Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
klice (6-30) 
- deklíček -čka m (ȋ) ljubk. deklica, dekle: ne cmeri se, saj nisi dekliček; največji dekliček v skupini se je opogumil in odgovoril; bila je vražji dekliček, kar bliskala je z očmi ♪
- dekličevánje -a s (ȃ) knjiž. udeleževanje v družabnem življenju deklet na vasi: mladi vdovi so očitali dekličevanje ♪
- doklícen -cna -o (ȋ) pridevnik od doklic: doklicna razdalja ♪
- dokliceváti -újem nedov. (á ȗ) s klicanjem dosegati, da se kdo odzove ali pride: zaman ga je doklicevala; tovariši so se doklicevali ♪
- izklícen -cna -o prid. (ȋ) v zvezi izklicna cena začetna cena na dražbi: izklicna cena je tisoč dinarjev; ponudbe so povišali že na štirikratno izklicno ceno ♪
- izkliceválec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) 1. kdor napoveduje udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo: sodni izklicevalec je pričel dražbo / izklicevalec na licitaciji 2. nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: mestni izklicevalec; izklicevalec z bobnom ♪
- izklicevánje -a s (ȃ) glagolnik od izklicevati: izklicevanje zaplemb; izklicevanje na dražbi / izklicevanje imen ♪
- izkliceváti -újem nedov. (á ȗ) 1. napovedovati udeležencem dražbe ceno stvari, ki se prodajajo: izklicevalec že izklicuje / izklicevati kos za kosom 2. nekdaj javno prebirati, razglašati, navadno mestne, občinske uredbe: izklicevati na trgu, pred cerkvijo 3. glasno imenovati: pisar je izkliceval imena vojakov ● redko kramarji so izklicevali svoje blago glasno ponujali; izklicevati ure nekdaj ponoči glasno naznanjati, koliko je ura ♪
- nèpoklícen -cna -o prid. (ȅ-ȋ) ki ni poklicen: poklicna in nepoklicna dejavnost / nepoklicne igralske družine nèpoklícno prisl.: nepoklicno se ukvarjati s čim ♪
- nèpreklícen -cna -o prid. (ȅ-ȋ) ki se ne da preklicati, spremeniti: nepreklicen sklep; nepreklicna odločba; njegova odločitev je nepreklicna // knjiž., ekspr. nedvomen, gotov: to je nepreklicen konec; nepreklicna resnica nèpreklícno prisl.: nepreklicno se odločiti, veljati; to je nepreklicno zadnja uprizoritev ∙ publ. ostal je nepreklicno sam popolnoma, čisto ♪
- odpoklícen -cna -o prid. (ȋ) polit., v zvezi odpoklicno pismo listina, ki jo diplomatski predstavnik ob premestitvi, upokojitvi izroči poglavarju tuje države ♪
- oklícen -cna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na oklic: stopiti na oklicni kamen / oklicni rok ♪
- okliceválec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: mestni oklicevalec ♪
- okliceváti -újem nedov. (á ȗ) 1. razglašati: oklicevati nove uredbe / oklicevati za vladarja 2. nekdaj javno prebirati, navadno mestne, občinske uredbe: občinski sluga je okliceval pred cerkvijo ♪
- poklícen -cna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na poklic: moj poklicni tovariš; poklicni uspehi; poklicne dolžnosti, težave, zahteve; njegove poklicne izkušnje / poklicno delo / poklicna bolezen; poklicna etika; poklicna izobrazba; poklicno usposabljanje / poklicni igralec, lovec; amaterski in poklicni vozniki; poklicna plesalka / poklicno gledališče gledališče s poklicnimi igralci / poklicne skupine; poklicna struktura staršev teh otrok; poklicno združenje ∙ ekspr. ti si poklicni bedak velik; evfem. poklicna služabnica ljubezni vlačuga, prostitutka ♦ ped. poklicno informiranje seznanjanje z zahtevami, možnostmi v posameznih poklicih; poklicno usmerjanje; šol. poklicna šola šola, ki usposablja učence za poklic zlasti z urjenjem praktičnega dela poklícno prisl.: veliko poklicno dela; poklicno mora prevoziti vsak dan dvesto kilometrov ♪
- pólpoklícen -cna -o [u̯p] prid. (ọ̑-ȋ) nanašajoč se na stalno, načrtno, vendar ne poklicno ukvarjanje z določeno dejavnostjo: polpoklicni pevski zbor; polpoklicno gledališče ♪
- preklícen 1 -cna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na preklic: preklicna izjava / preklicni postopek; preklicna pravica ♪
- preklícen 2 -cna -o prid. (ȋ) preklicljiv: preklicno dovoljenje ♪
- prekliceváti -újem nedov. (á ȗ) 1. razglašati kaj za neveljavno: preklicevati dokumente v časopisu / preklicujem osebno izkaznico na ime Janez Gorenc / dov. ta kvalifikator preklicuje prejšnjega 2. razglašati vesti, trditve za neresnične, navadno v časopisu: zaradi svoje opravljivosti je morala večkrat kaj preklicevati / preklicujem žaljive besede, izrečene Janezu Gorencu ♪
- razkliceváti -újem nedov. (á ȗ) knjiž. razglašati: razklicevati nove uredbe ● zastar. prodajalci so razklicevali svoje blago glasno ponujali ♪
- sklícen -cna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sklic: sklicni postopek / njihov sklicni znak je dim ♪
- skliceválec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) kdor koga sklicuje, skliče: sklicevalec je sosedom na kratko povedal, kaj se je zgodilo / sklicevalec posvetovanja ♪
- skliceválen -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na sklicevanje: sklicevalni odbor / motil jih je premalo oseben, sklicevalen način njegovih odgovorov; sklicevalna opomba ♦ lingv. sklicevalna razlaga posredna razlaga ♪
- sklicevánje -a s (ȃ) glagolnik od sklicevati: sklicevanje volilcev / sklicevanje zborovanj / po dolgem sklicevanju so se le zbrali / sklicevanje na zakon ♪
- skliceváti -újem nedov. (á ȗ) izražati željo, zahtevo a) po prisotnosti več ljudi na kakem mestu: sklicevati ljudi; sklicevati odbornike na sejo; vojaški obvezniki so se sklicevali celo noč / z bobnanjem sklicevati meščane; volkovi se sklicujejo v krdela b) z glagolskim samostalnikom po kaki dejavnosti, pri kateri je prisotnih več ljudi: predsednik sklicuje seje; sklicevati posvetovanja, sestanke skliceváti se 1. s klicanjem drug drugemu sporočati svojo prisotnost kje: hodili so v večjih razmikih in se sklicevali, da se ne bi kdo izgubil 2. v zvezi z na imeti, navajati kaj kot vzrok, razlog za svoje ravnanje, odločanje: sklicevati se na predpise, zakon / sklicevati se na svojo preteklost / sklicevati se na uglednega znanstvenika ♦ jur. sklicevati se na imuniteto, prvorojenstvo skliceváje: bobnal je, sklicevaje meščane; to trdi, sklicevaje se na njegovo izjavo sklicujóč -a -e: to zahteva, sklicujoč se na svoje pravice; publ. agencija poroča, sklicujoč se na dobro poučene kroge ♪
1 6 31 56 81 106 131 156 181 206 
