Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
kolov (95)
- kolovódja -e tudi -a m (ọ̑) slabš. vodja, voditelj: bil je kolovodja mednarodne tolpe; kolovodje so polovili in pozaprli ♪
- kolovòz -óza m (ȍ ọ́) 1. ozka, preprosta pot za vprežna vozila: v vas se pride po strmem, kamnitem kolovozu / kolovoz gre tik ob hiši 2. redko, s predlogom ustaljen način življenja, delovanja; kolesnica, tir: še zmeraj je v starih, zvoženih kolovozih ♪
- kolovózen -zna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na kolovoz: kolovozne kolesnice / kolovozna pot kolovoz ♪
- kolovóznica -e ž (ọ̑) redko 1. kolesnica, tir: v kolovoznicah se je nabirala voda / to bi ga skoraj vrglo iz kolovoznice 2. kolovoz: voz je obstal na razmočeni kolovoznici ♪
- kolóvrat -a m (ọ̑) 1. lesena priprava za ročno predenje: poganjati, vrteti kolovrat; presti na kolovratu; sedeti pri kolovratu, za kolovratom 2. nar. klepetava ženska, navadno starejša: tega kolovrata ne morem poslušati ◊ etn. kolovrat lesena ali kovinska priprava za zategovanje vrvi pri povezovanju s senom naloženega voza; lončarski kolovrat lončarsko kolo, vreteno ♪
- kolóvraten -tna -o (ọ̑) pridevnik od kolovrat: kolovratno kolo ♪
- kolovráten -tna -o prid. (á ā) ekspr., redko ki (rad) hodi brez cilja: kolovraten fant / kolovratno popotovanje ♪
- kolovrátenje -a s (á) glagolnik od kolovratiti: kolovratenje po mestnih ulicah / vrnil se je s svojega dolgega kolovratenja po svetu ♪
- kolovrátež -a m (ȃ) ekspr. kdor (rad) hodi brez cilja: avto je zbil nekega vinjenega kolovrateža ♪
- kolovrátiti -im nedov. (á ȃ) ekspr. 1. nespretno, opotekaje se hoditi: pijanec je kolovratil po cesti / zgrešil je pot in kolovrati kar počez preko njiv 2. hoditi brez cilja: ves dan je kolovratil okrog; kolovrati po gozdu // slabš. hoditi: pogosto kolovrati tod mimo / samo okrog kolovrati, nič ne dela ● slabš. dvajset let je kolovratil po svetu bival, živel v različnih krajih zunaj doma ♪
- kolovŕt -a m (ȓ) zool. kovinsko se lesketajoč manjši hrošč, ki drsi po vodni gladini, Gyrinus natator ♪
- dobičkolóvec -vca m (ọ̑) slabš. kdor pri vsem išče dobiček, korist: ta človek je pravi dobičkolovec ♪
- dobičkolóvstvo -a s (ọ̑) redko dobičkarstvo: umazano dobičkolovstvo ♪
- odkolovrátiti -im dov. (á ȃ) ekspr. nespretno, opotekaje se oditi: plačal je in počasi odkolovratil iz gostilne; vstal je in še ves omotičen odkolovratil v kuhinjo // slabš. oditi: možak je prijazno pokimal in odkolovratil proti hiši ♪
- peskolòv -óva m (ȍ ọ̄) grad. naprava, ki preprečuje odtekanje peska, listja v kanalizacijo: voda teče skozi peskolov ♪
- pikolóvec -vca m (ọ̑) ekspr. kdor pretirava v zahtevah po natančnosti: učitelj ni bil pikolovec; velik pikolovec ♪
- pikolóvski -a -o prid. (ọ̑) ekspr. ki pretirava v zahtevah po natančnosti: pikolovski človek; očitali so mu, da je pikolovski / pikolovska natančnost ♪
- pikolóvstvo -a s (ọ̑) ekspr. pretiravanje v zahtevah po natančnosti: njegovo pikolovstvo je vsem presedalo ♪
- prekolovrátiti -im dov. (á ȃ) ekspr. nespretno, opotekaje se prehoditi: pijan je prekolovratil pot domov // prehoditi sploh: to področje je dobro poznal, saj ga je že neštetokrat prekolovratil ♪
- prikolovrátiti -im dov. (á ȃ) ekspr. nespretno, opotekaje se priti: pijan je prikolovratil domov; prikolovratil je sredi noči / iz mesta je prikolovratila s kolesom se je pripeljala ♪
- rakolóvka -e ž (ọ̑) past za rake: v večjih globinah lovijo rake z rakolovko ♪
- zakolovrátiti -im dov. (á ȃ) ekspr. 1. nespretno, opotekaje se iti, stopiti: zakolovratiti proti izhodu; zakolovratiti po sobi 2. iti, stopiti brez cilja: v temi je zakolovratil po stanovanju / veliko let je minilo, odkar sem zakolovratil v svet // zaiti: zakolovratiti s poti; zakolovratil je v neznane kraje 3. narediti nerodne gibe: zakolovratiti z rokami ♪
- brčánje -a s (ȃ) glagolnik od brčati: brčanje bobnov / enakomerno brčanje kolovrata ♪
- brenčáti -ím nedov., brénči in brênči; brénčal in brênčal (á í) 1. oglašati se z enakomerno tresočim se glasom: čebela, muha brenči / preh. gredoč si je brenčal pesem mrmraje pel // dajati živalskemu brenčanju podoben glas: kolovrat brenči; zvonec na vratih je ostro brenčal; brezoseb. v glavi mu je kar brenčalo od teh dogodkov; pren. še vedno mu brenčijo v ušesih njene besede 2. brenčeč letati: čebele brenčijo od cveta do cveta; komar mi brenči okoli ušes; pren. take misli so mu brenčale po glavi 3. pog. kazati ljubezensko vznemirjenost, biti zaljubljen: štirinajst let ji je, pa že brenči; na stara leta je začel brenčati / za Janezom brenči brenčé: brenče letati brenčèč -éča -e: brenčeč glas; brenčeča vrtavka ♪
- brnéti -ím nedov. (ẹ́ í) 1. dajati enakomerno se tresoč glas: struna brni; brzojavne žice brnijo v vetru / filmske kamere brnijo; kolovrati so brneli; motor brni // brneč se premikati: avto brni po cesti 2. biti nejasno slišen: zvonovi brnijo iz daljave; brezoseb. v glavi mu kar brni; pren. v ušesih mu brnijo včerajšnje besede, melodije brnèč -éča -e: brneč glas zvonov ♪
1 26 51 76