Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kateri (3582)

1.      katéri ¹ -a -o zaim. (ẹ̄) 1. izraža vprašanje po izbiri osebe ali stvari iz določene vrste: kateri ključ je pravi? katero obleko boš oblekla? na katere pomanjkljivosti namiguješ? za nabavo katerih strojev se zanima tovarna? / ekspr. »mi smo to sklenili.« »Kateri mi?« / v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila: katera ostane na domu? kateri od vas so se udeležili sestanka? / v vezniški rabi, v vprašalnih odvisnih stavkih: vprašanje je, kateri bolje plava; pazi, do katere meje smeš / raziskoval je, kateri in kakšni so bili predniki človeka // izraža vprašanje po mestu v zapovrstju: katerega (dne) smo danes? kateri si prišel na cilj? 2. navadno v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola in števila izraža nedoločeno, poljubno osebo ali stvar iz določene vrste: včasih kateri zamudi; dobile so, kar je katera zaslužila; ekspr. rešil je svojo in še katerega družino; če vas katerega izberejo, naj kar sprejme ● navihana je kot le katera zelo; ekspr. potrkal sem na peta ali katera že vrata na veliko vrat; prim. malokateri, redkokateri ♪
2.      katéri ² -a -o zaim. (ẹ̑) v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih 1. za uvajanje stavka, ki prilastkovno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku a) v predložni rabi: to je čas, o katerem govorimo; žena, do katere je imela zaupanje; volilna enota, v kateri kandidira / neprav. razpisano je delovno mesto, za katerega je potrebna visoka izobrazba za katero b) pri izogibanju dvoumosti: mati mojega prijatelja, kateri je zdaj v Kopru; to je tisti, kateremu je vse zaupal / raba peša on je mož, kateremu se sme verjeti ki se mu sme; zastar. odšel je na kongres, kateri obravnava ta vprašanja ki // raba peša za uvajanje stavka, ki na splošno določa osebo ali stvar v nadrednem stavku: katere hočete na izlet, se prijavite; katera vzame pijanca, je neumna tista, ki; vsaka, ki / katere čevlje obuje, vsaki ga ožulijo 2. v rodilniku za izražanje pripadnosti, lastnine: odbor, katerega naloge so znane; ljudstvo, v katerega imenu nastopate; publ. predpisi, na podlagi katerih se določa dohodnina 3. za dopolnjevanje, opredeljevanje vsebine nadrednega stavka: odštel mu je deset tisočakov, od katerih je dva pridržal; prodajalka mu je dala vrečico, v katero je stresel sladkorčke (in) vanjo je stresel; publ. motovilec je prineslo na trg nekaj kmetic, katere so ga hitro prodale te so ga hitro prodale ● zastar. ta stil vlada do Michelangela, kateri mojster pomeni začetek nove dobe (in) ta mojster; napake najdeš na katerem si že bodi človeku kateremkoli, kateremsibodi; prim. katerikoli, katerisibodi ♪
3.      katérikóli  -a- -o- in katéri -a -o kóli zaim. (ẹ̑-ọ̑) ki izraža poljubnost osebe ali stvari: pomaga mi več kot katerikoli sorodnik; na sprehod greš lahko v katerikoli obleki / udarec lahko pride od katerekoli strani / v vezniški rabi, v oziralnih odvisnih stavkih utrgaj si rožo, katerokoli hočeš; sam.: kateregakoli bi doletela ta čast, naj jo sprejme ♪
4.      katérikrat  prisl. (ẹ̄) star. kdàj: ali si bil že katerikrat na Triglavu / katerikrat je deževalo, katerikrat je padala sodra včasih ♪
5.      katérisibódi  -a- -o- in katéri -a -o si bódi zaim. (ẹ̑-ọ́) katerikoli: zapojte katerosibodi slovensko pesem ♪
6.      málokatéri  -a -o zaim. (á-ẹ̄) izraža precej majhno število oseb ali stvari iz določene vrste: v malokateri knjigi je opis tako živ; sam.: malokatera se ga spomni; všeč mu je kakor malokatera zelo ♪
7.      málokatérikrat  prisl. (á-ẹ̄) star. malokrat, malokdaj: taka priložnost se malokaterikrat ponovi ♪
8.      màrsikatéri  -a -o zaim. (ȁ-ẹ̄) izraža precejšnje število oseb ali stvari iz določene vrste: prečula je marsikatero noč; v marsikaterem pogledu ga prekaša; sam.: marsikateri bi se rad izmuznil; pog. v veseli družbi so marsikatero rekli povedali so več domislic, šal ♪
9.      màrsikatérikrat  prisl. (ȁ-ẹ̄) redko velikokrat, večkrat: marsikaterikrat bi zvečer rajši ostal doma ♪
10.      mnógokatéri  -a -o zaim. (ọ̑-ẹ̄) knjiž. marsikateri: mnogokateri kmet pridela komaj zase; sam.: to bo mnogokaterim všeč ♪
11.      nekatéri  tudi nekatêri -a -o zaim. (ẹ̄; ē) 1. mn. izraža manjše število a) nedoločenih oseb ali stvari iz določene vrste: v nekaterih višjih krajih je padlo živo srebro precej pod ničlo; nekateri vozniki vozijo prehitro; ekspr. med udeleženci so nekatera znana imena / hišice so stale nekatere v gruči, nekatere na samem b) oseb ali stvari, ki so znane, a se nočejo, ne morejo imenovati: nekateri delavci v podjetju vidimo, da bi delovna disciplina morala biti večja; nekatera od naštetih dejstev so vredna premisleka / v samostalniški rabi, pri upoštevanju spola: nekateri so bili drugačnega mnenja; vsi so bili srečni, nekateri bolj, drugi manj; zdi se, da nekatere izmed vas niso zadovoljne; ekspr. nekaterim je pa res marsikaj dovoljeno 2. ed., star. izraža precejšnje število oseb ali stvari iz določene vrste; marsikateri: nekatero noč je prečula ob bolnem otroku ♪
12.      nekatérikrat  prisl. (ẹ̄) 1. star. velikokrat, večkrat: te besede je že nekaterikrat slišal 2. zastar. nekajkrat, nekolikokrat: gospodarja je nekaterikrat poklicala ♪
13.      premàrsikatéri  -a -o zaim. (ȁ-ẹ̄) ekspr. marsikateri: premarsikatero karikaturo je narisal zelo hitro ♪
14.      prenekatéri  tudi prenekatêri -a -o zaim. (ẹ̄; ē) knjiž., ekspr. marsikateri: prenekateri gledalec ni bil zadovoljen; prenekatero noč je prebedela; to napako opazimo v delu prenekaterih organizacij; stara mati je znala prenekatero pesem; sam.: s fronte se prenekateri ni več vrnil ♪
15.      prenekatérikrat  prisl. (ẹ̄) knjiž., ekspr. velikokrat, mnogokrat: take očitke je prenekaterikrat slišal od brata; zaradi jezikavosti je bil že prenekaterikrat tepen ♪
16.      rédkokatéri  -a -o zaim. (ẹ́-ẹ̄) malokateri: redkokatera dežela ima toliko lepot; sam.: le redkokateri se ga je še spominjal ♪
17.      vsakatéri  -a -o zaim. (ẹ̄) star. vsak: vsakateri voznik se je pritoževal nad slabo cesto / ob pogledu nanj je vsakateremu šlo na smeh vsakomur ♪
18.      absolúten  -tna -o prid. (ȗ) 1. popoln, vsestranski: absoluten mir; absolutna tišina / absolutna večina glasov nadpolovična 2. brezpogojen, nesporen: absoluten prvak; absolutna premoč 3. neomejen, absolutističen: absolutni vladar; absolutna državna oblast ◊ filoz. absolutni duh po Heglu zadnja, dokončna stopnja razvoja duha iz njega samega; absolutna resnica resnica, o kateri ni mogoče razumsko dvomiti; fiz. absolutna ničla najnižja možna temperatura; geogr. absolutna višina višina določenega kraja nad morsko gladino; gozd. absolutna gozdna tla tla, kjer uspeva samo gozd; mat. absolutna vrednost vrednost števila neglede na predznak; meteor. absolutna vlaga množina vodne pare na 1 m³ zraka; muz. absolutni posluh zmožnost ugotavljati tone brez pripomočkov; absolutna glasba instrumentalna glasba s čisto glasbeno vsebino, brez določenega programa ali naslova absolútno prislov od absoluten: absolutno veljavna sodba // ekspr. poudarja trditev: to je absolutno potrebno; ima absolutno prav; absolutno ne! nikakor ne, sploh ne; sam.: povzpeti se v svet absolutnega ♪
19.      absolutízem  -zma m (ȋ) politična ureditev, v kateri ima vso oblast en človek: državni absolutizem; razsvetljeni absolutizem / doba Metternichovega absolutizma ♪
20.      adjutánt  -a m (ā á) v nekaterih državah oficir, dodeljen višjim vojaškim osebnostim, pribočnik: generalov adjutant / adjutant polka ♪
21.      adjutantúra  -e ž (ȗ) v nekaterih državah adjutantski urad ♪
22.      admiralitéta  -e ž (ẹ̑) v nekaterih državah vrhovno poveljstvo in uprava vojne mornarice: britanska admiraliteta / straža pred admiraliteto pred poslopjem tega poveljstva // admiralski zbor, admirali: vsa admiraliteta in generaliteta ♪
23.      admirálski  -a -o prid. (ȃ) nanašajoč se na admirale: admiralski čin; admiralska uniforma / admiralski zbor ♦ navt. admiralsko sidro sidro s preklopno železno prečko; voj. admiralska ladja ladja, na kateri je vkrcan admiral s svojim štabom ♪
24.      admirálstvo  -a s (ȃ) 1. čin ali služba admirala: ponosen na svoje admiralstvo 2. v nekaterih državah vrhovno poveljstvo in uprava vojne mornarice; admiraliteta: britansko admiralstvo ♪
25.      aerofagíja  -e ž (ȋ) med., vet. bolezen, pri kateri človek ali žival požira zrak ♪

1 26 51 76 101 126 151 176 201 226