Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kost (1.207-1.231)


  1.      skléstiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̄) 1. s sekiro odstraniti (drevesu) veje: sklestiti smreko / sklestiti veje 2. ekspr. z močnim padanjem povzročiti škodo: toča je sklestila sadno drevje, vinograd ● miši so sklestile slamo uničile; redko sklestiti kostanj z drevesa sklatiti skléščen -a -o: skleščene veje ♪
  2.      skrégati  -am dov. (ẹ̑) nar. opomniti, ošteti: skregati otroka; skregali so ga, ker je prišel prepozno; pošteno so jo skregali skrégati se pog. spreti se, sporeči se: že večkrat sta se skregala; skregati se s sosedi; zaradi malenkosti sta se skregala; na smrt so se skregali zelo / zaradi dediščine se je skregal s sorodniki ● pog. skregati se s pametjo začeti nepremišljeno, nerazsodno ravnati; pog. skregati se s predpisi, z zakoni ne ravnati v skladu z njimi skrégan -a -o: z dekletom sta skregana; skregan s pametjo ∙ pog. tako sklepanje je skregano z logiko ni logično; pog. z matematiko je skregana je ne zna; pog. s šolo je skregan je ne mara; ne hodi rad v šolo ♪
  3.      skújati se  -am se dov. (ú) 1. pokazati jezo, nejevoljo, navadno z vztrajnim molkom: za vsako malenkost se skuja 2. ekspr. premisliti se: polovica prijavljencev se je skujala; vzdržal je nekaj dni, potem pa se je skujal / nevesta se mu je skujala ● ekspr. vreme se je skujalo poslabšalo ♪
  4.      skúpen  -pna -o prid. (ū) 1. pri katerem je udeleženih več ljudi: nalogo so opravili s skupnim naporom; skupen obisk razstave; hodili so na skupne sprehode; navajati otroke na individualno in skupno igro; druži jih skupno delo; gostje so imeli skupno kosilo; skupno reševanje problemov; skupno življenje / živeti v skupnem gospodinjstvu / skupni grob // namenjen uporabi, koristi več ljudi: stanovanji imata skupen vhod; velike stanovanjske hiše imajo skupne hišne naprave; osebna in skupna oprema gasilcev / v planinski koči je dvajset skupnih ležišč preprostih ležišč, nameščenih v večjem številu v enem prostoru; prenočevali so na skupnem ležišču v prostoru, kjer so taka ležišča / prostori za skupno uporabo 2. ki pripada več ljudem, stvarem: imeti skupnega prednika; skupna os obeh koles; vse stopnje razvoja imajo nekatere skupne značilnosti; ljubkost je skupna vsem otrokom / kmetje in meščani so imeli v revoluciji skupen cilj; po pogovorih sta državnika podpisala skupno izjavo; pokrajine so prišle pod skupno upravo / državi imata skupen pogled na potek prihodnje konference 3. ki izhaja iz skupnosti, ki je skupnosti lasten: v tistem času je bil jezik še skupen; dati prednost skupnim koristim; narod je oblikovala skupna kultura; zadovoljevanje skupnih potreb občanov v krajevni skupnosti; vežejo jih skupne težnje in skupna prizadevanja; prevladalo je skupno mnenje, da predstava ni dobra / pretila jim je skupna nevarnost / skupna lastnina 4. ki zajema določeno stvar, skupino stvari v njenem polnem obsegu: visok znesek skupnih življenjskih stroškov; izračunati skupno površino gozdov; sredstva presegajo skupno vsoto prispevkov; za ocenjevanje uspehov na različnih delovnih področjih še nimajo skupnih meril / zmagovalec v skupni uvrstitvi ● publ. njegovi pripovedi manjka skupni imenovalec kar bi pripoved povezovalo; publ. najti skupni imenovalec imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; govoriti, najti skupni jezik imeti, doseči enako mnenje o kaki stvari, vprašanju; ekspr. včeraj sta nastopila skupno življenjsko pot sta se poročila; žarg., jur. skupne službe delovna skupnost ◊ ekon. skupni prihodek vsota prihodkov, ki jih ustvari več organizacij zaradi skupne proizvodnje, skupnega poslovanja; skupni trg sodelovanje med državami, ki omogoča trgovino brez carinskih in trgovinskih omejitev; sklad skupne porabe del dohodka delovne organizacije ali delovne skupnosti za gradnjo stanovanj in zadovoljevanje drugih potreb delavcev; jur. skupna hipoteka hipoteka, pri kateri je ista terjatev nerazdelno zavarovana na več zemljiščih; skupna uprava politična in gospodarska oblast dveh ali več držav na istem ozemlju; kondominij; lingv. skupno ime samostalnik, ki označuje več predmetov iste vrste; mat. največji skupni delitelj največje celo število, s katerim se delijo dana cela števila; skupni imenovalec imenovalec, ki je skupen več ulomkom; najmanjši skupni mnogokratnik najmanjše število, deljivo z vsemi danimi števili skúpno prisl.: vse probleme so rešili skupno; alga in gliva živita skupno v obliki lišaja; sam.: raziskovane kulture imajo marsikaj skupnega; čeprav sta brata, nimata nič skupnega ♪
  5.      slabóst  -i ž (ọ̑) 1. neugoden občutek telesne nemoči: obšla ga je taka slabost, da se je ves bled sesedel; čutiti slabost v želodcu; omedleti od slabosti; hipna slabost 2. navadno s prilastkom kar ni v skladu z zaželenimi lastnostmi, zaželeno kakovostjo: pokazale so se slabosti takega poslovanja; odstraniti organizacijske slabosti; pozna odlike in slabosti njegovega pisanja / kapitulacija je pokazala vojaško in politično slabost države šibkost 3. navadno s prilastkom moralno, značajsko negativna lastnost: na njem ni našla nobene slabosti; ne zaveda se svojih slabosti; vsak človek ima svoje slabosti; slabosti in vrline // knjiž. neodločnost, omahljivost: očitali so mu nezanesljivost in slabost; njegov glas je razodeval strah in slabost 4. ekspr., navadno v povedni rabi nemoč upirati se užitkom, ki jih kaka stvar daje: ženske so njegova slabost / slabost do alkohola; poznajo njegovo slabost za avtomobile ● knjiž. počasna hoja je razodevala njegovo slabost onemoglost ◊ med. živčna slabost nevrastenija ♪
  6.      sládek  tudi sladák sládka -o tudi -ó prid., slájši stil. sladkéjši (á ȃ á) 1. ki je prijetnega okusa kot sladkor, med a) ant. grenek: sladki in grenki zeliščni sokovi; sladek kot med / to vino ima nekoliko sladek okus; sladko grenka zdravila / jesti sladke koreninice b) ant. kisel: sladke slive; sladko jabolko; grozdje je že sladko / sladka skuta skuta, dobljena iz sirotke; sladka smetana // ki mu je dodan sladkor: zaradi debelosti ne sme jesti sladkih jedi; rad ima sladko kavo; sladko testo za palačinke / sladke preste preste, pred pečenjem posute s sladkorjem // pesn. dober, okusen: sladko vince 2. ki ne vsebuje soli: sladko jezero; te ribe živijo v sladkih vodah 3. ekspr. ki daje zaradi svoje nežnosti, ljubkosti prijeten videz: sladek otroški obrazek; sladke oči; sladka usta 4. ekspr. drag, ljub: objel je svoje sladko dekle / najslajša jim je domača pesem / v nagovoru sladka moja vnučka 5. ekspr. zelo, pretirano prijazen: tvoj mož je ves sladek; na videz so bili sladki z njim; gospodinja je bila medeno sladka / pregovoril jo je s sladkimi besedami 6. ekspr. ki vzbuja naklonjen čustveni odnos: še dolgo se je spominjal njenega sladkega glasu, nasmeha // prijeten, dobrodejen: sladek spomin; prihodnost je videl le kot sladke sanje; čutil je sladko utrujenost; pogreznil se je v sladko spanje / imeti sladko življenje prijetno, zlasti spolno ● sladki jabolčnik jabolčnik pred vrenjem; sladka paprika paprika, ki ni pekoča ◊ agr. sladko vino vino, ki ima v enem litru najmanj 50 g sladkorja; bot. sladka koreninica praprot z užitno plazečo se koreniko sladkega okusa in dolgopecljatimi zimzelenimi listi, Polypodium; gastr. sladka repa kuhana sveža repa; sladko zelje kuhano sveže zelje sládko in sladkó prisl.: sladko govoriti; sladko sanjati, spati; sladko zveneči glasovi / v povedni rabi sladko mu je ob spominu nanjo sládki -a -o sam.: rad ima sladko; razlikovati med sladkim, kislim in grenkim; pog. prijeti za ta sladke za lase na sencih; prim. sladko ♪
  7.      sladkôta  -e ž (ó) star. sladkoba, sladkost: sladkota grozdja / sladkota ljubezni ♪
  8.      sláj  -a m (ȃ) star. sladkoba, sladkost: slaj vina / slaju besed ne verjame / poznal je slaj ljubezni / pogled nanjo mu je v slaj v naslado ♪
  9.      slája  -e ž (á) star. sladkoba, sladkost: slaja mošta, vina ♪
  10.      slòn  slôna m (ȍ ó) 1. zelo velika žival z okloma in trobcem: slon trobi; odrasel slon; čreda slonov; slon in slonica; lomastiš kot slon ∙ pog. delati iz komarja, muhe slona močno pretiravati; kožo ima debelo kot slon neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden ♦ zool. afriški slon večji slon z velikimi uhlji, štirimi prsti na sprednjih in tremi na zadnjih nogah, Loxodonta africana; indijski slon manjši slon z majhnimi uhlji, s petimi prsti na sprednjih in štirimi na zadnjih nogah, Elephas maximus; morski slon po velikosti in trobcu slonu podoben morski sesalec, Mirounga 2. ekspr. velik, neroden človek: ta slon bo vse podrl ♪
  11.      slônov  -a -o prid. (ó) nanašajoč se na slone: slonov rilec / slonova kost zobovina slonovih oklov ∙ ekspr. ima slonovo kožo neprizadeto prenaša žalitve, namigovanja; je žaljivo nevljuden ♪
  12.      slúšen  -šna -o prid. (ū) nanašajoč se na sluh: slušni dražljaj; slušne okvare; slušne zaznave; slušna in govorna prizadetost / slušni živec / slušni tip človeka tip človeka, ki si najbolje zapomni to, kar sliši / slušna igra radijska igra ♦ anat. slušne koščice koščice v srednjem ušesu, ki prenašajo tresljaje z bobniča v notranje uho; fiz. slušni prag najmanjša jakost zvoka, ki je s sluhom še zaznavna; med. slušni aparat majhna elektronska naprava, ki naglušnim okrepi zvočne dražljaje; psiht. slušna halucinacija slúšno prisl.: slušno prizadet otrok ♪
  13.      slúznik  -a m (ȗ) anat. s tekočino napolnjena vrečica med mišico in kostjo, navadno ob sklepu: sluzniki olajšujejo drsenje mišic ob kosti ♪
  14.      služíti  in slúžiti -im nedov. (ȋ ú) 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica // voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim // nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš / služiti denar // ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo / publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala ● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh ♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča ♪
  15.      smŕt  -i ž (ȓ) 1. prenehanje življenja, življenjskih procesov: izguba krvi je povzročila smrt; nesreča se je končala s smrtjo; lahka, naravna, navidezna, težka smrt; ugotoviti vzrok smrti / do smrti pretepsti // stanje, ko prenehajo življenjski procesi: smrt je nastopila zaradi bolezni, starosti, zastrupitve; zdravnik je ugotovil smrt; znaki smrti // konec življenja: bil ji je zvest do smrti; ekspr. človek se do smrti uči vse življenje; vznes. hvaležen ti bom do smrti 2. dejstvo, da kdo umre: očetova smrt ga je zelo prizadela; bati se smrti; bili so krivi njegove smrti; rešiti koga smrti; ekspr. za las uiti smrti; obletnica prijateljeve smrti; pozabil je na to kot na svojo smrt popolnoma / pasti junaške smrti; publ. umreti nasilne smrti umreti zaradi (posledic) nasilnega dejanja, uboja 3. okostnjak s koso, ki pooseblja to dejstvo: ob postelji je stala smrt; če bi srečal samo smrt, me ne bi bilo tako strah; pesn. bela smrt; bled, suh kot smrt 4. podoba mrtvaške glave s prekrižanima kostema kot opozorilo na smrtno nevarnost: narisati na nalepko smrt; označiti strup s smrtjo 5. ekspr., v povedni rabi kar je za koga a) škodljivo, uničevalno: alkohol je zanj smrt / sonce je smrt za njene bolne oči b) neprijetno, mučno: zgodnje vstajanje je zanje smrt; življenje v mestu je smrt za kmečkega človeka / mlečne jedi so zame smrt nimam jih rad, zelo nerad jih jem / v prislovni rabi smrt je poslušati tako govorjenje 6. ekspr., v prislovni rabi, navadno v zvezi na smrt zelo, močno: na smrt se bojim; na smrt se dolgočasi; na smrt se prestrašiti; na smrt utrujen, zaljubljen / potovanje nas je utrudilo do smrti ● ekspr. smrt mu je že za petami kmalu bo umrl; ekspr. vse nas čaka smrt vsi bomo umrli; vznes. smrt mu je izvila pero iz rok pesnil, pisateljeval je do smrti; evfem. zdaj ga je smrt odrešila po hudem trpljenju je umrl; ekspr. v hiši se je oglasila smrt nekdo v hiši je umrl; ekspr. smrt ga je pobrala umrl je; ekspr. smrt ga je že večkrat potipala že večkrat je bil zelo bolan, v smrtni nevarnosti; ekspr. pri pisanju spominov ga je prehitela smrt umrl je, preden jih je napisal, dokončal; ekspr. zavedali so se, da preži nanje smrt da so v smrtni nevarnosti; ekspr. gledati smrti v obraz biti v smrtni nevarnosti; ekspr. ta živalska vrsta je obsojena na smrt bo izumrla; ekspr. njega bi bilo treba poslati po smrt je zelo počasen; ekspr. iti v smrt za domovino umreti; vznes. med delom, sredi velikih načrtov je omahnil v smrt je umrl; ekspr. pognati, poslati koga v smrt povzročiti njegovo smrt, usmrtiti ga; boriti se s smrtjo biti v agoniji, umirati; ekspr. igrati se s smrtjo lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti, smrti; publ. plazovi v gorah grozijo z belo smrtjo s smrtjo v snegu; star. črna smrt kuga; slabš. tak je kot konjska smrt zelo suh, slaboten; zelo grd, neprikupen; publ. divji valovi so jim grozili z mokro smrtjo s smrtjo v vodi; nar. pasja smrt strupena rastlina z deljenimi listi in somernimi cveti v socvetju; preobjeda; knjiž. priti v objem smrti umreti; pog. bil je na smrt bolan tako, da so pričakovali, da bo umrl; Smrt fašizmu — svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov; preg. dolga bolezen, gotova smrt; preg. dosti psov je zajčja smrt dosti sovražnikov vsakogar ugonobi ◊ agr. na smrt obrezana trta trta, ki se ji pri obrezovanju pustijo samo šparoni; med. (biološka) smrt stanje, ko preneha spontano dihanje, delovanje možganov, srca in oživljenje ni več mogoče; blaga smrt pospešitev smrti iz usmiljenja; evtanazija; klinična smrt stanje, ko preneha dihanje, oživljenje pa je še mogoče; rel. mučeniška smrt vdano sprejeta nasilna smrt zaradi vere ali verskih, nravnih načel; šport. spirala smrti lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko; smrtni zavoj ♪
  16.      smŕten  -tna -o prid. (ȓ) 1. nanašajoč se na smrt: iz bolnikovih ust je prihajalo smrtno hropenje / smrtni pot pot pri smrtnem boju ali zelo velikem strahu; smrtna bridkost tesnoba, trpljenje ob umiranju / smrtni boj umiranje, agonija / kačji pik je lahko smrten; smrtna doza strupa; smrtna rana; opekline so bile smrtne / povečalo se je število nesreč s smrtnim izidom; ob novih zdravilih so smrtni primeri zelo redki; vojna je zahtevala veliko smrtnih žrtev / zgodila se je smrtna nesreča; rešiti človeka iz smrtne nevarnosti; pren., ekspr. zadati kolonializmu smrtni udarec // knjiž. umrljiv: vsi smo smrtni 2. ekspr. ki se pojavlja v visoki stopnji, v močni obliki: povsod je bila smrtna tišina; smrtna utrujenost; oči so se mu zabliskale v smrtnem sovraštvu ● žarg., avt. smrtni sedež sedež poleg šoferja v osebnem avtomobilu; ležati na smrtni postelji umirati; ekspr. prišla je njegova smrtna ura umrl je; ekspr. spati smrtno spanje biti mrtev ◊ biol. smrtni gen gen, ki povzroči smrt organizma, še preden je ta zrel za razmnoževanje; letalni gen; jur. smrtna kazen kazen, pri kateri se obsojenec kaznuje s smrtjo; smrtna obsodba; rel. smrtni greh kršitev božje postave v veliki stvari z jasnim spoznanjem in popolnim privoljenjem; šport. smrtni skok premet prosto, zlasti z višine; smrtni zavoj lik umetnostnega drsanja v parih, pri katerem drsalka, zelo nagnjena nazaj, drsa v velikem loku na eni nogi okoli drsalca, ki jo drži za roko smŕtno prisl.: pri delu se je smrtno ponesrečil; smrtno se prestrašiti; smrtno užaliti koga; biti smrtno bled; rana je bila smrtno nevarna; smrtno resen obraz ♪
  17.      sód 1 -a m, mn. stil. sodóvi (ọ̑) 1. velika valjasta, navadno trebušasta posoda z dnom na obeh koncih: sod drži tristo litrov; izdelovati, nabijati, pomivati, valiti sode; zabiti sod z veho; nalivati vino v sod; hrastov, kostanjev sod; pločevinast sod; razsušen sod; stolitrski sod; sod vina; doge soda; obroči za sode; ima trebuh kot sod zelo velik / bencinski, vinski sod; sod za odpadke // vsebina soda: gostje so popili več sodov 2. nekdaj prostorninska mera za tekočine, približno 113,2 l: dva soda in deset bokalov vina ● ekspr. kako more biti tak sod tako debel; nar. sod že poje je že skoraj prazen, zato zadoni, če se potrka po njem; publ. to sporočilo je izbilo sodu dno je sprožilo proces, ki se je dolgo pripravljal; pog. dal je nov sod na pipo začel je točiti pijačo iz novega soda; ekspr. dokler bo sod moker dokler bo vino v njem; ekspr. polniti sode brez dna opravljati nekoristno delo; opravljati delo, ki ni nikoli končano; sod smodnika ekspr. biti sod smodnika vir nevarnosti; ekspr. vreči iskro v sod smodnika v zelo napeti situaciji povzročiti spor, konflikt; ekspr. sedeti na sodu smodnika biti v zelo nevarnem položaju; imam glavo kot sod čutim pritisk, bolečino v glavi; preg. prazen sod ima močen glas kdor malo ve, veliko govori ◊ agr. oviniti sod; zažveplati sod; usnj. lužilni sod valjasta posoda za luženje kož; strojilni sod valjasta posoda, v kateri se pri strojenju mešajo kože ♪
  18.      sodílo  -a s (í) knjiž. merilo, kriterij: zanj je razvidnost nezmotljivo sodilo resničnosti; kolikost ne more biti sodilo za vrednoto / ocenjevati po slučajnih, zunanjih sodilih ♪
  19.      sólznica  -e [u̯z] ž (ọ̑) anat. solzna žleza: solznice stalno vlažijo oči / žleza solznica ◊ anat. parna kost nosu pri očesni votlini s solzovodom; arheol. posodica za shranjevanje dišav ♪
  20.      sorazmérje  -a s (ẹ̑) 1. pravo razmerje delov česa: če bi še kaj dodali, bi bilo sorazmerje članka porušeno; klasično sorazmerje njenega obraza; sorazmerje človeškega telesa / poslopje ga je presenetilo s svojimi sorazmerji 2. ustrezna mera, količina glede na dejstvo, s katerim se primerja: doseči sorazmerje med opravljenim delom in plačilom; sorazmerje med izvozom in uvozom / sorazmerja v delitvi dohodkov razmerja / stroški niso v sorazmerju z izdatki / povečati pokojnine v sorazmerju s stopnjo inflacije v skladu ◊ mat. sorazmerje enakost dveh razmerij; obratno sorazmerje pri katerem se ena odvisna količina zmanjšuje v istem razmerju, kot druga odvisna količina narašča; premo sorazmerje pri katerem se odvisni količini zmanjšujeta ali večata v istem razmerju ♪
  21.      sordiníran  -a -o prid. (ȋ) 1. muz. ki ima s sordino zmanjšano jakost zvoka: sordinirano trobilo / sordiniran ton 2. publ. omiljen, ublažen: imel je oster glas, nikoli sordiniran s prizanesljivostjo ∙ publ. njegova narava je sordinirana, njegovi nasveti diskretni zadržana ♪
  22.      sortíranje  -a s (ȋ) glagolnik od sortirati: sortiranje krompirja je končano; sortiranje računov; sortiranje po velikosti; stroj za sortiranje ♪
  23.      sortírati  -am nedov. in dov. (ȋ) večjo količino stvari iste vrste ločevati po kakovosti, značilnosti, prebirati: sortirati knjige, sadje; sortirati po velikosti, vsebini; sortirati s strojem sortíran -a -o 1. deležnik od sortirati: krompir je že sortiran; sortirano sadje 2. sorten: pridelovati sortirano vino ♪
  24.      sortíren  -rna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sortiranje: sortirni stroj / sortirni oddelek / sortirni delavci ♦ agr. sortirni valj valj mlatilnice za ločevanje žita po debelini zrnja; papir. sortirno sito sito za ločevanje trdnih delcev neustrezne velikosti v (vodni) suspenziji ♪
  25.      soséščina  -e ž (ẹ̑) 1. dejstvo, da je kdo sosed: njena soseščina mu je bila zelo prijetna / ekspr. soseščina tega planeta bi za zemljo pomenila katastrofo 2. najbližji del naselja, najbližji kraji: najti si prijatelja v soseščini; opravljala ga je po vsej soseščini; otroci iz soseščine / urediti soseščino stavbe okolico; blagovnica stoji v soseščini avtobusne postaje zraven, blizu nje; nasad v soseščini gozda 3. ekspr. sosedje: na praznovanje je povabil vso soseščino; imeti nevarno, tatinsko soseščino / izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini sosednjim glasovom ♪

   1.082 1.107 1.132 1.157 1.182 1.207 1.232 1.257 1.282 1.307  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA