Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

judi (880-904)


  1.      prótifitóftoren  -rna -o prid. (ọ̑-ọ̑) v zvezi protifitoftorna služba organizirana skupina ljudi, ki proučuje pojavljanje in razširjanje krompirjeve plesni: krompir so škropili po navodilih protifitoftorne službe ♪
  2.      provínca  -e ž (ȋ) 1. področje zunaj večjih mest; podeželje: ljudje iz glavnega mesta in iz province; naveličal se je življenja v provinci / v romanu prikazuje moralo province v provinci živečih ljudi 2. ekspr. področje, za katero je značilna neustvarjalnost, moralna in nazorska ozkost: odpravljati pojem province / nismo več kulturna provinca 3. v nekaterih državah višja upravna enota; pokrajina: ustanoviti provinco; glavno mesto province; dežela je razdeljena na province // pri starih Rimljanih višja upravna enota na ozemljih zunaj Italije: province pod upravo senata ◊ rel. provinca skupnost samostanov istega reda na kakem ozemlju; zgod. Ilirske province upravna enota v času francoske okupacije, ki je zajemala del slovenskega in hrvatskega ozemlja ♪
  3.      pŕt  -a m (ȓ r̄) tekstilni izdelek za prekrivanje mize: pogrniti mizo z belim, čistim prtom; damasten, polivinilast prt; prt in prtički / namizni prt; pren., pesn. zima razgrinja svoj beli prt // navadno s prilastkom temu podoben izdelek za različne namene: prt za valjanje testa / mrtvaški prt prt, tkanina, s katero se pokrije ali v katero se zavije mrlič; reševalni prt cevasta ali žlebasta priprava iz močnega platna za reševanje ljudi iz višjih nadstropij ● star. srajca iz prta platna; nar. prekmursko prt za posteljo rjuha; star. brisala si je roke v prt v predpasnik ◊ rel. oltarni prt ♪
  4.      prúka  -e ž (ú) 1. nar. (cerkvena) klop: sedela je v pruki pred stranskim oltarjem 2. zastar. brod: prevažati ljudi s pruko ♪
  5.      psíhofízičen  -čna -o prid. (ȋ-í) duševen in telesen v medsebojnem odnosu: psihofizični razvoj otroka; psihofizične sposobnosti ljudi / psihofizično bitje / psihofizični zakoni ◊ filoz. (psihofizični) paralelizem po Descartesu vzporedno, ne pa vzročno delovanje duha in materije ♪
  6.      psihologíja  -e ž (ȋ) 1. veda, ki raziskuje človeško duševnost, dušeslovje: razvoj psihologije; strokovnjak za psihologijo / eksperimentalna, mladinska psihologija; okultna psihologija parapsihologija; psihologija dela, učenja ♦ ped. pedagoška psihologija; psih. globinska psihologija ki proučuje človekovo podzavest; individualna psihologija po Adlerju ki proučuje posameznika glede na težnjo po uveljavljanju, moči; socialna psihologija ki obravnava duševne pojave s socialnega stališča; psiht. klinična psihologija ki proučuje duševno problematične ali ogrožene ljudi 2. duševnost: spoznati psihologijo učenca / publ. psihologija mase ♪
  7.      pustováti 2 -újem nedov. (á ȗ) zastar. pusto, samotno živeti: kaj bi tukaj pustoval, med ljudi pojdi ♪
  8.      púščati  -am nedov. (ú) 1. s širokim pomenskim obsegom ne delati določenega dejanja, katerega predmet je kdo ali kaj: obleko puščajo vsepovsod, jaz naj pa pospravljam / ne puščaj vrat odklenjenih / puščati kaj, koga na miru, pri miru; puščati vrt v plevelu / puščati kaj ob strani ne upoštevati, ne ozirati se na kaj; puščati koga v dvomih / misel na smrt ga je puščala hladnega 2. z nedoločnikom ne delati določenega dejanja a) da se lahko uresničuje dejanje, kot ga izraža dopolnilo: puščati testo vzhajati; puščati si rasti brke b) da kdo neha delati, biti v stanju, kot ga izraža dopolnilo: ob nedeljah so jih puščali spati; pušča otroke, da se po ves dan igrajo, sam pa gara / puščati komu govoriti, da govori; puščati se streči / straža naj nikogar ne pušča čez most 3. ne delati komu določenega dejanja, zaradi česar mu kaj ostaja: jemali so jim vse, samo obleko, ki so jo imeli na sebi, so jim puščali / puščati ujetnikom življenje 4. nezavedno ne delati določenega dejanja, zaradi česar osebek nima, ne more uporabljati, kar izraža dopolnilo: svoj dežnik pušča kjerkoli 5. z določenim namenom delati, da je, ostaja kaj kje: puščati ključ na oknu / puščati komu, za koga pisma pri sosedu 6. delati, da ostaja kdo ali kaj na mestu, kjer je bil pred tem tudi osebek: kadar je kupoval, je puščal psa pred trgovino / prijatelja ne moremo puščati samega 7. delati, povzročati, da kje je, ostaja, kar izraža dopolnilo: tatovi niso puščali sledov / take bolezni puščajo hude posledice / tkanina pušča barvo; sadje pušča madeže // s prislovnim določilom delati, povzročati, da ostaja zaradi določenega delovanja, dogajanja za osebkom, kar izraža dopolnilo: okupatorjeva vojska je puščala za seboj opustošenje / vojna pušča v ljudeh strah 8. s prislovnim določilom zaradi premikanja, napredovanja prihajati glede na koga ali kaj v položaj, kot ga izraža določilo: najboljši je začel puščati za seboj tekača za tekačem / pog. pri učenju ga pušča vse bolj zadaj 9. zapuščati: možje puščajo žene in se poročajo z drugimi / puščati potomcem hiše in zemljišča 10. nehavati biti v dejavnem odnosu s tem, kar izraža dopolnilo: vedno več ljudi pušča delo, kajenje; puščajo zemljo in odhajajo v tovarne / puščati delo drugemu prepuščati 11. nezaželeno biti tak, da lahko prehaja skozi kaka snov: cev, lonec pušča; streha na več mestih pušča / okna ne puščajo v dvorano dovolj svetlobe 12. delati v kaj odprtino, da lahko gre določena snov iz česa: puščati gnojne bule / nekdaj ker je imel visok krvni pritisk, so mu puščali kri ● pog., ekspr. kri mu bom puščal, ko pride izraža zelo visoko stopnjo jeze; ekspr. ne puščaj ga izpred oči neprestano ga glej, nadzoruj puščajóč -a -e: hodil je, puščajoč za seboj blatne sledove; puščajoča posoda ♪
  9.      puščávnik  -a m (ȃ) 1. rel. kdor živi iz verskih nagibov v samoti, proč od drugih ljudi: postati puščavnik; živi kot puščavnik osamljeno 2. ekspr. kdor živi osamljeno, proč od drugih ljudi: ne bodi tak puščavnik, pojdi z nami ♪
  10.      púška  -e ž (ȗ) ročno strelno orožje z dolgo cevjo in kopitom: ta puška daleč nese; nameriti puško v cilj; prisloniti puško k licu; sprožiti puško; streljati, zadeti s puško; biti oborožen s puško; cev puške / puška poči / izza grma je stopil vojak s puško na strel držeč (nabito) puško usmerjeno naravnost predse / lovska, vojaška puška; knjiž. strojna puška mitraljez, strojnica; puška dvocevka; puška na šibre / kot povelje nož na puško // igrača, ki predstavlja puško: otroci z majhnimi lesenimi puškami ● ekspr. že dva meseca nosi puško je vojak; ekspr. kmalu je vrgel puško v koruzo ni več vztrajal, je obupal; ekspr. okupatorji so veliko zavednih ljudi poslali pred puške obsodili na smrt z ustrelitvijo; žarg., lov. nobena žival jim ni prišla pred puške v položaj, ko bi jo bilo mogoče ustreliti; ekspr. prijeti, zgrabiti za puško začeti se bojevati; pripraviti se na boj; ekspr. prisiliti k pokorščini s puško v roki s silo, nasilno, z orožjem; ekspr. umreti s puško v roki v boju ◊ elektr. elektronska puška priprava, ki oddaja elektrone z velikim pospeškom; lov. psi iščejo pred puško v dometu puške; šport. podvodna puška priprava, s katero se pri podvodnem ribolovu izstreli harpuna; zračna puška puška na zračni pritisk za športno streljanje; šport., voj. malokalibrska puška; voj. nabiti puško; avtomatska puška ♪
  11.      rábelj  -blja m (á) kdor (poklicno) izvršuje smrtno kazen: rabelj mu je odsekal glavo / izročiti koga rablju // ekspr. kdor preganja, terorizira, ubija ljudi, zlasti med vojno: rablji so morili po deželi; rablji in žrtve ♪
  12.      rábi  -ja m (ȃ) pri judih 1. spoštljivo naslov za mojstra, verskega učitelja: rabi in učenci / kot nagovor rabi, razloži to; kot pristavek k imenu rabi Jakob 2. rabin: poročil ju je rabi ♪
  13.      rabín  -a m (ȋ) pri judih razlagalec svetega pisma in judovskega prava: zapisovati odgovore in razlage rabinov / o njuni ločitvi je razpravljal svet rabinov // verski vodja ali predstojnik verske skupnosti: svečanosti ob prazniku je vodil rabin ♪
  14.      rabinát  -a m (ȃ) pri judih 1. verska skupnost, ki ima rabina: ta rabinat ima najmočnejši položaj v državi // urad rabina: dokument je potrdil na rabinatu 2. naslov rabina: dobiti rabinat / opravljati rabinat poklic, službo rabina 3. skupnost, zbor rabinov: sestal se je rabinat ♪
  15.      rácija  -e ž (á) v nekaterih državah nenadna policijska ali vojaška akcija z namenom najti, ujeti določene ljudi: izmakniti se raciji; v raciji so zajeli nekaj ilegalcev / narediti racijo / policijska racija ♪
  16.      radovéren  -rna -o prid. (ẹ́ ẹ̄) knjiž., redko lahkoveren: s svojimi obljubami je goljufal radoverne ljudi ♪
  17.      radovóljen  -jna -o prid. (ọ́ ọ̄) star. prostovoljen: radovoljna odločitev / iz radovoljne samote se je le malokdaj odpravil med ljudi ● zastar. dati z radovoljnim srcem rad, z veseljem radovóljno prisl.: radovoljno je odšel z njim ♪
  18.      raníti  in rániti -im, tudi rániti -im dov. (ȋ á ā; á ȃ) povzročiti rano, rane: med pretepom je ranil več ljudi; raniti žival; raniti do krvi; raniti se ob oster rob; raniti v roko; raniti z nožem, ugrizom; krogla ga je močno, ekspr. težko ranila / smrtno se raniti / raniti drevo // ekspr. povzročiti duševno bolečino, trpljenje: ranil jo je z nepremišljenimi besedami; njen posmeh ga je ranil do živega, do dna srca zelo / raniti nečimrnost, ponos koga prizadeti ránjen -a -o: biti ranjen v roko; ranjen ponos; ranjen vojak; iz ranjene smreke teče smola; od ljubezni ranjeno srce; smrtno ranjen; sam.: pomagati ranjenemu ♪
  19.      rása  -e ž (á) 1. skupnost ljudi z določenimi skupnimi značilnimi telesnimi znaki, ki se dedujejo: določiti raso; pripadati določeni rasi; mešanje ras; raziskovati značilnosti ras / človeška rasa ♦ antr. alpska rasa bela rasa srednje rasti s temnimi lasmi in srednje širokim obrazom; bela rasa z belo, svetlo rjavo barvo kože; črna rasa s temno rjavo ali črno barvo kože; dinarska rasa bela rasa višje rasti s temnimi lasmi in srednje širokim ali ozkim obrazom; rumena rasa z rumenkasto ali rjavkasto barvo kože 2. knjiž., navadno s prilastkom skupnost ljudi, ki jih druži določeno dejstvo, značilnost: tradicija angleške rase / prišteval se je h gosposki rasi 3. zool., navadno s prilastkom živali iste vrste, ki se v več lastnostih razlikujejo od drugih živali iste vrste: križati rase; pasje rase in zvrsti / vsako naselje gamsov tvori posebno geografsko raso 4. gozd. prostorsko ločena populacija, ki se od druge populacije iste vrste razlikuje po eni ali več dednih lastnostih: nižinska smrekova rasa ♪
  20.      rásen  -sna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na raso: ugotavljati rasni izvor; rasna čistost; rasne značilnosti / rasni tipi; rasne skupine / rasni nemiri; rasna diskriminacija; bati se rasnega preganjanja; rasno razlikovanje ♦ polit., soc. rasna teorija na biologizmu temelječa teorija, po kateri so značilnosti, lastnosti in pravice ljudi določene z njihovo raso rásno prisl.: rasno mešano prebivalstvo ♪
  21.      ravnánje  -a s (ȃ) glagolnik od ravnati: a) ravnanje pločevine, žice / ravnanje ljudi v vrste / ravnanje zlomljene roke je bolelo b) tako ravnanje ni bilo pravično; utemeljevati, zagovarjati svoje ravnanje; ne strinja se z njegovim ravnanjem; prijazno, surovo, vljudno ravnanje c) ravnanje s temi aparaturami je preprosto; vadil se je v ravnanju s puško, sabljo / slabo ravnanje z denarjem ga je privedlo na rob propada ♪
  22.      ravnodúšen  -šna -o prid. (ū ȗ) ki nima, ne kaže zanimanja, zavzetosti za kaj: ravnodušen človek; do teh idej, ljudi je ravnodušen / popolnoma ravnodušen je do teh težav, za te težave ga ne vznemirjajo / pripovedoval je z ravnodušnim glasom; jezile so jo bratove ravnodušne pripombe ∙ ekspr. ni ravnodušen do nje čuti do nje naklonjenost, ljubezen ravnodúšno prisl.: ravnodušno gledati, govoriti ♪
  23.      razbežáti se  -ím se dov., razbéži se; razbéžal se tudi razbêžal se (á í) 1. zbežati na več strani: ob prihodu miličnikov so se napadalci razbežali; glasno kričeč se razbežati / otroci se ob poku razbežijo na vse strani / ekspr. ko so ga dekleta zagledala, so se smejoč razbežala razšla 2. ekspr. izginiti, miniti: žalostne misli so se hitro razbežale; sanje o sreči se bodo kmalu razbežale ● ekspr. zgradili so novo tovarno za ljudi, ki se še niso razbežali po svetu odselili; knjiž., ekspr. novica se je razbežala po mestu hitro razširila ♪
  24.      razbójnik  -a m (ọ̑) 1. kdor napada, ropa in ubija ljudi: v teh krajih je bilo veliko razbojnikov; poveljnik razbojnikov / cestni razbojnik / ekspr. ponoči se okoli naselja potika razbojnik tiger ∙ ekspr. gleda kot levi razbojnik (na križu) grdo, hudobno ♦ jur. morski razbojnik 2. ekspr. ničvreden, malovreden človek: to so razbojniki, ne pa sosedje / kot psovka sram te bodi, razbojnik // neugnan, razposajen človek, zlasti otrok: ti razbojniki so spet razbili šipo; postal je pravi razbojnik ♪
  25.      razbúriti  -im dov. (ū ȗ) 1. povzročiti stanje velike vznemirjenosti: odločitev bo ljudi razburila; pok konja razburi; zelo razburiti / publ. novica je razburila duhove; ekspr. to mu je razburilo kri / film mu je razburil domišljijo razvnel // povzročiti nezadovoljstvo, ogorčenost: pristranska kritika, krivica jih je razburila 2. knjiž. narediti razgibano, valovito: veter je razburil morsko gladino; proti večeru se je morje razburilo razbúriti se začutiti, izraziti veliko vznemirjenost: bolnik se ne sme razburiti; če se razburi, mu lahko škoduje; ekspr. za vsako malenkost se razburi; hitro se razburiti // izraziti nezadovoljstvo, ogorčenost: razburiti se zaradi slabega gospodarjenja; razburil se je nad sinovimi neuspehi; glasno, javno se razburiti / tega ne bom poslušal, se je razburil razbúrjen -a -o: razburjen človek; spregovoril je z razburjenim glasom; bil je tako razburjen, da ni mogel zaspati; razburjena je prišla domov; prisl.: razburjeno govoriti, oditi ♪

   755 780 805 830 855 880 905 930 955 980  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA