Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

km (567-591)


  1.      izgovárjati  -am nedov. (ȃ) 1. oblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovarjati; to ime se težko izgovarja ♦ lingv. izgovarjati samoglasnike // izražati, posredovati določeno besedilo z govorjenjem: izgovarjati prisego; čarovnik je izgovarjal zarotitev 2. opravičevati koga tako, da se navadno ne navaja pravi, resnični vzrok: izgovarjal je sina, da je bolan; zastonj se izgovarjaš / izgovarjati se na bolezen; rad, zmeraj se izgovarja na druge zvrača krivdo / star. roparjev ne bom izgovarjal zagovarjal, branil 3. zastar. govoriti, pripovedovati: izgovarjamo to, kar čutimo izgovárjati si zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotavljati si pravico do česa: izgovarjati si hrano, stanovanje pri izročanju posestva izgovarjáje: ponovil je, razločno izgovarjaje besede izgovarjajóč -a -e: izgovarjajoč te besede, je povesila oči; izgovarjajoč se, da mu ni dobro, je odšel ♪
  2.      izgovoríti  -ím dov., izgovóril; nam. izgovôrit in izgovorít (ȋ í) 1. izoblikovati glasove, besede z govorilnimi organi: jasno, razločno izgovoriti; to ime je težko izgovoriti; izgovoriti skozi nos ♦ lingv. izgovoriti samoglasnik 2. knjiž. reči, povedati: izgovoril je nekaj navadnih fraz; naravnost izgovoriti svojo misel; ekspr. še besede ne izgovori, že jo zmerjaš / dovoli, da izgovorim do konca // star. prenehati govoriti: ko je izgovoril, so mu vsi ploskali 3. zlasti v kmečkem okolju z dogovorom, s pogodbo zagotoviti (si) pravico do česa: oče mu je izgovoril pol posestva; izgovoriti si preužitek, stanovanje / izgovoriti si dopust 4. opravičiti koga tako, da se navadno ne navede pravi, resnični vzrok: izgovorila je hčer pred gosti; izgovoriti se na dež; pri teti se je izgovoril, da ne utegne priti izgovoríti se nav. ekspr. povedati vse, kar človeka vznemirja, zanima: prišla je k nam, da se izgovori, olajša; izgovorila sta se o vsem, kar ju je težilo izgovorívši zastar.: to izgovorivši, odide iz sobe izgovorjèn -êna -o: izgovorjeni delež; izgovorjena misel; s pridihom izgovorjen glas ♪
  3.      izgubíti  -ím tudi zgubíti -ím dov., izgúbil tudi zgúbil (ȋ í) 1. nehote, nepričakovano priti v položaj, ko se ne ve, kje določena stvar je: izgubiti denarnico, dokumente, uro; rokopis se je izgubil / ekspr. pri tebi se vse izgubi / izgubiti sled v snegu; pren., ekspr. izgubil sem ključ do njenega srca 2. priti v položaj, ko kdo koga nima več, navadno zaradi njegove smrti: izgubiti brata, svojce v vojni; že v mladosti je izgubil starše so mu umrli / v šestem mesecu nosečnosti je izgubila otroka je imela splav / knjiž. z njegovo smrtjo smo izgubili najboljšega prijatelja / v osmrtnicah izgubili smo našo dobro mamo 3. s širokim pomenskim obsegom postati revnejši, siromašnejši a) za kako stvar: izgubiti dlako, lase; izgubiti imetje; država je izgubila z vojno precej ozemlja / četa je izgubila v napadu pet borcev; krave so izgubile mleko; studenec izgubi poleti vodo presahne / zaradi objave tega članka je list izgubil precej naročnikov b) za kako lastnost: izgubiti barvo, lesk, vonj; izgubiti ceno, čast, ugled, vrednost; jed je zaradi dolgotrajnega kuhanja izgubila okus; igra je izgubila privlačnost, neprav. na privlačnosti / izgubiti pogum, veselje do dela; sčasoma je izgubil strah pred javnim nastopanjem; izgubili so upanje, da bi ponesrečence še rešili / beseda je izgubila izvirni pomen; sonce je že izgubilo moč c) za kak telesni organ ali njegovo delovanje: izgubiti nogo, roko; izgubiti spomin / bolnik je izgubil veliko krvi / izgubil je ravnotežje in padel; izgubiti sposobnost orientacije / publ.: izgubiti oči, vid oslepeti; izgubiti sluh oglušeti; izgubiti zavest omedleti; izgubiti življenje v prometni nesreči umreti č) za kaj, s čimer kdo razpolaga: izgubiti čas s čakanjem; s tem delom sem izgubil celo leto / zaradi prestopka je izgubil vozniško dovoljenje / izgubiti državljanstvo, volilno pravico; izgubiti oblast / izgubiti čin // s prislovom postati manj vreden, manj popoln: nova izdaja knjige je zaradi izpuščenih skic in slik precej izgubila // ne biti več deležen kakega stanja: izgubiti mir, prostost, svobodo 4. z oslabljenim pomenom z neuspehom končati določen proces, v katerem nastopata navadno dve nasprotni strani: izgubiti bitko, igro, stavo, vojno / elipt. izgubil si! Pet litrov boš plačal izgubil si stavo 5. redko imeti izgubo, škodo: pri prodaji je izgubil dva milijona dinarjev ● ekspr. za fantom se je izgubila vsaka sled nihče ne ve, kje je; ekspr. glej, da ne boš izgubil glave da boš ostal priseben; ekspr. kaj si jezik izgubil, da ne odgovoriš zakaj ne odgovoriš; žarg. učenec je izgubil leto ni izdelal (v šoli); ekspr. izgubiti oblast nad seboj ne moči se obvladati; ekspr. zaboga, ali si pamet izgubil zakaj govoriš, ravnaš tako neumno; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; ekspr. izgubiti tla pod nogami ne biti več prepričan o pravilnosti svojega ravnanja; imeti ogrožen (družbeni) položaj; ekspr. niti trenutka ne smemo izgubiti takoj moramo ukrepati; žarg. letalo je izgubilo višino leteč se je hitro približalo zemlji; ekspr. izgubiti živce razburiti se; ekspr. drug drugega smo izgubili iz oči se nismo videli; ekspr. popolnoma ga je izgubil iz spomina se ga ne more spomniti; publ. vzgoje ne smemo izgubiti iz vida prezreti, zanemariti; publ. izgubiti skrb za delavce izpred oči ne skrbeti zanje, pozabiti nanje; ekspr. v mojih očeh si vse izgubil ne cenim, ne spoštujem te več; preg. kjer nič ni, še cesar pravico izgubi ◊ šport. izgubiti plošček, žogo dopustiti, da pride plošček, žoga k nasprotnemu moštvu izgubíti se tudi zgubíti se 1. priti v položaj, v katerem osebek ne ve, kje natančno je in kam mora iti: izgubiti se v gozdu, temi; sam bi se v neznanem mestu izgubil / izgubil se je otrok, star pet let; pren. nekaj časa je sledil misli, potem se je pa izgubil // nav. ekspr., s prislovnim določilom ne moči priti do ustrezne rešitve zaradi čezmernega, pretiranega ukvarjanja s čim: avtor se je izgubil v obsežnem gradivu; izgubiti se v malenkostih, podrobnostih 2. ekspr. začeti živeti v nasprotju z vrednotami, priznanimi v določeni družbi: sin se je čisto izgubil; zdaj je že tako trden in značajen, da se ne bo izgubil / za fanta se ni treba bati, da bi se izgubil v življenju 3. s prislovnim določilom z oddaljevanjem postati a) neviden: avtomobil se je izgubil za ovinkom; možje so se izgubili med drevjem; pren. osnovna misel referata se je v množici podatkov izgubila b) neslišen: njegov klic se je izgubil v daljavi / koraki so se izgubili v noč // knjiž. preiti v kaj drugega: breg se je polagoma izgubil v ravnino; govorjenje se je izgubilo v banalnost 4. ekspr. počasi, skoraj neopazno oditi: gostje so se drug za drugim izgubili; kmalu po vojni se je izgubil iz naših krajev; izgubil se je pri zadnjih vratih; izgubil se je brez sledu / kot ukaz: izgubi se; da se mi pri priči izgubiš 5. prenehati biti, obstajati: spomin nanj se je kmalu izgubil // z zmanjšanjem rabe, uporabe prenehati biti, obstajati: stari običaji so se izgubili 6. redko izgubiti zavest, omedleti: bolnik se je za kratek čas zavedel, potem se je pa spet izgubil ● ekspr. le malokdo se izgubi v naše kraje pride; ekspr. v očetovi obleki se je kar izgubil bila mu je preširoka, prevelika; ekspr. izgubiti se v spominih intenzivno premišljati o njih izgubívši tudi zgubívši zastar.: izgubivši bitko, so se umaknili izgubljèn tudi zgubljèn -êna -o 1. deležnik od izgubiti: izgubljen čas; izgubljen denar; kakor izgubljen je taval po mestu / zadela ga je izgubljena krogla krogla, za katero se ne ve, od kod, zakaj je bila izstreljena / izgubljena vera ∙ ekspr. če nas zanese v tok, smo izgubljeni se ne bomo rešili; preg. kakor dobljeno, tako izgubljeno ♦ rel. izgubljeni raj; izgubljeni sin 2. ekspr. ki ne ve, kako (se) ravnati: brez nje je (čisto) izgubljen / gledal je za njo z izgubljenim pogledom; prisl.: izgubljeno se smejati; sam.: po prijateljevi smrti se čuti izgubljenega ♪
  4.      izhájati  -am nedov. (ȃ) 1. pojavljati se v tiskani obliki: časopis izhaja redno, vsak dan, zjutraj; zbirka je začela izhajati pred vojno / revija izhaja mesečno, periodično, kot štirinajstdnevnik // biti objavljan: njegove pesmi so izhajale v Zvonu / roman izhaja v nadaljevanjih 2. imeti osnovo, izhodišče: ta literatura izhaja iz tradicije / načelo, da oblast izhaja iz ljudstva // izvirati: te napake izhajajo iz njegove lenobe / izhaja iz učiteljske družine, iz kmečkega rodu; od tod izhaja njegovo ime je / tekmovalka izhaja iz dunajske drsalne šole je 3. publ. pri delu, ustvarjanju upoštevati določena izhodišča: v svoji razpravi izhaja iz že znanih dejstev / prav je, da pri ocenjevanju izhajamo iz celote; izhajati iz načela rentabilnosti 4. nav. 3. os., publ. biti jasno viden, kazati se: iz objavljenih podatkov izhaja, da se je proizvodnja povečala / iz navedenih dejstev izhaja nujnost povezave posameznih področij 5. knjiž., redko prihajati iz česa: loj izhaja ob lasu na kožno površino / plin je začel silovito izhajati; pren. njegova čustva izhajajo iz globine duše 6. zastar. vzhajati: sonce izhaja izhajajóč -a -e: izhajajoč iz načela enakopravnosti, so zahtevali svoje pravice; periodično izhajajoča publikacija; prim. shajati ♪
  5.      izhlapéti  -ím tudi shlapéti -ím dov. (ẹ́ í) spremeniti se iz tekočega stanja v plinasto pri temperaturi, ki je nižja od vrelišča: voda v kozarcu je izhlapela; vse živo srebro je izhlapelo; vse je izhlapelo kakor jutranja rosa // ekspr. izginiti, miniti: njena ljubezen je izhlapela; strah pred neznanim je kmalu izhlapel; vsa slaba volja je izhlapela ♪
  6.      izhòd  -óda m (ȍ ọ̑) 1. kraj, prostor, kjer se da iz česa priti: braniti, zastražiti izhod; spremiti goste do izhoda; množica gre, se pomika proti izhodu; počakati pred izhodom; zavarovan izhod; izhod iz kleti / glavni, stranski izhod; zasilni izhod ♦ anat. medenični izhod skozi katerega pride plod ob porodu; elektr. izhod del električne naprave, kjer se odvzema napetost, moč; izhod (elektronskega) računalnika 2. zapustitev kraja, prostora: onemogočiti, preprečiti izhod; prepovedati gojencem izhod; pog. vedno več je bilo izhodov med delovnim časom / prost izhod 3. možnost za uspešen konec, razplet česa: to je zdaj edini izhod; iz te situacije ni izhoda; iskati izhod iz krize; za nas ni drugega izhoda, kot da se borimo; položaj je brez izhoda 4. zastar. vzhod: na izhodu se že svetlika / prepotoval je deželo od izhoda do zahoda 5. zastar. izlet: izhodi v gore ● ekspr. kmalu mu je postalo jasno, da iz hiše ni izhoda da ne more oditi; ta država ima izhod na morje manjši del njenega ozemlja je ob morju; žarg. vsako nedeljo ima izhod dovoljenje za zapustitev kraja, prostora, ki je določen za bivanje, zlasti v vojašnicah in vzgojnih ustanovah ♪
  7.      izíca  -e ž (í) nar. prekmursko saku podobna mreža iz vrbovih vej: nastavljati izice za ščuke ♪
  8.      izíd  -a m (ȋ) 1. dejstvo, da je tiskano delo dano v prodajo: napovedati izid knjige / čas, kraj izida / ob izidu knjige so priredili tiskovno konferenco; roman je bil že pred izidom razprodan 2. navadno s prilastkom kar predstavlja posledico kakega dejanja, poteka: napeto čakati (na) izid tekmovanja; neodločen izid dvoboja; srečen izid bolezni; izid glasovanja, volitev / prometna nesreča s smrtnim izidom / v športni prilogi so bili objavljeni najboljši izidi sezone; izid zadnjega kola rezultati; redko usoden izid vojne konec 3. redko izhod, rešitev: to je zdaj edino mogoč izid; izid iz krize ♪
  9.      izkadíti  -ím tudi skadíti -ím dov., izkádil tudi skádil; izkajèn tudi skajèn (ȋ í) redko pokaditi: izkaditi cigareto / danes je izkadil že nekaj pip izkadíti se tudi skadíti se 1. prenehati kaditi se: drva so se izkadila; brezoseb. zdaj lahko zapreš okno, se je že izkadilo 2. kadeč se priti iz česa: počasi se je dim izkadil skozi špranje; pren., ekspr. mračne misli so se izkadile iz njegove glave 3. ekspr., z dajalnikom izraža prenehanje stanja, razpoloženja, kot ga določa samostalnik: jeza se ji je že izkadila; navdušenje se jim bo kmalu izkadilo; pijanost se mu še ni popolnoma izkadila ● ekspr. počakaj, da se mu vino izkadi da se strezni; redko da se mi takoj izkadiš odideš, izgineš ♪
  10.      izkázati  tudi izkazáti -kážem tudi skázati tudi skazáti skážem dov. (á á á) 1. napraviti, da postanejo namensko, sistematično zbrani podatki o čem znani: izkazati dohodke in izdatke; izkazati uspeh učencev v letnem poročilu / izkazati izgubo 2. publ. imeti, doseči: nekatere panoge gospodarstva so izkazale velike izvozne uspehe; podjetje je izkazalo precej večji promet kot lani 3. z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: izkazati komu ljubezen, pomoč, spoštovanje / izkazali so mu zadnjo čast pri pogrebu / izkazati komu dobroto izkázati se tudi izkazáti se tudi skázati se tudi skazáti se 1. pokazati veliko sposobnost, pripravljenost, požrtvovalnost: učenci so se izkazali na tekmovanju; ekspr. izkazali so se in mi naredili obleko v dveh dneh; odlikovani so bili rudarji, ki so se izkazali ob nesreči; pri tem delu se nismo izkazali; naši nogometaši so se v zadnji tekmi (zelo) izkazali 2. dokazati, navadno z dokumenti, svojo identičnost: priprli so ga, ker se ni mogel izkazati; izkazati se s potnim listom, potrdilom / izkazati se za člana // dokazati sploh: nagrado dobi tisti, ki se izkaže, da je prebral vsa zahtevana dela 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža lastnost ali stanje osebka, kot ga nakazuje določilo: izkazati se hvaležnega, vrednega zaupanja; izkazati se mojstra, moža, prijatelja; izkazal se je kot vešč vojskovodja / izkazati se v dejanjih, z dejanji / delo se je izkazalo za težavno; napovedi so se izkazale za pravilne; slutnja se je izkazala kot resnica 4. nav. 3. os. postati jasen, očiten: resnica se je kmalu izkazala / upal je, da se bo pravica izkazala; izkazalo se je, da je nedolžen ● ekspr. darovalec se je zelo izkazal dal je veliko, drago darilo; knjiž. jeza sosedov se je izkazala v tem, da so mu razbili okna pokazala; hotel se je izkazati pred dekletom postaviti izkázan tudi skázan -a -o: izkazan dobiček; zahvaliti se za izkazano pomoč; prim. skazati ♪
  11.      izkipéti  -ím dov., tudi izkípel (ẹ́ í) s kipenjem zmanjšati se, upasti: mleko je izkipelo; pren., ekspr. mladostna moč kmalu izkipi ♪
  12.      izkljúčen  -čna -o prid. (ȗ) 1. publ. ki je omejen samo na navedeno; edini: kmet je bil takrat skoraj izključni nosilec slovenstva v deželi; to je bila pravzaprav izključna vrsta drame pri nas 2. ki pripada samo enemu: pridobiti si izključno pravico za izdajanje / to je njegova izključna last ● publ. izključni modeli ekskluzivni; publ. sodobna umetnost je precej izključna se težko razume, dojame ◊ jur. izključni rok rok, ki se ne sme podaljšati izkljúčno prislov od izključen: skupščina je izključno pristojna, da o tem odloča // ekspr. samo, le: to delo so opravljale izključno ženske; izdelovati izključno na podlagi tuje licence; živali krmijo izključno s senom ♪
  13.      izkljúčiti  -im dov. (ú ȗ) 1. prekiniti (s stikalom) električni tok in s tem ustaviti delovanje česa: izključiti gramofon, radio, električni štedilnik; izključiti motor; likalnik se avtomatično izključi; stroj se izključi s pritiskom na gumb / izključiti električni tok 2. napraviti, da kdo ni več član kake organizacije, skupnosti, društva: na zadnjem sestanku so izključili več članov; izključiti iz stranke; zaradi neprimernega vedenja so ga izključili iz šole / med tekmo so izključili tri igralce / izključili so ga iz svoje druščine // preprečiti komu udeležbo, navzočnost: zaradi nezanesljivosti so ga izključili od skrivnih posvetov; izključiti pričo z razprave ♦ jur. javnost naj se izključi od obravnave 3. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: to obdobje, področje je izključil iz obravnave; pri presojanju tega dejstva je izključil vsak svetovni nazor 4. ne biti možen hkrati s čim drugim v kaki celoti: tak način dela izključuje napake // ekspr., z nikalnico priznati za možno: v predavanju nisem izključil, da je bilo takrat že življenje na zemlji / ni izključil možnosti, da ima predsednikov odstop politično ozadje ● ekspr. izključil je vsako možnost okužbe ravnal je tako, da okužba ni bila mogoča; izjavil je, da okužba ni (bila) mogoča izkljúčen -a -o 1. deležnik od izključiti: izključeni igralci; leteti z izključenim motorjem; radio je izključen; zaradi nedelavnosti je bil izključen; vsaka pomota je izključena; ni izključeno, da bom šel na izlet ♦ jur. biti izključen od dedovanja iz zakonskih razlogov ne moči dedovati 2. ekspr., v povedno-prislovni rabi izraža močno zanikanje: izključeno je, da bi prišel še danes; izključeno je, da bi naši igralci zmagali / elipt. izključeno, da bi prišel že danes / kot vzklik »ali bo izdelal?« »Izključeno« ♪
  14.      izkorístiti  -im dov. (í ȋ) 1. popolnoma, v celoti porabiti: izkoristil je ves kredit / dopusta ne more več dobiti, ker ga je že izkoristil // napraviti, da se kaj funkcionalno, namensko izpolni: dobro izkoristiti prostor / izkoristiti in zapraviti čas / lepo vreme so izkoristili za izlet 2. napraviti, da kaj opravi svoj namen: izkoristiti stroje / izkoristiti gorivo 3. napraviti, da kaj prinese ugodnosti: izkoristil je trenutni položaj na tržišču in prodal zalogo / izkoristil je položaj in pobegnil ♦ šport. izkoristiti enajstmetrovko doseči gol z enajstmetrovke // napraviti, da kaj neupravičeno prinese ugodnosti: izkoristiti službeni položaj / izkoristiti dolžnika ● izkoristiti gozd uporabiti ga v gospodarske namene izkoríščen -a -o: stroji niso dovolj izkoriščeni; vse možnosti še niso izkoriščene; za kmetijstvo izkoriščene površine ♪
  15.      izkúšen  tudi skúšen -a -o prid., izkúšenejši tudi skúšenejši (ȗ) ki ima izkušnje: starejši ljudje so izkušeni / izkušen učitelj, zdravnik; drugi tekmovalci so bili bolj izkušeni kot naši / napako opazijo samo izkušene oči ∙ publ. predstavo je vodil z izkušeno roko naš znani dirigent je izkušeno vodil izkúšeno tudi skúšeno prisl.: izkušeno svetovati, voditi ♪
  16.      izléčiti  -im dov. (ẹ́ ẹ̑) zastar. ozdraviti: zdravnik ga je kmalu izlečil / izlečiti oko, rano ♪
  17.      izlízati  tudi izlizáti -lížem in zlízati tudi zlizáti zlížem dov. (í á í) 1. z lizanjem ozdraviti: pes (si) izliže rano 2. ekspr. z dolgotrajnim učinkovanjem poškodovati, uničiti: voda je izlizala v skalo stopnice / na južnih pobočjih je sonce že izlizalo sneg stopilo izlízati se tudi izlizáti se in zlízati se tudi zlizáti se pog., ekspr. ozdraveti: ranjenec se je kmalu izlizal; zbolela je za pljučnico, a se je le izlizala / izlizal se je iz bolezni izlízan in zlízan -a -o 1. deležnik od izlizati: izlizan napis; od vode izlizane skale 2. ekspr. pretirano urejen: polkovnik je bil lep, izlizan mlad mož ♪
  18.      izlóčanje  -a s (ọ́) glagolnik od izločati: izločanje mleka iz mlečnih žlez; izločanje seča, znoja; izločanje organizmu škodljivih snovi / izločanje soli iz morske vode / izločanje tovornjakov iz prometa / izločanje igralcev iz nadaljnjega tekmovanja ♦ anat. žleza z notranjim izločanjem žleza, ki izloča neposredno v kri ali mezgo; biol. notranje izločanje neposredno v kri ali mezgo ♪
  19.      izločílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se neustrezno izloči: izločilno pregledovanje / izločilni izpit ♦ šport. izločilna tekma, vožnja; izločilno tekmovanje ♪
  20.      izločíti  in izlóčiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s prejšnjo celoto, enoto: pred pečenjem je treba mesu izločiti kosti; s sušenjem izločiti vodo iz sadja / naše internirance so izločili iz transporta / cenzura je izločila nekaj pesmi; iz učnih programov so izločili nepotrebno učno snov / publ. izločiti sredstva za izobraževanje ∙ publ. virusa raka še niso izločili osamili, izolirali // napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim v kakem procesu: izločiti blago slabše kakovosti iz prodaje; izločiti tovornjake iz prometa / izločiti tuje vplive odpraviti, odstraniti // s kemijskim, fizikalnim postopkom priti do česa: izločiti sladkor iz raztopine 2. ne upoštevati, ne obravnavati v kaki celoti: avtor je ta problem izločil; iz natečaja se izločijo prošnje, ki niso bile poslane v določenem času / knjiž. kritik je izločil iz dela poglavitne motive posebej imenoval, obravnaval 3. ekspr. napraviti, da kdo ni več član kake skupnosti: zaradi tega dejanja so ga izločili; sam se je izločil iz družbe 4. imeti, šteti za neprimernega, nesposobnega: zdravniška komisija ga je izločila; na naboru so ga izločili; izločili so jo zaradi neustrezne izobrazbe 5. oddati snovi iz celic ali iz telesa: človek izloči dnevno do tisoč gramov znoja ◊ mat. izločiti neznanko z računskimi postopki doseči, da odpade določena neznanka v sistemu enačb; šport. izločiti igralca, moštvo zaradi neuspeha na izbirnem tekmovanju mu preprečiti nadaljnje tekmovanje izločíti se in izlóčiti se ekspr. pokazati se v obrisih: iz megle se je izločila zasnežena hiša izlóčen -a -o: izločeni kandidati; naš tekmovalec je bil v polfinalu izločen; izločen iz prometa ♦ voj. izločena enota nižja vojaška enota, ki se zaradi posebne naloge izloči iz sestava višje enote ♪
  21.      izločítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na izločitev: izločitveni razlogi / izločitvena tekma izločilna tekma ♦ jur. izločitveni zahtevek zahtevek, naj se izločijo iz stečajnega sklada ali izmed zarubljenih predmetov stvari, ki so last tretjih oseb ♪
  22.      izluščíti  in izlúščiti -im tudi zluščíti in zlúščiti -im dov. (ȋ ú) 1. spraviti zrno iz luščine: izluščiti fižol, grah; pren. izluščiti jedro problema; izluščiti resnico o umoru // odstraniti luščino: izluščiti bučnice, lešnike / izluščiti raka 2. odstraniti zrna s storža: izluščiti koruzo // spraviti manjši predmet iz snovi, v kateri je, tiči: izluščiti kamenček iz zidu; izluščiti drobec granate iz očesa; pren. izluščiti bistvo iz celote ● publ. na izbirnih tekmah so izluščili udeležence olimpiade izbrali, določili ◊ med. izluščiti bezgavko odstraniti jo iz okolnega tkiva; med., vet. izluščiti posteljico odstraniti priraščeno posteljico izluščíti se in izlúščiti se tudi zluščíti se in zlúščiti se knjiž. postati viden, se počasi prikazati: iz megle, mraka se je izluščila vas; izza stebrišča se je izluščila siva postava // postati jasen, razločen: iz njenega značaja se je izluščila dotlej neznana poteza / iz razprave se je izluščilo več konkretnih predlogov izlúščen tudi zlúščen -a -o: izluščen grah; izluščen kristal; izluščen strok ♪
  23.      izmanevrírati  -am dov. (ȋ) publ. s spretnostjo, zvijačnostjo onemogočiti koga, ga odstraniti z določenega položaja: izmanevrirati političnega tekmeca; v podjetju so ga izmanevrirali; prim. zmanevrirati ♪
  24.      izmoledováti  -újem in izmolédovati -ujem dov. (á ȗ; ẹ̑) ekspr. z vztrajnimi prošnjami, prigovarjanjem priti do česa: pri kmetih so izmoledovali nekaj živeža / končno je izmoledovala, da je smela v kino ♪
  25.      izobráženec  -nca m (ȃ) kdor opravlja umsko delo ali je z izobrazbo usposobljen zanj: to knjigo bi moral poznati vsak izobraženec; jezik, sloj izobražencev; kmetje in izobraženci ♪

   442 467 492 517 542 567 592 617 642 667  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA