Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
komunikacija (5)
- komunikácija -e ž (á) 1. sredstvo, objekt, po katerem je možno premikanje iz enega kraja v drugega: ta cesta je edina komunikacija, ki omogoča dostop v mesto; cestne, železniške komunikacije; gozdne komunikacije; javne komunikacije; gradnja strateško pomembnih komunikacij / strokovnjak za komunikacije / promet teče po novi komunikaciji 2. s prilastkom sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: moderne komunikacije; uporabljajo različne komunikacije: kurirsko službo, pošto, telefon / vizualne komunikacije za vizualno dojemanje 3. publ. komuniciranje, sporazumevanje: prepovedana je bila sleherna komunikacija; uporaba razglasnih desk za komunikacijo med udeleženci kongresa / potreba po duhovni komunikaciji ♪
- ekskomunikácija -e ž (á) rel. izključitev iz cerkve, izobčenje: zagroziti z ekskomunikacijo ♪
- telekomunikácija -e ž (á) nav. mn. 1. izmenjava, posredovanje informacij na daljavo z elektromagnetnimi sistemi: omogočiti telekomunikacije; mednarodna zveza za telekomunikacije; radijska, telefonska telekomunikacija 2. sredstvo, ki omogoča tako izmenjavo, posredovanje informacij: prenos informacij po telekomunikacijah ♪
- ekskomunikacíjski -a -o (ȋ) pridevnik od ekskomunikacija, izobčitven: ekskomunikacijski dekret ♪
- občílo -a s (í) 1. sredstvo za sporazumevanje: razvijati jezik, da postane zadostno občilo razumništvu / uporabil je vsakemu razumljivo občilo: pokazal je vozni listek 2. sredstvo, ki omogoča izmenjavo, posredovanje informacij; komunikacijsko sredstvo: telefon je važno občilo; moderna občila / tehnika občil / publ. množična občila časopisje, radio, televizija 3. zastar. prometno sredstvo, komunikacija: cesta je bila edino občilo tega prostranega ozemlja / prometno občilo ♪