tram, drog, ki povezuje vratnici pri golu ♪
  6.      prelahkôten  -tna -o prid. (ó) preveč lahkoten: delo je pisano v nekoliko prelahkotnem jeziku / dovolil si je prelahkoten ton pogovora preveč sproščen / ekspr. njegovo življenje je bilo prelahkotno, da bi razumel revščino prelahko / to je prelahkotno literarno delo zanj umetniško premalo zahtevno prelahkôtno prisl.: prelahkotno obravnavati problem ♪
  7.      prôstor  -óra m (ó ọ́) 1. kar je nesnovno, neomejeno in v čemer telesa so, se premikajo: filozofi razlagajo prostor različno; prostor in čas / neskončen, vesoljski prostor 2. z najmanj eno točko, ploskvijo določen del tega: prostor okoli hiše je od tu dobro viden; prostor med zemljo in luno / hitro se orientira v prostoru / imeti strah pred odprtim, zaprtim prostorom; publ. letalo je kršilo zračni prostor 3. s stenami, ploskvami omejen del tega a) kot enota za določen namen, zlasti v zgradbi: ogrevati, opremiti, prezračiti prostor; preiskali so vse prostore od kleti do podstrešja; iz sosednjega prostora je bilo slišati razburjene glasove; kuhinja, soba in drugi prostori / bivalni, stanovanjski prostori; delovni, klubski, poslovni prostor; šolski prostori; prostori galerije so že premajhni; prostor za sestanke / z oslabljenim pomenom: stanuje v kletnih prostorih v kleti; sestanek bo v prostorih šole v šoli b) kot enota v čem sploh: podzemni rov se je razširil v visok prostor, poln kapnikov; prostor v valju meri pet kubičnih decimetrov 4. del zemeljske površine glede na prisotnost česa, kak namen: prostor meri nekaj hektarov; iskati nenaseljen, primeren prostor; na tem prostoru bo novo naselje / parkirni, tržni prostor / kupiti prostor na pokopališču / publ. razvoj umetnosti v srednjeevropskem prostoru v Srednji Evropi / kot ukaz psu prostor // del kake površine sploh glede na prisotnost česa, kak namen: položiti knjigo na prejšnji prostor; ostal je na svojem prostoru, skrit za zaveso 5. del površine z ustreznim pohištvom, predmetom, namenjen za začasno namestitev ene osebe: odstopiti komu svoj prostor v avtobusu; rezervirati dva prostora v gledališču; presesti se na prostor pri oknu 6. ed. potrebni del česa, ki komu, čemu omogoča nahajanje, bivanje kje: na polici, v avtomobilu je še dovolj prostora; prtljaga zavzema preveč prostora / dati, narediti komu prostor umakniti se mu / v hotelu je še nekaj prostora; zaradi pomanjkanja prostora šola ne more sprejeti vseh prosilcev; pren. v naši družbi ni prostora za take ljudi; v njenem srcu ni prostora za sovraštvo // za sporočanje potrebni, uporabljivi del površine: revija je ves prostor namenila obravnavi tega vprašanja; na razglednici ni dosti prostora 7. publ., z oslabljenim pomenom, s prilastkom kar je določeno z obstajanjem tega, kar izraža prilastek: v naš gospodarski, idejni prostor segajo različni vplivi / ta dogodek je zelo razgibal slovenski kulturni prostor slovensko kulturo, kulturno življenje; pisatelj opisuje življenjski prostor meščanov življenje, življenjsko okolje ● publ. poskušali so razširiti manevrski prostor za sporazum povečati možnosti; ekspr. tudi on bi rad dobil svoj prostor na soncu primerno, ugodno mesto, položaj v življenju, med ljudmi ◊ biol. medcelični prostor; življenjski prostor v katerem živijo živali in rastline v enakih življenjskih razmerah; fiz. breztežnostni prostor; prazen prostor del prostora, v katerem ni snovi; geom. evklidični prostor množica točk z lastnostjo, da je kvadrat razdalje katerihkoli dveh točk izražen z vsoto kvadratov razlik vseh istoimenskih koordinat točk v pravokotnem premočrtnem koordinatnem sistemu; mat. prostor skupnost elementov in odnosov med njimi; navt. ladijski prostor ladijska prostornina, namenjena za tovor, merjena v netoregistrskih tonah; rad. režijski prostor; strojn. kompresijski prostor najmanjši prostor v valju, ko je bat v skrajni legi; šport. kazenski prostor pri nogometu prostor, ki sega 16,5 m levo in desno od gola in 16,5 m v igrišče; teh. zgorevalni prostor prostor v stroju, v katerem zgoreva tekoče gorivo ali plin; um. dvoranski prostor; voj. brisani prostor kroglam in granatam popolnoma izpostavljen prostor pred obrambno linijo; manevrski prostor ozemlje, ki omogoča razporejanje in premikanje velikih vojaških enot; mrtvi prostor prostor, ki ga zaradi naravne ali umetne ovire ni mogoče obstreljevati ♪
  8.      raviól  -a m (ọ̑) nav. mn., gastr. izdelek iz rezančnega testa trikotne ali obročaste oblike z nadevom, navadno iz sesekljanega mesa: preliti raviole s paradižnikovo omako; zakuhati raviole v juho ♪
  9.      rjúha  -e ž (ú) 1. del posteljnega perila pravokotne oblike za pokrivanje ležišča, odevanje: podvihati rjuho; pogrniti posteljo s svežo rjuho; bele rjuhe; flanelaste, platnene rjuhe; rjuha in prevleka; ekspr. imel je tolikšen vrt, da bi ga lahko z rjuho pokril zelo majhen // ekspr., navadno s prilastkom kar je temu podobno: bele rjuhe snega 2. ekspr., z rodilnikom manjši kos česa: tožiti se za vsako rjuho zemlje 3. nar. večji kos platnenega, vrečevinastega blaga za nošenje sena, stelje: naložiti seno na rjuho / rjuha listja / nosilna rjuha; rjuha nosilnica ♪
  10.      rogljìč  -íča m (ȉ í) 1. pecivo iz kvašenega testa, podkvaste oblike: jesti rogljič; žemlje in rogljiči / mlečni rogljič // pecivo podkvaste oblike, navadno iz piškotnega testa in z nadevom: peči rogljiče / orehovi, smetanovi rogljiči ∙ pesn. zlati rogljič na nebu lunin srp 2. manjšalnica od rogelj: rogljiči vilic ♪
  11.      rómbičen  -čna -o prid. (ọ́) nanašajoč se na romb: rombična osnovna ploskev / rombična oblika ♦ min. rombični sistem sistem, v katerem so vse tri osi med seboj pravokotne in različno dolge ♪
  12.      rómbski  -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na romb: rombska ploskev / rombska oblika ♦ min. rombski sistem sistem, v katerem so vse tri osi med seboj pravokotne in različno dolge ♪
  13.      sátnik  -a m (ȃ) lesen okvir pravokotne oblike, v katerega se vstavi satnica: dati satnike v panj ♪
  14.      sékans  -a m (ẹ̑) geom., v zvezi sekans kota število, določeno z razmerjem med dolžino hipotenuze in dolžino kotu priležne katete v pravokotnem trikotniku ♪
  15.      sekúnda  -e ž (ȗ) 1. enota za merjenje časa, šestdeseti del minute: šteti sekunde; svetilnik je zasvetil vsakih deset sekund; čez nekaj sekund bo poldne; desetinka sekunde je odločala o prvem mestu; meriti čas na sekundo natančno / kandidati imajo trideset sekund (časa) za premislek 2. muz. interval v obsegu dveh diatoničnih stopenj: zaigrati sekundo; mala ki obsega pol tona, velika sekunda ki obsega cel ton // druga diatonična stopnja glede na dani ton: oktava in sekunda ● ekspr. vsaka sekunda je bila dragocena zelo je bilo treba hiteti; ekspr. prihaja do sekunde točno zelo; ekspr. v preblisku sekunde je spremenil načrt v trenutku, v hipu ◊ geom. (kotna) sekunda šestdeseti del kotne minute; mat. ločna sekunda enota za merjenje dolžine loka, tritisočšeststoti del ločne stopinje ♪
  16.      singoníja  -e ž (ȋ) min. določena skupnost elementov simetrije, od katerih je eden značilen: določiti singonijo / kubična singonija v kateri so vse tri osi med seboj pravokotne in enako dolge; kubični sistem; kristali v heksagonalni singoniji v singoniji z eno navpično in s tremi vodoravnimi enako dolgimi osmi, ki se sekajo med seboj pod kotom 120° ♪
  17.      sínus  -a m (ȋ) 1. med. votlina v čelni ali v zgornji čeljustni kosti, prevlečena s sluznico: čutiti bolečine v sinusu / čelni sinusi / vnetje sinusov obnosnih votlin // votlina, široka cev kje sploh: sinus poprsnice; sinusi v lobanjskih kosteh, možganih 2. geom., v zvezi sinus kota število, določeno z razmerjem med dolžino kotu nasprotne katete in dolžino hipotenuze v pravokotnem trikotniku: izračunati sinus kota ♪
  18.      sistém  -a m (ẹ̑) navadno s prilastkom 1. skupina po naravnih zakonih povezanih, soodvisnih teles, enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: pojmovati atom, vesolje kot sistem // astr. taka skupina nebesnih teles s skupnim središčem, sestav: sončni, zvezdni sistemi / geocentrični, heliocentrični sistem; planetni sistem vsa nebesna telesa, ki krožijo okoli Sonca 2. geogr. skupina med seboj povezanih naravnih enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: gorski, jamski sistem; rečni sistem reka z vsemi pritoki 3. skupina med seboj načrtno povezanih, soodvisnih naprav, priprav, ki sestavljajo funkcionalno celoto: izboljšati, zgraditi sistem; alarmni, hladilni, krmilni sistem; hidroenergetski sistem skupina hidroelektrarn na kaki reki ali na kakem področju, ki tvorijo zaključeno celoto; namakalni sistem / obrambni sistem jarkov in nasipov 4. anat. skupina med seboj povezanih organov, ki sestavljajo funkcionalno celoto: dihalni, prebavni sistem / mezgovni sistem mezgovnice in bezgavke v organizmu; žilni sistem; centralni živčni sistem možgani in hrbtenjača 5. skupek med seboj z določenim namenom in po določenih načelih, lastnostih povezanih, soodvisnih enot, ki sestavljajo zaključeno celoto: ustvariti sistem; sistem idej, načel, pojmov; pisava je sistem znakov za pisno sporazumevanje / nasprotja med filozofskimi, ideološkimi sistemi / merski sistemi 6. načrtno, razumsko urejen skupek enot, načel, postopkov, ki določajo kako dejavnost, zlasti glede na dosego določenega cilja; red, načrt: izboljšati, spremeniti sistem dela, igranja, nagrajevanja; tekmovalni, vzgojni sistem / pog. on nima sistema ne dela, ne misli urejeno, načrtno, premišljeno; v navideznem neredu odkriti sistem red, urejenost; delati brez sistema, po sistemu // tak skupek glede na osnovno načelo, po katerem je urejen: abecedni, časovni, kartotečni, točkovni sistem / desetprstni sistem tipkanja 7. celota družbenih enot, sestavin in odnosov, ki temelji na med seboj povezanih načelih, pravilih in ureja družbeno dogajanje, (družbena) ureditev: revolucionarno spreminjati družbeni sistem / demokratični, federativni, republikanski sistem; samoupravni socialistični sistem 8. celota predpisov, pravil, ki urejajo kako družbeno področje: davčni, denarni, politični sistem ◊ agr. saditi po vrstnem sistemu saditi v vrstah, med katerimi je določena, predpisana razvrstitev in razdalja; biol. naravni sistem rastlinstva in živalstva razvrstitev rastlinstva in živalstva v skupine po sorodnosti; ekon. degresivni sistem nagrajevanja po katerem delavčev zaslužek narašča počasneje, kot se dviga njegova delovna storilnost; družbenoekonomski sistem način uskladitve posameznih gospodarskih dejavnosti, da tvorijo narodnogospodarsko celoto; gospodarski sistem po katerem so gospodarske enote povezane v narodno gospodarstvo kot celoto; elektr. informacijski, operacijski, računalniški sistem; trifazni, večfazni sistem; fiz. mednarodni sistem enot za fizikalne količine, ki temeljijo na enotah za dolžino, maso, čas, električni tok, temperaturo, določenih z mednarodnim dogovorom; opazovalni sistem koordinatni sistem za določanje lege in ure za merjenje časa; geom. koordinatni sistem za določanje lege točke v ravnini, prostoru; polarni, premočrtni koordinatni sistem; sistem premic, ravnin skupnost premic, ravnin s predpisano lastnostjo; grad. montažni sistem gradnje pri katerem se uporabljajo vnaprej izdelani montažni elementi; jur. volitve po večinskem sistemu; delegatski volilni sistem po katerem volijo predstavniki ožje teritorialne skupnosti delegate za predstavništvo širše teritorialne skupnosti; kem. periodni sistem elementov razporeditev kemičnih elementov po naraščajočih atomskih številih v obliki tabele; lingv. glasovni sistem jezika; lit. naglasni, zlogovni metrični sistem; mat. desetiški, dvojiški sistem; logaritemski sistem; odvisni sistem sistem med seboj odvisnih enačb, vektorjev, aksiomov; metal. napajalni sistem s pomočjo katerega se prepreči nastanek lunkerja v ulitku; min. kubični sistem v katerem so vse tri osi med seboj pravokotne in enako dolge; monoklinski sistem v katerem sta dve osi med seboj pravokotni, tretja pa je proti eni nagnjena; kristali v heksagonalnem, rombičnem sistemu; muz. atonalni, tonalni sistem; četrttonski sistem v katerem je oktava enakomerno razdeljena na štiriindvajset tonov; navt. kardanski sistem priprava iz obročev, ki omogoča, da v njej nameščene priprave ostanejo zmeraj v vodoravni legi; prekrivalni sistem izdelave čolnov pri katerem se deske opločja delno prekrivajo; ptt simultanski sistem ki omogoča istočasno delovanje dveh ali več ločenih telefonskih ali telegrafskih zvez na istem vodu; sinhronski (telegrafski) sistem pri katerem se v oddajnem in sprejemnem aparatu mehanizmi vrtijo z isto hitrostjo, sinhrono; rad. oddajni, sprejemni sistem; televizijski sistem; soc. odprt družbeni sistem v katerem ni ovir za spreminjanje poklicnega, družbenega, razrednega položaja človeka; šah. obrambni sistem; švicarski sistem sistem tekmovanja, po katerem igrajo med seboj igralci s (približno) enakim številom točk; teh. zavorni sistem ♪
  19.      slòp  slôpa m (ȍ ó) grad. zid med dvema odprtinama, ki sta blizu druga drugi: slop med oknoma ♦ arhit. navadno prosto stoječ navpičen nosilni stavbni element, zlasti pravokotnega prereza ♪
  20.      snôpast  -a -o prid. (ó) podoben snopu: snopast pramen svetlobe ♦ um. snopasti steber v gotski arhitekturi steber s polstebri okrog pravokotnega jedra ♪
  21.      stebèr  -brà tudi stèber -bra [tǝb] m (ǝ̏ ȁ; ǝ̀) 1. podolgovat, pokončen, navadno večji gradbeni element, ki kaj nosi: postaviti, sezidati steber; streho so naslonili na stebre; betonski, lesen, železen steber; okrogel, štirioglat steber; vitki stebri iz marmorja so krasili dvorano; nosilnost stebra / stebri in late pri kozolcu / nosilni, okrasni, podporni steber; pren., ekspr. stebri starega družbenega reda so se majali // prosto stoječ, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik: postaviti stebre za ograjo; ladjo so privezali za stebre na obali / električni, telegrafski steber; poškodovati steber prometnega znaka // navadno s prilastkom kar je po obliki temu podobno: po eksploziji so se od tal dvignili dimni stebri; steber plamena se je nagnil; veter je vrtinčil bele stebre prahu; sonce je odsevalo v jezeru v dolgem, gorečem stebru / kapniški steber ki nastane, ko se zrasteta stoječi in viseči kapnik ∙ zmagovitim vojskovodjem so postavljali spominske stebre stebrom podobne spomenike 2. ekspr., s prilastkom najpomembnejši, najvažnejši član ali del: mati je steber družine; biti steber društva, organizacije; mladina je bila steber revolucije ◊ alp. steber okroglasta navpična skalna tvorba v steni; arhit. gobast steber razširjen ob vrhu; elektr. steber kovinski ali betonski opornik za električne vode; steber transformatorja pokončni del magnetnega jedra pri velikih transformatorjih; um. dorski steber brez baze in s preprostim kapitelom; jonski steber z bazo in kapitelom z volutami na oglih; snopasti steber v gotski arhitekturi s polstebri okrog pravokotnega jedra; baza stebra podstavek, podnožje; trup stebra srednji del stebra med bazo in kapitelom; vet. roženi steber valjasta odebelitev notranje strani kopitne stene; zgod. sramotilni steber nekdaj h kateremu postavljajo, privezujejo ljudi za kazen ♪
  22.      straníčen  -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na stranico: stranično okovje pri postelji / stranične in kotne simetrale ♪
  23.      stuartski  -a -o [stjúar-] prid. (ȗ) nanašajoč se na kraljevsko rodbino Stuart: stuartska doba ♦ obl. stuartski ovratnik velik stoječ ovratnik pravokotne oblike ♪
  24.      šájka  -e ž (ȃ) nekdaj 1. majhna ladja za obrambo pred Turki, v rabi zlasti na Donavi: bojne šajke z velikimi jadri 2. majhna tovorna ladja pravokotne oblike, v rabi na Dravi: voziti les s šajkami ◊ voj. čoln vojne mornarice, navadno z dvema vesloma ♪
  25.      štampíljka  -e ž (ȋ) 1. priprava z gumijastim negativom določenega znaka, navadno pravokotne oblike: izdelovati štampiljke; vzeti štampiljko iz predala; štampiljka z znakom čebelice; štampiljka in blazinica 2. uradni znak z imenom organa, organizacije, z določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti štampiljko / uradna štampiljka ● pog. planinska koča ima svojo štampiljko svoj žig ◊ adm. datumska, delovodna štampiljka ♪

   1 26 51 76  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA