Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
kost (276-300)
- burét -a m (ẹ̑) tekst. preja iz kratkih izčesanih vlaken naravne svile: presti buret // hrapava tkanina iz te preje: poletni kostim iz bureta; neskl. pril.: buret svila ♪
- búrja -e ž (ú) 1. močen severovzhodni veter: burja brije, piha, vleče, se zaganja; burja piska, žvižga; burja prepiha do kosti, razpiha oblake; mrzla, ostra burja; planil je v sobo kot burja / okno je obrnjeno proti burji / kraška burja; pren. burja življenja 2. ekspr. razburjenje, vznemirjenje: kaj mu je, da je s tako burjo odšel; izjava je povzročila dosti burje 3. ekspr. vihrav človek: ne bodi burja; burja burjasta 4. nar. alpska grmičasta rastlina z rdečimi cveti; dlakavi sleč ♪
- buržoá -ja [tudi -žua] m (ȃ) knjiž., redko buržuj: proletarec in buržoa ne moreta živeti v slogi / malenkostni buržoa ♪
- cél -a -o tudi -ó [ceu̯] prid. (ẹ̑ ẹ́) 1. ki ni razdeljen na kose, dele: na policah so ležali celi in razrezani hlebci; skleda celega krompirja; vlaganje celih kumaric // ki še ni načet: kolač je še cel, ga še niso pokusili; sod je še cel; naše zaloge so cele // ki ni poškodovan: pri bombardiranju ni ostala niti ena hiša cela; cela in obtolčena posoda / cela žoga nepreluknjana, nepredrta; srajca je še cela ni še nič raztrgana / stopiti v cel sneg nepregažen, neprehojen; pog. iz tepeža je prišel cel brez ran, poškodb 2. ki predstavlja glede na določeno količino ali obseg polno mero: ta mesec ni dobil cele plače; otrokom ne dajo cele porcije hrane; popil je celo skodelico mleka / plačati je moral celo karto / ura bije cele ure in četrti / cel grunt nekdaj posestvo, ki obsega približno 15—20 ha // ki zajema določeno stvar v njenem polnem obsegu: prebral je celo knjigo; poslikal je celo
steno; celo popoldne je ležal; s celim telesom se je nagnil skozi okno / novica se je razširila po celi deželi; celo življenje je pridno delal; pog. babnica je celo vožnjo klepetala med vso vožnjo; po cele noči je kvartal in popival / ekspr.: cel svet že to ve vsi ljudje; cela vas se mu smeje vsi vaščani 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: dobil je cel kup pisem; na semenj so gnali cele črede živine; za celo glavo je višji od tebe; celo uro, večnost te že čakam; cela vrsta problemov je ostala nerešena; tako sem lačen, da bi pojedel celega vola // omejuje pomen samostalnika, na katerega se veže: saj si že cel mož; postal je cel umetnik; kmalu bo cela gospodična; pripravili so nam celo gostijo; pog. iz te malenkosti je nastala cela afera // poudarja majhno količino: cele tri dinarje je vredno; prijavilo se je celih pet ljudi; na razpolago imam celi dve minuti ● ekspr. biti cel človek moralno
neoporečen, dosleden človek; to delo zahteva celega človeka vse človekove fizične in umske sposobnosti; pog., ekspr. tam je cel hudič godijo se neprijetne, težke reči; ekspr. sin je cel oče zelo mu je podoben; ekspr. tega ne dam za cel svet sploh ne, pod nobenim pogojem; ekspr. propadli so na celi črti popolnoma, v celoti; pog., ekspr. odnesti celo glavo, celo kožo nepoškodovan priti iz tepeža, boja; ekspr. naredi tako, da bo volk sit in koza cela da bo prav za obe strani ◊ bot. celi list list, pri katerem listna ploskev ni razdeljena; mat. celo število število, ki nima delov enote; muz. celi ton interval velike sekunde; šport. osvojiti celo točko; tisk. knjiga je vezana v celo platno, celo usnje ima platnen, usnjen ovitek céli -a -o sam.: zastar. dobil ga je do celega na svojo stran popolnoma, docela; gaziti na celo, v celo, po celem po nepregaženem, neprehojenem snegu; ekspr. to si je na celem, s celega izmislila popolnoma,
čisto; star. konj se je na celem ustavil iznenada, nepričakovano; star. v celem je stvar dobra (gledano) v celoti; na njem ni ostalo nič celega; obleka iz celega v enem delu ♦ mat. ena cela, pet stotink 1,05 ♪
- cemènt -ênta m (ȅ é) drobno mlet gradbeni vezivni material iz žganih silikatov in aluminatov: tovarna, vreča cementa / portlandski cement žgan iz laporja in apnenca // pog. beton: mešati cement; tlak iz cementa ◊ anat. zobni cement kostno tkivo, ki prekriva zobne korenine; grad. beli cement ki je skoraj brez železovih primesi; hitrovezni cement ki se strdi približno v eni uri ♪
- cepíti in cépiti -im nedov. (ȋ ẹ́) 1. po dolgem razsekovati, klati: cepiti drva / lasje, nohti se cepijo / cesta se cepi na dvoje 2. ločevati v dele, skupine: spori so začeli cepiti stranko; naše moči se cepijo ♦ fiz. nevtroni cepijo izotop urana 3. nedov. in dov. vstavljati cepič, požlahtnjevati s cepljenjem: cepiti divjake, vrtnico; cepiti merlot na ameriško trto / cepiti v precep, za lub; pren. cepiti evropsko umetnost na domačo tradicijo 4. nedov. in dov. vnašati v telo cepivo: cepiti otroka; cepiti prašiče proti rdečici; zaščitno cepiti / pog. koze cepiti proti kozam ● ekspr. cepiti dlako razčlenjevati problem do nepomembnih malenkosti cépljen -a -o: cepljena rastlina, trta; cepljeno usnje; biti cepljen proti davici ♪
- cévast -a -o prid. (ẹ̄) podoben cevi: cevast steber; cevasta posoda ♦ anat. cevasti organi; cevasta kost; bot. cevasti cvet, list; cevaste gobe cevarke; um. cevaste gube na kipih ♪
- cícero -a m (ȋ) tisk. osnovna merska enota v tiskarstvu, okrog 4,5 mm: širina stolpca je dvanajst cicerov // črka te velikosti: staviti v ciceru; neskl. pril.: cicero črka ♪
- citrín -a m (ȋ) 1. poldrag kamen svetlo rumene barve: citrin je čist in prozoren 2. farm. vitamin P: citrin zmanjšuje krhkost kapilar ♪
- crescéndo [krešendo] prisl. (ẹ̑) muz., označba za jakost izvajanja čedalje močneje: igrati crescendo crescéndo -a m postopno naraščanje jakosti: njen glas se odlikuje v crescendih; pren. oglušljivi crescendo siren; crescendo čustev, dogodkov ♪
- čáčka -e ž (ȃ) nav. mn. 1. črta, narejena brez pravega namena: otrok dela čačke po papirju; potegniti čačko 2. slabš. nerazločno napisana črka: težko berem njegove čačke; čačke in čičke / podpisal se je z veliko čačko // podpis, ime: turisti mažejo zid s svojimi čačkami 3. knjiž., ekspr., v zvezi čička (in) čačka drobnarija, malenkost: prepirajo se za svoje čičke in čačke ♪
- čápljica -e ž (ȃ) zool. močvirska ptica golobje velikosti s črnim perjem po hrbtu, Ixobrychus minutus ♪
- čedálje prisl. (á) s primernikom izraža postopno naraščanje ali upadanje: naši sosedje se čedalje bolj razburjajo; grmi čedalje močneje; čedalje več ljudi je; čedalje manj se mu toži po domu ♦ muz. čedalje močneje označba za jakost izvajanja crescendo ♪
- čêlen -lna -o prid. (ȇ) nanašajoč se na čelo: čelne gube; čelna kost; vnetje čelne votline / čelni vodja je dal povelje za umik / čelna deska postelje; čelna stran panja, hiše ◊ aer. čelni veter veter, ki piha pravokotno na čelo vozila; geogr. čelna morena nasutina ledenika ob njegovem spodnjem koncu; teh. čelna ploskev ploskev, ki je pravokotna na vzdolžno os predmeta; urb. čelna postaja postaja, ki stoji pravokotno na smer tirov čêlno prisl.: čelno napasti sovražnika ♪
- čeljústen -tna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na čeljust: čeljustni sklep; čeljustna kost; čeljustne mišice / čeljustna kirurgija ◊ avt. čeljustna zavora zavora, ki jo sestavljata zavorni boben in zavorne čeljusti; strojn. čeljustni drobilnik; zool. čeljustna nožica okončina pri rakih in pajkih, ki podaja hrano ♪
- čeljústnica -e ž (ȗ) anat. čeljustna kost: spodnja, zgornja čeljustnica; rana na čeljustnici ♪
- čêlnica -e ž (ȇ) 1. anat. čelna kost: prebil si je čelnico 2. nar., navadno v zvezi s panjski čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča; (panjska) končnica: poslikane panjske čelnice 3. nar. čelna deska postelje; končnica: rjuha je segala čez čelnico ♪
- čéšnja -e ž (ẹ̑) sadno drevo ali njegov dolgopecljati okrogli koščičasti sad: obirati, zobati češnje; saditi zgodnje češnje; cvetoča češnja; cepiti divjo češnjo; prve češnje; zardela je kot češnja; kot češnja rdeče ustnice / češnje belice, črnice, hrustavke, ranice / pog. pohištvo iz češnje češnjevega lesa ● z njim ni dobro češenj zobati imeti opravka ◊ bot. kozja češnja čistilna krhlika; pasja češnja navadna krhlika; volčja češnja strupena gozdna rastlina s črnimi plodovi češnjeve velikosti, Atropa belladonna; igr. rdeče češnje otroško kólo ob petju pesmi s takim začetkom; vrtn. japonska češnja okrasno drevo ali grm z belimi ali rožnatimi cveti; judovska češnja trajnica s plodovi v napihnjenih rdečkastih ovojih, Physalis alkekengi ♪
- četvérka -e ž (ẹ̑) biblio. velikost grafičnega dela z višino od 25 do 35 cm; kvart: knjiga je izšla v četverki [4°] / četverka v dragoceni vezavi ♪
- četverokótnik -a m (ọ̑) geom. lik, ki ima štiri kote: enakostranični, pravokotni, tangentni četverokotnik ♪
- čígar zaim. neskl. (ȋ) izraža lastnino posamezne moške osebe, na katero se nanaša: kmet, čigar hiša je zgorela; sosed, na čigar pomoč se zanaša // neustalj. izraža pripadnost stvarnemu ali pojmovnemu imenu moškega ali srednjega spola; katerega: kostanj, čigar senca ga je prikrivala; stvarstvo, čigar središče je luč ♪
- čílost -i ž (í) raba peša krepkost, spočitost, svežost: v sebi čuti novo moč in čilost; mladostna čilost / hvali čilost svojega konja ♪
- člének -nka m (ẹ̑) 1. gibljiv stik dveh ali več kosti, navadno prstnih: nategoval si je prste s tako silo, da so mu členki pokali; zapestni členek / prstan ji je zdrknil čez členek; potrkati s členki ob mizo // nav. mn. gleženj: do členkov gaziti blato 2. del, ki se veže z drugimi v celoto: speti členke verige; pren. to je samo droben členek v verigi dogodkov ◊ bot. del stebla med dvema kolencema; lingv. beseda brez samostojnega pomena, ki se navadno prideva drugim ♪
- človéčnost -i ž (ẹ́) 1. lastnost človeka, ki kaže v odnosu do okolja pozitivne moralne lastnosti: prebuditi človečnost v človeštvu; cenili so njegovo globoko človečnost; težnja po človečnosti / boj za človečnost medsebojnih odnosov; človečnost vzgojnih postopkov 2. redko človeškost: človek zaradi svoje človečnosti hrepeni po sreči ♪
- čŕča -e ž (ŕ) nar. s travo porasel izkrčen svet: Bilo je lice, kamor se je bila vtelesila beda, jeza, bridkost devetih rodov, žalostna prošlost tolminskih sotesk, grap, črč in lazov (I. Pregelj) ♪
151 176 201 226 251 276 301 326 351 376