Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

konture (2)

1.      kontúren  -rna -o prid. (ȗ) nanašajoč se na konturo; obrisen: konturna risba / konturna ostrina ◊ agr. konturno obdelovanje obdelovanje, pri katerem potekajo razori počez po pobočju in zavirajo odplakovanje ♪
2.      kontúra  -e ž (ȗ) knjiž., s prilastkom nejasno, neostro vidna meja, rob česa; obris: konture gor v megli; razločila se je le kontura stolpa / kontura obraza profil / narisati konturo glave / značaje podaja le v glavnih konturah / nejasne konture mesta; pren. začele so se prikazovati konture velikih demokratskih idej ♦ geom. črta, ki omejuje projekcijo telesa; navidezni obris ♪