Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

koc (1836)

1.      kòc  kôca m (ȍ ó) pog. (volnena) odeja, zlasti slabša: s seboj je nosil šotorko in koc; razgrniti koc na tla; pokriti se s kocem; debel, volnen koc; konjski, vojaški koc ♪
2.      kòč  kôča m (ȍ ó) 1. nar. gorenjsko ograjen prostor v kotu hleva, zlasti za prašiče: zapreti prašičke v koč 2. lov. skrivališče za lovca na tleh, narejeno iz vej: skril se je v koč in čakal na ruševca ♪
3.      kôca  -e ž (ó) nar. vzhodno (volnena) odeja, zlasti slabša: pokriti se s koco ♪
4.      kôcast  -a -o prid. (ó) 1. pokrit, obdan z neurejeno razvrščenimi (dolgimi) dlakami: majhen kocast pes; kocast rep veverice / bundo je imel podloženo s kocasto kozjo kožo / kocasta površina tkanine / telovnik iz kocastega blaga; kocasto posteljno pregrinjalo 2. redko velik, cunjast: kocaste snežinke ♪
5.      kôcelj  -clja m (ó) nar. zahodno štor, kocen: zeljni kocelj ♪
6.      kocén  -a m (ẹ̑) 1. zelnato steblo, zlasti pri zelju, ohrovtu: zeljne glave je porezala, koceni pa so ostali kar na njivi; zeljne in ohrovtove kocene pokrmijo kravam 2. peclju podoben del gobe: kocen ni bil več užiten ♪
7.      kocénje  -a s (ẹ̑) več (zeljnih, ohrovtovih) kocenov, koceni: košaro kocenja je stresla kravi v jasli ♪
8.      kocína  -e ž (í) trša dlaka, zlasti pri človeku: izpuliti kocino; roke je imel poraščene z dolgimi črnimi kocinami; kocine na bradi, prsih ♪
9.      kocínar  -ja m (ȋ) ekspr. 1. neobrit, po obrazu s kocinami porasel človek: tega kocinarja bi se človek še pri belem dnevu ustrašil 2. z dlako zelo porasla žival, zlasti medved: kje si pa ustrelil tega kocinarja ♪
10.      kocínast  -a -o prid. (í) nav. ekspr. porasel s kocinami: kocinast obraz; kocinasta brada; prsi je imel zelo kocinaste / zverina ga je zgrabila s svojo kocinasto šapo kosmato / kocinasta kučma s kosmato, dlakavo površino ♪
11.      kocínica  -e ž (í) nav. ekspr. manjšalnica od kocina: fant si je vsako kocinico sproti obril ♪
12.      kócka  -e ž (ọ̑) 1. geom. telo, ki ga omejuje šest kvadratov: narisati kocko; izračunaj prostornino kocke / marmornati podstavek v obliki kocke 2. predmet take ali podobne oblike: rezljal je kocke iz lesa; na cesti so veliki kupi granitnih kock za tlakovanje / otroka se najraje igrata s kockami / dati v čaj dve kocki sladkorja / mn. narezati kruh, slanino na kocke / mn. sladkor je v kockah, prahu / jušna kocka v obliki kocke embaliran koncentrat za pripravo juhe ali izboljšavo njenega okusa // tak predmet s pikami na ploskvah, ki se uporablja pri igrah na srečo: vreči, zakotaliti kocko; igralci so napeto gledali v kotalečo se kocko / jetnika sta vrgla kocko za poslednjo cigareto sta žrebala s kocko; žrtev so določili s kocko z žrebanjem s kocko / pog. metati kocke kockati ● ekspr. kocka je padla ob pomembni odločitvi z negotovim izidom odločeno je; (po)staviti ugled, prihodnost, življenje na kocko tvegati ob pomembni odločitvi; ekspr. njegova usoda je na kocki možna je najbolj neugodna rešitev, razplet ♪
13.      kôcka  tudi kócka -e ž (ȏ; ọ̑) nekdaj veliko, navadno v obliki trikotnika preganjeno ogrinjalo iz debelejšega blaga: ogrniti kocko; pokriti se s kocko; topla zimska kocka ♪
14.      kóckanje  -a s (ọ̑) glagolnik od kockati: oblast je kockanje prepovedala; kockanje in popivanje / kockanje ceste bo v dveh dneh končano ♪
15.      kóckar  -ja m (ọ̑) igralec, ki kocka: postal je strasten kockar / redko goljuf in kockar hazarder ♪
16.      kóckast  -a -o prid. (ọ̑) 1. ki ima obliko kocke: kockast kristal; kockaste zgradbe moderne stanovanjske četrti 2. ki ima navadno večbarvni vzorec v obliki kvadratov: kockast prt / kockasto blago za obleko karirasto / kockast vzorec ♪
17.      kóckati  -am nedov. (ọ̑) 1. igrati igro (na srečo) s kockami: kocka z bogatim tujcem / ekspr. kockati na srečo / otroci so se vse popoldne kockali // pog. igrati igro (na srečo) sploh: samo pije in kocka 2. tlakovati z (granitnimi) kockami: delavci kockajo še zadnji del cestišča kockajóč -a -e: slika prikazuje kockajoče vojake kóckan -a -o: cesta je skozi vas kockana; kockano cestišče ♪
18.      kóckica  -e ž (ọ̑) manjšalnica od kocka: predmet ima obliko kockice ♪
19.      kóckovec  -vca m (ọ̑) premog v velikosti od 3 do 6 cm: naročiti dve toni kockovca ♪
20.      kócna  -e ž (ọ̑) nar. gorenjsko veriga (za privezovanje goveda k jaslim) ♪
21.      kôcnjast  -a -o prid. (ó) nar., navadno v zvezi s snežinka velik, cunjast: kocnjaste snežinke ♪
22.      kocnjáti  -ám nedov. (á ȃ) nar., navadno v zvezi s sneg padati v debelih kosmih: proti večeru je sneg že kar kocnjal ♪
23.      koconóg  -a -o prid. (ọ̑ ọ̄) vet. ki ima z dolgo dlako ali perjem porasle noge: koconogi konj, pes; koconoga kokoš ♦ zool. koconoga kanja ptica ujeda z nogami, poraslimi do prstov, Buteo lagopus ♪
24.      kóča  -e ž (ọ́) 1. gostišče v gorah, zlasti manjše: koča je vse leto oskrbovana; prenočila sta v koči / planinska koča 2. zasilno, občasno prebivališče: sredi gozda si je postavil kočo / drvarska, planšarska, ribiška koča 3. star. majhna, preprosta hiša, bajta: posedati pred kočo; kmečka, lesena koča // zelo majhno posestvo: na koči se težko živi ◊ rib. vlačilna mreža v obliki vreče za lov morskih rib ♪
25.      kóčar  -ja m (ọ̑) star. bajtar, kajžar: na koncu vasi so živeli kočarji ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226