Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kara (159)



  1.      karabín  -a m () podolgovata kovinska priprava z vzmetnim jezičkom za pripenjanje; vponka: pas s karabinom
  2.      karabínar  -ja m () žarg. vponka, karabin: pripeti jermen k pasji ovratnici s karabinarjem / vrvi, klini in karabinarji
  3.      karabinjêr  -ja m () v italijanskem okolju miličnik, policaj: pokazati karabinjerju potni list; italijanski vojaki in karabinjerji ◊ voj. karabinjer v nekaterih deželah, nekdaj vojak konjenik, oborožen s karabinko
  4.      karabinjêrski  -a -o prid. () nanašajoč se na karabinjerje: karabinjerski oficir / karabinjerska postaja
  5.      karabínka  -e ž () manjša puška, navadno repetirka: nositi karabinko čez ramo / ameriška, italijanska karabinka
  6.      karáfa  -e ž () knjiž. steklena posoda, podobna vrču, navadno brušena: natočiti vodo iz karafe / karafa iz kristalnega stekla
  7.      karafína  -e ž () knjiž. majhna karafa, navadno s steklenim zamaškom: karafine in vrčki / karafina za kis in olje
  8.      karáka  -e ž () navt., nekdaj velika tovorna jadrnica s tremi jambori in visokim sprednjim ter zadnjim delom: dubrovniške karake
  9.      karakál  -a m () zool. ris z velikimi uhlji, ki živi v stepah in puščavah Afrike in Azije; puščavski ris
  10.      karákter  -ja m (á) 1. kar označuje človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; značaj: skušal je spoznati njegov karakter / vplivati na oblikovanje karakterja / po karakterju se zelo razlikujeva / glavne značilnosti njegovega karakterja / z oslabljenim pomenom imeti omahljiv, trden karakter; pren. karakter slovenskega naroda 2. nav. ekspr. oseba kot nosilec a) s prilastkom določenih lastnosti: razdvojen karakter se ne more nikjer ustaliti; tako slabega karakterja še nisem srečal / publ. taka glasba ne ustreza evropskemu karakterju b) pozitivnih lastnosti: potrebujejo predvsem karakterje; v tej družbi je malo karakterjev / drži besedo, je karakter ∙ žarg. igrati karakterje karakterne vloge // v povedni rabi izraža značajnost, vztrajnost: ta človek je brez karakterja / ona ima karakter 3. publ., s širokim pomenskim obsegom kar označuje, loči kaj od drugega v okviru iste vrste, narava: določiti karakter reke; spremeniti karakter pesmi / z oslabljenim pomenom gibanje ima napreden karakter / opisati karakter dela v posameznih poklicih / ti ukrepi morajo imeti karakter prisilnih ukrepov
  11.      karaktêren  -rna -o prid. () nanašajoč se na karakter; značajski: karakterne lastnosti, napake, spremembe / Hamlet je ena najboljših karakternih figur // ekspr. značajen, vztrajen: ta človek je zelo karakteren ◊ gled. karakterni igralec igralec, ki igra karakterne vloge; karakterna komika komika, ki jo povzročajo posebnosti značajev oseb; karakterna vloga vloga, ki predstavlja osebo z izrazitim, zapletenim značajem; kor. karakterni ples umetniško obdelan (ljudski) ples za gledališke predstave; karakterna plesalka plesalka, ki (dobro) pleše karakterne plese; lit. karakterna drama drama, v kateri povzročajo zaplete izraziti, zapleteni značaji oseb; karakterna komedija komedija, v kateri povzročajo zaplete in razplete posebnosti značajev oseb
  12.      karakterístičen  -čna -o prid., karakterístičnejši (í) ki osebo, stvar, pojav pomembno opredeljuje, določa; značilen, tipičen: ugotoviti karakteristične znake bolezni / karakteristične lastnosti pisatelja / za to fazo kapitalizma je karakteristično vmešavanje države v gospodarstvo ♦ ptt karakteristična številka številka za vzpostavitev zveze z določenim krajem, značilna številka // nenavaden, poseben, svojevrsten: obraz s karakterističnim nosom / karakteristična pisava karakterístično prisl.: karakteristično izgovarjati / v povedni rabi zanj je karakteristično, da se hitro razjezi
  13.      karakterístičnost  -i ž (í) lastnost, značilnost karakterističnega: karakterističnost njegovih potez / karakterističnost razmer / navesti, poudariti karakterističnosti
  14.      karakterístika  -e ž (í) 1. prikaz, predstavitev tega, kar označuje, loči a) človeka kot posameznika zlasti v odnosu do ljudi, okolja; oznaka, opredelitev: avtorjeva karakteristika glavnega junaka / napravil je dobro karakteristiko njegovega notranjega življenja / publ. ne more si lastiti karakteristike, da je realist b) kaj od drugega v okviru iste vrste: karakteristika dobe; uspela karakteristika resničnosti / združevanje otežuje obrtniška karakteristika naše industrije // publ., navadno v povedni rabi posebnost, značilnost: smeh je njena glavna karakteristika; ugotoviti, v čem je osnovna karakteristika oblasti / poudariti nekaj pozitivnih karakteristik kongresa 2. dokument, pismena izjava o delu, družbenopolitični dejavnosti, obnašanju koga; ocena, mnenje: dati, napisati karakteristiko; oddati prošnjo, karakteristiko in spričevala / žarg. imeti dobro karakteristiko 3. nav. mn., teh., navadno s prilastkom kar označuje kaj glede na delovno zmogljivost, učinkovitost, uporabnost: fizikalne, mehanične in kemične karakteristike lesne surovine; vozne karakteristike vozila / kupiti elektromotor z ustreznimi karakteristikami 4. teh. krivulja, ki kaže odvisnost ene veličine od druge, značilna krivulja: narisati karakteristiko; položna karakteristika / karakteristika elektronke krivulja, ki kaže odvisnost toka pri eni elektrodi od napetosti druge elektrode v elektronki; karakteristika motorja krivulja, ki kaže odvisnost navora od vrtilne hitrostimat. karakteristika logaritma celoštevilski del logaritma
  15.      karakterístikon  -a m () knjiž., redko značilnost, posebnost: ugotoviti karakteristikon pisca
  16.      karakterizácija  -e ž (á) glagolnik od karakterizirati: karakterizacija stanja v delovni organizaciji; karakterizacija in ovrednotenje pisatelja / neuspela, ostra karakterizacija oseb / pretirana karakterizacija igralcev z maskiranjem
  17.      karakterizíranje  -a s () glagolnik od karakterizirati 1: karakteriziranje oseb
  18.      karakterizírati  -am nedov. in dov. () 1. navajati karakteristične lastnosti, značilnosti; označevati, opredeljevati: karakterizirati dobo, pisatelja; dobro karakterizirati značaje; kratko karakterizirati razmere / karakterizirati z nekaj besedami / karakteriziral ga je kot fanatika // dajati osebam izrazite lastnosti, zlasti značajske: ne zna karakterizirati svojih junakov 2. publ. biti značilen, prevladujoč: karakterizira jih medlost in neodločnost; strank ne karakterizirajo njihovi programi
  19.      karakterologíja  -e ž () 1. proučevanje značajev (ljudi): karakterologija in tipologija 2. knjiž. značajske lastnosti, značaj: prispevki o karakterologiji Štajercev
  20.      karakterolóški  -a -o prid. (ọ̑) 1. nanašajoč se na karakterologijo: sodobne karakterološke šole / karakterološka kritika 2. publ. značajski, karakteren: karakterološka prepričljivost glavnih oseb / karakterološke značilnosti
  21.      karakúl  neskl. pril. () v zvezah: agr. karakul ovca ovca z rahlo kodrasto, navadno črno dlako, po izvoru iz osrednje Azije; usnj. karakul krzno dragoceno krzno karakul ovce
  22.      karamázovščina  -e ž () ekspr. miselnost, lastnosti, kakršne so značilne za roman Dostojevskega Bratje Karamazovi: karamazovščina in oblomovščina
  23.      karamból  -a m (ọ̑) nav. ekspr. udarec vozečega vozila, navadno ob drugo vozeče vozilo; trčenje, trk: poškodovati se pri karambolu; karambol osebnega avtomobila in tovornjaka / s tem avtomobilom je imel že večkrat karambol / povzročiti karambol / razmere na cesti ob karambolu // pog. spor, prepir: prišlo je do karambola med delavci in vodstvom
  24.      karambolírati  -am dov. in nedov. () ekspr. udariti z vozečim vozilom, navadno ob drugo vozeče vozilo; zaleteti se, trčiti: na poti sta ubežnika karambolirala in se vrnila z avtobusom / lani je vsak tretji avtobus karamboliral // preh. poškodovati z udarcem, trčenjem: karambolirati avto karambolíran -a -o: karambolirani avtomobili
  25.      karamél  -a m (ẹ̑) gastr. rjava snov, ki nastane s praženjem sladkorja; praženi sladkor, žgani sladkor: raztopiti karamel; obarvati, prevleči s karamelom

1 26 51 76 101 126 151  




Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA