Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

kake (676-700)


  1.      poslédnji  -a -e prid. (ẹ̑) knjiž. zadnji: ustavili so se pri poslednji hiši, steni / poslednji dan leta; poslednji teden življenja / to je moj poslednji izpit / prišel je poslednji na vrsto / poslednji opomin pred tožbo / dal mu je poslednji denar / poslednji sončni žarki / to je bilo njegovo poslednje upanje // vznes. bistven, najgloblji: iskati poslednji smisel vsega / iztrgati stvarem poslednjo skrivnost ● ekspr. boril se je do poslednjega diha, do poslednje kaplje krvi do konca življenja, do smrti; ekspr. poslednji mohikanec zadnji predstavnik kake izginjajoče, propadajoče skupine; ekspr. to je moj poslednji opomin nič več te ne bom opominjal, posledice pa boš nosil sam; ekspr. med modelarji on nikakor ni poslednji je dober, priznan modelar; ekspr. s poslednjimi močmi je lezel na breg komaj, zelo težko; knjiž. pospremili so ga na poslednjo pot šli so za njegovim pogrebom; ekspr. izpolnili so mu njegovo poslednjo voljo, željo voljo, željo pred smrtjo; ekspr. to je občutil s poslednjim vlaknom telesa zelo je občutil ◊ rel. poslednje reči smrt, sodba, pogubljenje, zveličanje; poslednja sodba Kristusova sodba ob koncu sveta; sam.: poslednji iz tega rodu; dati poslednje od sebe; bibl. prvi bodo poslednji in poslednji bodo prvi ♪
  2.      posmèh  in posméh -éha m (ȅ ẹ́; ẹ̑) izražanje negativnega, odklonilnega odnosa do koga, navadno z vsebinsko pozitivnimi besedami: namesto priznanja je doživel posmeh; v njegovih besedah je čutiti hladen posmeh / posmeh na njegovo junaštvo ga je prizadel ∙ knjiž. izročiti koga posmehu povzročiti, da se mu posmehujejo; ekspr. biti komu v posmeh zaradi kake lastnosti, storjenega dejanja biti vzrok za posmehovanje // izraz obraza, ki kaže tak odnos: v njegovih očeh je bil posmeh; rahel, zaničljiv posmeh / odgovoriti, pripovedovati s posmehom ♪
  3.      posréči  in po sréči prisl. (ẹ́) 1. navadno v zvezi z iti, izteči se izraža zaželen, zadovoljiv izid, rezultat kakega dejanja, poteka: če bo šlo posreči, bomo kmalu doma / po vrnitvi iz tujine mu ni šlo več vse posreči ni bil več uspešen v svojem prizadevanju, ravnanju / upam, da se bo to, kar nameravaš, izteklo posreči posrečilo 2. zastar. k sreči, na srečo: hiša posreči ni bila daleč; posreči ga ni udaril z ostrim robom / posreči je naletel na znanca, ki ga ni videl že več let po naključju, slučajno; prim. sreča ♪
  4.      postópek  -pka m (ọ̑) 1. navadno s prilastkom oblika načrtnega, premišljenega dela, delovanja, ravnanja ali mišljenja za dosego kakega cilja: to je zelo zapleten postopek; izpeljati, izpopolniti, odkriti nov postopek; predpisati postopke za opravljanje česa; nezanesljivi, preprosti, zamudni postopki; posebnosti posameznih postopkov pri učenju / spremeniti delovni postopek; proizvodni, tehnološki postopek za pridobivanje česa / v prislovni rabi: delo je potekalo po rednem postopku; publ. sprejeti zakon po hitrem postopku v kratkem času // nav. ekspr. določeno dejanje, ravnanje ali mišljenje sploh: njegovih postopkov niso odobravali; ta postopek ponavljamo toliko časa, da stvar dokončamo / postopke predšolskega otroka vodijo čustva 2. jur. skupek po pravnih pravilih določenih dejanj, ki vodijo do pravno določene rešitve: določiti, obnoviti, sprožiti, ustaviti, uvesti postopek; vložiti postopek za razvezo zakona / biti v postopku / prositi za revizijo postopka / dokazni postopek s katerim se ugotovijo dejstva, ki so pomembna za odločbo; enostopenjski postopek z eno samo instanco; hitri postopek za izdajo zakona pri katerem se pripravljeno besedilo zakona obravnava samo enkrat; kazenski postopek zoper osebo, za katero se utemeljeno sumi, da je storila kaznivo dejanje; mandatni postopek v katerem se izda odločba, ne da bi se preiskovala utemeljenost zahteve in zaslišal nasprotnik; nepravdni postopek ki se ne rešuje s pravdo; pravdni postopek s katerim se rešuje civilnopravni spor pred sodiščem; preiskovalni, razlastitveni, sodni postopek ◊ adm. upravni postopek po katerem poslujejo upravni organi; fot. obračilni postopek postopek razvijanja filma, ki da pozitiv; metal. martinski postopek za pridobivanje jekla v martinovki; ped. učni postopek način obravnavanja učne snovi ♪
  5.      potómstvo  -a s (ọ̑) sorodstveno razmerje v ravni črti naprej: raziskovati potomstvo kake družine // potomci: prenašati lastnosti na potomstvo; ekspr. ti starši preveč skrbijo za svoje potomstvo otroke ♪
  6.      povabíti  in povábiti -im dov. (ȋ á) izraziti, sporočiti komu željo a) da kam pride, se udeleži česa zlasti zaradi pogostitve: pripravil je svatbo in povabil dosti prijateljev; povabiti na fantovščino, kosilo; povabil je vso družbo k sebi na dom / povabiti koga na obisk, počitnice b) da kam pride, se udeleži česa sploh: gledališče je povabilo v tej sezoni več tujih pevcev; povabiti dosti tujih strokovnjakov na kongres / povabil ga je na zagovor poklical c) naj kaj naredi, dela: povabil jih je k razpravi, sodelovanju; povabil je navzoče na ogled razstave; povabil jih je, naj vstopijo / povabil jih je jest; povabil jo je plesat / povabiti goste na vrt ● povabiti k mizi jest, pit; v družbo, ki je pri mizi; povabiti na češnje obirat, jest češnje; ekspr. povabiti koga na kozarec na družabni sestanek ali pogovor, pri katerem se pije navadno alkoholna pijača; povabiti v goste na pogostitev, navadno ob kakem pomemben dogodku povábljen -a -o: biti povabljen na večerjo; sam.: prišli so vsi povabljeni ♪
  7.      pováljati  -am dov., tudi povaljájte; tudi povaljála (á) 1. z valjanjem narediti a) bolj ravno: zemljo je nasul in jo povaljal; pobranati in povaljati b) tanjše: testo je treba na robu še povaljati 2. z valjanjem potlačiti: divji prašiči so povaljali oves / povaljati obleko z valjanjem pomečkati; povaljal si je plašč 3. krajši čas valjati: povaljati glino v roki; povaljati grižljaj v ustih / povaljati otroka po travi; pes se je povaljal po tleh // nekajkrat obrniti v kakem živilu, da se to prime površine: zrezek povaljamo v moki, jajcu in drobtinah 4. vulg. imeti spolni odnos: povaljal jo je; povaljala se je že z mnogimi moškimi pováljan -a -o: ima povaljan klobuk; domov se je vrnil ves krvav in povaljan; povaljana trava ♪
  8.      povŕšje  -a s (ȓ) zunanji, vrhnji del a) zemlje: tam je površje suho in kamnito; kraj, kjer prihaja voda na površje; žareča snov iz notranjosti zemlje se je razlila po površju; kraško površje / zemeljsko površje b) tekočine, zlasti vode v naravi: dvigniti se, splavati na površje; čoln se je komaj obdržal na površju; nekaj metrov pod površjem je bila voda zelo hladna c) kake snovi, stvari sploh: površje krogle, geometrijskega telesa; plast celic na površju kože, možganov ● ekspr. moramo zmagati, ali pa bomo izginili z zemeljskega površja prenehali biti, obstajati; na površje na površje so prišle napredne družbene sile so se uveljavile; na površje so prišle še nekatere doslej neznane stvari so postale znane, javne; ekspr. njegovo ime je splavalo na površje postal je znan; na površju ekspr. ta afera je spet na površju spet se govori, razpravlja o njej; kritiziral je, da so na površju vedno isti ljudje da se govori vedno o istih ljudeh; da so na odgovornih, ključnih položajih vedno isti ljudje; pri oznakah tipov ostaja avtor preveč na površju pri zunanjih, manj pomembnih značilnostih; ekspr. to prijateljstvo ni ostalo samo na površju postala sta zelo dobra, zaupna prijatelja ◊ geom. ploskev, ki omejuje telo ♪
  9.      pôzen  -zna -o prid., peti pomen poznéjši (ó ō) 1. navadno v povedni rabi ki ima do določenega časa, roka malo, premalo časa: zaspal je, zato je pozen; pozni ste za gledališče / ekspr. pozen si z opravičilom že prej bi se moral opravičiti / pozni potniki so hiteli na avtobus potniki, ki so bili pozni 2. z glagolskim samostalnikom ki je, se pojavi ob koncu predvidenega časa ali (nekoliko) po njem: pozen izid knjige; pozen prihod vlaka / ni se mogel zadovoljiti s tako poznim uspehom zapoznelim / pozna setev; danes imamo pozno kosilo pozno kosimo; letos je sadje zelo pozno pozno dozorelo // ki je, se pojavi ob koncu dneva, večera: njegov pozni prihod nas je zmotil; pozno branje jo utruja / ekspr. danes bom pozen bom pozno prišel (domov) 3. od začetka trajanja zelo oddaljen: bil je že pozen večer, ko so se razšli; pozna jesen, pomlad; šiva do pozne noči; pozno popoldne / prišel je v poznih (večernih) urah pozno zvečer; ekspr. ura je že pozna pozno je že / dočakal je pozno starost visoko / pozni srednji vek zadnje obdobje; pozna antika ∙ ekspr. občudovali ga bodo še pozni rodovi še dolgo bo slaven, občudovan 4. ki doraste, dozori v razmeroma daljšem času: pozni krompir; cveteli so pozni nageljni; pozne češnje; pozne in zgodnje sorte 5. v primerniku ki se zgodi, opravi v času, ki sledi določenemu: tedanja konferenca niti poznejši pogovori med državniki niso pripeljali do sporazuma; delo je napisal zelo zgodaj, poznejši popravki ga niso dosti spremenili / odkloni v poznejšem razvoju; tudi poznejše operacije niso uspele / kot opozorilo: prijavite se do prvega junija, poznejših prijav ne bomo sprejemali; preštejte denar, poznejših reklamacij ne upoštevamo // nanašajoč se na osebo, ki bo v kakem stanu, poklicu, funkciji, zdaj pa še ni: poznejši minister; njegov poznejši sodelavec ◊ gozd. pozni les gostejša plast lesa v letnici; um. pozni barok; pozna gotika; vrtn. pozna čremsa parkovno drevo s pokončnimi cvetnimi grozdi, po izvoru iz Severne Amerike, Prunus serotina pôzno 1. prislov od pozen: a) danes smo pozno jedli / pozno je šel na vlak / že precej pozno je za prijavo b) vrnil se bo pozno; prihajal je vsak večer pozneje / zelo je že pozno pozno zvečer / pozno popoldne so odšli; govorili so pozno v noč c) pridi pozneje; morda se bo pozneje spomnil / prišla je uro pozneje, kot je rekla; ekspr. bil je jezen, kakor ga nisem videl ne prej ne pozneje / leto (dni) pozneje je umrla še mati 2. v presežniku poudarja skrajnost določenega roka: nalogo mora oddati najpozneje do konca semestra; dolg mora vrniti najpozneje v enem letu ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer; bolje pozno kot nikoli tudi z zamudo opravljeno dejanje je vredno priznanja ♪
  10.      pozívati  -am nedov. (í) navadno s prislovnim določilom 1. javno izražati željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozivati k uporu; pozivati ljudstvo na boj; prebivalce pozivajo, naj se udeležijo zborovanja / pozivati k delavnosti, disciplini / članek poziva k strpnosti 2. izražati zahtevo po a) prisotnosti na kakem mestu: pozivati na sodišče / pozivati fante k vojakom / mati poziva otroke domov kliče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga poziva za pričo / pozivati na pomoč klicati pozívati se zastar. sklicevati se: pozivati se na predpise / pozivati se na uglednega znanstvenika ♪
  11.      poznáti  -znám nedov. (á ȃ) 1. vedeti za obstajanje, lastnosti, značilnosti koga: nihče ga ne pozna; ali me še poznaš; ni poznal ne očeta ne matere; pozna ga iz otroških let; pozna jo samo od dobre strani; poznati po glasu, hoji, imenu, resnicoljubnosti; dobro, navidez, pobliže, slabo poznati; poznajo ga kot, zastar. za poštenjaka; midva se pa že poznava / nikoli ne bo drugačen, saj ga poznam 2. vedeti (za) kaj, biti seznanjen s čim: bal se je približati stražarju, ker ni poznal gesla; poznati pot; poznati pravila, zakone; to pravljico pozna vsak otrok; dobro poznam ta problem; razmere pozna do podrobnosti; pog. svoj klobuk bom pa ja poznal / to hišo poznam sem jo že videl / mlad je še in ne pozna življenja // imeti s študijem, raziskovanjem pridobljeno vednost o določeni dejavnosti, stvari ali področju: moderne glasbe ne pozna; dobro pozna evropsko književnost; pozna svojo stroko; malokdo tako pozna Prešernove poezije kot on / poznati imena rastlin; za prevajanje je treba dobro poznati oba jezika znati, obvladati; not ne pozna jih ne zna brati 3. ekspr. vedeti za značilnosti kakega pojava, zlasti negativnega: dobro pozna fašizem in njegove metode; pozna njegove napake; poznam ta strah, ni mi treba razlagati 4. nav. ekspr. biti v določenem, navadno dobrem odnosu s kom: on bo že dobil službo, ker oče pozna direktorja; pozna se s profesorjem 5. ekspr. ozirati se na koga, upoštevati ga: starše pozna samo, kadar jih potrebuje / nihče ga ni poznal v nesreči mu ni pomagal 6. nav. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z nikalnico izraža, da to, kar določa sobesedilo, pri osebku obstaja: materina ljubezen ne pozna mej; nobene mere ne pozna; on ne pozna milosti, opravičevanja; te navade pri nas ne poznamo; nobene olike ne pozna; počitka sploh ne pozna; te dežele ne poznajo snega; takrat je še poznal srečo, veselje ● nižje pog. nobenega heca ne pozna je resen, ne mara potegavščin; bolnik nikogar ne pozna ni pri zavesti; ekspr. ta človek ne pozna šale vse jemlje, obravnava resno; ekspr. ti še ne poznaš ljudi po mojem mnenju so ljudje slabi; ekspr. kako sem mogel to storiti, sam sebe ne poznam zelo sem začuden nad svojim dejanjem, ravnanjem; ekspr. če to narediš, te ne poznam več nočem imeti opravka, stikov s teboj; ekspr. vidva sta mi skrila denarnico, saj vaju poznam vem, da sta nagajiva; ekspr. pozna ga do jeter, do obisti pozna vse njegove lastnosti, zlasti slabe; še ne pozna na uro ne zna razbrati časa z ure; zastar. ne pozna ga več za svojega sina ne prizna, ne šteje; poznam ga samo po imenu nisem ga še videl, nisem se še srečal z njim; pog. samo napol ga poznam ne dobro, nekoliko; poznam ga kot slab denar, kot svoj žep zelo dobro, zlasti po slabih lastnostih poznáti se biti viden, kazati se: bolezen se ji pozna na obrazu; na tej preprogi se pozna vsaka stopinja; pozna se mu, da ni spal; po govorici se mu pozna, da ni domačin / noseča je, pa se ji še nič ne pozna ● delu se pozna hitrica zaradi prehitrega delanja, opravljanja je delo manj kvalitetno; ekspr. pijača se mu kar precej pozna je precej vinjen; pog. njemu se res ne poznajo leta videti je mlajši, kot je v resnici; ekspr. podražitev se mu zelo pozna zaradi podražitve potroši dosti več; ekspr. tega ne bom končal do roka, saj se poznam vem, koliko zmorem; ekspr. škoda besed, saj se poznamo vem, kako mislite o stvari; prim. poznan ♪
  12.      pozváti  -zôvem dov., pozvál (á ó) 1. javno izraziti željo, da kdo kaj stori, se česa udeleži: pozvati k stavki, uporu; pozvati na boj, delo, odpor; prebivalce so pozvali, naj se udeležijo množičnega zborovanja / pozvati učence k disciplini; pozval jih je k večji prizadevnosti 2. izraziti zahtevo po a) navadno s prislovnim določilom prisotnosti na kakem mestu: pozvati na sodišče b) z glagolskim samostalnikom kaki dejavnosti: sodišče ga je pozvalo za pričo / pozvati koga na dvoboj / pozvati koga na pomoč poklicati ● zastar. pozvati zdravnika poklicati; zastar. prijazno jih je pozval v hišo povabil pozván -a -o: pozvani so bili k uporu; pozvan je bil v drug kraj; biti pozvan za pričo ♪
  13.      práktičen  -čna -o prid., práktičnejši (á) 1. nanašajoč se na prakso: izkoriščati kaj v praktične namene; praktični pomen poskusov; praktična uporaba zakonov; izdelati praktična navodila za učitelje / praktična dejavnost učencev; praktično in teoretično znanje // stvaren, predmeten: postavili so si nekaj praktičnih ciljev, nalog; hvalili so vsak njegov praktični dosežek / praktične koristi njegovega delovanja so majhne; praktično življenje je čisto nekaj drugega dejansko, vsakdanje 2. pri katerem kdo z opravljanjem določenih del, nalog uporabi, preizkusi kako znanje, vedenje: praktični in teoretični del izpita; praktični potek letenja; praktične vaje / pog. opravil je več ur praktične vožnje praktičnega pouka vožnje // ki je namenjen za neposredno uporabo kakega znanja, vedenja: praktični priročnik za navigacijo; praktični dvojezični slovarji / praktična veda uporabna 3. ki v veliki meri ustreza svojemu namenu: preprost in praktičen stroj; ta rešitev ni edina možna, je pa praktična; praktična oblačila; praktično pohištvo / dal jim je nekaj praktičnih nasvetov koristnih, uporabnih; ta obleka ni praktična za službo // ki se uporablja v vsakdanjem življenju: praktični predmeti; kupiti komu kako praktično stvar / praktično darilo 4. ki daje prednost temu, kar prinaša stvarne, predmetne koristi: praktičen človek je; ženske so po naravi bolj praktične 5. iznajdljiv, spreten: praktičen fant; obrtnik je zelo praktičen; praktična gospodinja ◊ filoz. praktični um po Kantu človekova moralna dejavnost; lingv. praktična stilistika veda o čimbolj ustrezajočih in priporočljivih zlasti jezikovnih značilnostih navadno neumetnostnih besedil; šol. praktični pouk učni predmet, pri katerem se učenci z opravljanjem določenih del, nalog, navadno v šolskih delavnicah, strokovno izobražujejo práktično prislov od praktičen: praktično dokazati trditev; praktično so se lotili naloge; praktično oblečen moški; praktično vzgojeno dekle // ekspr. izraža rahlo omejitev: naloga je praktično že opravljena; praktično sem vam že vse povedal // ekspr. poudarja trditev: tako ravnanje praktično samo škoduje; beg iz zapora je praktično nemogoč; nimajo praktično nobene možnosti za rešitev; sam.: za rojstni dan mu je kupila nekaj praktičnega ♪
  14.      pràv  prisl. (ȁ) 1. izraža, da je dejanje ali stanje v skladu z določenim pravilom, normo, ant. narobe: prav si izračunal; naloga je prav napisana; ne ravnate prav; čisto prav si razložil / v povedni rabi: tako bo vse prav; prav je, da se mu opravičiš; po mojem ni prav, da puščaš otroka samega; ekspr. učijo te ravno narobe, kot je prav // v povedni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku izraža soglasje, zadovoljstvo: meni je prav, če je tebi; ni mu prav, da greš; ekspr. nikoli mu ni nič prav / zdi se mi prav, da si mu pisal // izraža položaj ali smer, ki je v skladu z normalno: puščica na kažipotu ne kaže prav; prav obrni sliko; zastava ni prav obešena 2. izraža visoko stopnjo: kruh je prav dober; kosilo je bilo prav okusno; učenci so prav pridni; ekspr. le prav mladi ljudje se tako oblačijo / prav blizu doma smo že; povej prav na kratko; prav rad dela / prav veseli me, da si prišel // ekspr. poudarja intenzivnost dejanja: dela naporno, prav gara; prav tekmujejo, kdo bo boljši // ekspr. poudarja trditev: bil si prav imeniten; prav sramotno se je vedel 3. ekspr. izraža odsotnost kakršnekoli omejitve: prav vsi so že zbrani; prav nič ne pazi; prav nič me ne zanima, kaj ti misliš / prav on je to storil; prav tisto obleko bom kupil / čakal je prav do desetih; prav pred hišo je ustavil avto / prav brez potrebe se razburjaš; prav po naključju sem ga srečal / prav tak je kot njegov oče / v vezniški rabi: to bo treba natančno razložiti. Prav tako ni jasno vprašanje rokov; osoren je, prav zato ga ne maram / pri navajanju vira glej opombo 2 prav tam // z oslabljenim pomenom poudarja pomen besede, na katero se veže: prav gotovo bo prišel; prav nalašč nagaja; prav zares me zanima / prav sreča, da se ni nikomur nič zgodilo 4. v nikalnih stavkih izraža rahlo omejitev: vaš načrt ni prav premišljen / prišel je, ko se še ni prav stemnilo; otroku ne morem prav verjeti // evfem. izraža nezadostno stopnjo: dekle ni prav lepo, je pa prijazno; hrana v tem hotelu ni prav poceni; ni videti prav zadovoljen 5. v medmetni rabi izraža a) soglasje, privolitev: prav, pa pojdimo; prav, prav, pa se pogovoriva b) zadržano pritrjevanje: prav, pa naj bo po tvojem; prav, kakor hočeš c) nejevoljno sprijaznjenje s čim: prav, če že mora biti tako; že prav, bom vsaj vedel za drugič; že prav, že prav, sva se pač obe zmotili / nočeš iti, že prav č) zadovoljstvo nad čim: prav, da si prišel; ravno prav, mi boš nekaj razložil / si končal? Prav ● ekspr. vse, kar je prav vsako ravnanje, dejanje je sprejemljivo, dopustno, če ne preseže določene meje; ekspr. vse, kar je prav, tako se ne odgovarja očetu izraža ogorčenje; obleka mu je čisto prav ustreza njegovim meram; pog. nekaj mu ni prav z nečim ne soglaša, ni zadovoljen; zdi se, da se počuti slabo, da je bolan; ekspr. prav ti je, zakaj pa ne paziš izraža privoščljivost; ekspr. obesite se, če vam ni prav vaša nejevolja nas ne gane; pog. motor ne dela prav ne deluje pravilno, ne teče v redu; pog., ekspr. ta prav išče, da bi jo skupil ravna predrzno, nepremišljeno; pog. ura gre prav kaže točen čas; pog. že tri dni nismo prav jedli se nismo najedli; ekspr. če se prav ne motim, sva rojaka izraža skromno mnenje, vljuden pridržek; pog. ravno prav si prišel, boš z nami večerjal o pravem času; pog. ali smo prav prišli na mesto, na naslov, kamor smo se namenili; pog. to bi mi prav prišlo bi mi koristilo, pomagalo; ekspr. če se prav spominjam, se je zgodilo v nedeljo izraža previdno sklepanje, trditev; pog. zdaj ti klobuk stoji prav ga imaš pravilno postavljenega na glavo; ekspr. prav mar mu je, kaj ljudje govorijo izraža popolno nezanimanje, neprizadetost; ekspr. prav treba ti je bilo iti v kino izraža nejevoljo, očitek; redko nihče se nima za kaj pritoževati, in ti še prav ne ti pa še celo ne, ti pa najmanj; redko ne smeš kričati, če te prav boli čeprav te boli; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. nič prav zdrav ni videti izraža zaskrbljenost; ekspr. vse lepo in prav, ampak lahko bi bolje napisal izraža nezadovoljstvo, očitek; ekspr. po omahovanju se je odločil za kompromis, naj je bilo prav ali ne izraža dvom o pravilnosti kakega dejanja; elipt., knjiž. imeli so ga — prav ali neprav — za nasprotnika naj je bilo prav ali ne; preg. čez sedem let vse prav pride vsaka stvar se da kdaj s pridom uporabiti ◊ šol. prav dober uspeh uspeh s povprečno oceno prav dobro; zemljepis: prav dobro pràv m neskl., navadno s prilastkom pravilnost določenega mnenja, stališča: nikoli ne dvomi, prepričan je o svojem prav / ni mu mar za prav ali neprav ● pog. dati prav komu soglašati z njim; imeti prav ti imaš prav, ne jaz tvoje mnenje, stališče, ravnanje je pravilno; ekspr. prav imaš, da se ne družiš z njim izraža soglasje z ravnanjem koga; pog. prav ima, da molči pravilno ravna; ekspr. nimaš prav, da ga grajaš izraža nezadovoljstvo, nejevoljo; pog. obrniti rokavico na prav na pravo stran ♪
  15.      práviti  -im nedov. in dov. (á ȃ) 1. delati, da kdo kaj izve, se s čim seznani a) z govorjenjem: praviti novice; kdo ti je pravil o tem; tega ni treba okrog, pog. naprej praviti / poslušajte, kaj vam pravim: najbolje bo, da takoj odidemo / komu kaj na uho praviti / praviti si šale, zgodbe pripovedovati / ekspr. take je pravil, da so se vsi smejali b) z jezikovnimi sredstvi: v zadnjem pismu je nekaj pravil o nesreči c) s čim sploh: z gibi, očmi ji je pravil, naj zbeži; to mi je pravil s prsti, ker je gluhonem 2. v sedanjem času izraziti misel a) z govorjenjem: mož prikima in pravi: Da, jutri / na to ne pravi nič, samo pogleda ga / v ljudskih pesmih tako ji pravi, govori / sam pri sebi pravi: prav imate / kaj praviš? Nisem dobro razumel b) z jezikovnimi sredstvi: avtor pravi na koncu članka, da se bo spor mogoče še uredil po mirni poti; pisec pravi dalje, da bo to odkritje močno pospešilo gospodarski razvoj / kako že pravi naš pesnik / časopis pravi, da vode upadajo; legenda pravi, da sta iz njunih grobov zrasli vrtnici // nav. 3. os. biti zunanji izraz, znamenje česa: prah na pohištvu pravi, da že dolgo ni bilo nikogar tu; sonce mu pravi, da se bliža čas kosila; številke pravijo, da imamo izgubo / ekspr. ogledalo mu pravi, da se je postaral 3. nav. ekspr. trditi, izjavljati: če on pravi, bo že res; ali po vsem tem še praviš, da se motim / statistiki pravijo, da število nesreč narašča / rad sem jo imel, ne pravim, da ne ne tajim 4. govoriti, pripovedovati: pesem je pravil na pamet; rada jim pravi pravljice // nav. 3. os. izraža negotovost trditve, kot jo določa dopolnilo: pravijo, da je bolan, pa ne vem / ekspr., z oslabljenim pomenom slišal sem praviti, da gre v drugo službo // nav. 3. os. izraža sklicevanje na splošno sprejeto, priznano mišljenje, mnenje: vsak človek, pravijo, je vreden spoštovanja; pravijo, da pogosto uživanje zdravil ni dobro 5. biti nosilec kake vsebine, kot jo izraža sobesedilo: kako že pravi pregovor; dobro preberi, kaj pravi tretja točka dopisa / ta teorija pravi drugače 6. označevati določen predmet, pojav z besedo, izrazom, kot ga izraža dopolnilo: v Beli krajini pravijo koruzi debelača; kako se pravi temu po nemško / ob teh besedah je, kot pravimo, vzkipel // uporabljati namesto določenega imena drugačno ime, vzdevek: ime mu je Jože, pravijo mu pa Dolgolasec / po domače mu pravijo Krjakov, piše se pa Pajk / nar. France mi pravijo, pišem se pa Bučar France mi je ime 7. ekspr. dajati, povzročati glas, zvok, kot ga nakazuje dopolnilo: s coklami pravi cok, cok; zvon pravi bim bam; krava pravi mu 8. v medmetni rabi, navadno v zvezi pravim ti, vam izraža a) trdno prepričanost: vse boš dobil nazaj, ti pravim / lastno mater bi prodal, če vam pravim b) opozorilo, svarilo: pravim ti, še enkrat dobro premisli / kaj ti pravim, hitro se skrij // poudarja povedano: kakšna lepa polja so to, ti pravim; bilo je hudo, ti pravim; le jej, če ti pravim // uvaja določeno spoznanje, pravilo: saj pravim, čim večji revež je človek, tem bolj ga tepe nesreča // v zvezi kaj praviš izraža dvom, vprašanje: kaj praviš, ali se bo pozdravil; kaj praviš, ali bi šli ● ekspr. saj ni da bi (človek) pravil ni potrebno, ni vredno praviti; ekspr. pravi to komu drugemu tega ti ne verjamem; ekspr. meni ni treba tega praviti stvar že poznam; ekspr. ti boš to meni pravil, ko še nič naredil nisi ne moreš me učiti, kaj je prav, bolje; nimaš (moralne) pravice, da bi mi kaj očital; ekspr. nekaj mi pravi, da se ne bo dobro končalo slutim, zdi se mi; ekspr. nos mi pravi, da se bo še vse dobro izteklo čutim, predvidevam; star. iz roke zna praviti napovedovati usodo, prerokovati; pog., ekspr. nad naju se je spravilo osem, kaj pravim, deset pobalinov izraža stopnjevanje z dodatno trditvijo; ekspr. ga vidiš, kakšne mi nazaj pravi mi ostro odgovarja, ugovarja; ekspr. to samo tako pravi tega ne misli resno; tega ne misli narediti, uresničiti; ekspr. ni mi treba praviti, da je dovoljenje prav dobro izkoriščal samo po sebi se razume; večkrat je tako pijan, da mački botra pravi da se ne zaveda, kaj dela; preg. sova sinici glavana pravi človek (rad) očita človeku napake, kakršne ima sam v še večji meri práviti se brezoseb. 1. nav. ekspr. biti po mnenju, prepričanju koga enak temu, kar izraža dopolnilo: jutri se pravi nikoli; tako govoriti se pravi iz človeka se norčevati / zdaj si slišal, kaj se pravi dobro govoriti rusko // poudarja visoko stopnjo stanja, pojava, kot ga izraža dopolnilo: on že ve, kaj se pravi lakota; on že ve, kaj se pravi delati hišo 2. za poimenovanje česa uporabljati kako besedo, ime: pri hiši se pravi pri Grudnu; dobro se pravi po nemško gut / vasi se pravi Mlačevo 3. uvaja a) dodatno, natančnejšo izrazitev, opredelitev česa: bilo je leta 1945, se pravi, pred 34 leti; pesem je objavljena v četrti skupini, se pravi, v sredini zbirke b) drugačno, ustreznejšo izrazitev, opredelitev česa: nisem je več videl, to se pravi: videl sem jo, pa le od daleč; Vzhodni Pakistan, se pravi Bangladeš, so prizadele poplave 4. izraža, da je določeno dejstvo znak za domnevanje tega, kar izraža dopolnilo: nič ni vzel s seboj, se pravi, da bo kmalu nazaj / če je tako, se pravi, da gremo jutri na pot ● razloži mi, kaj se pravi: brati med vrsticami pomeni; ekspr. kaj se to pravi, nimam časa izraža zavrnitev, odklonitev ♪
  16.      právljica  -e ž (á) 1. lit. pripoved, v kateri se dogajajo neverjetne, samo v domišljiji mogoče stvari in v kateri navadno zmaga dobro: pravljica pripoveduje o treh bratih; otroci radi berejo, poslušajo pravljice; bilo je lepo kot v pravljici zelo; dve leti sta živela kot v pravljici zelo srečno, brez skrbi / ljudske pravljice; živalske pravljice v katerih nastopajo poosebljene živali / Andersenove pravljice; pren., ekspr. ali je bila ta čudovita glasba res samo pravljica // navadno s prilastkom po taki pripovedi ustvarjeno umetniško delo sploh: filmska, glasbena pravljica / Shakespearova Zimska pravljica 2. ekspr. neresnična izjava, pripoved: njegovi pravljici nihče ne verjame; take pravljice pripoveduj komu drugemu / kdo si je izmislil pravljico, da nas bodo napadli laž, lažno vest; morda je pa le nekaj resnice v pravljicah o njem govoricah 3. kar je zelo lepo, čudovito: pisane barve, utripajoče luči, vodometi — vse to je ustvarilo pravljico / pog. in njihova vila! Pravljica, ti pravim 4. pripoved, izročilo o kakem zgodovinskem dogodku, osebi, navadno z izmišljenimi, domišljijskimi sestavinami: ti podatki potrjujejo pravljico, da so tu nekdaj živeli Huni; pravljice o turških napadih ● ekspr. parna lokomotiva bo kmalu le še pravljica kmalu ne bo več v rabi; ekspr. ta stara pravljica se je pri njih že večkrat ponovila to se je pri njih že večkrat zgodilo; ekspr. takrat je doživljal pravljico svojega življenja najlepše, najsrečnejše obdobje; ekspr. ne misli, da boš dobil princeso iz pravljice izjemno lepo, dobro žensko (za ženo) ♪
  17.      práznik 1 -a m (á) 1. dan, ko se navadno ne dela, posvečen kakemu pomembnemu dogodku ali spominu nanj: jutri bo praznik; označiti praznike na koledarju z rdečo barvo; bilo je ravno na praznik; čestitati delovnim ljudem k prazniku, za praznik, ob prazniku; za praznike je prišel domov; ob nedeljah in praznikih je hodil v hribe / domači praznik v okviru družine; dan, ko se pri hiši zakolje prašič; državni, krajevni, občinski praznik; publ. dvojni praznik rojstni dan in god; kulturni praznik; novoletni prazniki; praznik dela prvi maj / kot voščilo vesele praznike // rel. dan, posvečen spominu na kak pomemben dogodek, osebo iz cerkvene zgodovine: veseliti se praznikov / božični prazniki božič, novo leto in (sveti) trije kralji; zapovedani prazniki ki se praznujejo kot nedelja; obhajati praznik praznovati / cerkveni praznik // ekspr., v povedni rabi dan, ki je po čem tak kot praznik: ko se je sin vrnil, je bil zanjo velik praznik ∙ najino življenje bo en sam praznik veselo, brezskrbno; ni vsak dan praznik človek (pri delu) nima vedno uspeha 2. mn., zastar. počitnice: vsa leta je praznike preživljal pri stricu na deželi; ob praznikih je hodil na morje ♪
  18.      preámbula  -e ž (ȃ) jur. uvodni del kakega pomembnejšega pravnega predpisa, zakona, ustave, mednarodne pogodbe: sporazum vsebuje poleg preambule še pet poglavij; preambula ustave; načela preambule ♪
  19.      predàh  -áha m (ȁ á) 1. kratka prekinitev govorjenja, petja zaradi umiritve dihanja: predah med govorjenjem / po kratkem predahu je pevec pel dalje 2. knjiž. navadno daljša prekinitev kake dejavnosti zaradi duševne ali telesne sprostitve; oddih: podaljšati, potrebovati predah / po predahu je spet lahko delal 3. knjiž. čas med koncem in ponovnim nastopom kakega dejanja, pojava; premor: po nekajletnem predahu je društvo spet začelo delovati / predah med zimsko in poletno sezono so porabili za obnovo hotela / v boju za dobrine so le vmesni predahi, nikoli pa ta boj ne zamre časovni presledki ● knjiž. delati, govoriti brez predaha neprenehoma ♪
  20.      predája  -e ž (ȃ) 1. knjiž. izročitev: predaja blaga / predaja diplom / predaja podjetij v upravljanje delovnim kolektivom / predaja dolžnosti drugemu prepustitev 2. postopek ob prenehanju opravljanja kake funkcije: prisostvovati predaji; sestaviti zapisnik o prevzemu in predaji ∙ žarg., šol. predaja ključa tradicionalna prireditev, v kateri dijaki zadnjega letnika simbolično izročijo svoje mesto mlajšim 3. prenehanje bojevanja in prihod pod oblast nasprotnikov: predaja postojanke / publ.: obesiti belo zastavo v znamenje predaje vdaje; pogodba o brezpogojni predaji kapitulaciji / publ. reagirati na nasilje s predajo vdajo, umikom 4. (popolna) ljubezenska prepustitev partnerju: predaja moškemu ◊ šport. predaja štafetne palice; start in predaja predajno mesto ♪
  21.      predáti  -dám dov., 2. mn. predáste in predáte; predál (á) 1. knjiž. izročiti, dati: predati rože z levo roko / predati knjigo kupcu / predati posestvo sinu / predati tatu miličnikom / premaganci so morali predati orožje / predati stavbo svojemu namenu / predati funkcijo drugemu prepustiti ♦ šport. predati štafetno palico 2. opraviti uradni postopek ob prenehanju opravljanja kake funkcije: predati funkcijo; predati posle / publ. čez pol leta bo predal predsedstvo bo nehal biti predsednik 3. narediti, da pride kaj pod oblast nasprotnikov: zahtevali so, naj jim preda postojanko predáti se 1. prenehati se bojevati in priti pod oblast nasprotnikov: posadka se je predala / publ. bela zastava je pomenila, da se predajo vdajo / publ. rajši bi umrl, kot pa se predal vdal, odnehal // dopustiti, da nastopi odnos (popolne) odvisnosti: čaka, kdaj se mu bo predal / ekspr. predati se strastem prepustiti se 2. ekspr., z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža nastop intenzivne dejavnosti osebka, kot jo določa samostalnik: predati se delu za ljudstvo; predati se vzgoji otrok / elipt. gostje so se predali jedi in pijači 3. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja osebka, kot ga določa samostalnik: predati se obupu, žalosti 4. ljubezensko se (popolnoma) prepustiti partnerju: predati se moškemu; s strastjo se predati / na prigovarjanje se mu je predala ● nehal je veslati in se predal toku se prepustil; ekspr. predati se toku, vetru dopustiti, da postane življenje odvisno od okoliščin; ekspr. predal se je veselemu trenutku popolnoma je doživljal veselo razpoloženje; ekspr. predati se valovom mestnega življenja začeti brez pomislekov uživati, kar daje mestno življenje predán -a -o 1. deležnik od predati: biti predan vojnemu sodišču; publ. muzej je predan javnosti dostopen za obiskovalce, odprt 2. ki požrtvovalno, nesebično dela za kaj: predani borci; predan komunist; predani in sposobni uradniki / publ. predana žena vdana // ki vsebuje, izraža veliko požrtvovalnost, nesebičnost: služiti s predanim delom socializmu; prisl.: predano se posvečati delu ♪
  22.      predíh  -a m (ȋ) 1. kratka prekinitev govorjenja, petja zaradi umiritve dihanja: pri branju narediti za vejico predih / po kratkem predihu je pel dalje 2. knjiž. navadno daljša prekinitev kake dejavnosti zaradi duševne ali telesne sprostitve; oddih: privoščiti si predih; ni časa za predih 3. knjiž. čas med koncem in ponovnim nastopom kakega dejanja, pojava; premor: sovražnik je izkoristil predih za pripravo na nov napad; to delo je pisatelj napisal v predihu med obsežnejšimi teksti / po petih desetletjih prediha je nastopilo novo obdobje v umetniškem ustvarjanju ● knjiž. delati, govoriti brez prediha neprenehoma ♪
  23.      prednámec  -mca m (ȃ) nav. mn., ekspr. 1. davni pripadnik kakega naroda, ljudstva; prednik: kako velik čut za lepoto so imeli naši prednamci; prednamci in zanamci 2. redko kdor je pred kom kje bil, hodil: tu so prednamci naredili veliko škode / prednamci so na poti opešali ♪
  24.      prédnik  -a m (ẹ̑) 1. sorodnik v ravni črti nazaj: vsi moji predniki so bili kovači; davni predniki; prednik po materini, očetovi strani; predniki in potomci / družinski predniki; kult prednikov / pes ima čistokrvne prednike; pren. jezikovni predniki slovenščine // začetnik rodu: imeti skupnega prednika // biol. organizem, vrsta, skupina organizmov, iz katere so se razvili drugi organizmi, vrste, skupine organizmov: strunarji so predniki vretenčarjev / predniki človeka 2. nav. mn. davni pripadnik kakega naroda, ljudstva: tu so živeli že njihovi predniki; naši slovanski predniki 3. predhodnik: moj prednik v pisarni / ogledal si je, kaj so napisali na klop njegovi predniki ◊ jur. pravni prednik kdor neposredno prenese premoženje ali določene pravice na koga ♪
  25.      predpostávka  -e ž (ȃ) 1. mnenje, trditev, ki se v danem primeru sprejme za izhodišče ne glede na resničnost: ta predpostavka ga vodi pri raziskovalnem delu; napačna predpostavka je, da je vse, kar se tiska kot literatura, res literatura 2. publ. domneva, hipoteza: to ni dejstvo, le predpostavka; ovreči, potrditi predpostavko ● publ. vztrajnost je predpostavka za uspeh pogoj; publ. predpostavke socializma osnove ◊ filoz. nedokazana trditev, ki je vodilo kakemu nazoru, kaki teoriji ♪

   551 576 601 626 651 676 701 726 751 776  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA