Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kanje (770-794)


  1.      obsójenost  -i ž (ọ́) stanje obsojenega: obsojenost na čakanje; obsojenost na životarjenje v majhnem mestu / knjiž. pesnik se je zavedal svoje družbene obsojenosti ♦ jur. obsojenost na smrt ♪
  2.      obtakníti  in obtákniti -em dov. (ȋ á) z vtikanjem postaviti, namestiti kaj okrog česa: obtakniti lestenec s svečami; obtakniti sadiko z vejami / obtakniti cesto, progo s količki zakoličiti ♪
  3.      obtežílnik  -a m (ȋ) predmet za obtežitev, s katerim se preprečuje premikanje lažjih predmetov, zlasti papirja: položiti spis pod obtežilnik; bronast, kamnit obtežilnik; pisemski obtežilnik / obtežilnik za papir ♦ rib. predmet za obtežitev vrvice ♪
  4.      obtísniti  -em dov. (í ȋ) s pritiskom, pritiskanjem poškodovati: vzmeti na postelji so ga obtisnile; sadje se obtolče in obtisne ♪
  5.      obtiščáti  -ím dov. (á í) s tiščanjem, pritiskanjem poškodovati: trda obveza ga je obtiščala; obtiščati na petah ♪
  6.      obtòk  -óka m (ȍ ọ́) 1. gibanje, premikanje česa po kaki sklenjeni poti: obtok olja, vode; odprtine za boljši zračni obtok; pren., knjiž. mednarodni obtok literarnih vrednot // prehajanje preko različnih oblik, stanj nazaj v prvotno obliko, stanje: bakterije povzročajo obtok snovi v živi naravi; pomen gozda za uravnavanje vodnega obtoka 2. ekon., navadno v zvezi z denar krožno gibanje denarja med posameznimi sektorji narodnega gospodarstva: pospeševati obtok denarja, vrednostnih papirjev / vzeti bankovec iz obtoka; v obtok je prišlo veliko ponarejenega denarja // količina denarja, ki je v krožnem gibanju: povečati obtok denarja ◊ anat. krvni obtok gibanje, premikanje krvi v telesu; mali ali pljučni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi pljuča; veliki ali telesni krvni obtok del krvnega obtoka, pri katerem teče kri skozi telo; teh. centralno ogrevanje z naravnim po naravnih zakonitostih dviganja tople vode, pare, s prisilnim obtokom s črpalko; zool. enojni krvni obtok pri katerem poganja srce samo venozno kri ♪
  7.      obtŕkati  -am dov. (r̄ ȓ) 1. s trkanjem preiskati: obtrkati stene in strop rudniškega rova // med. preiskati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik mu je obtrkal prsni koš 2. otrkati: obtrkati sneg s čevljev; z dlanjo si je obtrkal prašno obleko ♪
  8.      obtrkávati  -am nedov. (ȃ) 1. s trkanjem preiskovati: z železnimi palicami so obtrkavali rešetke, če ni katera prepiljena // med. preiskovati organe, tkiva, telesne votline s trkanjem: zdravnik ga je dolgo obtrkaval 2. otrkavati: obtrkavati sneg s čevljev ♪
  9.      obvládati  -am dov. (ā) 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: v napadu je napadalca obvladal; v šahu ga obvlada / z velikim naporom so obvladali sovražnika premagali / konja je z lahkoto obvladal 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: ta človek zna obvladati svoja čustva; obvladati jezo, strah / obvladati položaj 3. nedov. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: obvladati plavanje, risanje, tipkanje / obvladati tehniko, teorijo česa; aktivno, pasivno obvladati tuji jezik; to področje dobro obvlada; snov temeljito obvlada zna, pozna 4. dobiti, doseči nad kom oblast, gospostvo: sovražnik je obvladal vso deželo / nedov.: obvladati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvlada uvoz in izvoz ima v oblasti 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladal ga je nemir; starko je obvladal spanec je zaspala // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: hrepenenje ga je popolnoma obvladalo ● publ. Jugoslavija obvlada najvažnejši del Podonavja ima, ji pripada; publ. voznik ni mogel več obvladati krmila ni mogel več usmerjati, voditi vozila; ekspr. domovina je obvladala njegove misli mislil je samo nanjo; ekspr. on obvlada teren do zadnje kmetije zelo dobro pozna ◊ ekon. obvladati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno; šah. obvladati polje imeti na polju možnost uspešno nadaljevati igro obvládati se ostati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: ta človek se zna obvladati; dobro se je obvladala obvládan -a -o: premišljen in obvladan človek; obvladani gibi; v kretnjah je bila skladna, obvladana ♦ gozd. obvladano drevje drevje, ki ga je preraslo sosednje drevje ♪
  10.      obvladováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. biti telesno ali duševno enako ali bolj sposoben kot nasprotnik: obvladovati napadalca; v igri ga obvladuje / obvladovati sovražnika premagovati 2. biti sposoben odločujoče vplivati na pojavitev, potek, stopnjo česa: obvladovati čustva; težko obvladuje jezo / on zna obvladovati položaj 3. biti sposoben (uspešno) opravljati kako delo, dejavnost: zelo dobro obvladuje tipkanje / nemščino obvladuje aktivno in pasivno zna 4. imeti nad kom oblast, gospostvo: sovražnik obvladuje vso deželo / obvladovati naravo, prostor, svet; njihov kapital obvladuje velik del proizvodnje ima v oblasti // imeti tako vojaško razporeditev, da je nasprotniku otežkočena večja akcija: čete obvladujejo cesto in most 5. knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: obvladuje ga nemir; začel ga je obvladovati spanec // ekspr. izraža, da postane kdo deležen kakega stanja v polni meri: vojaško razpoloženje ga je vsega obvladovalo ● ekspr. grad obvladuje vso blejsko okolico z njega se vidi vsa blejska okolica; ekspr. stara ura s hrupom obvladuje ves prostor njeno tiktakanje se sliši po vsem prostoru ◊ ekon. obvladovati trg z določitvijo cene na trgu vplivati na količino blaga, ki se bo prodalo, ali z določitvijo količine blaga vplivati na ceno obvladováti se ostajati miren, preudaren tudi v razburljivih okoliščinah: znal se je obvladovati; težko se obvladuje obvladujóč -a -e: obvladujoč položaj, je znal vse zadovoljivo rešiti obvladován -a -o: obvladovana strast ♪
  11.      obzírnost  -i ž (ȋ) lastnost obzirnega človeka: njena obzirnost je očeta ganila; pomanjkanje obzirnosti / iz obzirnosti do bolnika je prenehal igrati / z obzirnostjo povedati, storiti kaj obzirno / zastar. nobene obzirnosti nima do starejših obzira ♪
  12.      odbrusíti 1 in odbrúsiti -im dov. (ȋ ú) 1. z brušenjem odstraniti: odbrusiti konico, rob // z brušenjem odstraniti del: odbrusiti zob; ekspr. z neprestanim tekanjem si je skoraj noge odbrusil 2. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: ko je to slišal, jo je hitro odbrusil odbrúšen -a -o: odbrušena konica ♪
  13.      oddaljíti se  -ím se tudi oddáljiti se -im se dov., oddáljil se (ȋ í; ā ȃ) 1. premikajoč se povečati razdaljo med seboj in določeno osebo, stvarjo: ladja se je na svoji poti na nekaterih mestih precej oddaljila od obale; oddaljiti se za nekaj korakov; nekoliko, preveč se oddaljiti / brnenje in pokanje se je oddaljilo postalo oddaljeno // premikajoč se prenehati biti na določenem mestu: letala so odvrgla bombe in se oddaljila; raketa se je oddaljila z zemlje poletela; knjiž. oddaljiti se iz sobe oditi; pren. sreča se je oddaljila od njega 2. priti glede na določen trenutek, čas v položaj, da je od njega že pretekel določen čas: ti dogodki so se že precej oddaljili 3. navadno v zvezi z od postati drugačen po lastnostih, značilnostih: oddaljiti se od ljudi in njihovega čustvovanja / renesansa se je oddaljila od tradicije // prenehati vztrajati pri čem, upoštevati kaj: oddaljiti se od dosedanjih stališč / oddaljiti se od prvotne teme 4. prenehati imeti naklonjena, prijateljska čustva do koga: po očetovi smrti so se zelo oddaljili drug drugemu ● ta dogodek se je že precej oddaljil od nas nas zlasti čustveno ne vznemirja več oddáljen -a -o 1. deležnik od oddaljiti se: bili so že precej oddaljeni, ko so jih poklicali nazaj; mati in hčere so postale čedalje bolj oddaljene 2. od katerega je do kakega kraja, stvari razmeroma dolga pot: prišel je iz oddaljenega kraja; precej oddaljene vasi // pri katerem je dolžina najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do njega razmeroma dolga: čuditi se oddaljenim zvezdam ♦ geom. neskončno oddaljen bolj oddaljen od najbolj oddaljenega 3. ki izraža dolžino poti od kakega kraja, stvari do drugega kraja, stvari: kraj je oddaljen dva kilometra / naselje je pol ure oddaljeno od postaje od naselja do postaje se porabi pol ure // ki izraža dolžino najkrajše črte od izhodiščnega predmeta, točke do določenega predmeta, točke: peč je oddaljena od zidu deset centimetrov / stavbe so med seboj primerno oddaljene v primerni razdalji 4. ki prihaja od daleč: oddaljeni učenci / oddaljeno grmenje ♪
  14.      oddolževáti se  -újem se [u̯ž] nedov. (á ȗ) delati, dajati komu kaj za storjeno uslugo, dano dobrino: oddolževati se staršem za skrb / oddolževati se dirigentu s ploskanjem ♪
  15.      odhájati  -am nedov. (ȃ) 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več ali da je na določenem mestu: gledala je za njim, ko je odhajal; ljudje so začeli odhajati iz hiše; počasi je odhajal proti vratom / gledali so za vlakom, ki je odhajal se oddaljeval; ladja odhaja iz pristanišča pluje / naši izseljenci so odhajali v Ameriko so se odseljevali; mladina odhaja iz vasi zapušča vas, se zaposluje v mestu // izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več na določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom: srečal sem ga, ko je odhajal v mesto po opravkih / odhajal sem spat, ko je nekdo potrkal 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: letos odhaja v pokoj / bilo je takrat, ko je odhajal k vojakom 3. večkrat oditi: prihajal je zadnji in odhajal prvi; odhajala je zgodaj zjutraj in se vračala pozno ponoči / ob sobotah odhaja v mesto nakupovat hodi / pogosto odhaja na izlete hodi ● evfem. nikogar ni bilo ob njej, ko je odhajala s sveta umirala; odhaja na novo službeno mesto prestavljen je odhajáje star.: odhajaje je še enkrat pomahal; odhajaje po stopnicah, je nekaj mrmral odhajajóč -a -e: odhajajoč se je še enkrat ozrl; odhajajoč v tujino, se je poslovil od domačih; odhajajoči svati; gledala je za odhajajočim vlakom; sam.: zavpil je za odhajajočim ♪
  16.      odíti  -ídem dov., odšèl odšlà odšlò tudi odšló (í) 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več ali da je na določenem mestu: vstal je in odšel; čas je, da odidem; po teh besedah je odšla iz sobe; že zjutraj je odšla z doma; odšla je k sosedi in ji vse povedala; odšel je v sobo in se zaklenil; molče, nenadoma oditi / ptice so odšle v tople kraje odletele / vlak je že odšel odpeljal; sonce je odšlo za goro zašlo / brez slovesa je odšla od njega ga je zapustila; že pred leti so odšli v tujino so se odselili; ekspr. škoda, da je odšel tako mlad umrl // izraža, da osebek s hojo, premikanjem napravi, da ni več na določenem mestu zaradi kake poti z določenim namenom: že zjutraj je odšel v mesto; odšla je domov / odšel je v gostilno na kozarec vina; odšla je v trgovino nakupovat / odšel je k počitku, spat; vsi so odšli na delo; odšla je po opravkih / večkrat sva odšla na sprehod po okolici šla 2. z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža udeleženost pri nastopu stanja, dejanja: oditi v pokoj; ekspr. oditi v smrt za domovino umreti / oditi k partizanom 3. zastar. uiti čemu, rešiti se česa: srečno je odšel nevarnosti / ne boš mi odšel ● ekspr. kazen ti ne odide gotovo boš kaznovan; ekspr. njena mladost je hitro odšla minila; publ. oditi iz političnega življenja ne ukvarjati se več s politiko; odšel je na novo službeno mesto prestavljen je bil; evfem. odšel je na drugi svet umrl je; pog. oditi po francosko brez slovesa, neopazno; ekspr. oditi z dolgim nosom osramočen; ne da bi kaj opravil odšèl -šlà -ò knjiž.: odšli gostje ♪
  17.      odkímati  -am dov. (ȋ) 1. z gibom glave na levo in desno izraziti nesoglasje, zanikanje: odkimal je, češ da se ne strinja; na njegovo vprašanje je odkimal / ne boš jedel, je vprašala. Ne, je odkimal / odkimati z glavo 2. z gibi glave odzdraviti: prišlecu je prijazno odkimal ● ekspr. če ga bo prosil, mu ne bo odkimal mu ne bo odrekel; redko vsa osupla je odkimala z glavo zmajala ♪
  18.      odkimávati  -am nedov. (ȃ) 1. z gibi glave na levo in desno izražati nesoglasje, zanikanje: prodajalka odkimava, da takega blaga nimajo; nič ni odgovorila, samo odkimavala je / odkimavati z glavo 2. z gibi glave odzdravljati: vstopali so drug za drugim in je moral kar naprej odkimavati ● kar ne morem verjeti, je odkimaval oče zmajeval ♪
  19.      odlív  -a m (ȋ) 1. glagolnik od odliti ali odlivati: odliv odvečne tekočine / redko zmanjšati odliv sladke vode v morje odtok, odtekanje 2. publ. odhod, odhajanje drugam: odliv delavcev iz tovarne; velik odliv prebivalstva z dežele odseljevanje, odselitev / odliv volilnih glasov zmanjšanje, izguba // prehajanje zlasti denarja drugam: odliv deviz, zlata v tuje države; odliv sredstev iz sklada 3. zastar. oseka: zaradi odliva ladja ni mogla pristati 4. knjiž., redko ulitek, odlitek: izdelovati odlive / poškodovati mavčni odliv kipa ♪
  20.      odmajáti  -májem tudi odmájati -em tudi -am dov., odmájaj odmájajte tudi odmajájte; odmajál tudi odmájal (á á; á; ā) z gibom glave na levo in desno izraziti nesoglasje, zanikanje; odkimati: na njeno vprašanje je le odmajal / ni res, je odmajala / jezno je odmajal z glavo ● ekspr. kadar so ga prosili za pomoč, ni odmajal odklonil; redko z udarci odmajati klin omajati; redko osupla je odmajala z glavo zmajala odmajáti se, tudi odmájati se ekspr. opotekajoče se, okorno oditi: trudno se je odmajal iz sobe; pijani so se odmajali proti domu // oditi: odmajal se je v šolo ● knjiž., redko zvon se še ni odmajal, ko je spet moral gnati past prenehal majati, nihati ♪
  21.      odmajeváti  -újem nedov. (á ȗ) z gibi glave na levo in desno izražati nesoglasje, zanikanje: ni bilo tako, je odmajeval ∙ redko zdravnik je položil dlan na bolnikovo čelo in odmajeval z glavo zmajeval ♪
  22.      odmigávati  -am nedov. (ȃ) z gibi roke, prsta izražati nesoglasje, zanikanje: odmigaval jima je, ko sta mu hotela plačati / odmigavati s kazalcem / z očmi je odmigavala, naj molči ♪
  23.      odmígniti  -em dov. (í ȋ) 1. z gibom roke, prsta izraziti nesoglasje, zanikanje: za odgovor ji je odmignil / odmigniti z ramo 2. z gibom roke, prsta odzdraviti: odmignil je stražarju, ki ga je pozdravil ♪
  24.      odpískati  -am dov., tudi odpiskála (í) 1. prenehati piskati: komaj so čakali, da bo odpiskal / pastirček je odpiskal pesmico 2. pog. s piskanjem naznaniti: pridem, ko sirena odpiska poldne / žarg., šport. sodnik je odpiskal konec tekme 3. piskajoč se oddaljiti: vlak odpiska s postaje ♪
  25.      odpráskati  -am dov. (á) s praskanjem odstraniti: odpraskati madež, omet, smolo; odpraskati z nožem ♪

   645 670 695 720 745 770 795 820 845 870  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA