Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kom (6.725-6.749)


  1.      škodožêljnost  -i ž (é) lastnost škodoželjnega človeka: škodoželjnost nasprotnika / to je storil iz škodoželjnosti; čakal je s komaj prikrito škodoželjnostjo ♪
  2.      škofóvski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na škofe: znamenja škofovske oblasti; škofovska služba / škofovska kapa mitra; škofovska palica umetniško okrašena palica z ukrivljenim zgornjim delom / škofovsko pismo vernikom ♦ rel. škofovska konferenca skupnost škofov na določenem področju, ki na posvetovanjih rešuje dušnopastirske in cerkvenopravne zadeve svojega področja; škofovsko posvečenje ♪
  3.      škóljka  -e ž (ọ̑) 1. morska ali sladkovodna žival z mehkim telesom, pokritim z dvema, navadno plitvo izbočenima lupinama: gojiti školjke / školjka se odpre, zapre / jezerske, morske školjke; školjka bisernica / jesti školjke // lupina te živali: otroci se igrajo s školjkami; zbirati pisane školjke; s školjkami okrašen okvir; nebo je bilo kot ogromna modra školjka / polna školjka v kateri je žival 2. navadno s prilastkom kar je podobno tej lupini: kamnita školjka vodometa; porcelanasta školjka za milo; školjka umivalnika / zamenjati telefonsko celico z govorilno školjko; straniščna školjka; pren., ekspr. školjka tišine ● žarg., avt. zamenjati školjko kombija (samonosno) koroserijo ◊ anat. nosna školjka s sluznico pokrita parna koščena izboklina v steni nosne votline, podobna školjki; obrt. školjka školjki podobna prvina pri kvačkanju; ptt školjka školjki podoben del telefonskega aparata, ki pokriva vsakega od koncev slušalke ♪
  4.      škóljkar  -ja m (ọ̑) kdor goji, nabira školjke: školjkarji in ribiči ♦ bot. (pozni) školjkar užitna, na deblih rastoča lističasta goba s sivim klobukom školjkaste oblike; ostrigar ♪
  5.      škórenj  -rnja m (ọ̑) nav. mn. obuvalo, ki sega do kolena ali čez: nositi, obuti, sezuti škornje; pološčiti škornje; gumijasti, usnjeni škornji; škornji z nagubanimi, trdimi, visokimi golenicami / delovni škornji; jahalni škornji s trdo golenico in visokim opetnikom za ostrogo; otroški, ženski škornji; ribiški škornji nepremočljivi škornji, ki segajo čez koleno, do pasu; vojaški škornji ● ekspr. italijanski škorenj Apeninski polotok; ekspr. okupiral jih je nemški škorenj vojska nacistične Nemčije; ekspr. ljudstvo je trpelo pod tujim škornjem pod tujo vojaško oblastjo ◊ med. mavčni škorenj mavčna obveza za nogo; zgod. španski škorenj srednjeveška mučilna priprava za stiskanje noge ♪
  6.      škórenjček  -čka [rǝn] m (ọ̑) manjšalnica od škorenj: otrokom je kupila tople škorenjčke; podloženi škorenjčki / ekspr. elegantni damski škorenjčki ♪
  7.      škorpijón  -a m (ọ̑) 1. žival s strupnico in navzgor obrnjenim želom na koncu dolgega členastega zadka: škorpijon ga je pičil 2. slabš. hudoben, zloben človek: pravi škorpijon je / kot psovka ti prekleti škorpijon ◊ astr. Škorpijon osmo ozvezdje živalskega kroga; zgod. škorpijon biču podobna mučilna priprava s petimi ali šestimi verigami ali vrvmi s konicami na koncu; zool. škorpijoni pajkovci s kratkim glavoprsjem in dolgim, členastim zadkom s strupnico na zadnjem členu; ščipalec ♪
  8.      škrabljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z glodanjem povzročati rahle, neizrazite glasove: na podstrešju so škrabljale miške; brezoseb. za omaro je kar naprej škrabljalo // pri hoji s kopiti, kremplji povzročati rahle, neizrazite glasove: konji škrabljajo; mačka škrablja po vratih // ekspr. povzročati rahle, neizrazite glasove sploh: škrabljati z drobižem / vsi so bili tiho, le žlice so škrabljale 2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati rahle, votle glasove: zunaj škrablja dež; prijetno škrabljati // rahlo udarjati: dežne kaplje škrabljajo po strehi, šipi ● ekspr. počasi je škrabljala čokolado grizljala ♪
  9.      škrátelj  -na tudi -tlja [tǝl] m (á) ekspr. škrat: škratelj jim je splašil konja; nagajiv škratelj / naš škratelj ima komaj štiri leta / črn je kot škratelj ♪
  10.      škrbínka  -e ž (ȋ) bot. rastlina z velikimi listi in cveti v koških ter belim mlečkom v steblu, Sonchus: njivska škrbinka ♪
  11.      škrebljáti  -ám nedov. (á ȃ) 1. z glodanjem povzročati rahle, neizrazite glasove: miš škreblja za omaro; brezoseb. ponoči je škrebljalo v bukvah // pri hoji s kopiti, kremplji povzročati rahle, neizrazite glasove: konji škrebljajo po cesti; pes škreblja po parketu // ekspr. povzročati rahle, neizrazite glasove sploh: kaj škrebljaš; ne škrebljaj z drobižem / ključ škreblja v ključavnici; v žepu mu škrebljajo kovanci 2. ekspr. z enakomernim udarjanjem povzročati rahle, votle glasove: zunaj škreblja dež // rahlo udarjati: dežne kaplje škrebljajo po strehi ♪
  12.      škríp  -a m (ȋ) škripanje: prebudil ga je škrip vrat; škrip stopnic, zavor / zdrzniti se ob vsakem škripu ♦ obrt. čevlji na škrip nekdaj čevlji z usnjenim vložkom med podplatom in notranjikom, ki pri hoji povzroča škripanje ♪
  13.      škripáč  -a m (á) star. godalec, zlasti violinist: škripač je potegnil z lokom po strunah // godec, muzikant: eden od škripačev je igral na harmoniko ♪
  14.      škrípav  -a -o in škripàv -áva -o prid. (í; ȁ á) ki škriplje: škripave stopnice; odpreti škripava vrata / ekspr. tehnično škripava komedija pomanjkljiva ♪
  15.      škrípec  -pca m (ȋ) 1. priprava iz vrtljivega koluta in vrvi za dviganje bremen: obesiti, pritrditi škripec; namestiti vrv na škripec; škripanje škripca / leseni škripec ♦ teh. dvožlebni škripec; vet. škripec lesena priprava za stisnjenje semenovoda, žil, mišic pri kastraciji 2. nav. mn., ekspr., s predlogom neprijeten, zapleten položaj: pomagati komu iz škripcev; biti, znajti se v hudih škripcih ♪
  16.      škrlát  -a m (ȃ) 1. rdeča barva z vijoličastim ali oranžnim odtenkom: škrlat jutranje zarje; v obraz je rdeč kot škrlat 2. dragocena temno rdeča svilena tkanina: obleka, zavesa iz škrlata / obleči se v škrlat; kralj s krono in v škrlatu v škrlatnem oblačilu kot znamenju vladarske oblasti ◊ kem. rdeče rastlinsko ali sintetično barvilo za tekstilne izdelke ♪
  17.      škropílnica  -e [tudi u̯n] ž (ȋ) 1. priprava za škropljenje rastlin: škropiti s škropilnico / nahrbtna, ročna škropilnica; sadna, vrtna škropilnica 2. valjasta posoda z nastavkom za razdeljevanje tekočine v tanke curke: zalivati s škropilnico ♪
  18.      škropílnik  -a [tudi u̯n] m (ȋ) 1. stroj za škropljenje rastlin: škropiti s škropilnikom 2. nar. kropilni kamen: stopiti k škropilniku // kropilnica: v rokah je držal škropilnik s kropilom ♪
  19.      škropíti  -ím nedov. (ȋ í) 1. s kapljicami, curki tekočine močiti, vlažiti: škropiti vrtno trato, ulico; škropiti koga v obraz; škropiti komu čelo z vodo; škropiti se po prsih / ekspr. avtomobil je škropil mimoidoče / pri umivanju je škropil okoli sebe 2. nepreh. v kapljicah, curkih hitro razprševati se: avtomobil je drvel in blato je škropilo; brezoseb. tolkel je po vodi, da je škropilo na vse strani / ekspr. udarjal je po razbeljenem železu in iskre so škropile na vse strani letele 3. razprševati po čem tekočo snov, da se preprečijo bolezni, uničijo škodljivci: škropiti sadno drevje; škropiti krompir; škropiti proti plesni; škropiti z modro galico 4. brezoseb. v redkih kapljah deževati: zvečer je začelo škropiti / v osebni rabi ves dan je škropil dež 5. nar. kropiti: škropiti mrliča / škropiti z blagoslovljeno vodo ● ekspr. škropiti napadalce s kroglami streljati nanje škropèč -éča -e: govoril je, škropeč slino na vse strani škropljèn -êna -o: škropljeno drevje ♪
  20.      škrtljáj  -a m (ȃ) rahel škrt: tišino je prekinil komaj slišen škrtljaj ♪
  21.      šofêrski  -a -o prid. (ȇ) nanašajoč se na šoferje: šoferske navade / šoferski izpit; šoferski tečaj; šoferska kabina ∙ šoferski brizganec brizganec z dodatkom malinovca; sam.: pog. enega šoferskega, prosim šoferski brizganec ♪
  22.      šók  -a in šòk šôka m (ọ̑; ȍ ó) 1. med. zelo močen odziv organizma na hujšo telesno poškodbo, na duševni pretres: ponesrečenec je doživel šok; motnje v krvnem obtoku, dihanju in drugi znaki šoka / biti v šoku / psihični šok kot posledica duševnega pretresa; travmatski šok kot posledica hujše telesne poškodbe; živčni šok katerega glavna motnja je v delovanju osrednjega živčevja // psiht. tak odziv organizma, povzročen umetno: pripraviti duševnega bolnika na šok; zdravljenje s šokom / inzulinski šok 2. ekspr. veliko presenečenje, osuplost: taki prizori vzbudijo pri gledalcih šok / dogodek je bil zanjo šok; neskl. pril.: pog. šok soba soba za intenzivno nego ♪
  23.      šóla 1 -e ž (ọ̑) 1. vzgojno-izobraževalna ustanova, ki omogoča učencem organizirano, sistematično pridobivanje znanja, spretnosti: zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole; hoditi v šolo; včeraj so jo vpisali v šolo; učiti na šoli, v šoli; mreža šol; povezanost šole s starši; varovati ugled šole; pogoji za ustanovitev šole / pritožiti se na svet šole / administrativna, delovodska, kmetijska, pomorska, vzgojiteljska šola; glasbena, plesna šola; miličniška, podoficirska šola; osemletna osnovna šola v kateri traja izobraževanje osem let; partijska, politična šola; šola za oblikovanje / ustanoviti dvojezično šolo / državna šola nekdaj ki jo ustanovi, vzdržuje in nadzoruje država; privatna šola ki jo ustanovi, vzdržuje kako društvo; samostanska šola nekdaj ki jo vzdržujejo redovniki ali redovnice / ekspr. vsa šola se je zbrala na proslavi učenci in učitelji // vzgojno-izobraževalni proces v tej ustanovi: fant je že dokončal šolo; v šoli se tega še niso učili; povezanost šole z življenjem / osnovna obvezno izobraževanje (v šoli), ki daje osnovno izobrazbo, srednja izobraževanje, ki daje srednjo izobrazbo, visoka izobraževanje, ki daje visoko izobrazbo, višja šola izobraževanje, ki daje višjo izobrazbo / reformirati šolo šolstvo / star. doma so ga namenili za šole / ekspr. nobene šole, nobenih šol nima nobene izobrazbe / ekspr.: gledališče bi moralo biti šola dobrega okusa; pravijo, da so nekatere jetnišnice prava šola za kriminalce // poslopje te ustanove: šola je imela samo eno učilnico; popraviti, prebeliti, sezidati šolo; dvonadstropna, pritlična šola 2. pog. pouk: šola se začne ob osmih; danes nimamo šole; skoraj vsak dan zamuja šolo; po šoli je šel igrat nogomet; začetek šole je prvega septembra 3. navadno s prilastkom privrženci, učenci, katerih dela imajo skupne značilnosti, izvirajoče iz doktrin, dosežkov vzornika, učitelja na filozofskem, umetniškem, znanstvenem področju: boj raznih (filozofskih) šol / ruska formalistična šola v poeziji; heglovska, pitagorejska šola; predstavniki nemške romantične šole; izhajati iz sofistične šole; zagrebška šola risanega filma ● žarg., šol. špricati šolo neupravičeno izostajati od pouka, iz šole; pog. dijak je letel iz šole je bil izključen, odpuščen; iti h komu v šolo učiti se od njega; prevzemati njegove izkušnje, navade; vzeti koga v svojo šolo učiti ga; dajati, sporočati mu svoje izkušnje, navade; pog. s šolo je skregan je ne mara; ne hodi rad v šolo; črna šola nekdaj, ljudski naziv vmesna šola med šestletno gimnazijo in univerzo; ekspr. to je bila draga šola zanj za izkušnje, ki si jih je pridobil ob tem neuspehu, je moral dosti pretrpeti, žrtvovati; šalj. enajsta šola pridobivanje življenjskih izkušenj pri otrocih zunaj šole in družine; mala šola organizirana nekajmesečna predšolska vzgoja; star. osma šola osmi razred nekdanje gimnazije; ekspr. naš oče je človek stare šole v vsem se drži ustaljenih navad; ekspr. iti skozi trdo šolo življenja imeti težko življenje; ekspr. vsaka šola nekaj stane za izkušnje, ki si jih kdo pridobi ob neuspehu, je treba nekaj pretrpeti, žrtvovati ◊ etn. šola otroška igra, pri kateri se z različnimi kretnjami, gibi meče žoga v zid; otroška igra, pri kateri se mečejo ali skakaje brcajo ploščati kamenčki v polja na tla narisanega lika; ristanc; lit. parnasovska šola; ped. splošnoizobraževalna šola ki daje splošno izobrazbo; enotna obvezna šola obvezna šola, ki dela po enotnem učnem programu in zajema vse učence določene starosti ne glede na spol ali socialni izvor; radijska šola za nižjo, srednjo stopnjo; psih. freudovska psihoanalitična šola; rel. antiohijska teološka šola teološka šola v 4. in 5. stoletju, ki pri razlagi verskih resnic poudarja razum; šol. celodnevna šola pouk od jutra do zgodnjega popoldneva, v katerega so vključeni tudi prosti čas, učenčevo domače delo za šolo in razne prostovoljne dejavnosti; dopisna šola v kateri se opravlja pouk z dopisovanjem; dvooddelčna, enooddelčna šola; javna šola dostopna vsem ljudem ob enakih pogojih; meščanska šola do 1945 zaključna štiriletna nižja srednja šola; kmetijska nadaljevalna šola do 1945 neobvezna šola za kmečke fante z dovršeno osnovno šolo; nedeljska šola v 19. stoletju šola ob nedeljah kot nadomestilo osnovne ali strokovne šole; nižje organizirana šola osnovna šola, navadno nižja, v kateri poteka v isti učilnici hkrati pouk navadno dveh razredov; osrednja šola osemletna osnovna šola s podružničnimi šolami; podružnična šola osnovna šola, ki deluje pod strokovnim vodstvom osrednje šole; poklicna šola ki usposablja učence za poklic zlasti z urjenjem praktičnega dela; poletna šola nekaj tednov v poletnih mesecih trajajoč pouk za izpopolnjevanje v kaki stroki; ponavljalna šola do 1929 obvezna šola za učence od dvanajstega do petnajstega leta s skrajšanim učnim programom; osnovna šola s prilagojenim programom osnovna šola za duševno ali telesno prizadete otroke; stanovska šola v fevdalizmu mestna ali cerkvena šola za določen poklic; strokovna šola ki usposablja učence za delo v določeni stroki; šola v naravi večdnevno bivanje zunaj kraja šole, namenjeno pouku nekaterih predmetov in spoznavanju narave; šola s pravico javnosti nekdaj privatna šola z enako veljavnostjo kot državna; šport. visoka šola jahanja pri dresuri konj povezava tehnično zahtevnih figur ob pravilni izrabi jahalnega prostora; žel. prometna šola v kateri se učenci usposobijo za vodenje železniškega prometa ♪
  24.      šólati  -am nedov. (ọ̑) 1. omogočati komu, da (si) načrtno pridobiva znanje, spretnosti: šolati svoje otroke; šolati na svoje stroške; dali so ga šolat v mesto / ekspr. sina šola za zdravnika 2. poučevati koga z namenom, da si načrtno pridobiva znanje, spretnosti za opravljanje določenega poklica: šolati mizarje, učitelje; šolati strokovnjake za vodstvene delavce; letalske organizacije šolajo svoje člane na najnovejših motornih letalih; jezikovno šolati novinarje / šolati pse za odkrivanje mamil, ponesrečencev 3. z vajo delati kaj bolj sposobno: šolati svoj posluh / šolati pevski glas / ekspr. šolati oko v razpoznavanju odtenkov ● ekspr. življenje ga je trdo šolalo imel je težko življenje; žarg., agr. šolati vino z določenimi postopki usmerjati naravne biokemične procese pri zorenju mošta v vino šólati se načrtno (si) pridobivati znanje, spretnosti za opravljanje določenega poklica: moj brat se še šola; šolati se v Ljubljani, v tujini; šolal se je le kratek čas; brezplačno, redno se šolati / ne morejo se šolati v maternem jeziku / šolati se za pravnika, zdravnika; šola se za mehanika uči se šólan -a -o: šolan človek; imeti šolan glas; ponosna je na svoje šolane otroke; strokovno šolane negovalke; ni šolana pevka; take podrobnosti opazi le šolano oko; biti šolan v socialističnem duhu ♦ lov. šolani pes ♪
  25.      šólstvo  -a s (ọ̑) 1. sistem organiziranja splošnega izobraževanja, vzgoje: financirati, organizirati, reformirati šolstvo; pospeševanje šolstva; razvoj šolstva na Slovenskem; naraščajoči izdatki za šolstvo / sistem šolstva / Zavod SR Slovenije za šolstvo 2. navadno s prilastkom ustanove, ki se ukvarjajo s takim izobraževanjem, vzgojo: kmetijsko, pomorsko, trgovsko šolstvo; zgodovina partizanskega šolstva na osvobojenem ozemlju / dvojezično, manjšinsko šolstvo / osnovno, srednje, visoko šolstvo ♪

   6.600 6.625 6.650 6.675 6.700 6.725 6.750 6.775 6.800 6.825  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA