Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kanje (1.495-1.519)


  1.      zapikováti  -újem nedov. (á ȗ) s sunkom, potiskanjem delati, da koničasti del predmeta pride v kaj: zapikovati iglo v tkanino / ekspr. zapikovati prste v kruh // s sunkom, potiskanjem delati, da kaj s koničastim delom pride v kaj in tam ostane: zapikovati mandeljne v torto ● ekspr. zapikovati oči, pogled v koga preiskujoče, ostro pogledovati koga zapikováti se 1. s koničastim delom prodirati v kaj in tam ostajati: puščice so se zapikovale v tarčo 2. ekspr., v zvezi z v vsestransko, natančno pregledovati, proučevati: zapikovali so se v vsako njegovo izjavo / rad se zapikuje v ljudi / kaj se zapikuješ v njegove stvari vsiljivo vmešavaš ∙ ekspr. zapikoval se je v dekleta jih vsiljivo ogovarjal ♪
  2.      zapodíti  -ím dov., zapódil (ȋ í) 1. narediti, povzročiti, navadno z ostrimi besedami, grobim ravnanjem a) da kdo zapusti določen kraj, prostor: zapoditi koga iz hiše; v jezi je zapodil sina od doma; če pride, ga bomo zapodili / zapoditi psa s palico b) da kdo kam gre, pride: zapoditi otroke domov / zapoditi ovce na pašnik c) da začne kdo kaj delati: zapoditi koga delat, učit 2. z glagolskim samostalnikom povzročiti premikanje, kot ga določa samostalnik: zapoditi konja v galop / zapoditi sovražnika v beg 3. pog. vreči, zagnati: zapoditi kamen v koga / zapodil je čevlje pod klop / zapoditi komu kroglo v glavo izstreliti / nož mu je zapodil naravnost v srce zasadil ● ekspr. zapoditi žalostne misli pregnati, odpoditi; ekspr. zapodili so ga iz službe odpovedali so mu službo; pog. na prazni cesti je zapodil začel hitro voziti zapodíti se ekspr. 1. začeti se hitro premikati: učenci so se zapodili iz razreda; zapoditi se proti domu; zapodil se je po stopnicah navzdol; zapoditi se za kom // skočiti, pognati se: zapoditi se čez potok; zapoditi se na konja; zapoditi se komu pod noge 2. preh., s predlogom hitro, sunkovito se premakniti h komu z namenom napasti ga: zapodil se je vanj in ga udaril; sovražnik se je zapodil nad sestradano vojsko / zapoditi se komu v lase zlasati ga ♪
  3.      zaprašíti  -ím dov., zaprášil (ȋ í) 1. povzročiti, da je kaj polno prahu, pokrito s prahom: pri pometanju je zaprašila sobo; zaprašiti si obleko pri delu 2. posuti s prahom, praškom: zaprašiti rano; zaprašiti živali zaradi mrčesa // agr. nanesti prašivo na rastline: zaprašiti sadno drevje zaprašíti se 1. postati umazan od prahu: razstavljeni predmeti so se zaprašili; ura se je zaprašila in ustavila 2. ekspr. drobno se usuti: z jelke se je zaprašil sneg 3. ekspr. steči, zdirjati: otroci so se zaprašili po bregu / napadalec se je zaprašil proti nam // z veliko silo, hitrim premikanjem priti kam: pes se mu je zaprašil med noge // v zvezi z v silovito napasti: zaprašil se je vanj in ga tepel; zaprašila se je vanj kakor mačka 4. ekspr., z oslabljenim pomenom, v zvezi z v izraža začetek dejanja, kot ga določa samostalnik: zaprašiti se v delo, tek zaprašèn -êna -o 1. deležnik od zaprašiti: ves je bil zaprašen; zaprašena cesta; zaprašena obleka; zaprašeno ozračje 2. slabš. zastarel, nesodoben: zaprašen učbenik; zaprašena predstava; zaprašeno romantično delo 3. slabš. neživljenjski, nestvaren: zaprašene misli; zaprašena znanost ♪
  4.      zapráviti  -im dov. (á ȃ) 1. z nepremišljenim ravnanjem narediti, da ni več razpoložljive materialne dobrine: zapraviti denar, premoženje; s pijančevanjem, tožbami zapraviti posestvo // ekspr. porabiti, potrošiti: vso plačo zapravi zase; zapraviti za zdravljenje veliko vsoto; za hrano se dosti zapravi 2. zaradi kakega negativnega, nepremišljenega ravnanja izgubiti: zapraviti čast, ugled; zapraviti duševni mir; zapraviti prijateljstvo koga; zapraviti zdravje // ekspr. ne izrabiti, ne izkoristiti: zapraviti možnosti za dobro uvrstitev, priložnost za gol / s čakanjem zapraviti veliko časa nekoristno porabiti ● pog. zapraviti klobuk izgubiti; evfem. zapravila je otroka imela je splav; ekspr. zapraviti zmago ne doseči je zaradi svoje krivde; ekspr. zapraviti življenje lahkomiselno, nedejavno ga preživeti zapráviti se star. pogubiti se, uničiti se: boji se, da se sin zapravi zaprávljen -a -o: zapravljena kmetija; zapravljena mladost; zapravljena sreča ♪
  5.      zapustíti  -ím dov., zapústil (ȋ í) 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem naredi, da ni več na določenem mestu: pravkar je zapustil dvorano; vojaki so zapustili položaje; večkrat na dan zapusti stanovanje / zapustiti volišče / zapustiti zabavo, zborovanje / vlak je zapustil postajo odpeljal z nje // izraža, da osebek naredi, da ne prebiva, živi več kje: zapustiti dom, domovino; zapustiti rojstni kraj / medved je že zapustil svoje bivališče; mladiči so zapustili gnezdo 2. izraža, da osebek naredi, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom: dokler je bila pot neznana, ga ni zapustil; pes ni zapustil ranjenega gospodarja / tu cesta zapusti reko preneha potekati ob njej / ekspr. senca ga ne zapusti // izraža, da osebek naredi, da preneha bivati, živeti skupaj s kom: otroci so odrasli in zapustili starše / zapustiti družino / bolna žival zapusti čredo; samica zapusti mladiče / v osmrtnicah nenadoma nas je zapustil naš oče je umrl 3. narediti, da preneha določeno razmerje s kom: dekle ga je zapustilo; mož je zapustil ženo // prenehati skrbeti za koga, pomagati komu: prijatelji ga niso zapustili; velik revež je, vsi so ga zapustili; v stiski, težavah ga niso zapustili 4. narediti, da kdo kaj dobi kot dediščino: domačijo, posestvo je zapustil sinu; zapustil mu je veliko premoženje / ekspr. žena mu je ob smrti zapustila dva otroka / ekspr. po končani šoli je knjige zapustil bratu dal, prepustil 5. narediti, povzročiti, da kje je, ostane, kar izraža dopolnilo; pustiti: tat ni zapustil sledov / težko življenje ji je zapustilo številne gube na obrazu / umrli ni zapustil oporoke ni naredil / pog. predstava je zapustila slab vtis gledalcem ni bila všeč, jim ni ugajala; ekspr. ti dogodki so zapustili trajne sledove v zavesti naših ljudi so zelo vplivali na njihovo zavest 6. nav. ekspr. izraža prenehanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa samostalnik: zapustil ga je razum, spomin, vid / telesne moči so ga zapustile / dobra volja ga je zapustila; nenadoma ga je zapustila zavest 7. pretrgati svojo dejavno vključenost v kaj: zapustiti šolo, tovarno / zapustiti delo, službo 8. publ. ne upoštevati: v svojih delih je večkrat zapustil načela estetike ● ekspr. sreča ga je zapustila prenehal je biti uspešen; ekspr. zapustiti kolesnice starega nehati živeti, delati po starem, ustaljenem načinu; kmalu bo zapustil posteljo ozdravel; evfem. zapustiti (ta) svet umreti zapustíti se nav. ekspr. zanemariti se: ženske se v teh letih rade zapustijo / postal je odličen mojster, toda kmalu se je zapustil zapustívši star.: zapustivši prijateljico, je stekla proti domu zapuščèn -êna -o 1. deležnik od zapustiti: skrbeti za zapuščene otroke; umrl je od vseh zapuščen; pravkar zapuščena soba 2. ekspr. neurejen, zanemarjen: zapuščen sadovnjak; vrt je zaradi bolezni gospodarja čisto zapuščen 3. ekspr. prazen, nenaseljen: zapuščena vas / okoli doma je bilo vse tiho in zapuščeno / zapuščeni rovi v rudniku 4. ekspr. osamljen, sam: po smrti moža se je počutila zelo zapuščena ♪
  6.      zapúščati  -am nedov. (ú) 1. izraža, da osebek s hojo, premikanjem dela, da ni več na določenem mestu: delavci v gručah zapuščajo tovarno; srečal ga je, ko je zapuščal park / publ. voda, ki zapušča hladilni sistem, je primerno ohlajena teče iz njega // izraža, da osebek dela, da ne prebiva, živi več kje: po vojni so ljudje zapuščali vasi / mladi zapuščajo kmetije 2. izraža, da osebek dela, da preneha biti, se nahajati skupaj s kom: drug za drugim so zapuščali družbo; samica zapušča mladiče le takrat, ko gre po hrano // izraža, da osebek dela, da preneha bivati, živeti skupaj s kom: odrasli otroci zapuščajo starše 3. delati, da preneha določeno razmerje s kom: fantje zapuščajo dekleta / pristaši ga zapuščajo // prenehavati skrbeti za koga, pomagati komu: zapuščati ljudi v stiskah, težavah 4. delati, da kdo kaj dobi kot dediščino: kmetje so navadno zapuščali posestva sinovom / v oporoki zapušča premoženje otrokom 5. delati, da kje je, ostaja, kar izraža dopolnilo; puščati: kolesa so zapuščala sled / bolezen zapušča okvare povzroča / pog. predstava zapušča v gledalcu močen vtis povzroča, da o njej razmišlja 6. nav. ekspr. izraža pojemanje sposobnosti, stanja pri kom, kot ga določa samostalnik: razum, spomin, vid zapušča starega človeka / moči so ga začele zapuščati / pogum, zavest ga zapušča 7. pretrgovati, trgati svojo dejavno vključenost v kaj: veliko mladih letos zapušča šolo / zapuščati organizacijo, stranko 8. publ. ne upoštevati: ta filozof ne zapušča humanističnih vrednot ● ekspr. podgane že zapuščajo ladjo neznačajni, dvolični ljudje zapuščajo gibanje, stranko, podjetje, ker čutijo, da bi bilo zaradi poslabšanja položaja nevarno ostati; ekspr. živci ga zapuščajo ne more se več obvladovati, začenja se razburjati zapúščati se nav. ekspr. zanemarjati se: stara se in se zapušča / strokovno se zapuščati zapuščáje star.: zapuščaje starše, je mislil na srečno otroštvo zapuščajóč -a -e: zapuščajoč mesto, so peli ♪
  7.      zarésen  -sna -o prid. (ẹ̑) ekspr. 1. ki je, se dogaja in ni rezultat izmišljanja, domišljije; resničen: pravljični in zaresni svet; namišljena in zaresna bolezen; zaresna užaljenost 2. ki ima vse bistvene lastnosti, značilnosti; pravi: rad bi zaresni telefon, ne le igračo; za delo potrebuje zaresne škarje / to je zaresna diploma, ne pa ponaredek 3. ki je v skladu z določenimi normami, predstavami; resničen: želel si je ogledati slike zaresnih mojstrov; zaresna demokracija; bilo je bolj ljubimkanje kot zaresna ljubezen / nastopila je zaresna pomlad / to je bil zaresen boj hud; začel se je kar zaresen trening intenziven, resen 4. dejanski, resničen: zaresnega krivca za nesrečo bodo težko našli / ni slutil, kakšne bodo zaresne posledice ● ekspr. to so zaresne stvari zelo pomembne, resne; ekspr. pripovedoval jim je same zaresne zgodbe ki ne vzbujajo smeha, veselega razpoloženja zarésno 1. prislov od zaresen: vsi so ga zaresno vzljubili; bolnik se je začel zaresno zdraviti 2. res, zares: ti si zaresno bedak; zaresno sem truden; sam.: v drami se ne dogaja nič zaresnega ♪
  8.      zaríniti  -em dov. (í ȋ) s potiskanjem, sunkom narediti, da kaj deloma ali v celoti pride v kaj: zariniti kol v seno; zariniti palico v sneg / zariniti si roke v lase / zariniti iglo v žilo zabosti; zariniti lopato v zemljo zasaditi; zariniti meč v nožnico vtakniti, poriniti // s potiskanjem spraviti v določen položaj: trdo je zarinil zapah, zatič ● nar. pobral je kamen in ga zarinil proti meni vrgel zaríniti se zaradi kake sile prodreti v kaj: krogle so se zarinile v tla / ekspr. zariniti se z avtomobilom v kup snega; pren., ekspr. strah se je zarinil vanj // ekspr. spraviti se v kako snov, kaj tesno obdajajočega; zariti se: zarinil se je v seno in zaspal / zariniti se v gosto grmovje zarínjen -a -o: slabo zarinjen zapah; palica, zarinjena v razpoko ♪
  9.      zaríti  -ríjem dov., zaríl in zarìl (í ȋ) s potiskanjem, premikanjem narediti, da kaj pride v kaj: zariti prste v mehko volno / zariti kol v seno / zariti nohte v dlani; zariti plug v zemljo zariniti; zariti želo v žrtev zabosti, zapičiti / ekspr. zariti obraz v blazino, dlani tesno položiti na blazino, dlani zaríti se 1. z ritjem priti v kaj: črvi so se zarili v les; krt se pozimi zarije globoko v zemljo // spraviti se v kako snov, kaj tesno obdajajočega: zaril se je v seno in zaspal / žabe se pred mrazom zarijejo v blato / ekspr.: pred zasledovalci se je zaril v grmovje; zariti se pod odejo / ekspr. medved se je zaril v brlog spravil // ekspr. zaradi kake sile prodreti v kaj; zariniti se: drobci bombe so se zarili v glavo; krogle so se zarile v pod; pren. čudna misel se je zarila vanj; žalost se je zarila v njegovo dušo 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom, v zvezi z v izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: zariti se v delo / zariti se v knjige ● ekspr. cesta se je zarila v polja bila je speljana čez polja; pog. letalo se je zarilo v hrib se zaletelo; ekspr. iz ozke doline smo se zarili v kanjon začeli hoditi, prodirati po njem zarít -a -o: prespal je, zarit v slamo; v hrib zarita vas; palica, zarita v sneg ♪
  10.      zarívati  -am nedov. (í) s potiskanjem, sunki delati, da kaj deloma ali v celoti pride v kaj: zarivati kole v zemljo / ekspr. zarivali so jim puškine cevi v hrbet // s potiskanjem spravljati v določen položaj: zarivati zapah zarívati se zaradi kake sile prodirati v kaj: deli granat so se zarivali v hišo / klopi se zarivajo v kožo zajedajo // ekspr. spravljati se v kako snov, kaj tesno obdajajočega: ščuke so se zarivale v blato ♪
  11.      zasèk  -éka m (ȅ ẹ́) 1. glagolnik od zasekati: zaseki sekire, s sekiro; zaseki v deblo / dogajanje poteka brez ostrih zasekov 2. zareza, nastala z zasekovanjem: ko je bil zasek dovolj globok, je drevo padlo; potisniti žago v zasek 3. utrjen, v skalo, hrib zasekan prostor: cesta je speljana po zasekih in skozi predore / železniški zasek ◊ gozd. izdelati zasek s sekanjem narediti globljo zarezo na pritalnem delu debla na strani, kamor naj pri podiranju pade drevo ♪
  12.      zasledováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. iti za kom po sledi z določenim namenom: lovec, pes zasleduje divjad; zaradi snega so zlahka zasledovali napadalce // iti, premikati se za kom z določenim namenom: zasledovati avtomobil po mestu; neznanec me je zasledoval vse do doma // publ. iti za kom tako, da se razdalja ne povečuje: tekmovalci so začeli zasledovati vodečega kolesarja / zasledovati vodilno moštvo na lestvici // neopazno, skrivaj iti za kom z določenim namenom: detektiv zasleduje osumljenca; zasledovali so ga v varni razdalji 2. s poizvedovanjem, iskanjem ugotavljati, kje kdo je: zasledovali so ga dve leti, preden so ga odkrili; policija ga že dolgo zasleduje / neznanci zasledujejo vse njegovo delo opazujejo, nadzorujejo 3. gledati kaj, kar se premika: napeto zasledovati vsak nasprotnikov gib; zasledovati nihalo v gibanju / zasledovati na radarju sovražnikovo ladjo / zasledovati koga s pogledom 4. publ. z raziskovanjem, proučevanjem ugotavljati obstoj, pojavljanje česa: zasledovati pomenske spremembe besede; zasledovati pravljico pri različnih narodih / te običaje lahko zasledujemo daleč v preteklost 5. publ. sproti se seznanjati s čim: zasledovati razvoj stroke, znanosti 6. nav. 3. os., ekspr. izraža, da si kdo prizadeva izmakniti se, uiti čemu, vendar brez uspeha: nesreča, smola ga zasleduje / vso pot ga je zasledovala ta misel ● publ. govornika sta zasledovala vsak svoj cilj sta imela; sta si prizadevala doseči zasledujóč -a -e: zasledujoči vojaki zasledován -a -o: zasledovana oseba; zasledovana žival ♪
  13.      zastávica 1 -e ž (ȃ) 1. manjšalnica od zastava: vsak voznik je imel na vozilu zastavico svoje države / papirnate zastavice 2. zastavici podoben predmet: prestavljati na zemljevidu zastavice glede na premikanje fronte // manjši kos tkanine s predpisano barvo, obliko, ki ima določeno funkcijo, pomen: zaznamovati progo pri smuku z rdečimi zastavicami; trikotne zastavice / označiti pot z markirnimi zastavicami; signalna zastavica zastavica, ki se uporablja za signaliziranje ● prehodna zastavica znak priznanja kolektivu za najboljše dosežke, izredne zasluge ◊ muz. od ene do pet črtic na vratu note, ki označujejo zmanjšanje trajanja note od osminke naprej; šah. ploščica na šahovski uri, ki pokaže, da je igralcu potekel za partijo določen čas ♪
  14.      zastónjski  -a -o prid. (ọ́) knjiž. 1. ki je zastonj, brezplačen: zastonjska vožnja, vstopnica / zastonjski pomočnik 2. ki je zaman, neuspešen: zastonjska pot; zastonjsko čakanje, iskanje ♪
  15.      zašuméti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: gozd, morje, veter zašumi; listje jim je zašumelo pod nogami; brezoseb. nekaj je zašumelo v sobi / zunaj je zašumel dež; papirji so zašumeli po zraku // povzročiti neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: zašumeti s svilenim krilom; zašumeti s papirji // s prislovnim določilom šumeč se premakniti: okoli njega so zašumele race / ekspr. mimo njega je zašumelo dekle šumeč z oblačili prišlo 2. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti šumenju podobne glasove: množica v dvorani je zašumela; brezoseb. po razredu je zašumelo 3. brezoseb. dobiti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: v glavi mu je zašumelo in padel je na tla // ekspr. dobiti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: ob hudi novici mu je zašumelo v glavi; zašumelo mu je v ušesih, ko je slišal to številko ♪
  16.      zatégel  -gla -o [ǝu̯] prid. (ẹ́) ki je iz glasov, tonov, ki trajajo dalj, kot je normalno: zategel klic; zategli kriki ptic / spregovoriti z zateglim glasom // pri katerem so zlasti zadnji glasovi, toni daljši, kot je normalno: zategla govorica; zateglo hrzanje konj; v daljavi se je slišalo zateglo lajanje psa; zateglo petje; zateglo piskanje lokomotive ● zategel les les, ki se težko cepi, kolje; star. zateglo meso trdo, žilavo zatéglo prisl.: zateglo govoriti, požvižgavati ♦ muz. zateglo označba za hitrost izvajanja lento ♪
  17.      zatikálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zatikalo ali zatikanje: zatikalna vzmet / zatikalna igla ♪
  18.      zatikálo  -a s (á) navadno podolgovat predmet, ki se kam zatakne, da prepreči gibanje, premikanje česa: vzmet zatikala / ključavnica na zatikalo ♦ obrt. okensko zatikalo priprava, ki onemogoča gibanje odprtega okenskega krila ♪
  19.      zatískati  -am nedov. (í) 1. s pritiskanjem česa, stiskanjem delati kako odprtino v čem neprehodno: zatiskati komu usta z dlanjo; zatiskati si nos z robcem; ob eksplozijah si zatiskati ušesa // navadno v zvezi z oči imeti zaprte: zatiskati oči zaradi premočne svetlobe; od strahu zatiskati oči / ni se bal mrtvim zatiskati oči pokrivati jih z vekami 2. nar. zategovati: zatiskati rahlo zavezano ruto ● ekspr. dozdaj so si zatiskali oči pred resnico niso je hoteli spoznati, priznati ♪
  20.      zatiščáti  -ím dov. (á í) s pritiskanjem povzročiti komu bolečino, neugodje: novi čevlji so jo zatiščali / mleko jo je zatiščalo v prsih / brezoseb. zatiščalo ga je v prsih, želodcu ♪
  21.      zatíšje  -a s (ȋ) 1. stanje, ko navadno za krajši čas preneha hrup, hitro premikanje česa: zatišje nastane, ekspr. zavlada; zatišje pred nevihto, viharjem / jadrnico je ustavilo zatišje sredi morja brezvetrje 2. stanje, ko navadno za krajši čas preneha kako razgibano dogajanje: po hudih bojih je nastopilo zatišje; zatišje pred pomembnimi dogodki / gospodarsko, kulturno zatišje; ekspr. počitniško zatišje 3. kraj, prostor, zavarovan pred vetrom: poiskati zatišje; te rastline lepo uspevajo v zatišju; zasidrati čoln v zatišju / ekspr. zeleno zatišje gozda // ekspr. kraj, prostor, zavarovan pred čim sploh: opazovati kaj iz zatišja; umakniti se v zatišje / izvabiti koga iz domačega zatišja; živeti v zatišju ♪
  22.      zaújčkati  -am dov. (ȗ) s premikanjem lastnega telesa zagugati koga z namenom pokazati mu posebno naklonjenost: zaujčkati dojenčka, otroka / zaujčkati na rokah zaújčkati se ekspr. zagugati se, zazibati se: čoln se je nenadoma zaujčkal ♪
  23.      zaustáviti  -im dov. (á ȃ) za kratek čas ustaviti: jezdec je za nekaj trenutkov zaustavil konja / zaustaviti soseda na stopnišču / zaustaviti kri / zaustaviti motor, stroj / zaustaviti govornika s ploskanjem / zaustaviti delo / razvoja ni mogoče zaustaviti zaustáviti se za kratek čas se ustaviti: avtomobil se zaustavi pred glavnim vhodom / ura se je zaustavila ustavila / proizvodnja se je spet zaustavila / za nekaj dni smo se zaustavili pri sorodnikih / kritik se je zaustavil zlasti ob vsebinskih vprašanjih zaustávljen -a -o: zaustavljena vozila ♦ film. zaustavljena slika slika, ki se pri predvajanju filma zaradi dramaturškega poudarka pri umetniškem filmu ali zaradi analize pri dokumentarnem, športnem, znanstvenem filmu za daljši čas zaustavi ♪
  24.      zavírati 1 -am nedov. (ȋ ȋ) 1. prizadevati si z zavoro povzročiti, da se vozilo, kolo premika počasneje ali da se ustavi: voznik zavira ob vožnji navzdol; zavirati avtomobil, voz / avtomobil, vlak zavira / zavirati na vsa štiri kolesa; zavirati s coklo; zavirati z motorjem z odvzemanjem plina povzročati zaviralni učinek motorja na kolesa, ki ženejo vozilo // delati, povzročati, da je premikanje počasnejše: zavirati korak; zavirati pri teku / zavirati hitrost 2. delati, povzročati a) da poteka kaj počasneje: sneg je zaviral hojo / tovorna vozila zavirajo promet / če ne moreš pomagati, vsaj ne zaviraj dela; pospeševati in zavirati procese b) da se kaj ne začne, ne uresniči takoj: zavirati akcijo, vstajo; zavirati izid knjige / možitev je zaviralo več reči c) da kdo kaj naredi, uresniči težje, pozneje: pri pisanju razprave ga je zavirala bolezen / zavirali so jih v njihovih prizadevanjih 3. delati, povzročati, da kaj ne napreduje, ne dosega višje stopnje: suša zavira rast rastlin; nesmotrni predpisi zavirajo razvoj gospodarstva / ekspr. zavirati cene prizadevati si, da se počasneje, manj zvišujejo ● star. skale zavirajo potoku pot zapirajo, omejujejo zavirajóč -a -e: sunkovito zavirajoč, je skušal preprečiti nesrečo; imeti zavirajoč vpliv; zavirajoče okoliščine; prisl.: zavirajoče delovati zavíran -a -o: zaviran proces; razvoj je zaviran ♪
  25.      zavlačeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, povzročati, da traja kaj dalj časa, kot se predvideva, pričakuje: zavlačevati pogajanja; s svojim pojasnjevanjem je le zavlačeval sejo / pomanjkanje cementa zavlačuje gradnjo / elipt. naredi, nikar ne zavlačuj // delati, povzročati, da se kaj začne, uresniči pozneje, kot se predvideva, pričakuje: zavlačevati odhod, z odhodom; volitve so se znova zavlačevale / čakali so in zavlačevali odločitev ♦ jur. zavlačevati izrek sodbe; zavlačevati postopek; šport. zavlačevati igro izkoriščati dovoljene možnosti za igro z namenom porabiti čim več časa in s tem preprečiti nasprotniku uspeh 2. nar. z brananjem zakrivati: sejal je, nato pa zavlačeval ♪

   1.320 1.345 1.370 1.395 1.420 1.445 1.470 1.495 1.520 1.545  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA