Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)
kleno (52) 
- klénost -i ž (ẹ̄) knjiž. čvrstost, krepkost: klenost mladega človeka / klenost značaja // nazornost, sočnost: klenost stilnega izraza ♪
- jeklénost -i ž (ẹ̄) ekspr. velika odločnost, nepopustljivost: uspeli so zaradi trdne volje in jeklenosti / jeklenost značaja ♪
- maklénov -a -o prid. (ẹ́) nanašajoč se na maklen: maklenov les / maklenovo drevo, grmovje ♪
- sklenolúskavka -e ž (ú) nav. mn., zool. ribe s kljunasto podaljšano glavo in trdimi, s sklenino prevlečenimi in med seboj povezanimi luskami, Chondrostei: jeseter in druge sklenoluskavke ♪
- steklénost -i ž (ẹ̄) agr. bolezen rastlin, pri kateri postanejo sadeži, gomolji trdi in prosojni: steklenost jabolk, krompirja ♪
- bodálce -a s (ā) manjšalnica od bodalo: jekleno, svetlo bodalce; pas z bodalcem ♪
- búčka -e ž (ú) 1. manjšalnica od buča: buče in bučke / toplomer ima stekleno bučko z živim srebrom; bučka žganja / bučka pletilke glavica 2. nav. mn. mlada, nedorasla jedilna buča: dušene, nadevane bučke ◊ obrt. bučke domače klekljane čipke z ornamentom, podobnim bučkam ♪
- cíniti -im nedov. (í ȋ) prekrivati kovino s tanko plastjo kositra: ciniti jekleno pločevino // zadelovati, zalivati s kositrom: ciniti posodo, ki pušča ♪
- dróg -a m, mn. drogóvi in drógi (ọ̑) 1. dolg, raven, v prerezu navadno okrogel predmet, ki se rabi kot nosilec, opornik, orodje: zabiti drog v zemljo; nad žerjavico je vrtel na drog nataknjeno jagnje; z drogom odriniti čoln od brega; betonski, jeklen, lesen, železen drog; nosilni, podporni drogovi / brzojavni, električni, telefonski drog; prečni drog za jadra ∙ spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja 2. teh., s prilastkom jekleni palici podoben predmet kot del različnih strojev: pogonski, zavorni drog ◊ alp. reševalni drog drog, na katerega se pritrdi platnena vreča pri spuščanju ponesrečenca s stene; avt. pretični drog jeklena palica za spreminjanje položaja zobnikov v menjalniku; strojn. batni drog drog, ki veže bat s križnikom ali bate med seboj; šport. drog telovadno orodje z vodoravno jekleno palico na dveh
stoječih opornikih; gladka, navpično stoječa palica za plezanje, pritrjena na strop in na tla; teh. vlečni drog kovinska palica, s pomočjo katere eno vozilo vleče drugo ♪
- dúša -e ž (ú) 1. v različnih religijah nematerialno, neumrljivo bistvo človeka: človek ima telo in dušo; pogubiti dušo; skrbeti za dušo / v krščanstvu: moliti za pokoj, zveličanje duš; trpljenje duš v vicah / ekspr. tekel je, da bi kmalu dušo izpustil zelo hitro; vpije kot duša v vicah / pog., kot podkrepitev pri moji duši da ni res // v idealističnih filozofijah nematerialno počelo vsega, kar je; duh: človekova duša je le del vesoljne duše 2. čustveno-moralna stran človeka: njegova duša se temu upira; s pogovarjanjem si lajša dušo; dvomi mu trgajo dušo; izbrisati sovraštvo iz duše; boriti se v duši / občutek krivde mu teži dušo vest; ima čisto dušo / razkril mu je svojo dušo misli, čustva; biti brez duše usmiljenja, sočutja; posvetil mu je vse moči svoje duše duha; pren. spoznati dušo mesta, umetnine // s prilastkom skupek človekovih čustvenih, miselnih in voljnih
značilnosti; duševnost: spoznati mladostnikovo dušo; značilnosti ženske duše; vživeti se v dušo sočloveka // s prilastkom narava, čud: ima birokratsko, pogumno dušo; človek umetniške duše; je vesele duše in dobrega srca / mehka slovanska duša // ekspr., v prislovni rabi, s predlogom, v zvezi dno duše izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz dna duše ti želim; v dno duše ga je bilo sram / v dno duše se je čutil ponižanega 3. ekspr., navadno s prilastkom človek, zlasti z vidika njegovih značajskih, čustvenih značilnosti: iskal je sočutno dušo; živel je med samimi kramarskimi dušami; bil je zlata duša; neka zlobna duša ga je zatožila / kot psovka odpri, pasja duša / njegov oče je duša dobrosrčen, ustrežljiv // knjiž. oseba, človek sploh: ti si prva duša, ki sem jo srečal; mesto šteje deset tisoč duš prebivalcev / kot nagovor: duša, dušica, pridi sem; tako ne bo šlo dalje, duša draga; ljuba duša, počakajte no malo / ekspr.: žive duše
nisem videl na cesti nikogar; živi duši tega ne povej nikomur 4. z rodilnikom najvažnejši, najpomembnejši član ali del: postal je duša društva; mati je duša družine; publ. duša drame je konflikt 5. osrednji, notranji del česa: žogi je počila duša; duša kabla; žica z jekleno dušo 6. priprava s stenjem pri svetilki na olje: duša plava na olju ● ekspr. komaj se ga še duša drži je tako slab, da bo kmalu umrl; šalj. duša se mu je prirasla kljub starosti še ne bo kmalu umrl; ekspr. dušo bi dala zanj vse bi žrtvovala za njegove koristi; na vsak način si ga želi pridobiti; evfem. izdihniti dušo umreti; star. duše pasti opravljati duhovniški poklic; šalj. podpreti, privezati si dušo utešiti si žejo, glad; ekspr. še dušo bi prodal ima močno trgovsko strast; pri izbiri sredstev za dosego česa ne spoštuje ničesar; pog., ekspr. na dušo ji piha vneto ji prigovarja, dvori; star. vzeti kaj na svojo dušo prevzeti
odgovornost, krivdo; vznes. njena podoba se mu je vtisnila v dušo zapomnil si jo je; to mu ni po duši mu ni všeč; tesno mu je pri duši čuti nedoločen strah; nihče ni vedel, kako ji je bilo tedaj pri duši kaj je občutila; ekspr. za to sem z dušo in telesom popolnoma, brez pridržka; mirne duše lahko greste brez pomislekov, skrbi ♪
- hematít -a m (ȋ) min. 1. jekleno siva ali rdeča rudnina železov oksid: bogata nahajališča hematita; pridobivati železo iz hematita 2. neprozoren poldrag kamen sivo črne barve: prstan s hematitom ♪
- jeklén -a -o prid. (ẹ̄) 1. nanašajoč se na jeklo: jekleni drobci, ostružki / jeklen drog, vijak; jeklena cev, krtača, palica; jeklene vzmeti; jekleno pero / jeklen most / jeklen lesk oči; ekspr. jekleno nebo ♦ metal. jeklena litina; teh. jeklena volna 2. nav. ekspr. zelo močen, krepek: jekleni prsti; jeklene mišice / jeklen odpor, prijem / vzdrževati jekleno disciplino zelo strogo; publ. tekači z jekleno vzdržljivostjo zelo dobro // zelo odločen, nepopustljiv: jeklen mož / jeklen značaj; jeklene besede; za tako zmago je potrebna jeklena volja; jeklena načela / jeklen glas / jeklene poteze na obrazu 3. zastar. klen, poln: jeklena pšenica; jekleno zrno ● ekspr. potovati z jeklenim konjičkom z avtomobilom, motornim kolesom; ekspr. jekleni ptič letalo; ekspr.
ima jeklene živce tudi zelo hude stvari ga ne ganejo, ne vznemirijo jekléno prisl.: jekleno se zasvetiti; jekleno zgrabiti; jekleno modro jezero; jekleno sive oči ♪
- jekloréz -a m (ẹ̑ ẹ̄) um. grafična tehnika, pri kateri graviranje v jekleno ploščo omogoča zelo veliko odtisov: gojiti jeklorez in bakrorez // odtis v tej tehniki: krajinski jeklorezi ♪
- klén -a -o prid. (ẹ̄) 1. knjiž. čvrst, krepek: klen rod; mož je še klen / klen značaj // nazoren, sočen: klene besede / piše v zelo klenem, plastičnem jeziku 2. nav. ekspr., v zvezi s pšenica, zrno zdrav, poln: klena pšenica kléno prisl.: bil je kleno odločen ♪
- koníca -e ž (í) 1. zelo zožen, priostren končni del česa: obrusiti, odlomiti konico; puščična, šivankina konica; ošiliti topo konico svinčnika / svetleče se konice zvonikov / zamenjati je treba konico strelovoda / jedi dodaj za noževo konico paprike // končni, ožji del česa sploh: konice čevljev; konica jezika, nosu / konice dreves / hoditi po konicah prstov // tako oblikovan predmet: izdelovati, vgrajevati diamantne konice; luknje dela z jekleno konico / pero ima iridijevo konico ♦ arheol. na eni strani priostreno prazgodovinsko orodje ali orožje iz kamna, kosti, kovine 2. publ. čas, ko se kaj pojavlja v najvišji meri, stopnji: promet ob konicah je izredno gost; prodajne zmogljivosti v konicah ne zadoščajo / elektrika nove hidroelektrarne bo le za kritje konic / prometne konice // navadno v povedni rabi najvišja dosegljiva ali dosežena stopnja: pri tem vozilu je
konica 140 km na uro; prav v vojni tematiki je pisatelj dosegel svojo kvalitetno konico vrh, višek ♪
- kosítriti -im nedov., kosítren (í ȋ) teh. prekrivati kovino s tanko plastjo kositra: kositriti jekleno pločevino // zadelovati, zalivati s kositrom ♪
- krógla -e ž (ọ̑) 1. geom. telo, ki ga omejuje ploskev, katere točke so enako oddaljene od središča: polmer krogle; izračunati površino in prostornino krogle / koncentrične krogle krogle z istim, skupnim središčem; očrtana krogla najmanjša krogla, v kateri leži dano telo; včrtana krogla največja krogla, ki leži znotraj danega telesa 2. predmet take ali podobne oblike: izrezljal je kroglo iz lesa; zakotaliti kroglo; jeklena, kovinska, steklena krogla; votla krogla / poškodovati površje krogle // s prilastkom tak predmet, ki se uporablja pri različnih (športnih) igrah: balinarska, kegljaška krogla; biljardne krogle so udarjale druga ob drugo // šport. tak predmet z določeno težo za metanje, suvanje: metalci diska in krogle / dosegel je nov rekord v metu krogle 3. ekspr. nebesno telo, navadno zemlja: naša krogla postaja prenaseljena / z oslabljenim pomenom: nebesna krogla; sončna
krogla sonce; zemeljska krogla zemlja 4. del naboja, ki ob vžigu zleti iz ročnega strelnega orožja: krogla leti; krogla ga je zadela v ramo in mu prebila kost; ekspr. krogle so sikale in žvižgale nad njihovimi glavami; kot krogla je švignil mimo / ekspr. krogle kar dežujejo veliko jih leti po zraku; ekspr. nobena krogla se ga ne prime ga ne zadene, rani / dumdum krogla; topovska krogla granata ● ekspr. dobiti kroglo v glavo biti ustreljen; biti ranjen v glavo; ekspr. padel je pod sovražnimi kroglami bil je ubit (v vojni) ◊ strojn. mlin na krogle stroj, ki drobi grude z jeklenimi kroglami; voj. prebojna krogla težja krogla z močnejšo jekleno konico; svetilna krogla ♪
- kúpola -e ž (ȗ) 1. streha, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle: bela, pozlačena kupola; mogočna kupola cerkve; stolpi in kupole mesta; ogrodje, vrh kupole / bivališče ima obliko kupole // strop, ki pokriva okrogel, kvadraten prostor in ima obliko polkrogle: nad oltarjem je bila visoka kupola / akrobat v kupoli nad manežo 2. kar kaj pokriva kot taka streha: kip je bil pod stekleno kupolo / v kupoli so bili različni razstavni predmeti // ekspr., navadno z rodilnikom kar je po obliki podobno taki strehi: zelene kupole dreves; kupola neba ◊ arhit. čebulasta kupola kupola z izrazito razširjenim srednjim delom, značilna zlasti za rusko arhitekturo; voj. kupola tanka zgornji vrtljivi del tanka s topovsko cevjo in včasih z mitraljezom ♪
- lepotíčje -a s (ȋ) knjiž. 1. okrasni predmeti za nošenje na telesu; nakit: biserno lepotičje; lepotičje iz zlata; izdatki, skrinjica za lepotičje; pren. te lastnosti so lepotičje njene duše 2. redko okrasni predmeti, okrasje: obložiti smrečico z lepotičjem; stekleno lepotičje v vitrini ♪
- maklèn -éna m (ȅ ẹ́) bot. grm ali drevo z manjšimi krpatimi listi, Acer campestre: krivenčast maklen; drevored maklenov in brez ♪
- mréna 2 -e ž (ẹ́) sladkovodna riba z valjastim telesom in mrežastim vzorcem lusk: v potoku je veliko klenov in mren ♪
- nabirálnica -e ž (ȃ) 1. posoda, v kateri se kaj nabira: mlinček za kavo s stekleno nabiralnico 2. zastar. nabiralnik: vreči denar v nabiralnico / poštna nabiralnica ♪
- nabodálo -a s (á) 1. gastr. na žaru pečeno meso, navadno z dodatki, nabodeno na paličici: jesti ražnjiče, čevapčiče in nabodalo / srbsko nabodalo 2. paličica, navadno kovinska, za nabadanje, pečenje: nabosti meso, zelenjavo na nabodalo; jekleno, leseno nabodalo ♪
- nakítje -a s (ȋ) 1. star. nakit: nadeti si nakitje 2. redko okrasni predmeti, okrasje: razstavljeno stekleno nakitje ♪
- napíliti -im dov. (í ȋ) s piljenjem narediti raze, zareze: napiliti jekleno ploščo / železno palico je tako napilil, da se je prelomila napíliti se žarg., šol. dobro naučiti se: pred izpitom se je napilil vse od kraja / zgodovino se je dobro napilil napíljen -a -o: naboj je na koncu napiljen; dobro napiljen ♦ bot. napiljeni list ♪
1 26 51 
