Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kost (1.057-1.081)


  1.      proksimálen  -lna -o prid. (ȃ) anat. bližji trupu: proksimalni del kosti ♪
  2.      propórc  -a m (ọ̑) razmerje, sorazmerje: slikar ni upošteval realnih proporcev; proporci med deli telesa // ekon. razmerje med ekonomskimi velikostmi: določiti, sprejeti proporc plana; osnovni proporci družbene proizvodnje ♪
  3.      prostornína  -e ž (ȋ) 1. velikost prostora: izračunati prostornino; prostornina bazena, sobe ♦ fiz. prostornina plina; geom. prostornina kocke, valja; navt. ladijska prostornina velikost prostora, ki ga zavzemajo tovor, stroji, posadka, potniki; strojn. delovna prostornina motorja gibna prostornina; gibna prostornina ki jo opiše bat pri svojem gibanju v valju 2. zastar. prostor: ogledati si podzemeljske prostornine / prostornina za igre ♪
  4.      provínca  -e ž (ȋ) 1. področje zunaj večjih mest; podeželje: ljudje iz glavnega mesta in iz province; naveličal se je življenja v provinci / v romanu prikazuje moralo province v provinci živečih ljudi 2. ekspr. področje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: odpravljati pojem province / nismo več kulturna provinca 3. v nekaterih državah višja upravna enota; pokrajina: ustanoviti provinco; glavno mesto province; dežela je razdeljena na province // pri starih Rimljanih višja upravna enota na ozemljih zunaj Italije: province pod upravo senata ◊ rel. provinca skupnost samostanov istega reda na kakem ozemlju; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja ♪
  5.      provinciálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na provinco, podeželski: ravnatelj provincialnega gledališča / premagati provincialno ozkost / biti literarno še zmeraj provincialna dežela / redko provincialna uprava pokrajinska uprava ♪
  6.      provincializácija  -e ž (á) knjiž., ekspr. pojav, da postane za kaj značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: provincializacija življenja ◊ jur. provincializacija v nekaterih državah prenos določenih splošno koristnih dejavnosti, služb ali podjetij v pristojnost pokrajinske uprave ♪
  7.      provincialízem  -zma m (ȋ) 1. ekspr. stanje, miselnost, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: boriti se proti provincializmu in filistrstvu / duhovni, kulturni provincializem / v njenem značaju ni bilo sledu provincializma ozkosti, omejenosti 2. lingv. element v knjižnem jeziku, značilen za kako pokrajino, širše območje: uvajati provincializme v knjižni jezik; pisatelj uporablja prekmurske provincializme ♪
  8.      provinciálnost  -i ž (ȃ) ekspr. stanje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: premagati provincialnost okolja / boriti se proti kulturni provincialnosti / motila ga je njihova provincialnost ozkost, omejenost ♪
  9.      prozáičnost  -i ž (á) knjiž. lastnost, značilnost prozaičnega: prozaičnost in ozkost njihovega življenja; njena pisma so ga presenečala s svojo prozaičnostjo / pesnik se izgublja v prozaičnosti ♪
  10.      próžen  -žna -o prid., próžnejši (ọ́ ọ̄) 1. ki začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko: prožen les; prožne stene žil / njena koža je bila sveža in prožna 2. ki se da upogibati, pregibati: prožni sklepi; prožne kosti 3. lahkoten, gibčen: hodila je vzravnano in s prožnimi koraki / ekspr. je bistre glave in prožnega duha 4. ekspr. sposoben prilagajati se času, razmeram: prožni predpisi; prožna poslovna politika; prožno stališče / prožen človek človek, ki se v vsaki situaciji znajde, se prilagodi ● ekspr. on ima prožno hrbtenico menja prepričanje v skladu z razmerami; poljud. prožno pero vzmet v obliki ploščate palice, strok. listna vzmet ◊ šport. prožna deska; prožna ponjava telovadno orodje, na katerem se poskakuje po močni tkanini, napeti na okvir próžno prisl.: prožno hoditi ♪
  11.      pŕsen  -sna -o prid. (r̄) nanašajoč se na prsi: prsni del telesa / prsni žep suknjiča / prsni obseg obseg telesa čez prsi; prsna stran / spregovoriti s prsnim glasom z glasom, ki ima resonanco v prsni votlini; prsni koš del telesnega ogrodja, ki ga sestavljajo rebra, prsna vretenca in prsnica; prsni bradavici; prsne karamele trdi bonboni iz žganega sladkorja z dodatkom eteričnih olj; prsna votlina votlina, v kateri so pljuča in srce ◊ aer. prsno padalo padalo, ki se zloženo nosi na prsih; anat. prsna kost kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra; prsnica; prsna mrena mrena, ki obdaja pljuča in prsni koš od znotraj; prsna vretenca vretenca med vratnimi in ledvenimi vretenci; farm. prsni čaj čaj, ki blaži kašelj in olajšuje izkašljevanje; gozd. prsni premer drevesa premer debla v višini 130 cm; med. prsno dihanje dihanje, pri katerem se širi in oži prsni koš; šport. prsno plavanje plavanje, pri katerem leži plavalec na prsni strani in dela somerne gibe z rokami in nogami; zool. prsna plavut parna plavut pri ribah, ležeča za škrgami pŕsno prisl.: prsno plavati; tekmovati na dvesto metrov prsno ♪
  12.      pŕsnica  -e ž (ȓ) anat. kost prsnega koša, na katero so pritrjena rebra: bolečine za prsnico; ključnici in prsnica ♪
  13.      pŕstnica  -e ž (ȓ) anat. vsaka od treh oziroma dveh kosti v prstu: prstnice in dlančnice ♪
  14.      prvobítnost  -i ž (í) knjiž. prvotno, osnovno bistvo: dokopati se do prvobitnosti vsega // prvinskost, neponarejenost: doživeti gorsko pokrajino v njeni prvobitnosti / prvobitnost primitivnih plemen ♪
  15.      prvôtnost  -i ž (ó) lastnost, značilnost prvotnega: teza o prvotnosti materije / knjiž. ohraniti čutno prvotnost prvinskost ♪
  16.      psíkovina  in psikovína -e ž (í; í) nar. grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami; puhastolistno kosteličevje ♪
  17.      pterozáver  -vra m (á) pal. izumrli plazilec, sposoben letati: okostje pterozavra ♪
  18.      ptíčji  -a -e prid. (ȋ) nanašajoč se na ptiče ali ptice: ptičje kosti; ptičje gnezdo; zbudilo ga je ptičje petje / ptičja krma; ptičje strašilo / ekspr. človek s ptičjim obrazom z majhnim obrazom, naprej potisnjenimi usti in izrazitim, koničastim nosom; ptičja hišica zabojček, prirejen za gnezdenje ptic; krmilnica za ptice; ptičja kletka manjša priprava s stranicami iz kovinskih, lesenih palic za ptice ● nar. ptičji lim evropsko ohmelje; ekspr. biti ptičje pameti neinteligenten; ekspr. samo ptičjega mleka jim še manjka vsega imajo (v izobilju), kar si poželijo ◊ bot. ptičja dresen rastlina z deloma plazečimi se, deloma pokončnimi stebli in drobnimi cveti v socvetju, Polygonum aviculare; ptičji kljunček enoletni plevel z rumenimi cveti, Thymelaea passerina; ptičje mleko rastlina s črtalastimi pritličnimi listi in belimi cveti v grozdih ali češuljah, Ornithogalum; geom. ptičja perspektiva perspektiva od zgoraj ♪
  19.      puhastolísten  -tna -o prid. (ȋ) bot., v zvezi puhastolistno kosteličevje grm s po dvema cvetoma v socvetju in rdečimi strupenimi jagodami, Lonicera xylosteum ♪
  20.      púklež  -a m (ȗ) zool. severnoevropska močvirska ptica selivka škrjančeve velikosti; grbež ♪
  21.      rabíti  in rábiti -im nedov. (ȋ á) 1. delati, da kaj opravlja določeno delo, nalogo in s tem zadovoljuje potrebe koga; uporabljati: stroj dosti rabijo; plug je zarjavel, ker se ni rabil / to orodje še danes rabijo po hribovitih kmetijah; to zdravilo se že dolgo rabi proti malariji / pri prevajanju ni smel rabiti slovarja; dereze se rabijo pri hoji po ledenih strminah / pšenico rabijo za kruh; kavčuk se rabi za izolatorje / lahkomiselno rabiti denar trošiti, zapravljati; preudarno rabiti naravna bogastva izkoriščati / videlo se je, da zna rabiti sekiro delati z njo // delati, da kaj nastopa v sporočilu: govornik je rabil same domače besede; ta izraz rabimo le v strokovnih besedilih; ta zveza se ne rabi več / vsak ima pravico rabiti svoj materni jezik imeti za sredstvo sporazumevanja 2. knjiž. biti koristen, dober pripomoček: partizani so uničevali vse, kar je rabilo sovražniku; ti članki so mu rabili pri sestavljanju knjige; nahrbtnik mu je dobro rabil / ta knjiga bo rabila njegovim namenom koristila, pomagala; to mu je rabilo za napredovanje, pri napredovanju // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bo olimpijski kompleks rabil tudi kasneje / noge mu ne rabijo več ne more več hoditi 3. z oslabljenim pomenom, v zvezi s kot, za izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta del hiše rabijo za skladišče; lubje te rastline se rabi kot dišava / kot orožje so jim rabili kiji so uporabljali kije // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, ki jo določa samostalnik: kamen so rabili za obtežitev; stole rabimo za sedenje; ta ključ se rabi za odpiranje vhodnih vrat / elipt. te skodelice rabimo za čaj so za serviranje čaja 4. pog. potrebovati: za gradnjo hiše bi rabil še veliko cementa; da bi delo opravila, rabi čas in prostor; za to pecivo rabite moko, sladkor in maslo / otroci rabijo vitaminsko hrano; te rože rabijo veliko vode / za v šolo rabi novo obleko / kadar ga rabi, ga pokliče / tovarna rabi nove delavce 5. zastar., s prislovnim določilom delati, ravnati: slabo rabiti z ujetniki / grdo rabijo z jezikom ● pog. posestva nimam za kaj rabiti mi ni potrebno; bal se je, da bo moral rabiti silo ravnati s silo; prisiliti koga, da kaj stori; ekspr. še ne zna rabiti svoje pameti samostojno misliti; ekspr. zna spretno rabiti jezik govoriti; pog., ekspr. ničesar ne rabim od vas ne maram, ne želim; pog., ekspr. zdaj se ne da pomagati, drugič pa pamet rabi ravnaj, misli pametno, preudarno; pog. dolgo (časa) si rabil, da si se spomnil nisi se hitro spomnil; žarg. avtomobil veliko rabi porabi veliko goriva ◊ lingv. pridevnik rabimo, se rabi v stavku za prilastek ali povedkovo določilo je v stavku prilastek ali povedkovo določilo rabíti se in rábiti se navadno s prislovnim določilom postajati poškodovan, obrabljati se: pri pisanju se svinčnik rabi; avtomobilske gume se na slabih cestah hitro rabijo; tkanina se na komolcih zelo rabi rábljen -a -o 1. deležnik od rabiti: pogosto rabljene besede; splošno rabljeno ime 2. ki se je že uporabljal, uporabil: kupim rabljen avtomobil; prodaja rabljenega pohištva / rabljena znamka ♪
  22.      ráca  -e ž (á) 1. srednje velika domača ali divja ptica s ploščatim kljunom in krajšim vratom: gojiti race; gaganje rac; lov na race; hodi na široko in se ziblje kot raca / divje, domače race / pekinška raca navadno farmsko, zaradi mesa gojena raca // račja samica: race in racman 2. nav. ekspr. izmišljena novica v časopisu: izmišljati si race; v današnjem časopisu je več rac / časnikarska, novinarska raca ● star. raca na vodi, ta pa zna izraža začudenje, občudovanje ◊ zool. belooka ali kostanjeva raca katere samica ima na starost bele oči, Nyroca nyroca; velika divja raca z bleščečo vijoličasto liso na perutih, Anas platyrhynchos; polarna raca ♪
  23.      racionalízem  -zma m (ȋ) 1. sprejemanje razuma kot edino vodilo pri mišljenju, ravnanju: zanj je značilen racionalizem / z racionalizmom se ne da vsega urediti 2. filoz. filozofska smer, po kateri je najvišji ali edini vir spoznanja razum, neodvisen od čustev in čutnih zaznav: doba, ideje racionalizma 3. razumskost: racionalizem pesmi ♪
  24.      racionálnost  -i ž (ȃ) knjiž. lastnost, značilnost racionalnega, razumskost: racionalnost metod, odločitev; racionalnost v arhitekturi, umetnosti / znan je bil zaradi svoje racionalnosti / skrbeti za večjo racionalnost v poslovanju; racionalnost preskrbe, proizvodnje ♪
  25.      radovéden  -dna -o prid., radovédnejši (ẹ́ ẹ̄) ki bi rad vedel, izvedel stvari, ki mu jih ni nujno potrebno vedeti: radoveden otrok; ne bodi tako radoveden / ekspr. skrivati se radovednim očem, pogledom ∙ ekspr. radovedni spol ženske // v povedni rabi ki bi rad vedel, kar izraža dopolnilo: radoveden sem, kako se bo to končalo / zastar.: radovedni so vsake malenkosti zanima jih vsaka malenkost; ni bila radovedna na druge ženske niso je zanimale; ni bila ljubosumna nanje radovédno prisl.: radovedno gledati, vprašati; sam.: vedno več radovednih se je zbiralo ob ponesrečencu ♪

   932 957 982 1.007 1.032 1.057 1.082 1.107 1.132 1.157  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA