Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kolov (95)



  1.      kolovódja  -e tudi -a m (ọ̑) slabš. vodja, voditelj: bil je kolovodja mednarodne tolpe; kolovodje so polovili in pozaprli
  2.      kolovòz  -óza m ( ọ́) 1. ozka, preprosta pot za vprežna vozila: v vas se pride po strmem, kamnitem kolovozu / kolovoz gre tik ob hiši 2. redko, s predlogom ustaljen način življenja, delovanja; kolesnica, tir: še zmeraj je v starih, zvoženih kolovozih
  3.      kolovózen  -zna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kolovoz: kolovozne kolesnice / kolovozna pot kolovoz
  4.      kolovóznica  -e ž (ọ̑) redko 1. kolesnica, tir: v kolovoznicah se je nabirala voda / to bi ga skoraj vrglo iz kolovoznice 2. kolovoz: voz je obstal na razmočeni kolovoznici
  5.      kolóvrat  -a m (ọ̑) 1. lesena priprava za ročno predenje: poganjati, vrteti kolovrat; presti na kolovratu; sedeti pri kolovratu, za kolovratom 2. nar. klepetava ženska, navadno starejša: tega kolovrata ne morem poslušati ◊ etn. kolovrat lesena ali kovinska priprava za zategovanje vrvi pri povezovanju s senom naloženega voza; lončarski kolovrat lončarsko kolo, vreteno
  6.      kolóvraten  -tna -o (ọ̑) pridevnik od kolovrat: kolovratno kolo
  7.      kolovráten  -tna -o prid. (á ā) ekspr., redko ki (rad) hodi brez cilja: kolovraten fant / kolovratno popotovanje
  8.      kolovrátenje  -a s (á) glagolnik od kolovratiti: kolovratenje po mestnih ulicah / vrnil se je s svojega dolgega kolovratenja po svetu
  9.      kolovrátež  -a m () ekspr. kdor (rad) hodi brez cilja: avto je zbil nekega vinjenega kolovrateža
  10.      kolovrátiti  -im nedov.) ekspr. 1. nespretno, opotekaje se hoditi: pijanec je kolovratil po cesti / zgrešil je pot in kolovrati kar počez preko njiv 2. hoditi brez cilja: ves dan je kolovratil okrog; kolovrati po gozdu // slabš. hoditi: pogosto kolovrati tod mimo / samo okrog kolovrati, nič ne dela ● slabš. dvajset let je kolovratil po svetu bival, živel v različnih krajih zunaj doma
  11.      kolovŕt  -a m () zool. kovinsko se lesketajoč manjši hrošč, ki drsi po vodni gladini, Gyrinus natator
  12.      dobičkolóvec  -vca m (ọ̑) slabš. kdor pri vsem išče dobiček, korist: ta človek je pravi dobičkolovec
  13.      dobičkolóvstvo  -a s (ọ̑) redko dobičkarstvo: umazano dobičkolovstvo
  14.      odkolovrátiti  -im dov.) ekspr. nespretno, opotekaje se oditi: plačal je in počasi odkolovratil iz gostilne; vstal je in še ves omotičen odkolovratil v kuhinjo // slabš. oditi: možak je prijazno pokimal in odkolovratil proti hiši
  15.      peskolòv  -óva m ( ọ̄) grad. naprava, ki preprečuje odtekanje peska, listja v kanalizacijo: voda teče skozi peskolov
  16.      pikolóvec  -vca m (ọ̑) ekspr. kdor pretirava v zahtevah po natančnosti: učitelj ni bil pikolovec; velik pikolovec
  17.      pikolóvski  -a -o prid. (ọ̑) ekspr. ki pretirava v zahtevah po natančnosti: pikolovski človek; očitali so mu, da je pikolovski / pikolovska natančnost
  18.      pikolóvstvo  -a s (ọ̑) ekspr. pretiravanje v zahtevah po natančnosti: njegovo pikolovstvo je vsem presedalo
  19.      prekolovrátiti  -im dov.) ekspr. nespretno, opotekaje se prehoditi: pijan je prekolovratil pot domov // prehoditi sploh: to področje je dobro poznal, saj ga je že neštetokrat prekolovratil
  20.      prikolovrátiti  -im dov.) ekspr. nespretno, opotekaje se priti: pijan je prikolovratil domov; prikolovratil je sredi noči / iz mesta je prikolovratila s kolesom se je pripeljala
  21.      rakolóvka  -e ž (ọ̑) past za rake: v večjih globinah lovijo rake z rakolovko
  22.      zakolovrátiti  -im dov.) ekspr. 1. nespretno, opotekaje se iti, stopiti: zakolovratiti proti izhodu; zakolovratiti po sobi 2. iti, stopiti brez cilja: v temi je zakolovratil po stanovanju / veliko let je minilo, odkar sem zakolovratil v svet // zaiti: zakolovratiti s poti; zakolovratil je v neznane kraje 3. narediti nerodne gibe: zakolovratiti z rokami
  23.      brčánje  -a s () glagolnik od brčati: brčanje bobnov / enakomerno brčanje kolovrata
  24.      brenčáti  -ím nedov., brénči in brênči; brénčal in brênčal (á í) 1. oglašati se z enakomerno tresočim se glasom: čebela, muha brenči / preh. gredoč si je brenčal pesem mrmraje pel // dajati živalskemu brenčanju podoben glas: kolovrat brenči; zvonec na vratih je ostro brenčal; brezoseb. v glavi mu je kar brenčalo od teh dogodkov; pren. še vedno mu brenčijo v ušesih njene besede 2. brenčeč letati: čebele brenčijo od cveta do cveta; komar mi brenči okoli ušes; pren. take misli so mu brenčale po glavi 3. pog. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: štirinajst let ji je, pa že brenči; na stara leta je začel brenčati / za Janezom brenči brenčé: brenče letati brenčèč -éča -e: brenčeč glas; brenčeča vrtavka
  25.      brnéti  -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati enakomerno se tresoč glas: struna brni; brzojavne žice brnijo v vetru / filmske kamere brnijo; kolovrati so brneli; motor brni // brneč se premikati: avto brni po cesti 2. biti nejasno slišen: zvonovi brnijo iz daljave; brezoseb. v glavi mu kar brni; pren. v ušesih mu brnijo včerajšnje besede, melodije brnèč -éča -e: brneč glas zvonov

1 26 51 76  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA