Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kakopak (1)


  1.      kakópak  prisl. (ọ̄) ekspr. izraža samoumevnost trditve; seveda: kobila se je ustavila. Kakopak, znašla se je pod strmim klancem; prinesite mi vina, črnega, kakopak / v medmetni rabi torej misliš zares? Kakopak! ♪



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA