Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
kočija (47)
- kočíja -e ž (ȋ) udoben, navadno dvovprežen, pokrit voz: sedel je v kočijo; zapreči konje v kočijo; voziti se v veliki, gosposki kočiji / poštna kočija nekdaj za prevoz pošte in potnikov ● ekspr. pav je vozil kočijo hodil s pahljačasto razprtim repom ♪
- kočijáški -a -o prid. (á) nanašajoč se na kočijaže: kočijaško delo / kočijaški konj kočijski konj ♪
- kočijáž -a m (á) voznik kočije: kočijaž je pognal konja ♪
- kočijážiti -im nedov. (á ȃ) knjiž. upravljati, voditi kočijsko vprego: oče je sedel spredaj in kočijažil / kočijaži že trideset let ♪
- becáti -ám [bǝc] nedov. (á ȃ) nar. brcati: kočijaž je becal konje; becal ga je z nogo pod mizo ♪
- berlína -e ž (ȋ) večji osebni avtomobil z zaprto karoserijo: udobna šestsedežna berlina // nekdaj štirisedežna pokrita kočija ♪
- četverovpréžen -žna -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na četverovprego; štirivprežen: četverovprežni konji / četverovprežna kočija ♪
- diližánsa -e ž (ȃ) nekdaj večja pokrita kočija za prevoz potnikov in pošte: iz Londona se je odpeljal z diližanso ♪
- drdráti -ám nedov. (á ȃ) 1. dajati enakomerno prekinjane ropotajoče glasove: mlinska kolesa enakomerno drdrajo; klopotci drdrajo / ekspr. strojnica je vso noč drdrala; budilka je prepozno drdrala zvonila 2. ekspr. hitro, ropotajoč se premikati: mimo so drdrali vozovi; vlaki neprestano drdrajo skozi mesto 3. ekspr. zelo hitro in enolično pripovedovati naučeno besedilo: učenec kar drdra zadnjo lekcijo / govornik je drdral svoj govor // slabš. hitro in mnogo govoriti: babe so neprestano drdrale drdráje: drdraje se voziti drdrajóč -a -e: drdrajoča kočija; prisl.: drdrajoče govoriti ♪
- dróžka -e ž (ọ̑) zlasti v ruskem okolju manjša nepokrita kočija: peljati se z drožko ♪
- dvókolésen -sna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dve kolesi: dvokolesen voziček; dvokolesna kočija; dvokolesna motorna vozila ♪
- dvórski -a -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na dvor: dvorski vrt; dvorska kočija / dvorski dostojanstvenik / ima dobre zveze z dvorskimi krogi / bil je vajen dvorskega blišča; ne da se mu živeti po dvorskem ceremonialu / dvorska knjižnica ♪
- dvósédežen -žna -o prid. (ọ̑-ẹ̑) ki ima dva sedeža: dvosedežen čoln; dvosedežna kočija; dvosedežno letalo ♪
- ekvipáža -e ž (ȃ) nekdaj razkošna kočija, navadno z vprego: pripeljati se v ekvipaži; elegantne dvorne ekvipaže ♪
- fáeton -a m (ȃ) nekdaj lahka visoka dvosedežna kočija: lahni faetoni so drdrali po cesti ♪
- izvóšček -čka m (ọ̑) kdor se poklicno ukvarja s prevažanjem ljudi s kočijo: ob cesti so stale kočije izvoščkov / najeti izvoščka // knjiž. taka kočija za prevažanje: sesti v izvošček ali izvoščka; peljati se v izvoščku ♪
- izvóščkovski -a -o (ọ̑) pridevnik od izvošček: izvoščkovski konj; izvoščkovska kočija ♪
- kabriolét -a m (ẹ̑) osebni avtomobil s karoserijo, katere streha se lahko zloži ali odstrani: pripeljal se je z novim športnim kabrioletom // nekdaj lahka kočija na dveh kolesih s streho, ki se da zložiti nazaj: v kabriolet je bil vprežen isker vranec ♪
- karéta 1 -e ž (ẹ̑) 1. v nekaterih deželah kočija: peljati se v lepi kareti 2. pog. voz na dveh kolesih: naložiti vrečo na kareto // slabš. staro, slabo vozilo, zlasti avtomobil: kaj pa boš s to kareto ♪
- kloníca -e ž (í) 1. star. pokrit prostor za shranjevanje vozov, kmečkega orodja, strojev; kolnica: potegniti voz iz klonice; v klonici je stala kočija // pokrit prostor za shranjevanje, čiščenje in popravljanje (tirnih) vozil; remiza: zadnji tramvaj je odhajal v klonico / lokomotivna klonica 2. knjiž. zavetje, zaklon, navadno v naravi: pred dežjem so se zatekli v klonico / v klonici je bilo nekaj konj ♪
- kočíjen -jna -o (ȋ) pridevnik od kočija: kočijne vzmeti; kočijna vratca ♪
- kočíjica -e ž (ȋ) nav. ekspr. manjšalnica od kočija: bil je ponosen na svojo novo kočijico ♪
- kočírati -am nedov. (ȋ) redko kočijažiti: gospodar je sam kočiral ♪
- komfortábel -bla m (á) nekdaj udobna odprta kočija za prevažanje potnikov: po Dunaju se je vozil v komfortablu ♪
- kôzel -zla [ǝu̯] m (ó) 1. kozji samec: kozel se pase; ovni in kozli; smrdi kot kozel zelo, močno 2. slabš. neumen, neresen človek: kaj bi s tem kozlom; kozel neumni // objesten, pohoten moški: stari kozel ji ne da miru 3. sprednji, dvignjeni sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji: sedeti na kozlu; kozel za kočijaža 4. redko lesena naprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozla 5. žarg., rel. član samostanskega reda, ki ni duhovnik; brat: patri in kozli so že zbrani v kapeli ● ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; pog., ekspr. streljati kozle delati velike napake, neumnosti ◊ agr. kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza ♪
1 26