Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kom (4.675-4.699)


  1.      potrátiti  -im dov. (á ā) nav. ekspr. po nepotrebnem porabiti dobrine: potratila je že vse olje; dosti denarja je potratil za to; vse je potratil z lahkomiselnimi prijatelji; pren. dopoldan sem potratil s čakanjem pri zdravniku; koliko časa je potratila s klepetanjem ● ekspr. nobene besede ne bom več potratil za to ne bom več govoril o tem potráten -a -o: potraten denar ♪
  2.      potrdíti  in potŕditi -im dov. (ȋ ŕ) 1. z besedo, kretnjo izraziti, da je kaj prej povedanega ali storjenega v skladu z resničnostjo: oče je potrdil njegove besede; priča je izjavo potrdila; zdravnik je potrdil, da je noga zlomljena; res je bilo tako, je potrdila / potrditi kaj s prisego / zadnjih vesti še niso potrdili / zastar. vsi smo mu potrdili pritrdili 2. s podpisom, pečatom narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano: potrditi zdravstveno knjižico / pismeno, uradno potrditi / potrditi prepis, spričevalo overoviti / potrditi račun // narediti, da postane kaj veljavno, (uradno) priznano sploh: potrditi imenovanje koga; potrditi program, sprejete sklepe / potrditi smrtno obsodbo / ekspr. najino tikanje je hotel potrditi s pitjem bratovščine // ponovno izraziti veljavnost tega, kar nakazuje dopolnilo: slavna pevka je potrdila svoj nastop; tuji tekmovalci so že potrdili udeležbo 3. s podpisom, pečatom izraziti, da je kaj sprejeto: potrditi prejem priporočenega pisma; potrditi prevzem materiala 4. pokazati pravilnost, točnost česa: meritve naj to potrdijo ali ovržejo; potrditi teorijo s poskusi / pravilnost teh ugotovitev je potrdil ves nadaljnji razvoj narodnoosvobodilnega boja; njegovo vedenje je sum še potrdilo / z novo zmago so naši tekmovalci potrdili svojo premoč // navadno v zvezi z v narediti, da je kdo bolj prepričan o upravičenosti česa: potrditi koga v domnevi, sumu, veri; to ga je še bolj potrdilo v prepričanju, da ima prav 5. publ. pokazati upravičenost obstoja: z igranjem je potrdila svoj sloves; s tem dejanjem je potrdil sam sebe; nova smer naj se sama potrdi ali zanika 6. ugotoviti, da je kdo sposoben za vojaško službo: na naboru so ga potrdili / pog. potrditi k vojakom, star. v vojake ● ekspr. selitev v novo hišo moramo pošteno potrditi proslaviti ◊ agr. potrditi seme po laboratorijskem preizkusu izjaviti, da je primerno, ustrezno za sejanje; šol. potrditi frekvenco s podpisom izraziti, da je slušatelj obiskoval predavanja; vet. potrditi merjasca po komisijskem ogledu izjaviti, da je primeren, ustrezen za oplojevanje potŕjen -a -o: prošnji je treba priložiti potrjen prepis spričevala; biti potrjen na naboru; za šolo potrjene knjige ∙ žarg. če bom spil še en konjak, bom preveč potrjen pijan ♪
  3.      potréba  -e ž (ẹ̑) 1. kar obstaja, nastane zaradi odsotnosti tega a) kar je potrebno za življenje, delo: čutiti, imeti potrebo po jedi, spanju; potešiti si potrebo po pijači, zabavi / duševne, telesne potrebe / nima velikih potreb / jesti brez potrebe b) nav. mn., navadno s prilastkom kar se zahteva, želi: zadovoljevati domače, lastne potrebe; splošne družbene potrebe; denarja ima komaj za vsakdanje potrebe; poznati potrebe časa / prilagajati se potrebam kupcev željam, zahtevam; zadovoljevanje kulturnih potreb prebivalstva; usklajevanje proizvodnje s potrebami tržišča s povpraševanjem na tržišču; letališče za vojaške potrebe namene // kar kdo mora imeti, dobiti za življenje, delo: našteti potrebe; obravnavati potrebe prebivalstva / avtomobil ni luksus, je potreba; uživanje mamil mu je postalo potreba / to ne ustreza njegovim potrebam temu, kar želi, hoče 2. kar povzročijo okoliščine, stanje, ki zahtevajo nastop, uresničitev česa: prišel boš, če bo potreba; udaril ga je brez potrebe; pomagal bom po potrebi / ni potrebe, da bi se prepirali vzroka / star. to je potreba vedeti treba 3. izločanje seča, blata: opraviti potrebo; iti na potrebo / mala potreba izločanje seča; velika potreba izločanje blata; redko posoda za potrebo nočna posoda ● nima potrebe po družbi ne želi si je; priznavati potrebo davkov potrebnost; pisati iz notranje potrebe zaradi velike želje po pisanju; star. pomagati komu v potrebi v sili, stiski ♪
  4.      potrében  -bna -o prid., potrébnejši (ẹ́ ẹ̄) 1. brez katerega določenega dela, dejavnosti ni mogoče zadovoljivo opravljati: zbral mu je vse potrebne podatke; kupiti potrebne pripomočke; za obdelovanje zemlje potrebni stroji; energija, potrebna za delovanje stroja / za to je potreben določen čas, velik napor; potrebni so novi načrti ♦ ekon. družbeno potrebno delo povprečen delovni čas za proizvodnjo določenega blaga // brez katerega kaj ne more biti, obstajati: za življenje je potreben kisik; beljakovine in druge za rast potrebne snovi / potreben mu je počitek; otroku je potrebna ljubezen staršev / ljudje smo potrebni drug drugemu; zelo si mi potreben // katerega nastop, uresničitev ima glede na okoliščine pozitivne posledice: potreben dež; potrebne spremembe; operacija je potrebna 2. v povedni rabi, z rodilnikom ki je v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: biti potreben denarja, pomoči; obleka je ponošena, potrebna si nove; potreben je okrepčila kot izsušena zemlja dežja zelo 3. ki po količini, kvaliteti dosega želeno raven: imeti na razpolago potreben čas; zbrali so vsa potrebna sredstva / ima potrebno izobrazbo / dostaviti potrebno količino materiala; dosegati potrebno kvaliteto izdelkov ● nizko iskal je žensko, ker je bil potreben spolno nezadovoljen; ekspr. je že potreben britve moral bi se briti; ekspr. otrok je potreben palice moral bi biti kaznovan, tepen potrébno prisl., v povedni rabi: o tem ni potrebno več govoriti; potrebno je, da greš tja potrébni -a -o sam.: pomagati potrebnim; s seboj so vzeli le najpotrebnejše; ukreniti vse potrebno ♪
  5.      potrebováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti v stanju, ko mora kaj imeti a) za zadovoljivo opravljanje določene dejavnosti: potrebovati denar, potrdilo; za pisanje potrebuje papir in pero; kraj potrebuje novo šolsko poslopje; nakupil je vse, kar potrebuje za šolo / potreboval je precej časa, da je stvar dokončal porabil; pri hoji ne potrebuje več palice je ne uporablja; do doma potrebuje dve uri b) za normalno obstajanje, življenje: rastline potrebujejo veliko vlage; ima vse, kar potrebuje; on le malo potrebuje 2. biti v stanju, ko mora kaj dobiti glede na pomanjkanje česa, okoliščine: zelo potrebuje novo obleko; kraj že dolgo potrebuje vodovod / izsušena zemlja potrebuje dež // zlasti z glagolskim samostalnikom biti v stanju, ko mora postati deležen dejanja, stanja, kot ga določa samostalnik: bolnik potrebuje mir in počitek / ekspr. ne potrebujem vaše tolažbe ne maram, ne želim / ekspr.: stroj potrebuje popravilo je treba popraviti; ta trditev ne potrebuje pojasnila je jasna, razumljiva 3. biti v stanju, ko je prisotnost koga zaželena, koristna: kadar ga potrebuje, ga pokliče; pravi, da ne potrebuje nikogar; družina ga zelo potrebuje / delovna organizacija potrebuje novih delavcev; vznes. revolucija potrebuje take može ● ekspr. hiša potrebuje moške roke za nekatera dela je potreben moški; neustalj. ne potrebuje priti k vaji ni mu treba ♪
  6.      potrébščina  -e ž (ẹ̑) nav. mn. 1. navadno s prilastkom predmeti, potrebni za kako delo, dejavnost: kupiti pisalne, šolske potrebščine; toaletne potrebščine; potrebščine za risanje // kar je komu potrebno za življenje: moka, sladkor in druge potrebščine; biti brez osnovnih potrebščin / življenjske potrebščine 2. star. potreba: z novo dobo so prišle nove potrebščine / to sem storil iz potrebščine ♪
  7.      potrebúšnica  -e ž (ȗ) anat. mrena, ki obdaja trebušno votlino in organe v njej: poškodba potrebušnice ♦ med. difuzno vnetje potrebušnice vnetje, enakomerno razdeljeno po vsej potrebušnici ♪
  8.      potrésati  -am nedov. (ẹ́) 1. delati kaj nekoliko prekrito s čim sipkim, drobnim: potresati z rozinami; potresati sadje s sladkorjem / potresati umetno gnojilo / pozimi je lačnim ptičkom potresala razna semena 2. delati, da se kaj sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: veter potresa veje / živina je potresala z verigami / potresala ga je za ramo stresala // delati hitre, sunkovite gibe: potresal je z nogami / nasmihala se mu je in potresala s kodri ● ekspr. grom je potresal zrak zelo je grmelo; ekspr. groza nam je potresala srce zelo smo se bali potresajóč -a -e: bližal se je, potresajoč z dolgim repom ♪
  9.      potresávati  -am nedov. (ȃ) 1. delati, da se kaj večkrat sunkovito, hitro premika, navadno sem in tja: veter potresava svetilko; lokomotiva (se) je rahlo potresavala / potresaval je z zlato verižico 2. delati hitre, sunkovite gibe: potresaval je z glavo ♪
  10.      potrésti  -trésem dov., potrésite in potresíte; nam. potrést in potrèst (ẹ́) 1. narediti kaj nekoliko prekrito s čim sipkim, drobnim: potresti razvaljano testo z rozinami; potresti jagode s sladkorjem / potresi še malo moke in daj meso v pečico / ptičkom potresti proso natresti / potresti cesto s peskom nasuti, posuti 2. narediti, da se kaj sunkovito, hitro nekajkrat premakne, navadno sem in tja: prijel je uro in jo potresel; veter je potresel veje / potresti hruško / potresel jo je za ramo stresel / kot psovka strela ga potresi // narediti hiter, sunkovit gib: potresel je z glavo / dekleta so potresla z lasmi ● zastar. materina smrt jo je zelo potresla pretresla, presunila; publ. domačini so večkrat potresli mrežo dali gol; potresel jo je za lase povlekel; knjiž. prišli so pome, je potresel z glasom rekel s tresočim glasom potrésen -a -o: cmoki, potreseni z orehi; z belim peskom potresena pot ♪
  11.      potúha  -e ž (ȗ) 1. izkazovanje prevelike popustljivosti komu pri napakah, prestopkih: bil je strog in ni trpel potuhe; brez njene potuhe bi bil boljši / dajati komu potuho; dobiti potuho pri kom 2. ekspr. neodkrit, neiskren človek: vsi so sami hinavci in potuhe ♪
  12.      poudárek  -rka m (ȃ) 1. lingv. izstopanje glasu po jakosti ali tonu nasproti soseščini: ugotoviti, kje je poudarek v stavku; to besedo je izgovoril s poudarkom / besedni poudarek naglas / stavčni poudarek // grafično znamenje za označevanje tega; naglas: zapisati poudarek 2. kar (z govorjenjem) daje vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: s posebnim poudarkom je povedal svoje mnenje / poudarek je na vsebini, ne na obliki / dajati kaki stvari velik poudarek ♪
  13.      poudáriti  -im dov. (á ȃ) 1. izgovoriti izrazito, s poudarkom: poudaril je vsako besedo; z ironijo je poudaril zadnje besede / poudariti besedo na prvem zlogu naglasiti 2. z govorjenjem dati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: na koncu so poudarili glavno misel razprave; posebej je poudaril, da bo prišel pravočasno / pisatelj je v romanu poudaril zlasti stisko sodobnega človeka // narediti bolj izrazito, bolj opazno: poudariti obrvi, oči s šminko; z obleko je še poudarila svojo postavo poudárjen -a -o: poudarjene razlike; poudarjeni šivi na obleki ∙ ima zelo poudarjene ličnice izrazite; prisl.: spregovoril je poudarjeno; poudarjeno lirski značaj umetnosti ♪
  14.      poudárjati  -am nedov. (á) 1. izgovarjati izrazito, s poudarkom: patetično poudarjati posamezne besede; pravilno poudarjati / poudarjati prvi zlog naglaševati 2. z govorjenjem dajati vsebini povedanega, navedenega večjo pomembnost: vsi kritiki so poudarjali kvaliteto drame; poudarjati sodelovanje med vsemi narodi; rad je poudarjal svoje spretnosti // delati bolj izrazito, bolj opazno: rumena barva je še poudarjala njene oči ♦ lingv. pridevnik poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže poudarjajóč -a -e: govoril je počasi, poudarjajoč vsako besedo ♪
  15.      poúk  -a m (ȗ) 1. organizirano, sistematično podajanje učne snovi v šoli: pouk se začne septembra; danes imamo šest ur pouka / jezikovni pouk; pouk branja in pisanja; pouk v maternem jeziku / pouka prost dan / učenec moti pouk; pripravljati se za pouk; otroški starosti primeren pouk 2. glagolnik od poučiti: pouk o nastalih razmerah; v tej stvari je potreben pouka // kar omogoči določeno znanje, vedenje o čem: zapomnil si je njegov pouk; v knjigi je pouk o tem / to naj ti bo v pouk ◊ jur. pravni pouk o pravicah in dolžnostih pravnega subjekta; del odločbe o možnem pravnem sredstvu zoper to odločbo; ped. individualizirati pouk prilagoditi pouk sposobnostim, posebnostim ali interesom posameznih učencev; elementarni pouk v prvem razredu osnovne šole, ki obravnava elemente predmeta; frontalni pouk pri katerem sodelujejo vsi učenci istočasno, z istim gradivom pod neposrednim učiteljevim vodstvom; kabinetni pouk pri katerem se vsak učni predmet poučuje v posebej za določeno stroko opremljeni učilnici; šol. celodnevni pouk delo šole v dveh izmenah; pouk istih učencev dopoldne in popoldne; celostni pouk ki ni razdeljen po predmetih; indirektni pouk pri katerem učitelj sam ne poučuje, ampak organizira samostojno, tiho delo učencev; kombinirani pouk dveh ali več razredov hkrati z izmeničnim posrednim in neposrednim poučevanjem posameznega razreda ali več razredov; predmetni pouk pri katerem poučuje posamezen predmet predmetni učitelj; razredni pouk v nižjih razredih osnovne šole, pri katerem poučuje v isti skupini učencev en učitelj vse predmete ali večino predmetov ♪
  16.      pouličnják  -a m (á) knjiž. potepuh, klatež: pouličnjakom je delil ostanke hrane ♪
  17.      použíti  -žíjem dov. (í ȋ) knjiž. pojesti: použiti jabolko, kos kruha; molče so použili večerjo; použiti s tekom / použijte eno tableto na dan zaužijte; pren. použil je vsako njegovo besedo ♪
  18.      povabílo  -a s (í) 1. izražena, sporočena želja komu a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: dobiti, prejeti povabilo; pismeno, ustno povabilo; povabilo na večerjo b) da kam pride, se udeleži česa sploh: povabilo na kongres; odklonila je njegovo povabilo na sestanek 2. glagolnik od povabiti: preslišala je povabilo, naj sede; prišel je na povabilo samega predsednika . ♪
  19.      povabíti  in povábiti -im dov. (ȋ á) izraziti, sporočiti komu željo a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: pripravil je svatbo in povabil dosti prijateljev; povabiti na fantovščino, kosilo; povabil je vso družbo k sebi na dom / povabiti koga na obisk, počitnice b) da kam pride, se udeleži česa sploh: gledališče je povabilo v tej sezoni več tujih pevcev; povabiti dosti tujih strokovnjakov na kongres / povabil ga je na zagovor poklical c) naj kaj naredi, dela: povabil jih je k razpravi, sodelovanju; povabil je navzoče na ogled razstave; povabil jih je, naj vstopijo / povabil jih je jest; povabil jo je plesat / povabiti goste na vrt ● povabiti k mizi jest, pit; v družbo, ki je pri mizi; povabiti na češnje obirat, jest češnje; ekspr. povabiti koga na kozarec na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna pijača; povabiti v goste na pogostitev, navadno ob kakem pomemben dogodku povábljen -a -o: biti povabljen na večerjo; sam.: prišli so vsi povabljeni ♪
  20.      povečeválnik  -a m (ȃ) 1. fot. optična priprava za povečavo posnetka z negativa: kupiti najnovejši povečevalnik 2. redko povečevalno steklo, lupa: pogledati predmet pod povečevalnikom ♪
  21.      povédati  povém dov. (ẹ́) 1. narediti, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: povedati ceno, ime, svoje mnenje, novico; povedati komu za pot; odkrito povedati; povedati po angleško / povem ti, če ne boš tega povedal drugim; očetu bomo povedali, da se potepaš; povedali vam bomo, kdaj pridite sporočili vam bomo, obvestili vas bomo; povedal sem vam, da ne grem rekel; tega niste povedali dovolj jasno izrazili / povejte račun, prosim b) z jezikovnimi sredstvi: v članku je povedal dosti novega / kako je do tega prišlo, pove knjiga / kot smo že zgoraj povedali, proizvodnja narašča c) s čim sploh: z gibi, očmi komu kaj povedati; gluhonemi je to povedal s prsti / če je slika dobra, pove vse in ne potrebuje besedila / ekspr. ogledalo mu je povedalo, da se je postaral pokazalo; ta kazalec pove, kdaj doseže temperatura kritično točko; te številke povejo, koliko smo zaslužili izražajo, kažejo // izgovoriti, izreči: bolnik je povedal nekaj besed / prvi stavek je povedal šepetaje // izraziti, posredovati določeno besedilo: pravljico jim je večkrat povedala; povedati pesem na pamet 2. dati osnovo za kako misel, sklep: bledica na njenem obrazu mu je povedala, da je bolna; nered v sobi jim je povedal, da so bili v njej tatovi; tvoje bele roke so mi povedale, da nisi kmet / markacija, znak pove, kje moraš zaviti 3. v medmetni rabi, v zvezi povem ti, vam izraža a) trdno prepričanost: službo bo kmalu pustil, povem ti b) opozorilo, svarilo: povem ti, pazi se, kaj govoriš; da vam povem, z njim se ni šaliti // poudarja povedano: povem ti, bilo je zelo nevarno; junak je bil, povem vam, da malo takih // v zvezi česa, kaj ne poveš izraža presenečenje, dvom: kaj ne poveš: da si denar izgubil / on je bil tukaj. Česa ne poveš ● ekspr. to ime mi ne pove nič osebe s tem imenom ne poznam; v zvezi z določeno stvarjo ne vem o osebi s tem imenom nič; ekspr. nos mu je povedal, kaj mora ukreniti začutil je; ekspr. o tem bi se dalo še marsikaj povedati je znanega še marsikaj; o tem vejo ljudje veliko povedati ljudje veliko pripovedujejo o tem; star. ona zna povedati prihodnost, srečo napovedati; ekspr. kaj boste dobrega povedali kakšne novice prinašate; ekspr. povedal ji je nekaj gorkih zelo jo je oštel; ekspr. naj le pride, da mu povem svoje da ga oštejem, mu izrazim nezadovoljstvo; ekspr. bilo je lepo, da se ne da povedati zelo; ekspr. v obraz povedati komu izraziti, navadno ogorčenje, jezo, neposredno povzročitelju; ekspr. bilo je, kako bi povedal, res malo nerodno kako bi z besedami primerno izrazil; pog. komu kaj nazaj povedati odgovoriti mu, ugovarjati; greh se pove, grešnik pa ne dejanje se razkrije, storilec pa zamolči; preg. povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si človek je tak kot njegova družba povédan -a -o deležnik od povedati: s tem je vse povedano; ekspr. nakratko (povedano), nisi pripravljen // star. omenjen, naveden: srečal sem ga leto dni po povedanih dogodkih; sam.: si razumel povedano ♪
  22.      povéden  -dna -o prid. (ẹ̄; lingv. ẹ̑) ki v veliki meri pove, izraža določeno vsebino: že njegov priimek je dovolj poveden; iskati najbolj povedno besedo / njegovo izražanje je lepo in povedno vsebinsko polno, bogato; redko kar je zavestno, je tudi povedno izrazljivo, opisljivo ◊ lingv. povedni naklon naklon, ki izraža nevtralen odnos govorečega do glagolskega dejanja, stanja; povedna intonacija intonacija s padajočim tonskim potekom na koncu stavka; pridevnik, samostalnik v povedni rabi v vlogi povedkovega določila povédno prisl.: izgovoriti stavek povedno, ne vprašalno ♪
  23.      poveljeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. opravljati vodilne, voditeljske funkcije v vojaški enoti ali ustrezni ustanovi: poveljevati bataljonu, četi; na desnem krilu je poveljeval novi poročnik / poveljevati trdnjavi // opravljati vodilne, voditeljske funkcije v kaki enoti, skupini sploh: poveljevati mladinski delovni brigadi; poveljevati gasilski četi / poveljevati vesoljski ladji / ekspr. otrokom iz soseske je poveljeval naš najmlajši jim ukazoval, jih vodil 2. izrekati povelja: komandir je poveljeval glasno in razločno / dov. poročnik je poveljeval: na desno ♦ voj. poveljevati zbor ukazati vojakom, naj se postavijo v zbor poveljujóč -a -e: dvignil se je iz rova, poveljujoč: juriš; knjiž. zmotili so ga poveljujoči materini klici ukazujoči ♦ voj. javil se je pri poveljujočem oficirju oficirju, ki poveljuje v enoti ♪
  24.      povériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) narediti, da ima kdo nalogo opraviti, opravljati kaj: organizacijo in izvedbo volitev poveriti komisiji / publ. poklicno svetovanje so poverili strokovnjakom; poveril mu je pomembno nalogo zaupal povérjen -a -o: poverjena ji je odgovorna funkcija, zadeva; naloga, poverjena kolektivu, ni bila lahka ♪
  25.      povérjati  -am nedov. (ẹ́) delati, da ima kdo nalogo opraviti, opravljati kaj: poverjati izvedbo volitev posebni komisiji / publ. izdelavo programa poverjajo izkušenim ljudem dajejo, izročajo ♪

   4.550 4.575 4.600 4.625 4.650 4.675 4.700 4.725 4.750 4.775  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA