Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kas (1.275-1.299)


  1.      slúz  -a m (ȗ) 1. brezbarvna lepljiva tekočina, ki jo izločajo sluzne žleze: izločati sluz; izkašljeval je gnoj in sluz; želodčni sluz ♦ med. nožnični sluz // tej podobna tekočina: s sluzom pokrite alge 2. s prilastkom gostljata jed iz razkuhanega riža, ješprenja: skuhati otroku rižev sluz ♪
  2.      slúz  -í in -i ž (ȗ) 1. brezbarvna lepljiva tekočina, ki jo izločajo sluzne žleze: sluz vlaži stene votlih organov; izkašljati, pljuniti sluz; plast sluzi / želodčna, žrelna sluz ♦ med. vzeti bris sluzi // tej podobna tekočina: odstraniti jegulji sluz s kože 2. s prilastkom gostljata jed iz razkuhanega riža, ješprenja: riževa sluz ♪
  3.      služíti  in slúžiti -im nedov. (ȋ ú) 1. biti v službi, opravljati službo: takrat je še služil, zdaj pa je v pokoju; njegov oče služi pri železnici; kot učitelj je deset let služil v tej vasi / služila je na sodišču za tajnico bila je tajnica // voj., navadno v zvezi služiti kadrovski, vojaški rok opravljati določen čas trajajočo obvezno dejavnost v vojski: njen sin služi kadrovski rok; vojaški rok je služil pri mornarici / služiti vojsko; služil je v isti četi kot jaz 2. z dajalnikom delati za koga, ki ima oblast: kmetje so stoletja služili graščakom / zvesto služi svojim nadrejenim // nav. ekspr. vneto, prizadevno delati, delovati za kaj: služiti domovini, revoluciji / služiti lepoti, resnici 3. nekdaj biti stalno najet za opravljanje določenih del: služil je na veliki kmetiji; odšla je služit v mesto; služiti za deklo, hlapca, pestunjo; služi pri dobrem gospodarju 4. navadno s prislovnim določilom dobivati kaj, navadno denar, za opravljeno delo: ti ljudje dobro služijo / koliko služiš na mesec zaslužiš / služiti denar // ekspr., v zvezi služiti kruh pridobivati (osnovna) materialna sredstva, materialne dobrine: kdaj boš začel sam služiti kruh; služiti si kruh s poučevanjem, kot rudar 5. biti koristen, dober pripomoček: uničili so vse, kar bi služilo sovražniku; palica mu je na poti dobro služila / gradivo bo služilo vsem, ki bodo raziskovali to obdobje koristilo, pomagalo // biti uporaben, koristen: vse je urejeno tako, da bodo naprave služile tudi kasneje / noge mu ne služijo več ne more več hoditi; tudi leva roka mu dobro služi lahko dela z njo 6. z oslabljenim pomenom izraža namenskost, kot jo določa samostalnik: ta prostor je dolgo služil za skladišče; soba je služila tudi kot delavnica / čipke služijo samo za okras so; ta steza služi samo pastirjem uporabljajo jo samo pastirji; za posteljo jim služi živalska koža imajo živalsko kožo / publ. stavba služi svojemu namenu se uporablja za to, za kar je zgrajena // z glagolskim samostalnikom izraža, da je kaj predmet dejavnosti, kot jo določa samostalnik: ključ služi za odpiranje konzerv / take prireditve služijo medsebojnemu spoznavanju omogočajo medsebojno spoznavanje; taka umetnost služi uspavanju družbene zavesti uspava družbeno zavest; slovnica bo služila za dvojezični pouk se bo uporabljala ● ekspr. od razburjenja ji jezik ni več služil ni mogla več govoriti; bibl. nihče ne more služiti dvema gospodoma se ravnati po dveh izključujočih se moralnih načelih hkrati; star. služiti kralju, cesarja biti pri vojakih; ekspr. služi mamonu kopičenje bogastva, denarja mu je najvažnejše v življenju; star. služiti poželenju predajati se mu; zastar. služiti goste streči jim služíti se in slúžiti se zastar. uporabljati: služiti se dobrih zdravil / služiti se s tujim jezikom služèč -éča -e: nekateri ljudje pozabljajo na svoje osebne koristi, služeč skupnim; v ta namen služeče grablje imajo zobe na obeh straneh ♦ jur. služeče zemljišče zemljišče, na katerem obstaja služnostna pravica v korist drugega zemljišča ♪
  4.      smôla  -e ž (ó) 1. lepljiv rumenkasto rjav izcedek iz nekaterih dreves, zlasti iglavcev: smreke izločajo smolo; nabirati smolo; duh po smoli / drevesna smola // snov, pridobljena s kuhanjem tega izcedka: kuhal je smolo in jo prodajal; mazati s smolo / cepilna smola mazilo iz smole, voska, terpentina, ki se uporablja pri cepljenju ali za premaz drevesnih ran; čevljarska smola mazilo iz smole, kolofonije za smoljenje drete // navadno v zvezi umetna smola tej snovi podobna umetna snov: pridobivati umetno smolo; proizvodnja umetnih smol; izdelki iz umetne smole 2. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na neugoden izid, potek česa: celo pot jih je spremljala smola; zaradi smole ni dosegel prvega mesta ● smola se ga drži, ima smolo vse se mu ponesreči; večkrat doživi kaj neugodnega; preg. kdor za smolo prime, se osmoli ◊ kem. alkidna smola umetna snov, kondenzat večvalentnih alkoholov in večbaznih kislin, za izdelavo lakov, lepil; epoksi smola umetna smola za proizvajanje lakov, lepil; fenolna smola; katranska smola ostanek pri destilaciji premogovega katrana in nafte; polikondenzacijske umetne smole ki nastanejo pri polikondenzaciji ♪
  5.      smolénec  -nca m (ẹ̄) bot. rastlina s steblom, poraslim z navzdol obrnjenimi togimi dlačicami, in plodovi s kljukastimi bodicami; plezajoča lakota ♪
  6.      smrdljíka  -e ž (í) bot. drevo ali grm z lihopernatimi listi, majhnimi zelenkastimi cveti in rdečimi plodovi; terebint ♪
  7.      smrdljív  -a -o prid. (ȋ í) ki smrdi: smrdljiv tobak; smrdljiva gnojnica; smrdljiva mlakuža / končno so se izselili iz te smrdljive doline / kot psovka ti gnida smrdljiva ◊ bot. smrdljivi bezeg neprijetno dišeča trajnica z belimi cveti v velikih, ploščatih socvetjih, Sambucus ebulus; smrdljivi brin neprijetno dišeč grm z luskastimi listi, Juniperus sabina; smrdljiva pasja kamilica rastlina z belimi obrobnimi jezičastimi cveti in okroglimi plodovi, Anthemis cotula ♪
  8.      smrdljívka  -e ž (ȋ) 1. ekspr. ženska, ki smrdi: presesti se proč od smrdljivke 2. slabš. neprijetna, zoprna, slaba ženska: te smrdljivke ne želim več videti 3. star. petrolejka: v gostilni so prižgali smrdljivke ◊ bot. lističasta goba z votlim betom in rjavkastim klobukom, Russula foetens; gozdna rastlina z deljenimi listi, rumenimi cveti v koških in neprijetno dišečim mlečkom, Aposeris foetida ♪
  9.      smrdokávra  -e ž (ȃ) zool. rdečkasto rumena ptica s pokončno pahljačasto perjanico, Upopa epops ♪
  10.      smréka  -e ž (ẹ́) iglasto drevo s temno zelenimi koničastimi iglicami, visečimi storži in rdečkasto rjavo razpokano skorjo: smreka raste, se suši; posekati smreko; visoke smreke; raven, vitek kot smreka ◊ gozd. pokljuška smreka; vrtn. sobna smreka smreki podobna sobna rastlina s koničastimi iglicami in v pravilnih vretencih razvrščenimi vejami, Araucaria heterophylla; srebrna smreka parkovno drevo s srebrno sivimi iglicami, Picea pungens var. glauca ♪
  11.      smŕkati  -am nedov. (r̄ ȓ) glasno potegovati sluz, zrak v nos: ves čas je smrkala in požirala solze; kašljati, hrkati in smrkati // ekspr. jokati: smrkala je od žalosti ♪
  12.      smúč  -a m (ȗ) zool. večja sladkovodna riba zelenkaste barve s temnejšimi prečnimi progami, Lucioperca lucioperca: loviti smuče in okune ♪
  13.      smúč  -í ž (ȗ) nav. mn. dolga, ozka, tanka, spredaj zakrivljena priprava za drsenje, skakanje po snegu, ki se pritrdi na čevlje: natakniti si smuči; kovinske, lesene, plastične smuči; drsna ploskev smuči; vezi za smuči / alpske, skakalne, tekaške smuči; hoja, tek na smučeh ♦ šport. skakalec leži na smučeh je med skokom, letom globoko sklonjen nad smučmi; bloške smuči kratke smuči iz bukovega lesa; lepljene smuči zlepljene iz več plasti; vodne smuči; maža za smuči snov za mazanje smuči, da bolje drsijo ali da navkreber ne spodrsavajo ♪
  14.      smúkati  -am tudi smúčem nedov. (ú) 1. s potegi z oprijemajočo roko po čem trgati: smukati bezgove jagode; smukati liste z veje / smukati borovnice z grabljicami; pren. veter smuka cvete // s potegi z oprijemajočo roko po čem delati, da česa ni več na čem: smukati lan, vejo / koze smukajo poganjke 2. ekspr. hitro hoditi, tekati kod: miška smuka iz luknje v luknjo; otroci so smukali sem in tja / veverica smuka z veje na vejo skače // neslišno in neopazno hitro hoditi, tekati kod: temne postave smukajo mimo oken smúkati se ekspr. 1. hodeč, premikajoč se sem in tja se narahlo drgniti ob kaj: pes se ji je smukal okoli nog / maček se prijazno smuka obme 2. navadno v zvezi z okoli, okrog hodeč, premikajoč se sem in tja biti, zadrževati se kje z določenim namenom: toliko časa se je smukala okoli očeta, da ji je dovolil iti na sprehod; smukal se je okoli prodajalk, pa ni nič dobil; zakaj se toliko smuka okrog naše hiše 3. hitro hoditi, premikati se sem in tja: smukal se je med vojaki in jih prosil za cigarete; natakar se je spretno smukal med gosti; tiho se je smukala po stanovanju // neslišno in neopazno hitro hoditi, premikati se sem in tja: smukali so se med stražami in zasedami ● pog., ekspr. smukati se okoli deklet veliko in rad se družiti z njimi; prizadevati si pridobiti njihovo naklonjenost; smuka se kakor mačka okoli vrele kaše ne upa se lotiti jedra problema smukajóč -a -e: smukajoč se med drevjem, je izginil ♪
  15.      snét  -í ž, daj., mest. ed. snéti (ẹ̑) 1. glivična bolezen, ki se kaže v obliki črnkastih tvorb na listih, klasih, steblih rastlin: koruzo je napadla snet // nav. mn., bot. glivice, ki povzročajo to bolezen: s snetmi okužene rastline; sneti in rje / prašnata snet glivica zajedavka na žitu in drugih travah, ki razkraja zlasti klase v črn prah, Ustilago; trda snet 2. slabš. nepomemben, malovreden človek: ne druži se s tako snetjo / ed. roparji, tatovi in podobna snet nepomembni, malovredni ljudje ♪
  16.      snetjàv  -áva -o prid. (ȁ á) na katerem so črnkaste tvorbe, ki jih povzročajo sneti: snetjav klas; snetjavo žito / snetjava njiva ● ekspr. snetjav razlog za prepir nepomemben, nevažen ♪
  17.      snétje  -a in snetjè -à s (ẹ̄; ȅ ȁ) črnkaste tvorbe, ki jih povzročajo sneti: na koruzi je polno snetja ♪
  18.      sódčast  -a -o prid. (ọ́) sodčkast: sodčasta posoda / sodčast trebuh ♪
  19.      sofóra  -e ž (ọ̑) vrtn. parkovno drevo s široko okroglasto krošnjo in rumenkasto belimi cveti v latih, Sophora japonica: sofora v parku medi / japonska sofora ♪
  20.      sòj 1 sôja m (ȍ ó) knjiž. rahla, medla svetloba: na steni je migotal soj zibajoče se svetilke; pisati pri soju sveče; iskati ključ v soju vžigalice; rdečkast soj ognja // sijanje, žarenje: lunin soj; soj sonca / soji požara odsevi / ekspr. sonce je žarelo v krvavem soju ● knjiž. soj v njenih očeh je zbledel njene oči niso več izražale veselja, pričakovanja; knjiž. oči se mu bleščijo v mrkem soju mrko gleda ♪
  21.      sók  -a m, mn. sokóvi tudi sóki (ọ̑) 1. tekočina v rastlinah, ki omogoča rast, razvoj: ta rastlina ima v steblu bel, strupen sok; nekatere žuželke sesajo drevesne sokove; sok korenin, plodov // tekočina, ki se pojavi pod lubjem v času rasti: po drevju se začne že v februarju pretakati sok / drevje je v soku 2. tekoča sestavina sadeža: iztisniti sok iz limone; sok rdeče pese // brezalkoholna pijača, narejena iz te sestavine: piti sok; sirupi in sokovi / borovničev, korenčkov, marelični sok; sadni, zelenjavni sok / elipt., pog. prosim tri soke kozarce, stekleničke soka 3. tekoč izloček nekaterih organov, žlez: matični mleček je sok, ki ga izločajo mlade čebele; dišeči, sladki sokovi cvetov / telesni, živalski sokovi 4. tekočina, ki se izloči pri dušenju, pečenju: dušiti zelenjavo v lastnem soku; sok pečenke 5. ekspr., navadno s prilastkom kar v telesu omogoča življenje, daje moč: mladostni sokovi so fante vedno bolj burili; rudnik jim je izčrpaval ves življenjski sok; rastline črpajo sokove življenja iz zemlje; pren. vstaja je črpala sokove iz podpore prebivalstva; podeželje, zaprto samo vase, brez pravih življenjskih sokov, je komaj životarilo 6. ekspr. kar dela, da je kaj živo, polno: to daje predstavi sol in sok 7. nar. gorenjsko močnik: kuhati, zabeliti sok / ajdov, koruzni sok ● nar. niti za sok ni zaslužil zelo malo je zaslužil; ekspr. dal je družbi življenjski sok svojih najlepših let življenjsko moč; pesn. sok srca kri; knjiž. upijaniti se od soka trte z vinom; ekspr. skozi osebe romana se pretaka resnični sok življenja osebe romana so življenjsko prepričljive, kot žive ◊ agr. bistri sok sadni sok iz filtriranega iztisnjenega soka; kašasti sok sadni sok iz zdrobljenih, zmletih sadežev; matični sok iz rastlin pridobljen naravni sok kot surovina za izdelavo sadnih sokov, sirupov; naravni sok; sladkorni sok pridobljen iz sladkorne pese ali sladkornega trsta; biol. celični sok raztopina organskih in anorganskih snovi v rastlinski celici; prebavni sokovi izločki prebavnih žlez z encimi, ki razkrajajo hrano pri prebavljanju; želodčni sok prebavni sok, ki ga izloča želodčna sluznica; med. telesni sokovi po Galenu arterijska in venozna kri, sluz in žolč ♪
  22.      sôkol  -ôla m (ó ó) 1. ptica ujeda z ukrivljenim kljunom in dolgimi, ozkimi perutmi: sokol cvili, piska; sokol plane na zajca; dresirati sokole za lov; loviti s sokoli; ima oči kot sokol zelo dobro vidi ♦ zool. mali sokol z modro sivim hrbtom in belim grlom, Falco columbarius; sokol morilec s temno rjavim hrbtom, rumenkastim grlom in rdečimi prsmi, Falco cherrug; sokol selec zgoraj modro siv s temnejšimi prečnimi progami in črnkasto glavo, Falco peregrinus 2. knjiž., ekspr. odločen, pogumen človek: njeni sokoli so v boju / kot nagovor pojdi, sokol moj 3. nekdaj član organizacije, zveze telovadnih društev z narodnoobrambno usmerjenostjo: sokoli in orli / biti, telovaditi pri sokolih ♪
  23.      sónce  -a s (ọ̑) 1. nebesno telo, okoli katerega krožijo zemlja in drugi planeti našega zvezdnega sestava: zemlja kroži okoli sonca; mrk sonca; površina sonca; oddaljenost zemlje od sonca / v astronomiji Sonce in Luna // to nebesno telo, kot se vidi z zemlje: sonce je visoko na nebu; sonce se blešči, sije, sveti; danes sonce greje, pripeka, žge; sonce gre za goro; pog. sonce gre dol zahaja, gor vzhaja; ekspr. sonce se je nagnilo h goram; nevihta je minila in posijalo je sonce; oblak je zakril sonce; gledati v sonce; rastlina se obrača za soncem; bledo, svetlo, pesn. rumeno sonce; ekspr. krvavo, zlato sonce; pekoče, toplo, vroče, žareče, žgoče sonce; navidezna pot sonca; svetloba, žarki sonca; sveti se kot sonce; kot sonce čist značaj; lepa kot sonce; to je jasno kot sonce popolnoma / morda bo jutri sonce sončno; pozimi je malo sonca sončnega vremena; po soncu je ura pet glede na njegov položaj na nebu; dan brez sonca ko sonce ni vidno / ekspr.: sonce gleda z neba, se vozi po nebu; sonce se poslavlja, se smeje / pri označevanju časovnosti: vstal sem zgodaj in do sonca sem bil že daleč do sončnega vzhoda; star. še za sonca je prišel domov pred sončnim zahodom; vstajati pred soncem pred vzhodom, s soncem ob vzhodu sonca / ekspr. dežela vzhajajočega sonca Japonska 2. svetloba, žarki, prihajajoči neposredno od tega nebesnega telesa: občudovati sonce na vodni gladini; knjiž., ekspr. sonce lije skozi okno; ekspr. cesta, hiša je vsa v soncu; okna se lesketajo, svetijo v soncu; ekspr. slapovi sonca; biti obsijan, obžarjen od sonca / pogledati predmet proti soncu tako, da sončna svetloba pada nanj in ga presvetljuje; očala za sonce sončna očala / pri označevanju krajevnosti ali časovnosti: stopiti iz veže na sonce; njive ležijo na soncu; ob soncu je mesto lepo // toplota, prihajajoča neposredno od tega nebesnega telesa: sonce ga greje v hrbet; sonce je posušilo roso; sonce mu škodi, ga utruja; pokrivalo ga je varovalo pred soncem; od sonca razgret kamen; na soncu posušene gobe / pri označevanju krajevnosti: greti se, ekspr. peči se na soncu; ne hodi po soncu; ekspr. kam greš v tem soncu // svetloba in toplota, prihajajoča neposredno od tega nebesnega telesa: uživati sonce; pomanjkanje sonca; les, počrnel od sonca in dežja; biti zagorel od sonca; ekspr. nastavljati obraz soncu / jutranje, opoldansko sonce; majsko, jesensko, zimsko sonce / južno sonce 3. nebesno telo, središče drugih zvezdnih sestavov: okoli sonc krožijo drugi planeti; sonca v vesolju 4. vznes. sreča, veselje: srce si želi sonca / v njenih očeh je bilo sonce / to so otroci sonca veseli, srečni ljudje 5. ekspr., navadno v povedni rabi, s prilastkom kdor ima pozitivno lastnost, kot jo izraža prilastek, v zelo veliki meri: dekle je sonce lepote; bil je sonce pravice 6. ekspr., z oslabljenim pomenom poudarja pomen samostalnika, na katerega se veže: zasijalo je sonce svobode; sonce sreče je zatonilo; sonce upanja 7. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi pod soncem poudarja trditev: ni ga človeka pod soncem, ki bi to zmogel; v tistem trenutku sem bil najsrečnejši človek pod soncem; ti si največji lenuh pod soncem; nič pod soncem ga ne zanima; ni mu enakega pod (božjim) soncem 8. poljud., v zvezi višinsko sonce svetilka z živosrebrovo žarnico iz kremenovega stekla, ki prepušča ultravijolične žarke, strok. kremenova svetilka: kupiti višinsko sonce; obsevati se z višinskim soncem ● ekspr. on je sonce, okoli katerega se vse vrti vpliven, mogočen človek; ekspr. ni vreden, da ga sonce obseva slab, ničvreden je; ekspr. v njegovo sobo sonce nikoli ne posije njegova soba je obrnjena od sonca; njegova soba je mračna, temačna; pog. sonce se me je hitro prijelo hitro sem ogorel; ekspr. zmeraj ti ne bo sijalo sonce zmeraj ne boš srečen; ekspr. jaz sem tam doma, kjer sonce vzhaja na vzhodu; ekspr. končno je vzšlo sonce tudi za nas smo tudi mi srečni; ekspr. ne bom več gledal sonca umrl bom; ekspr. tri leta nisem videl sonca sem bil v zaporu; ekspr. rad bi še gledal sonce živel; pog. pojdi mi s sonca umakni se, ker mi s svojim telesom zaslanjaš sončno svetlobo; knjiž. jeseni gredo lastovke za soncem na jug; ekspr. fantovsko sonce luna; vznes. živeti pod svobodnim soncem v svobodni deželi; publ. sonce rimske države je takrat že zahajalo država je slabela, ni bila več mogočna; vznes. Prešeren, sonce naše literature najpomembnejši pesnik; vznes. sin je bil sonce njenega življenja imela ga je zelo rada; ekspr. tudi on bi rad dobil svoj prostor na soncu primerno, ugodno mesto, položaj v življenju, med ljudmi; ekspr. nič lažjega pod soncem to je zelo lahko narediti, opraviti; nič (ni) novega pod soncem na svetu; star. deset sonc je že od takrat let; ekspr. tako te bom, da boš devet sonc, tri sonca videl močno te bom udaril po glavi; ekspr. slika je polna sonca naslikana s svetlimi, rumenkastimi barvami; preg. za dežjem sonce sije težkim, hudim časom sledijo boljši ◊ astr. Sonce je v Strelcu; Sonce stopi v znamenje Strelca; Mars je v konjunkciji s Soncem; geogr. polnočno sonce pojav, da sonce na polarnem področju poleti tudi opolnoči ostane nad obzorjem ♪
  24.      sónčnik  -a m (ọ̑) 1. priprava z ročajem in zložljivo streho za zaščito pred soncem: odpreti sončnik; čipkast, rožast sončnik / pisani sončniki na plaži, živilskem trgu senčniki 2. nar. veter, ki piha iz smeri, v kateri je sonce: zapihal je sončnik ♪
  25.      sopênje  -a s (é) glagolnik od sopsti: neenakomerno sopenje; sopenje bolnika; sopenje in kašljanje / mirno sopenje; sopenje živine v hlevu / sopenje črpalk ♪

   1.150 1.175 1.200 1.225 1.250 1.275 1.300 1.325 1.350 1.375  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA