Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
klic (1781) 
- klíc -a m (ȋ) 1. glasno izgovorjeno, izrečeno, navadno kako ime: zaslišal je očetov klic / njegov klic se je razlegal daleč naokoli klicanje / glasni klici / vola sta razumela oračeve klice; pren., ekspr. sledil je notranjemu klicu // redko oglašanje, petje: petelinji klic; klici škrjancev // nav. mn. glasno govorjenje, vpitje: klici so kmalu utihnili / slišali so se jezni, veseli klici / ekspr. klici odobravanja 2. glasno izražena želja, zahteva po a) prisotnosti: klic domov / klic v sili / klic mački / na njegov klic so
vsi prihiteli b) kaki dejavnosti: klici na pomoč; zaslišal je klic k večerji / ekspr. klic k orožju, pripravljenosti / klic vprežni živini / ekspr. klic sirene, trobente // ekspr., v zvezi s po velika potreba, želja: klic po aktualnosti in sodobnosti v umetnosti / vse tri pesnitve so glasen klic po svobodi 3. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: hotel je zadušiti klic ljubezni; oglaša se klic vesti / klic pomladi ◊ lov. lov na klic lov, pri katerem se s posnemanjem živalskega glasu kliče divjad; ptt telefonski klic ♪
- klíca -e ž (í) 1. nav. mn. mikroorganizem, ki povzroča kako bolezen: prenašati, razširjati, uničevati klice; zatreti razvoj klic / bolezenske klice; klice jetike 2. ekspr., navadno z rodilnikom prvi pojav tega, kar se začenja razvijati ali ima možnosti za razvoj: klica propada; njegova zamisel nosi v sebi klice neslutenega razvoja znanosti / z oslabljenim pomenom klica novega življenja 3. mlada, iz kalčka razvijajoča se rastlinica; kal: iz zemlje so pognale zelene klice / razvoj klic v semenu kalčkov / krompirjeve klice cime ◊ med. kužna klica bolezenski mikrob, mikroorganizem ♪
- klicáj -a m (ȃ) 1. lingv. ločilo, ki označuje zapoved, željo, prošnjo: v nalogi manjka nekaj vejic in dva klicaja; klicaj in vprašaj // knjiž., ekspr. opozorilo, zapoved: stavka je bila glasen klicaj nevzdržnega položaja 2. zastar. klic, krik: slišal je klicaje, ki so se mu bližali 3. zastar. lučaj, streljaj: kmetije, za klicaj oddaljene druga od druge ♪
- klicálec -lca [u̯c in lc] m (ȃ) nav. ekspr. kdor kliče: klicalec je zahteval k telefonu urednika; spoznati klicalca po glasu ♪
- klicálen -lna -o prid. (ȃ) lingv. vzkličen: klicalni in vprašalni stavki ♪
- klícanje in klicánje -a s (í; ȃ) glagolnik od klicati: njegovega klicanja ni slišal / klicanju h kosilu se ni odzval / klicanje na pomoč / klicanje na odgovornost / klicanje k uporu / klicanje duhov / klicanje petelinov oglašanje, petje ♪
- klicár -ja m (á) 1. knjiž., s prilastkom kdor javno izraža, razširja kako idejo, nazor; glasnik: bil je klicar miru; klicar prebujajočega se slovenstva ∙ knjiž., ekspr. čebela, klicar pomladi znanilec, napovedovalec 2. nekdaj kdor javno prebira, razglaša, navadno mestne, občinske uredbe: klicar z bobnom; klicarji in trobentači ♪
- klícati klíčem nedov., klícala in klicála (í ȋ) 1. glasno izgovarjati, govoriti, navadno kako ime: klical ga je, pa se ni hotel obrniti; vztrajno kliče mater; že dolgo te kličem; v strahu jo je začel klicati / polglasno, z močnim glasom klicati / iti mora, mati ga kliče; zaman jo je klical, ni hotela priti / klicati kokoši, psa z določenim glasom, znakom izražati zahtevo po prisotnosti // oglašati se z značilnim glasom: koklja kliče piščance; ptice se kličejo // glasno govoriti, vpiti: neprestano je nekaj klical; vsi so (jima) klicali:
dobrodošla; počakaj, je klicala za njim / že od daleč ji je klical (v) pozdrav jo je pozdravljal / klicati (cene) na dražbi izklicevati 2. s prislovnim določilom izražati željo, zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: mati kliče otroke domov, v hišo / direktor ga kliče (v pisarno) / starše so klicali v šolo; že večkrat so ga klicali na sodišče / začeli so klicati k vojakom / v namenilniku: hodi jo klicat za v šolo; takoj jo grem klicat poklicat; pren., ekspr. delo, važen opravek ga kliče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: klical jih je k delu; klical ga je na pomoč / elipt. klicati jest koga da naj gre jest / beli sam, nikoli ne kliče soboslikarjev ne najame za beljenje / klical ga je na odgovor, zagovor / sodišče ga kliče za pričo / vznes. klicati ljudstvo k slogi, uporu pozivati, spodbujati / ekspr. trobentač kliče k počitku s trobento naznanja počitek; pren., ekspr. sirena kliče na delo; zvon kliče k molitvi c) vznes. določenem stanju, lastnosti: klicati blagoslov na polje; klicati prekletstvo na(d) sovražnika / klicati kazen na koga // ekspr., navadno v zvezi s po kazati veliko potrebo, željo: številna vprašanja kličejo po vsebinski in oblikovni obdelavi / izsušena zemlja kliče po dežju / kliče po starih časih
3. buditi, zbujati: zjutraj ga kliče mama / otroka sta še spala in ju ni hotel klicati 4. uporabljati določeno ime: vsi jo kličejo Mojca, čeprav ji je ime Marija / klical ga bo za očeta // dov. dati, določiti ime; imenovati: kako ga boš klical / klical ga je po očetu / nar. zahodno kako se kličeš kako ti je ime 5. prizadevati si vzpostaviti zvezo s kom po telefonu: klical sem ga, a se ni oglasil / klicati (telefonsko) centralo / pog.: domov je klical, da ne pride h kosilu telefoniral; telefon kliče zvoni ● vznes. Bog ga kliče umrl bo; knjiž. domovina ga kliče mora v vojno, k vojakom; ekspr. nikar ne kliči vraga v hišo ne govori
tako nepremišljeno, predrzno, da se to v resnici ne zgodi; redko petelin že kliče dan naznanja s petjem; klicati duhove pri spiritistih prizadevati si dobiti stik z umrlimi; moža sta klicala ure nekdaj vsako uro ponoči naznanjala, koliko je ura; ekspr. ta krivica kliče do neba je zelo velika, huda; klicati na oder z aplavzom izražati željo, da pridejo avtor, igralci na oder; žarg., šol. učence je najprej klical z navajanjem imen preverjal njihovo prisotnost; nar. fantje so šli klicat (pod okno) vasovat, k dekletom ◊ igr. klicati pri igri s kartami z imenovanjem barve, figure izbrati si soigralca v igri; ptt klicati številko izbrati številko, potrebno za vzpostavitev zveze z določenim telefonskim uporabnikom klicáje:
klicaje na pomoč se je zgrudila kličóč -a -e: kličoč po maščevanju klícan -a -o: klican na zagovor, pred sodnika za prekrške ∙ žarg., šol. bil je klican k tabli vprašan pred tablo ♪
- klícen -cna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na klicanje: klicna naprava ♦ ptt klicni znak zvočni ali svetlobni znak, s katerim se kdo kliče k telefonskemu, telegrafskemu aparatu, napravi; klicna številka znak iz več številk, na podlagi katerega se dobi zaželena telefonska ali telegrafska zveza ♪
- klicenósec -sca m (ọ̑) med. kdor ima bolezenske klice in jih prenaša na druge: klicenosec griže, paratifusa ♪
- klíčen -čna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na klica 3: klična gniloba / klični poganjek ◊ biol. klična pola zarodna plast; bot. klični list prvi list, ki se razvije na kalčku ♪
- àcíkličen -čna -o prid. (ȁ-í) ki se ne pojavlja v ciklih: aciklični pojavi ♦ kem. aciklične spojine spojine z ogljikovimi atomi, razporejenimi v odprti verigi ♪
- cíkličen -čna -o prid. (í) 1. ki tvori ciklus, celoto: ciklična pesnitev / ciklični sistem predavanj 2. ki se pojavlja v ciklusih: ciklične gospodarske krize; ciklična gibanja gospodarstva / ciklično zaporedje ◊ kem. ciklične spojine spojine z ogljikovimi atomi, razporejenimi v obroču; muz. ciklična forma glasbena oblika, ki sestoji iz več stavkov cíklično prisl.: pesniška zbirka je ciklično urejena ♪
- cíkličnost -i ž (í) lastnost, značilnost cikličnega: cikličnost pisateljevih novel / cikličnost poteka industrijske proizvodnje ♪
- cóklica -e ž (ọ̑) manjšalnica od cokla: nositi coklice; klopotal je za očetom z okovanimi coklicami ♪
- déklica -e ž (ẹ́) 1. oseba ženskega spola do pubertete: v razredu so same deklice; zgubila se je štiriletna deklica; drobna deklica s črnimi kitkami; prostori, telovadba za deklice / ima dve lepi deklici majhni hčeri / včeraj se je rodilo pet deklic in trije dečki 2. ekspr. dekle: rad je dvoril prikupnim deklicam; odrasla je v lepo deklico / izbral si je že svojo deklico / morska deklica ženski podobno bajeslovno bitje, ki je od pasu navzdol riba ◊ etn. ajdovska deklica po ljudskem verovanju dekle, ki je bilo tako veliko, da je stalo z vsako nogo na drugem hribu in pralo v reki ♪
- deklìč -íča m (ȉ í) ekspr. dekle: bila je tak deklič, da se je vsak rad ozrl za njo; neugnan, živahen deklič / kot nagovor no, deklič, kam greš / take ni, kot je moj deklič ♪
- deklíček -čka m (ȋ) ljubk. deklica, dekle: ne cmeri se, saj nisi dekliček; največji dekliček v skupini se je opogumil in odgovoril; bila je vražji dekliček, kar bliskala je z očmi ♪
- dekličevánje -a s (ȃ) knjiž. udeleževanje v družabnem življenju deklet na vasi: mladi vdovi so očitali dekličevanje ♪
- dékličin -a -o (ẹ̄) svojilni pridevnik od deklica: predstavili so dekličino mater; izvedel je za dekličino ime ♪
- deklíčji -a -e prid. (ȋ) dekliški: okrogli dekličji obrazi; dekličja narava ♪
- doklíc -a m (ȋ) 1. knjiž. oddaljenost, v kateri se da kaj priklicati: fanta ni več na doklicu / oddaljen na doklic 2. redko klic, klicanje: z doklicem ga je opozoril na nevarnost ♪
- doklicáj -a m (ȃ) oddaljenost, v kateri se da kaj priklicati; doklic: ladja je bila na doklicaj oddaljena od brega ♪
- doklícati -klíčem dov., doklícala in doklicála (í ȋ) s klicanjem doseči, da se kdo odzove ali pride: kliče ga, pa ga ne more doklicati; sosed je predaleč, da bi ga doklical; stražarja so komaj doklicali / s težavo je doklical spečega prijatelja ♪
- doklícen -cna -o (ȋ) pridevnik od doklic: doklicna razdalja ♪
1 26 51 76 101 126 151 176 201 226 
