Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

koordinativen (1)

1.      koordinatíven  -vna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na koordinacijo, usklajevalen: koordinativne in usmerjevalne funkcije ljudskega odbora; njihova vloga je bila pretežno koordinativna / koordinativni organ ♪