Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

koncilianten (1)


  1.      konciliánten  -tna -o prid. (ȃ) knjiž. spravljiv, pomirljiv, popustljiv: kritiki naj bi bili konciliantni in v sodbah zadržani; do podrejenih je bil vedno koncilianten ♪



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA