Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kom (3.700-3.724)


  1.      odvájati 1 -am nedov. (ā) 1. povzročati odhajanje zlasti plina ali tekočine od česa: odvajati pline po cevi; odvajati soparo v zračnik / reka odvaja vodo iz severnih delov pokrajine v jezero / strelovod odvaja strelo v zemljo po strelovodu gre strela // povzročati iztrebljanje: ta čaj odvaja že po kratkem času 2. knjiž. delati, povzročati, da kdo odhaja pod nadzorstvom na določeno mesto; voditi: vsak dan so lovili fante po vaseh in jih odvajali k vojakom / zjutraj so pastirji prignali krave na pašnik, zvečer pa so jih odvajali nazaj v hleve gonili / fantje so zahtevali od ženina odškodnino, ker jim odvaja najlepše dekle jemlje 3. fin. glede na predpis dajati na določeni žiro račun: podjetje odvaja denar za razne namene 4. mat. iskati iz dane funkcije novo funkcijo, ki pove, kako se prva spreminja: odvajati vsoto dveh funkcij odvájan -a -o: voda, odvajana iz jame, se je stekala v potok ♪
  2.      odvájati 2 -am nedov. (ā) povzročati, da kdo ne dela več tega, kar mu je postalo potreba, navada: odvajati narkomane mamil; odvajati se kajenja / odvajati tele od sesanja odvájati se izgubljati sposobnost opravljati določeno delo: del mladine se vedno bolj odvaja fizičnega dela ♪
  3.      odvèč  prisl. (ȅ) nav. ekspr., v povedni rabi 1. izraža, da kaj presega potrebno mero: deset ploščic je odveč / imate kako vstopnico odveč 2. izraža nepotrebnost česa: skrb za zdravje ni odveč / v družbi se je čutil odveč / odveč je poudarjati pomen tega 3. z dajalnikom izraža neprijetnost, zoprnost česa: vse mi postaja odveč; sam sebi se zdim odveč / kot vljudnostna fraza če vam ni odveč, me odpeljite domov; neskl. pril., ekspr.: odveč človek ♪
  4.      odvétnik  -a m (ẹ̑) kdor poklicno daje pravno pomoč: izročiti zadevo odvetniku; posvetovati se z odvetnikom; govori kot odvetnik ♦ zgod. odvetnik v srednjem veku fevdalec, ki v sodstvu zastopa drugega fevdalca ♪
  5.      odvézati  in odvezáti -véžem dov. (ẹ́ á ẹ́) 1. narediti, da kaj preneha biti a) zavezano: odvezati komu čevelj; nahrbtnik se mu je odvezal / odvezali so mu oči, da je lahko vse gledal; odvezati usta / odvezati vezalke, vrvico / odvezati zanko b) privezano: odvezati čoln; odvezati vrv od voza c) povezano, zvezano: odvezati paket / odvezati jetnikom roke // odstraniti obvezo: odvezati roko / odvezati rano 2. narediti, da kdo ni več dolžen storiti, delati česa; oprostiti: odvezati koga dolžnosti, odgovornosti; odvezali so jo od vsega dela / odvezati koga dolga / odvezati od kazni // narediti, da kdo ni več dolžen vztrajati pri obveznosti: samo smrt ga odveže obljube, prisege; odvezati od molčečnosti ● ekspr. pijača jim je odvezala jezike je povzročila, da so začeli dosti in sproščeno govoriti; ekspr. odvezali so ga vsake krivde izjavili so, da ni kriv odvézan -a -o: odvezan čevelj; odvezani so vsake dolžnosti, od odgovornosti ♪
  6.      odvíti  -víjem dov. (í) 1. z vrtenjem v določeno smer a) odstraniti: odviti matico; odviti pokrovček; odviti žarnico; odviti s ključem, z roko / odviti steklenico / odviti kolo pri avtomobilu sneti ga z odstranitvijo matic, ki ga pritrjujejo; odviti tirnice ♦ voj. odviti bombo odstraniti ji pokrovček nad vžigalnikom b) narediti, da kaj preneha pritiskati kaj, biti trdno nameščeno: odviti vreteno pri preši; odviti varovalke; odviti in priviti / odviti za en obrat // z vrtenjem dati del priprave v tak položaj, da ima kaj prosto pot: odvil je pipo in voda je silovito pritekla; odviti ventil 2. narediti, da kaj preneha biti a) zavito: odviti bonbon, paket; počasi je odvila darilo / odviti šolske knjige b) ovito: odviti obvezo; odviti papir; odviti šal / nalahno je odvil bratovo roko, ki ga je objemala v spanju odmaknil / zjutraj si je boleče noge povila, zvečer pa odvila c) navito: odviti nit, sukanec / odviti klobčič č) zvito: odviti listek; list se odvije / odviti kito 3. nar. koroško odkimati: Dva kupca sta se medtem zanimala za naš par. Eden je samo pobrcal s palico po stegnih in nato odvil z glavo ter brez besede izginil (Prežihov) odvíti se knjiž., redko zaviti v drugo smer: cesta najprej zavije na levo, nato pa se odvije na desno ● knjiž. vse skupaj se je odvilo v nekaj minutah zgodilo odvít -a -o: odvita žarnica; bomba je odvita ♪
  7.      odvléči  -vléčem dov., odvléci odvlécite in odvlecíte; odvlékel odvlékla (ẹ́) 1. z vlečenjem spraviti z določenega mesta: odvleči hlod z dvorišča; košare ni mogla dvigniti in jo je kar odvlekla iz sobe / ladjo so z vlačilcem odvlekli v ladjedelnico / podrl ga je na tla in nezavestnega odvlekel v grmovje ∙ ekspr. komaj je odvlekel noge proti hiši odšel 2. nav. ekspr. s silo narediti, povzročiti, da kdo odide pod nadzorstvom na določeno mesto: hiše so požgali, ljudi pa odvlekli v taborišče; odvleči koga na prisilno delo, v ujetništvo // kot spremljevalec, vodnik narediti, da kdo proti svoji volji kam odide: k zdravniku so ga morali odvleči / po predstavi so ga odvlekli v gostilno odvléči se ekspr. s težavo oditi: prijel se je za hrbet in se odvlekel do naslanjača; odvlekla se je v hišo bleda kot mrlič // oditi: odvlekla sta se iz hiše, ne da bi kdo opazil ♪
  8.      odvrískati  -am dov., tudi odvriskájte; tudi odvriskála (í) 1. vriskajoč oditi: fantje so odvriskali na nabor 2. z vriskom odgovoriti na vrisk: trikrat jim je zavriskal in trikrat so mu odvriskali ♪
  9.      odvrníti  in odvŕniti -em dov. (ȋ ŕ) navadno v zvezi z od 1. narediti, povzročiti, da kdo ne napravi, kar namerava: od poroke so ga odvrnili starši; komaj so ga odvrnili od nevarnega vzpona / odvrniti koga od sklepa // narediti, povzročiti, da kdo ne dela več česa: odvrniti koga od pijančevanja / glasba ga je odvrnila od učenja 2. narediti, da kdo ni deležen česa, zlasti neprijetnega: odvrniti nesrečo, sum od koga / odvrnil je nevarnost od nje / knjiž. odvrniti bolezen preprečiti; odvrniti napad, udarce odbiti; knjiž. odvrniti skrbi, strah, vpliv odpraviti, odstraniti 3. narediti, povzročiti, da kdo preneha imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: prizadevala si je, da bi ga odvrnila od prijatelja; popolnoma se je odvrnil od nje 4. knjiž. odgovoriti, reči: čakala je, če ji bo kaj odvrnil; na to ji ni nič odvrnil / ne grem, ji odvrne 5. nar. gorenjsko narediti, opraviti: pridna je, veliko odvrne hiši / za hlapca jim odvrne zaleže, odleže ● ekspr. ves večer ni odvrnil oči, pogleda od nje ves večer jo je gledal; knjiž. odvrniti pozdrav odzdraviti; knjiž. rad bi odvrnil njegovo pozornost od tega dosegel, da na to ne bi bil pozoren, tega ne bi opazil; star. kako naj mu odvrnem za vse, kar je naredil zame povrnem; knjiž. rad bi ga odvrnil od misli na ženino smrt naredil, da ne bi več mislil nanjo odvrníti se in odvŕniti se star. obrniti se (proč): jezno se je odvrnil od njega in odšel odvŕnjen -a -o: odvrnjen od njega, je gledal skozi okno; odvrnjena nevarnost ♪
  10.      odvzémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. od večje količine ločevati zlasti določeno količino: odvzemati vzorce mleka za analizo // povzročati, delati, da je česa manj: odvzemal je in dodajal, dokler ni bila mera točna; malo odvzemite, ker ste nam dali preveč 2. navadno z dajalnikom delati, da kdo česa nima več proti svoji volji: odvzemati ujetnikom denar in dragocenosti // povzročati, delati, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: odvzemati snovi določeno sestavino 3. delati, da pride kaj od koga: odvzemati gostom plašče, prtljago // z dajalnikom delati, povzročati, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja: odvzemati komu bolečine, žalost ● naskrivaj ji je odvzemala težja dela opravljala jih je namesto nje ◊ elektr. odvzemati napetost ♪
  11.      odvzéti  -vzámem dov., odvzêmi odvzemíte; odvzél; nam. odvzét in odvzèt (ẹ́ á) 1. od večje količine ločiti zlasti določeno količino: odvzeli so drobec kamnine za analizo; nekaj kapljic krvi so odvzeli za posebne preiskave; od honorarja je odvzel manjši znesek in ga poslal domov // povzročiti, narediti, da je česa manj: odvzeti od celote; toliko odvzemi, da bo mera točna; odvzeti in dodati 2. navadno z dajalnikom narediti, da kdo česa nima več proti svoji volji: odvzeli so mu vozniško dovoljenje; odvzeli so jim vse olajšave, ugodnosti / odvzeti komu državljanstvo, pravice / odvzeti komu besedo // povzročiti, narediti, da ima kdo, kaj česa manj ali nima več: z novim blokom so jim odvzeli svetlobo / neuspeh mu je odvzel voljo do dela / odvzeti snovi določeno lastnost, sestavino; odvzeti čemu vodo 3. narediti, da pride kaj od koga: odvzela mu je klobuk in palico; odvzeti komu prtljago // z dajalnikom narediti, povzročiti, da kdo preneha biti deležen kakega neprijetnega stanja: odvzeti komu bolečine, gorje, skrb / odvzeti komu odgovornost oprostiti ga odgovornosti ● knjiž. odvzel mu je veliko dela opravil ga je namesto njega; knjiž. za kazen so jim za en dan odvzeli hrano jim je niso dali; knjiž. odvzeti besedam ost obzirno reči, povedati zlasti kaj nasprotujočega; žarg., šport. odvzeti komu rekord prekositi ga; s pilo odvzeti rob odstraniti ga del ◊ jur. odvzeti poslovno sposobnost v sodnem postopku odločiti, da zaradi pravno določenih okoliščin kdo ne sme urejati določenih ali vseh svojih pravnih zadev odvzét -a -o: odvzeto premoženje ♪
  12.      odzdráviti  -im dov. (ā ȃ) odgovoriti a) na pozdrav: komaj slišno mu je odzdravila; prijazno, vljudno odzdraviti / srečno, je odzdravil in odšel b) na nazdravljanje, zdravico: čakali so, da mu bo odzdravil / na vaše zdravje, mu je odzdravil ♪
  13.      odzdrávljati  -am nedov. (á) odgovarjati na pozdrav: odzdravljala je otrokom, ki so jo spoštljivo pozdravljali; odzdravljati na vse strani ♪
  14.      odznák  -a m (ȃ) zastar. znak, znamenje: uniforma z odznaki; za klobukom so imeli zimzelen kot odznak / vladarski odznaki vladarske insignije; krilati lev je odznak Benetk simbol ♪
  15.      odzvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) prenehati zveneti: strune odzvenijo / ekspr. pesem je odzvenela prenehali so peti ● knjiž. ta doba je z vsemi dogodki glasno odzvenela v umetnosti se je zelo obravnavala v umetniških delih; knjiž. komedija bo v takem vzdušju lepo odzvenela imela bo velik odmev ♪
  16.      odzvoníti  -ím dov., odzvónil (ȋ í) 1. prenehati zvoniti: cerkovnik je odzvonil in zaklenil cerkev / ko zvonec odzvoni, se dijaki usujejo iz razredov // z zvonjenjem naznaniti: odzvoniti konec pouka / cerkovnik je odzvonil dan / brezoseb. poldne je že odzvonilo 2. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku izraža prenehanje obstajanja dosedanjega stanja, uspešnosti: z njegovo boleznijo ji je odzvonilo / zdaj je za vedno odzvonilo fantovi lenobi; njegovi slavi bo kmalu odzvonilo ● ekspr. je že tako, vsakemu enkrat odzvoni mora umreti ♪
  17.      odžéjati  -am dov. (ẹ̑) zadovoljiti komu potrebo, željo po pijači: vino ga ni odžejalo; stekel je k studencu, da bi se odžejal; odžejati se s čajem; pren. odžejati hrepenenje po lepoti odžéjan -a -o: sit je in odžejan ♪
  18.      odživéti  -ím dov., odžível (ẹ́ í) 1. ekspr. prenehati dejavno živeti: zavedal se je, da je že odživel in da mu preostane le še životarjenje // umreti, odmreti: dolgo je živela in nazadnje odživela; pren. to čustvo v njem je že davno odživelo 2. redko preživeti: vsakdo ima pred seboj dneve, ki jih mora tako ali drugače odživeti odživèl in odživél -éla -o star.: življenje s starim, odživelim človekom ♪
  19.      odžréti  -žrèm dov., odžŕl (ẹ́ ȅ) nizko povzročiti, da kdo česa ne dobi, nima več: odžreti komu delo, zaslužek; zemljo bi jim rad odžrl / fanta ji je odžrla prevzela ♪
  20.      ófer  ófra m (ọ́) nižje pog. dajanje denarja za cerkvene potrebe, včasih v zvezi s sprevodom vernikov okoli oltarja; cerkveno darovanje: v nedeljo bo ofer / iti k ofru ∙ star. dati komu ofer dar ♪
  21.      òff  [of] prisl. (ȍ) film., gled. izraža, da prihaja glas, zvok od zunaj, ne s prizorišča: stražnik (off): So že tukaj / filmsko dogajanje spremlja junakov komentar off ♪
  22.      ofrèht  -êhta m (ȅ é) etn. povzročanje hrupni glasbi podobnega ropota komu na večer pred njegovim godom: delati ofreht ♪
  23.      ôgenj  ôgnja m (ó) 1. pojav, pri katerem oddaja snov ob spajanju s kisikom svetlobo in toploto: ogenj gori, plapola, tli, ugaša, žari; ogenj greje; ogenj v peči prasketa; ogenj je zagorel in razsvetlil okolico; ekspr. ogenj požira seno; kuriti, zanetiti ogenj; gasilcem je uspelo ogenj pogasiti; razpihovati ogenj; nalagati (drva) na ogenj; ekspr. hiša je bila vsa v ognju je gorela; rana peče kot ogenj; zardela je kot živi ogenj / kuriti stražne ognje; sedeti ob tabornem ognju / proti ognju odporna snov; pren. v očeh ji je žarel ogenj // pog. požar: v tej vasi je bil lani ogenj / kot klic pri požaru ogenj 2. pog. vir toplote za kuhanje, pripravljanje hrane: zmanjšati ogenj; vzeti posodo z ognja; kuhati, peči na močnem, slabem ognju / kuhati na odprtem ognju neposredno nad plameni 3. knjiž., ekspr. velika življenjska moč, sila: ogenj se mu preliva po telesu; imeti ogenj v srcu / konj je poln ognja // visoka stopnja čustvene vznemirjenosti, razgibanosti: žarel je od notranjega, ustvarjalnega ognja; biti ves v ognju; o tem je govoril z vsem mladostnim ognjem; prepevali so z velikim ognjem / to je dajalo ognja dejanjem in besedam / z ognjem se je lotil stvari // z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: gorel je v ognju ljubezni; ogenj navdušenja; iti skozi ogenj terorja; ogenj vstaje se je hitro širil / biti v ognju debate 4. knjiž. rdeča svetloba, žarenje: nebo je bilo v ognju zahajajočega sonca; ogenj večerne zarje / ko je vstopila, so bila njena lica v ognju 5. voj. močnejše obstreljevanje določenega cilja: ogenj z vseh strani jih je prisilil k umiku; odpreti, ustaviti ogenj iz pušk; sovražnik je odgovoril z ognjem; strojnični in topovski ogenj; znajti se v območju sovražnikovega ognja; ustavitev ognja / bočni ogenj iz orožja, postavljenega bočno na smer obrambe ali napada; navzkrižni ogenj obstreljevanje istega cilja z več strani, zlasti iz zasede / kot ukaz ogenj 6. voj. oborožen spopad, boj: borci so šli v ogenj; poslati vojake v ogenj; dozdaj še ni bil v ognju; pren. kadar je kaj važnega, pošlje ženo v ogenj ● ekspr. komaj odpre usta, že je ogenj v strehi nastane prepir, spor; ekspr. bruhati ogenj in žveplo na nasprotnika silovito ga napadati z besedami; pog. imaš ogenj vžigalice, vžigalnik, da si prižgem cigareto; ekspr. s tem je prilil olja na ogenj je koga še bolj razburil, razdražil; je še poslabšal položaj, odnose; ekspr. zanj dam roko v ogenj prepričan sem, da je pošten, sposoben; ekspr. šla bi v ogenj zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; ekspr. imeti dve železi v ognju dva načrta hkrati za dosego kakega cilja; ekspr. prekaliti se v ognju veliko pretrpeti, prestati; je med dvema ognjema v položaju, ko ga ogrožata, delujeta nanj dve nasprotujoči si sili; ekspr. igrati se z ognjem lahkomiselno, neprevidno izpostavljati se nevarnosti; ekspr. zatreti kaj z ognjem in mečem s silo, nasilno, z orožjem; bengalični ogenj ognjemet v različnih, pisanih barvah; grški ogenj nekdaj vnetljiva snov za zažiganje zlasti sovražnih ladij; ekspr. dekle je živi ogenj zelo živahno, ognjevito; požiralec ognja artist, ki si med nastopom navidezno potiska v grlo gorečo palico; star. puška na dva ognja dvocevka; boji se ga kakor živega ognja zelo; novica je šla kakor ogenj po deželi se je zelo hitro širila; preg. ni dima brez ognja ni posledice brez vzroka ◊ elektr. Elijev ogenj in elijev ogenj svetlikanje na strelovodu zaradi razelektrenja ob nevihti; rel. večni ogenj pekel; šport. olimpijski ogenj ki se prinese iz kraja Olimpija in gori med olimpijskimi igrami; med dvema ognjema skupinska otroška igra z žogo; teh. v ognju obstojen ki pri visoki temperaturi ne spremeni svojih lastnosti; voj. metalec ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov ♪
  24.      ogíbati se  -am se in -ljem se nedov. (ȋ) 1. z odmikanjem dosegati, da se ne zadene ob kaj: v ozkem prehodu so se težko ogibali drug drugega; kolesar se ogiba pešcem / vozila se ogibajo jam na cesti vozniki vozil si prizadevajo, da kolesa vozil ne zapeljejo vanje // delati, da ne prihaja do srečanj, stikov s kom: otroci se ga plašno ogibajo; ogibala sta se drug drugega; ekspr. vse se me ogiba; ogibajo se ga kot kuge 2. s spreminjanjem položaja, mesta dosegati, da osebek ni deležen česa neprijetnega: ogibati se udarcem // delati, da osebek ni deležen česa neprijetnega sploh: ogibati se dolžnosti, obveznostim // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža, da ne prihaja do dejanja, kot ga določa samostalnik: ogibati se odgovorom, plačevanju dolgov 3. delati, da ne pride do česa neprijetnega, nezaželenega: ogibati se nevarnosti, vojne 4. ekspr. ne uporabljati: ogibati se citatov, neprimernih izrazov ● ekspr. ogibati se alkohola ne piti alkoholnih pijač; ves dan se je ogibal kuhinje ni šel v kuhinjo; ogibati se ljudi biti nedružaben, samotarski; ogiba se odgovoriti na to vprašanje ne mara, noče odgovoriti ogíbati nar. vzhodno odstranjevati, umikati: ogibati gnoj izpod krav; hitro je ogibala vse, kar je bilo napoti ♪
  25.      ogláditi  -im dov., tudi ogladíla (á ȃ) 1. narediti kaj gladko, ravno: ogladiti kamen, les; ogladiti si kožo s kremo; pren. ogladiti komu pot v življenje // knjiž. slovnično, stilno izboljšati: ogladiti svojo govorico; ogladiti jezik 2. knjiž. vzgojiti, izoblikovati: fanta je v kratkem času ogladil; življenje v mestu ga je ogladilo oglájen -a -o tudi oglajèn -êna -o: oglajen jezik, slog; oglajena površina ♪

   3.575 3.600 3.625 3.650 3.675 3.700 3.725 3.750 3.775 3.800  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA