Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kota (151-175)


  1.      límb  -a m (ȋ) 1. teh. polkrožni kovinski trak, plošča z lestvico pri pripravi za merjenje kotov: odčitati velikost kota na limbu 2. rel. predpekel: limb in vice; pren., knjiž. ostati zunaj obzidja lirike v nekakšnem limbu ♪
  2.      lônec  -nca m (ó) 1. posoda valjaste oblike za kuhanje: lonec drži dva litra; ta lonec pušča; ciniti, vezati lonce; postavi lonec na štedilnik; vse je pojedel in še lonec postrgal; pristaviti lonec krompirja; preluknjan, ubit lonec; trilitrski lonec; lonec z vodo / ekonom lonec ali lonec na (zvišani) pritisk v katerem se pod zvišanim pritiskom živilo hitro skuha; emajlirani, glinasti, lončeni lonci / lonec mleka // pog. vsebina lonca: lonec kipi; sam je pojedel ves lonec 2. posoda za okrasne rastline, navadno glinasta: presaditi rastlino v večji lonec; lonci s cvetočimi pelargonijami / cvetlični lonec ● ekspr. ni imela kaj dati v lonec ni imela živeža ne denarja za hrano; ekspr. gledati sosedom v lonec radovedno, vsiljivo zanimati se za njihovo zasebno življenje; ekspr. živeti ob, pri polnih loncih v izobilju; ekspr. moški s črnim loncem na glavi z visokim trdim klobukom ◊ etn. lonec zbijati otroška igra, pri kateri eden od udeležencev z zavezanimi očmi skuša s palico razbiti lonec; fiz. Papinov lonec posoda, v kateri je zaradi zvišanega tlaka mogoče segreti vodo nad 100° C; geogr. erozijski lonec vdolbina, kotanja, ki nastane zaradi vrtinčenja proda v rečni strugi; metal. livarski lonec manjša posoda za prenašanje tekoče kovine ♪
  3.      lúža  -e ž (ú) 1. manjša, plitvejša kotanja s stoječo vodo: na cesti so luže; prestopiti lužo; hoditi po lužah // plitvejša kotanja s stoječo vodo; mlaka: blatna luža; luža sredi vasi / vaška luža / napajati na luži 2. navadno s prilastkom po ravni površini razlita tekočina: pod umivalnikom je luža / pobrisati luže vina; umorjeni je ležal v luži krvi ● ekspr. iti čez (veliko) lužo iskat zaslužka v Ameriko; ekspr. dolgo so pluli, potovali čez (veliko) lužo čez (Atlantski) ocean ♪
  4.      máčka  -e ž (ȃ) 1. domača žival, ki lovi miši: mačka čepi na peči in prede; mačka se grbi, ježi, piha pred psom; mačka se igra z miško; mačka mijavka, prede, se umiva; mačke se gonijo; pri hiši imajo veliko mačk; bela, črna, pisana mačka; mlada mačka; igra se z njim kot mačka z miško ima ga v popolni oblasti, dela z njim, kar hoče; prišel je potiho kot mačka; nižje pog. siten kakor breja mačka; trdoživ kot mačka / muc, je poklical mačko / angorska, siamska mačka // mačja samica: mačka ima mlade; mačka je skotila mladiče; knjige prenaša iz kota v kot kakor mačka mlade 2. nav. slabš. spretna, premetena ženska: to ti je mačka, nje že ne boš ugnal 3. nar., v prislovni rabi izraža močno zanikanje: da so dobri ti ljudje? Mačko so dobri / v medmetni rabi misliš, da bom delal zate? Mačko, če češ ● ekspr. (črna) mačka mi je prekrižala pot po ljudskem verovanju danes bom imel nesrečo; danes bom doživel kaj slabega; hodi kakor mačka okrog vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema; tadva sta si, se gledata kakor pes in mačka sovražita se; tako je bil pijan, da je mački botra rekel da se ni zavedal, kaj dela; ekspr. če mački na rep stopiš, zacvili človek se oglasi, razburi, če kdo prizadene njegove koristi, interese; preg. kar mačka rodi, miši lovi otroci so navadno taki kakor starši; preg. kadar mačke ni doma, miši plešejo kadar je kaka skupnost brez nadzorstva, njena disciplina popusti ◊ etn. mačka in miška otroška igra, pri kateri se udeleženci sprimejo v krog in branijo tistemu, ki igra mačko, v krog, da bi ujel tistega, ki igra miško; zool. divja mačka v gozdovih živeča mačka, Felis silvestris; morska mačka do enega metra dolga morska riba z ogrodjem iz hrustanca in pegami, Scyliorhinus; morska mačka dolgorepa opica, ki živi v Afriki; zamorska mačka ♪
  5.      méra  -e ž (ẹ́) 1. navadno s prilastkom enota za merjenje: določiti, raziskovati mere; opustiti stare mere / funt, jard in druge angleške mere; časovne, dolžinske, utežne mere // nekdaj prostorninska mera, navadno za tekočine, približno 1,5 l: spili so že tri mere vina 2. priprava, predmet za merjenje: kontrolirati, popravljati mere; mednarodni urad za mere in uteži / za mero bomo vzeli tole palico 3. nav. mn., navadno s prilastkom razsežnost, zlasti dolžina, širina, višina, debelina: obleka ne ustreza mojim meram; telesne mere; standardne mere fotografije, igrišča; mere izdelkov, mize / ima mere za vojaka / pog. vzeti mero ugotoviti, določiti razsežnost delov telesa, predmeta za izdelavo česa; pog. iti k meri h krojaču, čevljarju, da ugotovi, določi razsežnosti telesnih delov za izdelavo obleke, obutve; konfekcija in obleke po meri obleke, narejene za določeno osebo; pren. notranje mere človeškega duha 4. s prilastkom določena, ustrezna količina kake snovi, tekočine: krompirja mu je vedno dal dobro mero; pičla, zvrhana mera; ekspr. spili so ga že pošteno mero // publ., z oslabljenim pomenom obseg, stopnja česa sploh: od nje ni pričakoval tolike mere cinizma tolikega cinizma; dobil je najvišjo možno mero kazni najvišjo možno kazen; to trdi s polno mero odgovornosti z vso odgovornostjo 5. dopustna količina, stopnja česa: v vsaki stvari je potrebna mera; pri pitju ne pozna mere; v ugovarjanju je prekoračil mero / jedo brez mere pretirano dosti; do te mere je stvar sprejemljiva v taki obliki, stopnji; proizvodnja narašča v predpisanih merah // v zvezi čez mero, nad mero izraža preveliko, nesprejemljivo količino, stopnjo česa: bilo je vsega čez mero / izpil je kozarček ali dva čez mero / čez mero se razburjati preveč; ekspr. nad mero je nesramen zelo 6. publ., v prislovni rabi, s prilastkom izraža omejitev, kot jo določa prilastek: ugotoviti, v kolikšni meri podatki ustrezajo resnici; prostori so v polni meri izkoriščeni popolnoma, v celoti; problemi so v precejšnji, zadovoljivi meri rešeni; to je v veliki meri njegova zasluga v glavnem, pretežno / zmanjšati izdatke na najmanjšo možno mero / to je le do določene, neke mere res deloma, delno 7. pisar., s prilastkom dejanje, ukrep: v takem položaju so opravičljive izredne mere; agrotehnične, varnostne mere 8. lit. shematično urejeno menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih ali dolgih in kratkih zlogov v verzu; metrum: mera, zareza in druga vprašanja metrike / daktilska, trohejska mera ● pog. za vse člane kolektiva naj bo ista mera in vaga vsi se naj ocenjujejo z enakimi merili; vsi naj bodo enakopravni; star. dati koga pod mero pregledati ga (na naboru), če ustreza za vojsko predpisanim meram, pogojem; ekspr. on hoče krojiti svet po svoji meri po svojih idejah, predstavah; ekspr. zdaj je mera polna ni mogoče, ne sme se več ostati neprizadet, pasiven; ekspr. ima zvrhano mero križev in težav zelo veliko; ekspr. ima zvrhano mero talenta zelo je talentiran; ekspr. on ni človek vsakdanje mere ni vsakdanji, povprečen človek ◊ ekon. mera presežne vrednosti razmerje med delavčevim neplačanim in plačanim delom; fin. diskontna ali eskontna mera v odstotkih izražen odbitek pri nakupu nedospele terjatve, zlasti menične; obrestna mera v odstotkih izražen dohodek od posojenega kapitala ali v odstotkih izraženo plačilo zanj; profitna mera v kapitalistični ekonomiki v odstotkih izražen dobiček od vloženega kapitala; geom. kotna mera število, ki izraža velikost kota v kotnih enotah; mat. dolžinska mera enota za merjenje razdalje med dvema točkama; največja skupna mera največje število, s katerim so deljiva vsa dana števila; strojn. notranja mera razdalja med dvema vzporednima ravninama, med katerima je v predmetu prazen prostor ♪
  6.      metáti  méčem nedov., mêči mečíte; mêtal (á ẹ́) 1. s silo, navadno ročno, povzročati, da prehaja kaj po zraku na drugo mesto: otroci radi mečejo kamne; metati polena na kup, ogenj; metati z desno, levo roko / metati kepe v mimoidoče; metati kozarce ob tla; metati žogo visoko v zrak / žrebali so tako, da so metali kovance so se odločali na podlagi dogovorjenega pomena obrnitve kovanca / ekspr. vojaki so začeli metati orožje iz rok so se začeli razoroževati; niso se hoteli več bojevati; ekspr. metati denar v hranilnik dajati, spuščati / pog. koliko časa boste še metali karte, kocke kvartali, kockali // nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom s silo povzročati, da prehaja kaj v velikih količinah na drugo mesto: vulkan je metal skale daleč od otoka; lokomotiva meče iz dimnika roje isker spušča, bruha / razburkano morje je metalo valove na obalo; vodomet meče vodo pet metrov visoko / letala mečejo bombe spuščajo / metati mostove, zgradbe v zrak razstreljevati jih / ta stroj kar meče podatke iz sebe 2. navadno s prislovnim določilom s silo povzročati, da kaj hitro, sunkovito spreminja položaj v prostoru: valovi so metali čoln sem in tja; brezoseb. metalo ga je po dirjajočem vozu; ekspr. moreče sanje so ga metale kvišku zaradi njih se je prebujal, sedal; metati se po ležišču sem in tja / ekspr. bežeči vojak se je spretno metal od grma do grma / meče ga božjast božjasten je; ima napad božjasti; pren. vplivi so ga metali sem in tja // ekspr. hitro, sunkovito premikati kak del telesa: glavo je metal ponosno nazaj; pri hoji meče desno nogo navznoter; konj je metal prednji nogi visoko v zrak / metati si lase s čela s hitrim, sunkovitim premikom glave povzročati, da padajo lasje po temenu nazaj 3. ekspr., s prislovnim določilom pošiljati, premeščati: metali so jih iz boja v boj; divizijo so metali z bojišča na bojišče / usoda ga je metala med dobre in slabe ljudi 4. ekspr., s prislovnim določilom hitro, nepopolno pisati, risati: metal je skice na platno; opombe si je metal v beležnico / na rob kompozicije meče same temne barve 5. ekspr., s prislovnim določilom, v zvezi metati oči, pogled pogledovati, ogledovati: rad meče oči po ženskah; fantje so metali za njo dolge poglede / metati stroge poglede izpod čela / že dolgo mečejo oči na sosedovo njivo si jo želijo, bi jo radi imeli 6. ekspr., z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: metal je očitke, vprašanja na vse strani; metati kletvice, psovke iz sebe / sonce je metalo žarke skozi okna; žarometi so metali luč po cesti / zvon je metal otožne glasove po dolini / jezno je metal bliske iz oči; njene oči so metale čudno svetlobo so se čudno svetile / besede, stavke je kar metal iz ust hitro, veliko je govoril; v pogovor rad meče tuje izraze v pogovoru jih nepričakovano, večkrat uporablja / metati nasmeške, poklone na levo in desno // v zvezi z v povzročati, da kdo prehaja v stanje, kot ga nakazuje določilo: nasprotovanje ga meče v bes, obup; to ga meče v omamo / tedaj so začeli metati ljudi v ječe začeli so jih zapirati 7. navadno s prislovnim določilom povzročati, delati, da kaj kje je: ogenj je metal odsev na njegov obraz; drevesa so metala gosto senco na cesto; petrolejka je metala čudne sence po prostoru // publ., v zvezi z na povzročati, da se na kaj gleda, o čem misli tako, kot nakazuje določilo: njegova izjava meče čudno luč na podjetje; to meče senco negotovosti na sporazum / to meče sum nanj ● bibl. metati bisere svinjam dajati, dati komu duhovno ali materialno dobrino, ki je ne zna ceniti; ekspr. kritiki so metali blato nanj sramotili, obrekovali so ga; ko da bi metal bob ob steno vse je zaman; ekspr. ne mečite denarja na cesto, skozi okno, stran ne dajajte, izdajajte denarja za kaj nekoristnega, nevrednega, nesmiselnega; ekspr. s svojih miz jim mečejo samo drobtine dajejo jim samo malo pomembne, malo vredne stvari; pog., ekspr. metati hrano vase hitro, hlastno jesti, goltati; ekspr. v obraz se mu prilizujejo, sicer pa mečejo kamne za njim sicer pa grdo, slabo govorijo o njem; ekspr. metati obleko nase, s sebe hitro se oblačiti, slačiti; ekspr. metati komu pesek v oči prizadevati si prikriti, zamegliti komu resnico; pog. metati poker, tarok igrati poker, tarok; ekspr. metati komu polena pod noge ovirati ga pri delu, pri njegovih prizadevanjih; ekspr. metala je poljubčke poljubljala prste svoje roke in jo obračala, iztegovala proti komu; ekspr. že dve uri meče trnek lovi ribe s trnkom; ekspr. metati iz besedišča tuje besede prikazovati jih kot nepravilne, neprimerne; pog., ekspr. iz te gostilne zelo zgodaj mečejo (ven) zahtevajo, delajo, da jo gostje zapustijo; pog., ekspr. le kdo me meče že navsezgodaj iz postelje kdo zahteva, povzroča, da moram vstati; ekspr. delavce so metali iz službe odpuščali so jih, odpovedovali so jim delovno razmerje; ekspr. tudi iz tega stanovanja ga mečejo zahtevajo, da se tudi iz njega izseli; ekspr. ta misel ga meče iz tira ga vznemirja, razburja; ekspr. metati koga na cesto prizadevati si dati koga iz službe ali stanovanja; žarg., šport. ta skakalnica meče na nos povzroča, da se pri skoku leti z glavo naprej, navzdol; ekspr. tovarna meče na trg vedno več proizvodov množično proizvaja zanj; ekspr. to mu kar naprej mečejo pod nos, v zobe to mu kar naprej očitajo; ekspr. metati vse v en, isti koš ne upoštevati razlik med stvarmi, problemi; ekspr. tega mi ne boš metal v obraz tega mi ne boš brez obzirov pravil, očital; pog. ta profesor je pri izpitih rad metal negativno ocenjeval; pog. naprej metati očitati; ◊ šport. metati pri kegljanju povzročati, da se krogla kotali proti kegljem; metati avt z rokami dati žogo iz avta v igro; metati disk, kopje; metati na koš metáti se 1. prizadevati si s silo spraviti koga na tla, v ležeč položaj: ko je bil mlad, se je rad metal in pretepal / v cirkusu se je metal z medvedom 2. nav. ekspr., s prislovnim določilom hitro, sunkovito ulegati se: ob eksplozijah so se vojaki metali na tla 3. ekspr. hitro, sunkovito se gibati, teči, udarjati ob kaj: potok se meče čez skale / slap se meče trideset metrov globoko 4. ekspr. dajati udarce, povzročati poškodbe komu: napadalci so se srdito metali na brezmočne žrtve; z nasajenimi bajoneti so se vojaki metali drug na drugega ● slabš. metati se na kolena pred kom poklekati pred kom; ekspr. metati se komu pod noge predajati se, podrejati se; ekspr. metati se komu v naročje naglo, živahno objemati koga; zelo si prizadevati, pridobiti ljubezensko naklonjenost koga; pog., ekspr. ta fant se meče za vsako (žensko) zelo vsiljivo si prizadeva pridobiti ljubezensko naklonjenost žensk; ekspr. ljudje so se mu metali okoli vratu objemali so ga ♪
  7.      mláka  -e ž (á) 1. plitvejša kotanja s stoječo vodo: otrok je padel v mlako; žabe v mlaki / vaška mlaka / mlaka se je napolnila, posušila / napajati na mlaki / blatna mlaka voda v mlaki / ekspr. ladja se je ustavila sredi mlake med Koprom in Benetkami sredi plitvega, kalnega morja ∙ ekspr. otroci se kopljejo v vsaki mlaki kjerkoli je kaj vode // redko manjša, plitvejša kotanja s stoječo vodo; luža: mlake na cesti, kolovozu 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom po ravni površini razlita tekočina: ponesrečenec je ležal v mlaki krvi 3. ekspr. moralna propalost, pokvarjenost: Ali sram ga je čiste lepote, ki .. je ostala neoskrunjena sredi pohujšanja v semanji krčmi, neoškropljena od mlak in luž, od kvant in kletev (I. Cankar) / z oslabljenim pomenom utonil je v mlaki greha ♪
  8.      mlakúža  -e ž (ú) 1. plitvejša kotanja s stoječo kalno vodo: pasti, zabresti v mlakužo / ekspr. to jezero je prava mlakuža je kalno; je majhno // ekspr. manjša, plitvejša kotanja s stoječo vodo; luža: mlakuže na cesti 2. voda v mlakuži, iz mlakuže: zajeti mlakužo // slabš. umazana, nečista voda sploh: te mlakuže ne bom pil 3. ekspr. moralna propalost, pokvarjenost: valja se v mlakuži, a si tega ne prizna ♪
  9.      mlakúžast  -a -o prid. (ú) poln mlakuž: kotanjasta in mlakužasta cesta // slabš. kalen, umazan: mlakužast studenec / mlakužast vodnjak ♪
  10.      móča  -e ž (ọ́) 1. stanje zaradi dolgotrajnega deževja: lani je bila moča; bati se moče; zaradi moče kaže na polju slabo / letos smo sejali v moči v deževnem vremenu ∙ preg. suša sne en kos kruha, moča pa dva moča pridelku bolj škoduje kot suša // star. padavine, zlasti dež: letošnji maj ima veliko moče; zemlja je potrebna moče; posevkom je škodovala preobilna moča / dolgotrajna moča deževje 2. raba peša mokrota, tekočina: v čevljih je moča kar klokotala / odeja se je napila moče / skrbeti, da orodje ne leži na moči na mokrem 3. nar. močviren svet, močvirje: v daljavi je bila moča ♪
  11.      mokrôta  -e ž (ó) 1. tekočina, zlasti v majhnih količinah: ta snov vpija mokroto; v čevljih je začutil mokroto; žleze izločajo neko sluzasto mokroto / v kotanji zastaja mokrota voda; biti odporen proti mokroti vlagi, vodi / ekspr. v očeh se ji je zasvetila mokrota solze; evfem. mali je povlekel mokroto v nos smrkelj // ekspr. padavine, zlasti dež: pogosta mokrota v aprilu je napravila veliko škode na drevju / orati v mokroti v deževnem vremenu // nar. vlaga: mokrota v stanovanju 2. ekspr. pijača, zlasti alkoholna: po jedi si je zaželel mokrote; v sodu je bilo še nekaj mokrote 3. star. vlažnost: meriti mokroto snovi ● ekspr., redko bela mokrota sneg ♪
  12.      moríti  -ím nedov. (ȋ í) 1. povzročati smrt a) ljudi: začeli so se sovražiti, preganjati in moriti; napadal je potnike, jih ropal in moril; moriti z orožjem, s stiskanjem grla / potresi, lakota, povodnji morijo ljudi; kuga mori ljudi po deželi / okupator je moril nedolžno prebivalstvo; moriti v vojni ubijati / tako zna moriti samo človek b) živali: če si lovec, še ni treba, da bi moril / kuga je morila kokoši; čebele se morijo se koljejo // ekspr. uničevati, škodovati čemu: mraz, slana mori rože; plevel mori žito / s praznim besedovanjem sem celo popoldne moril čas nisem nič koristnega delal 2. slabš. s svojim govorjenjem, zahtevami povzročati občutek neugodja, nejevolje: odšel je v gostilno, da ga doma ne bi morila žena; moril nas je s svojimi vprašanji / žarg., šol. profesor me je celo uro moril spraševal / morilo jo je njegovo brezglavo navdušenje / ta pa zna moriti 3. ekspr. povzročati občutek neugodja, nejevolje sploh: povej, kaj te mori; te reči so me morile; cele mesece ga že mori to vprašanje / hude sanje so jo morile / z oslabljenim pomenom: moril jo je obupen dolgčas zelo ji je bilo dolgčas; volka mori huda lakota zelo je lačen 4. nar. zahodno gasiti: moriti plamen, žerjavico / moriti apno moré zastar.: more in požigaje je tolpa vihrala čez deželo morèč -éča -e: sovražnik, moreč po naših pokrajinah; moreč človek; bunker je postal pretesen, moreč; moreče misli, skrbi; prisl.: njen jok je moreče vplival nanj morjèn -êna -o: živeli so tam preganjani in morjeni od številnih sovražnikov ♪
  13.      natákati  -am nedov. (ȃ) 1. spravljati kam kaj tekočega, zlasti pijačo: natakati vino, žganje v kozarce / voda je curela in se natakala v kotanjo natekala 2. polniti s tekočino, zlasti s pijačo: natakal je steklenico; natakati kozarce z vinom; pridno si natakajo in praznijo kozarce natákati se ekspr. veliko piti (alkoholne pijače): natakati se z vinom / kar naprej se nataka s kavo ♪
  14.      navalíti  -ím dov., naválil (ȋ í) 1. z valjenjem, kotaljenjem spraviti kam: pred žago so navalili nekaj hlodov; mrvo je navalil k drevesu; ob vznožju so ležale velike skale, ki so se navalile z višin / skalo so navalili na pot zvalili // ekspr. napraviti, da je kdo dolžen opraviti kaj: skrb zanj je navalil drugim; preveč si mi navalil na rame 2. nav. ekspr. napasti, naskočiti, pritisniti: sovražnikove čete so navalile proti našim enotam; navaliti z vojsko na trdnjavo; nato so znova z vso silo navalili nanje; star. čete so se od vseh strani navalile na mesto / navaliti iz zasede / policija je navalila na demonstrante 3. ekspr. hitro, neurejeno priti kam v velikem številu: vsi so navalili k njemu; ljudje so navalili na blagajno; otroci so se z vpitjem navalili k vratom / novinarji so navalili nanj z vprašanji; pren. misli, skrbi so znova navalile nanj ● ekspr. kupci so navalili na blago ga kupovali v večjih količinah kot navadno navaljèn -êna -o: kup navaljenih hlodov, skal ♪
  15.      navaljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z valjenjem, kotaljenjem spravljati kam: navaljevati skale na cesto // ekspr. delati, da je kdo dolžen opraviti kaj: delo so navaljevali drug drugemu 2. nav. ekspr. napadati, naskakovati, pritiskati: sovražnikove čete so navaljevale od vseh strani / navaljevati drug na drugega in se prerekati 3. ekspr. hitro, neurejeno prihajati kam v velikem številu: stranke so neprestano navaljevale na urad ♪
  16.      nèutešèn  -êna -o prid. (ȅ-ȅ ȅ-é) 1. ki ni utešen: neutešen otrok / neutešen jok; neutešena radovednost / neutešena lakota / neutešeno srce // knjiž. neizpolnjen, neuresničen: neutešene želje; njeno hrepenenje je bilo neutešeno 2. knjiž., redko (spolno) nezadovoljen; nepotešen: neutešena žena / neutešena sla ♪
  17.      nèutešljív  -a -o prid. (ȅ-ȋ ȅ-í) ki se ne da utešiti: v svoji potrtosti je bila neutešljiva / neutešljiva žalost / neutešljiva lakota, žeja // knjiž. neizpolnljiv, neuresničljiv: neutešljive želje; misel na dom jo je navdala z neutešljivim hrepenenjem nèutešljívo prisl.: neutešljivo jokati ♪
  18.      nèvzdŕžen  -žna -o prid., nèvzdŕžnejši (ȅ-r̄) 1. ki se ne da vzdržati, prenesti: nevzdržne bolečine ima; nevzdržna vročina / lakota je postajala nevzdržna / ekspr. bili so resnično nevzdržni časi hudi // ekspr. neprimeren, slab: njegov položaj je nevzdržen; nevzdržne stanovanjske razmere; nevzdržno stanje cest / razlike v cenah so nevzdržne zelo velike 2. nav. ekspr. s katerim se ne da soglašati, strinjati: nevzdržni nazori; znanstveno nevzdržne trditve; njegovo stališče je nevzdržno 3. star. nezadržen, neustavljiv: grozi mu nevzdržen propad ● star. biti nevzdržen v jedi in pijači nezmeren nèvzdŕžno prisl.: nevzdržno ga boli glava; nevzdržno drseti navzdol / v povedni rabi odšel je od doma, ker je bilo nevzdržno ♪
  19.      občútek  -tka m (ȗ) 1. kar se čutno dojame kot lastnosti predmetnega sveta: dražljaji povzročajo občutke; občutek bolečine, teže, toplote, ugodja; lakota, žeja in drugi občutki / tipni, vidni občutek 2. navadno s prilastkom čustvo kot odziv na zunanje ali notranje dražljaje: ob pogledu nanj ga je obšel neprijeten občutek; spreletel ga je grozljiv občutek; izraziti svoje občutke; pričakovati kaj s tesnobnimi občutki; občutek sramu, strahu, zmagoslavja / z oslabljenim pomenom povedati kaj z občutkom ponosa s ponosom 3. s prilastkom zavedanje, doživljanje določenega stanja: znebiti se občutka krivde; imeti občutek odgovornosti; občutek ogroženosti, samote, varnosti / osrečeval ga je občutek, da jim je zmeraj pomagal / manjvrednostni občutek ali občutek manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti 4. s prilastkom kar se zdi komu glede na njegovo védenje, poznavanje resnično: vsiljeval se mu je občutek prevaranosti; ni se mogel znebiti občutka, da ga zasledujejo / imam občutek, da je takih primerov še več menim, domnevam 5. v zvezi z za sposobnost za dojemanje, presojanje česa: imeti občutek za čas; izgubiti občutek za hitrost; občutek za mero in pravičnost pri kaznovanju / pridobiti si občutek za orientacijo sposobnost; žarg. ima občutek za volan zna (dobro) voziti, šofirati 6. v prislovni rabi izraža ustreznost, pravilnost pri kakem ravnanju: ravnati s strojem brez občutka; v temi sta hodila kar po občutku; voziti z občutkom / deklamirati z občutkom ● pog. ni imel dobrega občutka, ko so bile kamere obrnjene vanj počutil se je neprijetno, nesproščeno; pog. moram vam vrniti, da ne bom imel slabega občutka da se ne bom čutil dolžnega; pog. za njegov občutek, po njegovem občutku so živeli malo preveč razsipno po njegovem mnenju ♪
  20.      obiskováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. hoditi, prihajati h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: ponesrečenca niso smeli obiskovati; babico smo hodili obiskovat ob praznikih; sosedje se pogosto obiskujejo / publ. ta knjižna zbirka je obiskovala zlasti kmečke bralce nanjo so bili naročeni zlasti kmečki bralci; pren. ponoči ga obiskujejo čudne misli 2. opravljati kako pot z določenim namenom: trgovski potniki obiskujejo odjemalce; zdravnik obiskuje bolnika tudi na domu / knjiž. obiskovati pedikerja, zobozdravnika hoditi k pedikerju, zobozdravniku / publ. obiskovati tuje dežele; že več let obiskujejo isti hotel / obiskovati gledališče, šolo hoditi v gledališče, šolo; obiskuje plese, prireditve udeležuje se jih // knjiž. hoditi, prihajati kam: navadil se je obiskovati drevored ob reki; vdova obiskuje možev grob 3. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža ponavljanje stanja, kot ga določa samostalnik: lakota jih obiskuje; občutje osamljenosti ga je pogosto obiskovalo ● knjiž. pokrajino so več let zapored obiskovale poplave v tej pokrajini so bile več let zapored poplave; knjiž. razred obiskuje trideset učencev v razredu je trideset učencev; publ. samotne vile radi obiskujejo tatovi v njih radi kradejo obiskován -a -o deležnik od obiskovati: od čebel obiskovano drevje hitreje odcveti // s prislovom ki ima toliko gostov, turistov, udeležencev, kot določa prislov: množično obiskovana letovišča, predavanja ♪
  21.      odskakovánje  -a s (ȃ) glagolnik od odskakovati: odskakovanje voza na kotanjasti cesti ♪
  22.      odskakováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. s skokom, skoki se oddaljevati od določenega kraja, stvari: ljudje so odskakovali, da jih avto ne bi oškropil / odskakovala sta in se spet približevala drug drugemu 2. zaradi sunka, sunkov za hip se oddaljevati od podlage: na vozu so odskakovali zaboji s steklenicami // tako se premikati: kolesa so počasi odskakovala po kotanjasti cesti; voz je odskakoval čez debele korenine 3. zaradi udarca, sunka ob kaj spreminjati smer premikanja; odbijati se: žoga je odskakovala od tal; krogle so odskakovale od zidov odskakováje: kovanca sta se odskakovaje kotalila po tleh odskakujóč -a -e: voz je odskakujoč drvel po klancu; od tlaka odskakujoče dežne kaplje ♪
  23.      oglasíti se  -ím se, in oglasíti se in oglásiti se -im se dov., oglásil se (ȋ í; ȋ á) 1. dati, začeti dajati zvok, glas: fant leži nepremično na tleh in se ne oglasi; ponoči se včasih oglasi sova; psi so se oglasili po vsej vasi začeli lajati / ptič se je oglasil z ostrim glasom // ekspr., s prislovnim določilom izraža smer, kraj, odkoder pride, začne prihajati zvok, glas: iz daljave se je oglasil strel; iz kota se je oglasilo ihtenje; v dolini se oglasi zvon / zvečer se je oglasila pesem 2. spregovoriti, reči: povej po pravici, se je oglasil oče; oglasiti se v debati; brezoseb. iz sobe se je oglasilo: naprej / oglasil se je z odločno besedo / vsi so se oglasili proti njemu nastopili 3. odgovoriti (na poziv, klicanje): odložila je slušalko, ker se ni oglasil; dolgo so ga klicali, pa se ni oglasil; na trkanje se nihče ne oglasi 4. dati kako sporočilo o sebi, navadno po pošti: dolgo se ni oglasil z dopusta; oglasiti se z razglednico / takoj ko prideš tja, se oglasi piši 5. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop telesnega, duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: oglasila se je stara bolečina v križu; že na vlaku se je oglasila lakota; oglasila se mu je želja po plezanju / nazadnje se mu je le oglasila vest 6. priti kam, navadno z določenim namenom: oglasil se je na občini, da povpraša za dovoljenje; več snubcev se je že oglasilo pri njej; oglasite se jutri, danes ne utegnem ● nar. prišel jo je klicat (pod okno), pa se ni oglasila ni pokazala pripravljenosti za pogovor, stik; knjiž., ekspr. ognjenik se je oglasil začel bruhati; ekspr. že pet mesecev je noseča, pa se otrok še ni oglasil premaknil, zganil; ekspr. končno se mu je oglasila pamet je začel pametno misliti, ravnati; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. morda se mu bo pa zdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; ekspr. oglasil se mu je želodec postal je lačen; na sestanku se je tudi on oglasil k besedi sodeloval v debati, pogovoru; ekspr. tedaj se je v njem oglasil mož postal je odločen, pogumen; ekspr. oglasiti se s pesmijo zapeti; ekspr. oglasil se je z novo pesniško zbirko jo objavil ♪
  24.      opláka  -e ž (ȃ) knjiž., redko odpadna voda: v kanalih pod ulicami klokota oplaka / industrijska oplaka ∙ ekspr. sram te bodi, da točiš tako oplako slabo, nekvalitetno vino ♪
  25.      oslabíti  -ím dov., oslábil (ȋ í) 1. povzročiti, da kdo postane slab, onemogel: izguba krvi ga je oslabila; lakota oslabi človeka / s trganjem listov so rastlino oslabili 2. povzročiti, da kaj izgubi popolnost svojih značilnosti: s tem ugovorom je oslabil njihove dokaze; oslabiti napad // nav. 3. os. povzročiti, da kaj preneha (zadovoljivo) opravljati svojo funkcijo: bolezen mu je oslabila moči; delo v neprimernih prostorih oslabi vid oslabíti se izgubiti popolnost svojih značilnosti; oslabeti: napadi so se oslabili oslabljèn -êna -o: oslabljeni interniranci; vrnil se je oslabljen; oslabljeno državo je bilo lahko premagati; oslabljeno telo ♦ lingv. oslabljen naglas; šah. kmet je oslabljen težko ga je braniti in lahko napadati; šport. moštvo je nastopilo v oslabljeni postavi v moštvu niso nastopili najboljši igralci ♪

   26 51 76 101 126 151 176 201 226 251  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA