Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
kost (176-200) 
- stvárskost -i ž (ȃ) filoz. kar opredeljuje stvar po njenem bistvu: spoznati stvarskost stvari ♪
- svétskost -i ž (ẹ̑) knjiž. svetovljanstvo: njegova svetskost ji je ugajala ♪
- svójskost -i ž (ọ̄) knjiž. lastnost, značilnost svojskega: svojskost oblike / svojskost njegovih doživetij posebnost / prav v tem je svojskost umetnika / glavna svojskost romana značilnost / svojskosti otrokove duševnosti ● zastar. boj za svojskost za neodvisnost, samostojnost ♪
- šíbkost -i ž (í) 1. lastnost, značilnost šibkega: njena šibkost je samo navidezna / mišična šibkost; telesna šibkost / značajska šibkost / šibkost režima / šibkost vina 2. knjiž. pomanjkljivost, slabost: opozarjati na šibkosti; odpravljati šibkosti v gospodarstvu ♪
- širokóst tudi širôkost -i ž (ọ̑; ó) knjiž. širina: izmeriti širokost predmeta / širokost in skrivnost človeškega življenja ♪
- tákost -i ž (á) knjiž. lastnost, značilnost takega: stvarnost je nespremenljiva in vztraja v svoji takosti ♪
- tánkost tudi tènkost -i [druga oblika tǝn] ž (á; ǝ̀) lastnost, značilnost tankega: tankost blaga, vlaken / tankost črte / ekspr. tankost sluha ostrost / knjiž., redko do tankosti je vse premislil zelo natančno ♪
- tankosténski tudi tenkosténski -a -o [druga oblika tǝn] prid. (ẹ̄) teh. ki ima tanko steno: tankostenska cev ♪
- teátrskost -i ž (á) žarg. lastnost, značilnost gledališkega: teatrskost kostuma ♪
- têžkost in težkóst -i ž (é; ọ̑) lastnost, značilnost težkega: težkost bremena / težkost študija / ugotoviti težkost poškodbe / težkost in lahkost ♪
- timskost tudi teamskost -i [tímskost] ž (ȋ) knjiž. lastnost, značilnost timskega: timskost dela / šport zahteva timskost ♪
- tónskost -i ž (ọ̑) um. lastnost, značilnost, določena z (barvnimi) toni; tonalnost: tonskost slike ♪
- tŕpkost tudi trpkóst -i ž (ŕ; ọ̑) 1. lastnost, značilnost trpkega: trpkost sadeža, vina / ekspr. trpkost spoznanja 2. ne zelo velika duševna bolečina, zlasti zaradi doživetega razočaranja: obšla jo je trpkost / pozabiti na trpkosti ♪
- umétniškost -i ž (ẹ̑) lastnost, značilnost umetniškega: umetniškost besedila, dela / umetniškost režiserja ♪
- úmskost -i ž (ȗ) lastnost, značilnost umskega: umskost in telesnost človeka ♪
- uskóštvo -a s (ọ̑) knjiž. prestop v drugo skupino, stranko: grajali so njegovo uskoštvo; narodno uskoštvo ♪
- vèčpoménskost -i ž (ȅ-ẹ̑) lastnost, značilnost večpomenskega: večpomenskost besed / večpomenskost besedila ♪
- velikánskost -i ž (ȃ) ekspr. lastnost, značilnost velikanskega: velikanskost poslopja / velikanskost prostora ♪
- velikóst -i ž (ọ̑) lastnost, značilnost koga ali česa glede na stopnjo a) razsežnosti: meriti velikost; razvrstiti po velikosti; majhna, povprečna velikost; velikost črk; velikost gozda; človek srednje velikosti / kip v naravni velikosti; listi zrastejo do velikosti dlani b) merljive količine: velikost zamude c) števila sestavnih enot: velikost kolektiva, skupine se je zmanjšala č) dolžine: velikost koraka, razdalje d) trajanja: velikost časovnih enot e) možnega razpona: velikost kazni, razlik f) nav. ekspr. intenzivnosti, učinka: velikost
moči / velikost bolečine g) razsežnosti in delovanja ali dejavnosti: velikost kmetije ♪
- velikósten -tna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na velikost: velikostni vrstni red; velikostne stopnje črk / velikostni odnosi med števili ♪
- vínskost -i ž (í) knjiž. vinjenost, opitost: od vinskosti motne oči / v vinskosti rad kriči in razgraja ♪
- visôkost in visokóst -i ž (ó; ọ̑) 1. lastnost, značilnost visokega: hiša je bila opazna zaradi svoje visokosti / visokost stropa; ekspr. visokost neba / visokost meril / moralna visokost človeka / redko: znan je zaradi svoje visokosti velikosti; z visokosti gledati navzdol z višine 2. ekspr. domišljavost, prevzetnost: zaradi visokosti je nepriljubljen; skromnost in visokost 3. knjiž. vzvišenost, dostojanstvenost: nastopati z visokostjo kraljice / zavedati se notranje visokosti plemenitosti; visokost čustev ♪
- visokóst -i ž (ọ̑) navadno s svojilnim zaimkom, nekdaj naslov za visoke posvetne in cerkvene dostojanstvenike: obiskala jih bo njegova cesarska visokost / kot nagovor naloga je opravljena, visokost ♪
- visokostêbeln -a -o [bǝl] prid. (ȇ) ki ima visoko, dolgo steblo: visokostebelne rastline ♦ vrtn. visokostebelna vrtnica visoko na steblo podlage cepljena vrtnica, ki se oblikuje v krošnjo ♪
- visokósten -tna -o prid. (ọ̑) 1. ekspr. domišljav, prevzeten: visokostne gospodične / visokosten obraz, pogled 2. knjiž. vzvišen, dostojanstven: visokostno vedenje vladarice / visokosten duh visokóstno prisl.: z ljudmi govori visokostno ♪
51 76 101 126 151 176 201 226 251 276 
