Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kom (4.475-4.499)


  1.      poménski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na pomen 1: pomenski odtenek, prenos, prizvok / pomenski obseg, razvoj besede / pomenska enota / med stavkoma je pomenska razlika / pomenske plasti pesmi ♦ lingv. pomenski kvalifikatorji kvalifikatorji, ki označujejo poosebljeno ali preneseno rabo besede, besedne zveze; pomenski premik; pomenska opozicija; pomenska razlaga v slovarju poménsko prisl.: besedi pomensko sovpadata / pomensko nepopolni glagoli ♪
  2.      pomériti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) 1. ugotoviti, določiti, koliko dogovorjenih enot kaj obsega, vsebuje: pomeriti prostor, zemljišče / hoteli so pomeriti globino vodnjaka // ugotoviti, določiti razsežnost telesnih delov za izdelavo oblačila: pomeriti dolžino obleke / pomeriti rokav 2. ugotoviti, ali oblačilo, obutev ustreza zlasti glede na velikost: pomeriti čevlje, klobuk, obleko / pomerila je več puloverjev, a z nobenim ni bila zadovoljna 3. oceniti lego, oddaljenost cilja pred streljanjem, metanjem: lovec je pomeril in ustrelil; pomeriti s puško; dobro, slabo pomeriti / pomeriti v glavo / on je prvi pomeril name streljal 4. star. premeriti (z očmi): tujca je pomeril od nog do glave / sovražno jo je pomeril / pomeriti koga s prijaznimi očmi, pogledi ● šalj. pes mu je pomeril hlače mu je raztrgal hlače; šalj. pomeriti komu hlače natepsti ga; pog., ekspr. zamrmra in jo pomeri proti vratom gre, odide; šalj. spotaknila se je in pomerila pot padla pomériti se ekspr. tekmovati, nastopiti: na turnirju so se pomerili naši najboljši igralci; pomeriti se v alpskem smučanju / na tekmovanju so pomerili svoje moči tudi plavalci ∙ ekspr. pridi sem, da se pomeriva ugotoviva, kdo je močnejši pomérjen -a -o: dobro pomerjen strel; krilo je bilo hitro pomerjeno ∙ ekspr. hlače ti stojijo, kakor bi bile tebi pomerjene zelo dobro ♪
  3.      pomežikováti  -újem [mǝž in mež] nedov. (á ȗ) 1. zapirati in odpirati oči: od močne svetlobe je kar pomežikoval 2. z zapiranjem in odpiranjem oči, zlasti enega očesa, izražati kaj, opozarjati na kaj: pomežikoval ji je in se ji smehljal; ženske so si pomenljivo pomežikovale / pomežikuje na pijačo, ki je na mizi 3. ekspr. prižigati se in ugašati; utripati: semafor je enakomerno pomežikoval // dajati vtis utripanja, ukinjanja svetlobe: zvezde pomežikujejo z jasnega neba pomežikujóč -a -e: pomežikujoč je zatrjeval, da pri stvari ni sodeloval ♪
  4.      pomígati  -am dov. (ȋ) 1. z delom telesa narediti gib sem in tja: pomigati z glavo; pomigal je s prsti na nogah / pes je pomigal z repom pomahal 2. z gibom izraziti kaj: pomiga mu, naj bo tiho / pomigala je z rameni zmignila, skomignila // z gibom roke, prsta povabiti, poklicati: pomigal ji je, naj pride ♪
  5.      pomígniti  -em dov. (í ȋ) 1. narediti gib z delom telesa: pomigniti z roko 2. z gibom izraziti kaj: pomignila mu je, naj prinese stol / nič ni rekel, le z rameni je pomignil zmignil, skomignil // z gibom roke, prsta a) povabiti, poklicati: voznik prijazno pomigne pešcu, naj prisede b) usmeriti pozornost: pomignila je proti kuhinji; pomigne na fanta, ki je sedel v bližini ● ekspr. če mu samo z mezincem pomignejo, bo takoj na njihovi strani že ob najmanjši ponudeni priložnosti ♪
  6.      pomíjnik  -a m (ȋ) 1. posoda za pomije: ostanke kosila so stresli v pomijnik; s praznim pomijnikom se je vračal iz hleva 2. star. pomivalna posoda, pomivalno korito: krožnike je naložila v pomijnik ♪
  7.      pomiloválen  -lna -o prid. (ȃ) ki izraža, kaže pomilovanje: pomilovalen izraz ga je žalil pomiloválno prisl.: pomilovalno gledati, skomigniti z rameni ♪
  8.      pomilovánje  -a s (ȃ) 1. glagolnik od pomilovati: pomilovanje nesrečnikov, osirotelih otrok / to je človek, vreden pomilovanja 2. čustvena prizadetost, žalost zaradi česa: njeno življenje vzbuja pomilovanje / s pomilovanjem gledati na koga ● knjiž. njeno srce je bilo polno pomilovanja zelo je sočustvovala; zastar. z globokim pomilovanjem sporočiti komu slabo novico obžalovanjem, sočustvovanjem ♪
  9.      pomirítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na pomiritev: pomiritveno prizadevanje / posredovanje pomiritvene komisije ♪
  10.      pomlád  -i ž, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi pómlad (ȃ) 1. del leta med zimo in poletjem: pomlad se bliža, mineva; ustaviti dela na gradbišču do pomladi / na pomlad se je vrnil ob koncu zime ali v začetku pomladi; sneg je obležal globoko v pomlad; zgodilo se je lansko pomlad, knjiž. lanske pomladi ♦ astr. astronomska pomlad doba od pomladanskega enakonočja do poletnega sončnega obrata // za ta del leta značilno stanje narave: po hribih še leži sneg, v dolini pa je že pomlad; cvetoča, zelena pomlad / pesn. pomlad se budi, cveti / zunaj je pomlad pomladansko vreme; pren., knjiž. v njegovem srcu je pomlad; z otrokom je prišla v hišo pomlad 2. publ., s prilastkom doba razvoja, uspehov: to je prava kulturna pomlad; to je nova pomlad države ● knjiž., ekspr. dekle še nima osemnajst pomladi še ni staro osemnajst let; publ. pomlad narodov leto 1848 v stari Avstriji, ko so nenemški narodi zahtevali svoje narodne pravice; ekspr. pomlad življenja mu je hitro minila mladost; pesn. ti si pomlad mojega življenja sreča, veselje; preg. ena lastovka ne naredi pomladi iz enega primera se ne morejo delati splošni sklepi; prim. spomladi ♪
  11.      pomladánski  -a -o prid. (á) nanašajoč se na pomlad: prvi pomladanski dan; pomladanski meseci / pomladansko cvetje / pomladanska dela / pomladanski čas / pomladansko gnezdo prašičev // nav. ekspr. značilen za pomlad: sonce je že kar pomladansko, čeprav je še zima / pomladanske obleke; pomladansko deževje / prišla je vsa pomladanska pomladansko oblečena; razigrana, dobre volje ◊ astr. pomladansko enakonočje enakonočje 21. marca; bot. pomladanski hrček strupena goba z rjavim, nepravilno nagubanim klobukom, Gyromitra esculenta; pomladanski žafran rastlina z vijoličastimi cveti, ki rastejo iz gomolja, Crocus neapolitanus; gozd. pomladanski les redkejša plast lesa v letnici; zgodnji les pomladánsko prisl.: pomladansko oblečen; pomladansko svež ♪
  12.      pomláskati  -am, in pomláskati tudi pomlaskáti -am, in pomlaskáti -ám dov. (á ā; á á á; á ȃ) krajši čas mlaskati: zadovoljno je pomlaskal in sedel h kosilu / pomlaskati z jezikom ♪
  13.      pomlatíti  in pomlátiti -im dov., prvi pomen tudi pomláčen (ȋ á) 1. končati mlačev: kmetje so že pomlatili / pomlatiti pšenico omlatiti // krajši čas mlatiti: snope bo treba še pomlatiti 2. ekspr. pojesti: pomlatiti kruh, večerjo / hitro, z užitkom so vse pomlatili 3. ekspr. večkrat udariti, potolči: od jeze je pomlatil z rokami po vratih / v boju so pomlatili precej sovražnikov pobili ♪
  14.      pomléti  -méljem dov., pomêlji pomeljíte (ẹ́) 1. z mletjem porabiti: vso pšenico so že pomleli 2. ekspr. pojesti (kaj tršega): otroci so kmalu pomleli malico; pomleti suhe hruške; požrešno je pomlel kos potice // večkrat premakniti (sem in tja): pomlel je z ustnicami, rekel pa ni nič / nasmehnil se je, pomlel z jezikom, nato pa spregovoril ♪
  15.      pomóč  -i in -í ž (ọ̑) 1. kar kdo naredi namesto drugega: obljubiti, odreči, potrebovati pomoč; računali so na njegovo pomoč; prositi, zahvaliti se za pomoč; učinkovita, velika, znatna pomoč; pomoč na polju, pri košnji, v gospodinjstvu / klic na pomoč / kot vzklik na pomoč / z oslabljenim pomenom: dajati, publ. nuditi pomoč pomagati; prihiteti, priskočiti, priti na pomoč; ker jim delo ni šlo od rok, so poklicali na pomoč mizarja; otroci so ji že v pomoč ji pomagajo // kar kdo naredi za koga sploh: iskati pomoč pri zdravniku; strokovna pomoč nerazvitim deželam; tehnična pomoč avtomobilistom; da ni škoda še večja, se je treba zahvaliti takojšnji pomoči gasilcev 2. kar se da komu, da pride iz neugodnega položaja: pomoč prihaja prepočasi; prizadetim prebivalcem poslati pomoč; prejemati pomoč; živeti od pomoči drugih; denarna pomoč; moralna pomoč; pomoč v hrani, obleki, šotorih / zimska pomoč denarna pomoč socialno ogroženim občanom za nakup kurjave, zimskih oblačil; sklad za pomoč nerazvitim; pren. on je bil njena pomoč // dodatna vojaška enota: poslati polku pomoč 3. med., v zvezi prva pomoč najnujnejša zdravstvena opravila pri poškodovanih ali nenadoma obolelih, preden je mogoče normalno zdravljenje: ponesrečenci so takoj dobili prvo pomoč; usposobiti se za prvo pomoč; prva pomoč ob elementarnih nesrečah / dajati, publ. nuditi prvo pomoč / tečaj prve pomoči; omarica za prvo pomoč; zavoj za prvo pomoč 4. v prislovni rabi, z oslabljenim pomenom, v zvezi s pomočjo izraža, da je kaj narejeno s tem, kar določa samostalnik: s pomočjo krajevne skupnosti so organizirali izlet za invalide; publ.: prevajati s pomočjo slovarja s slovarjem; s pomočjo svojega vpliva pri vodstvu je dosegel, kar je hotel s svojim vplivom ● ekspr. druge pomoči ni bilo možnosti, rešitve; ekspr. ni mu več pomoči ne bo ozdravel, umrl bo; ekspr. tu ni pomoči izraža položaj, stanje, ki se ne da spremeniti, izboljšati; komur moč, temu tudi pomoč kdor ima oblast, nima nikjer težav ◊ jur. pravna pomoč pomoč pri uveljavljanju in varstvu zakonitih pravic in koristi občana ali pravne osebe; šol. dodatna pomoč slabšim učencem ♪
  16.      pomočníca  -e ž (í) 1. ženska, ki komu pomaga: pomočnica pri delu / vedel je, da mu bo sestra dobra pomočnica, ko se bo zagovarjal pred očetom / gospodinjska pomočnica ženska, ki je v službi v zasebnem gospodinjstvu za pomoč pri gospodinjskih delih 2. do 1962 ženska, ki je končala poklicno šolo in opravila pomočniški izpit: v trgovini so jo nastavili za pomočnico / trgovska pomočnica ♪
  17.      pomočník  -a m (í) 1. kdor komu pomaga: dela ni mogel opraviti sam, zato je najel pomočnika; za pomočnika si je vzel sosedovega fanta 2. do 1962 kdor je končal poklicno šolo in opravil pomočniški izpit: mesto pomočnika v trgovini / mizarski pomočnik 3. navadno s prilastkom kdor ima stalne, uradno določene funkcije, naloge, ki so navadno malo manj odgovorne kot funkcije, naloge kakega vodilnega delavca, funkcionarja: bil je imenovan za pomočnika / administrativni, operativni pomočnik; pomočnik direktorja, urednika; pomočnik republiškega sekretarja ◊ jur. prisežni pomočnik oseba, ki s prisego potrdi izjavo ene izmed strank v pravdi; rel. škof pomočnik škof, ki pomaga rednemu škofu pri upravljanju škofije in ima pravico postati njegov naslednik ♪
  18.      pomòl  -ôla m, mest. ed. tudi pomólu (ȍ ó) 1. utrjen, umetno narejen del pristanišča, ki sega v morje: hiteti na pomol; ob pomolu se zibljejo čolni / pristaniški pomol; pomol za pristajanje čezmorskih ladij / ladjo privezati k pomolu k stebričku na pomolu 2. geogr. del višje ležeče zemeljske površine, ki sega v ravnino, morje, jezero ali v vijugo reke: Dubrovnik leži na pomolu; Ljubljanski grad stoji na pomolu 3. arhit. betonska, lesena konstrukcija, ki moli vodoravno iz zidu: narediti pomol; hiša ima bogato okrašene pomole; obzidan, ograjen, zaprt pomol / ogelni pomol / okno v pomolu ● knjiž. zbrali so se na pomolu pred cerkvijo na ploščadi, pragu; publ. na pomolu so nove senzacije na vidiku ◊ alp. pomol kratka kamnita tvorba, ki moli navadno vodoravno iz stene; anat. vidni pomol skupek živčnih celic v sredini velikih možganov; talamus; šport. odskočni pomol (odskočna) miza; teh. pomol del žerjava s škripcem ali mačkom, ki sega nad delovni prostor ♪
  19.      pomolíti  -ím dov., pomólil (ȋ í) 1. dati kaj v položaj, da seže bolj daleč kot sosednje stvari: pes je pomolil jezik iz gobca / pomoliti glavo skozi vrata, v sobo; pomolil je noge široko od sebe / pomoliti roko v pozdrav 2. hoteti dati, izročiti kaj, iztegujoč predse: fantu je pomolil denar; pomoliti komu dokumente, odločbo / ekspr. pomoli ji pismo pod nos ● star. pomoliti figo pokazati; ekspr. še nosu nisem pomolila iz hiše sploh nisem šla iz hiše; ekspr. vsak dan ji pomoli pod nos malomarnost očita; če mu prst pomoliš, pa roko z(a)grabi če pokažeš pripravljenost storiti majhno uslugo, zahteva veliko pomolívši zastar.: poklicala ga je, pomolivši glavo skozi vrata ♪
  20.      pomotíti  in pomótiti -im dov. (ȋ ọ́) knjiž. zmotiti: bali so se ga pomotiti / glasno govorjenje ni pomotilo njegovega spanja / pomotiti komu načrte pomotíti se in pomótiti se narediti napako, zmotiti se: pomotiti se pri računanju / če sem to rekel, sem se pač pomotil ● knjiž. od vsega hudega se ji je pomotilo zmešalo; knjiž. od udarca se mu je pomotilo v glavi se mu je zvrtelo, je postal omotičen ♪
  21.      pomrzováti  -újem nedov. (á ȗ) zmrzovati na površini: sneg že pomrzuje; brezoseb. že zgodaj pred mrakom je pomrzovalo ♪
  22.      pomudíti se  -ím se dov., pomúdil se; pomujèn tudi pomudèn (ȋ í) 1. v zvezi s s, z porabiti čas za kaj, kar je ovira pri določenem delu: mati se je pomudila z otrokom, namesto da bi kuhala; ekspr. niti minute se ne morem pomuditi z vami 2. s prislovnim določilom izraža krajšo navzočnost koga na določenem mestu: na potovanju po Sloveniji se je pomudil v našem mestu; nikjer se ni smel pomuditi, če je hotel priti pravočasno na vlak / z oslabljenim pomenom: pri nas se je pomudila le nekaj dni je bila; z mislimi se je pomudil pri domačih mislil je nanje 3. publ. krajši čas obravnavati: pomuditi se moramo še ob dveh vprašanjih pomudíti redko zadržati, ustaviti: na trgu jih je pomudila velika gneča ♪
  23.      ponášati se  -am se nedov. (ȃ) 1. navadno v zvezi s s, z z govorjenjem ali vedenjem izražati zadovoljstvo zaradi svojih pozitivnih lastnosti, uspehov, ugodnega stanja: ponašati se z bogastvom, junaštvom, lepoto, znanjem; rad se ponaša s svojimi otroki; ponašati se z uspehom na olimpiadi; ponaša se, da je prišla prva na Triglav / s takim pesnikom se narod lahko ponaša 2. z oslabljenim pomenom, v zvezi s s, z izraža, da kdo ima to, kar nakazuje določilo: naša ekipa se ponaša z drugim mestom na svetu; ponašal se je s pristno francoskim naglasom / ta reforma se ne more ponašati z doslednostjo / ekspr. hribi se ponašajo s starimi gradovi in razvalinami 3. zastar. vesti se, obnašati se: ne zna se ponašati; nespodobno, prijazno se ponašati 4. zastar. uspevati: nekatere vrste sadja se pri nas dobro ponašajo ponášati nar. gorenjsko pomagati nositi: ponašal ji je jerbas; spremljala je moža in mu ponašala prtljago ♪
  24.      ponašítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ponašiti: ponašitev tujega imena / ponašitev igre je dramatiku zelo uspela / ponašitev Molièrovih komedij ♪
  25.      ponávljanje  -a s (á) glagolnik od ponavljati: enakomerno, večkratno ponavljanje istih gibov / ponavljanje besed, stavkov, številk / ponavljanje učne snovi / ponavljanje potresnih sunkov ♪

   4.350 4.375 4.400 4.425 4.450 4.475 4.500 4.525 4.550 4.575  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA