Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

konsekracija (1)

1.      konsekrácija  -e ž (á) rel. obred, pri katerem se posveti oseba ali stvar; posvetitev, posvečenje: asistiral je pri konsekraciji / konsekracija oltarja ♪