Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kihniti (1)

1.      kíhniti  -em dov. (í ȋ) 1. sunkovito, glasno izdihniti zrak zaradi dražljajev v nosu: kihnil je, morda je prehlajen; brezoseb. kihnilo se mi je 2. pog., navadno z nikalnico spregovoriti, reči: tam še kihniti ne smeš; niti kihnil ni, pa so ga vrgli ven ♪