Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jo (9.376-9.400)


  1.      locírati  -am dov. in nedov. (ȋ) publ. 1. postaviti, namestiti kaj na določen kraj: knjižnico so locirali sredi mesta; locirati industrijo ob prometnih žilah; pren. te kriterije lociram na znanstveno področje 2. določiti kraj, prostor za postavitev, namestitev česa: locirati ceste, parke in zelenice locíran -a -o: motel je lociran ob najbolj prometni cesti; predvidena za gradnjo in že locirana je bila tudi postaja žičnice; praktično locirani prostori ♪
  2.      lóček  -čka m (ọ̑) travi podobna rastlina, ki raste zlasti na vlažnih tleh: utrgati loček; na ločku se pozibava kačji pastir / ribnik je zaraščen z ločkom; loček in biček ob vodi // steblo te rastline: zavezati z ločkom / otroci pletejo košarice iz ločka ♪
  3.      lóčen 1 -čna -o prid. (ọ̑) nanašajoč se na lok: tu se začne ločna krivina; ločna oblika ◊ grad. ločni most most, katerega glavni nosilni element je lok; ločni nosilec nosilec v obliki loka; ločna konstrukcija mostu; les. ločna žaga ročna žaga z ogrodjem v obliki loka; mat. ločna stopinja enota za merjenje dolžine loka, tristošestdeseti del krožnice ♪
  4.      lóčen 2 -čna -o prid. (ọ̄; lingv. ọ̑) ki loči, ločuje: ločna črta med obema deloma polotoka je severno od mesta ◊ lingv. ločno priredje priredje, v katerem se stavki med seboj izključujejo ♪
  5.      ločevánje  -a s (ȃ) glagolnik od ločevati: združevanje in ločevanje / od tod izvira ločevanje med veliko in malo divjadjo / publ. takrat se je začelo ločevanje duhov ♪
  6.      ločeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. delati, da kaj ni več skupaj s čim drugim: stroj ločuje bombažna vlakna od semenja / po dolgem času sta se sešla, pa ju že ločujejo 2. videti, občutiti različnost med osebami, stvarmi, pojmi: ločevati dobro od slabega; kritik očitno ne ločuje tega pesnika od drugih nepomembnih avtorjev 3. biti, nahajati se vmes: posamezne pesniške cikle ločujejo vinjete; visok zid ločuje vrt od ceste; pren. globok prepad ločuje razvite in nerazvite dežele ločeváti se 1. knjiž. biti različen, drugačen: takrat se je kmet zelo ločeval od meščana; ta prizadevanja se ločujejo od prejšnjih 2. biti v (sodnem) postopku za prenehanje zakonske zveze, strok. razvezovati se: slišal sem, da se ločujeta // večkrat se ločiti, se razvezati: filmski igralci se radi poročajo in ločujejo ● star. slika kaže, kako se sin ločuje od matere poslavlja; star. ločevati se s tega sveta umirati ločujóč -a -e: govoril je jasno, ločujoč bistveno od nebistvenega; ločujoči znaki ♪
  7.      ločílen  -lna -o prid. (ȋ) s katerim se loči: polja na tarči imajo bele ločilne črte; ločilna stena med stanovanjskimi prostori / spoznati kaj po ločilnih znakih razlikovalnih ◊ fot. ločilna sposobnost filma sposobnost filma glede na to, kako goste črte se na njem še razločujejo; lingv. ločilni števnik števnik, ki opozarja na različnost štetega ♪
  8.      ločítev  -tve ž (ȋ) glagolnik od ločiti: a) ločitev rude od jalovine / ločitev cerkve od države; ločitev sodstva od uprave / publ. ločitev duhov razcepitev v nazorsko različne skupine b) po ločitvi se je preselil v drug kraj; tožba za ločitev; vzrok za ločitev / ločitev zakona c) ločitev od dekleta je bila težka; ločitev od domačega kraja / ne jokaj, ločitev bo kratka ne bova dolgo ločena ∙ vznes. zdaj bije ura ločitve zdaj se moramo ločiti ♦ jur. ločitev (od mize in postelje) v cerkvenem pravu pri kateri zakonca pretrgata zakonsko skupnost, ostaneta pa v zakonski zvezi ♪
  9.      ločíti  in lóčiti -im dov. in nedov. (ȋ ọ́) 1. napraviti, da kaj ni več skupaj s čim drugim: ločiti meso od kosti; s presledki ločiti vrste; lupina se pri tem sadežu težko loči od mesa / ločiti rudo od jalovine; pleve se pri čiščenju ločijo od zrna / ločiti bolnike z nalezljivo boleznijo od drugih / smrt ju je ločila; vojna ga je ločila od družine 2. povzročati, da je kaj različno, drugačno od drugega: ta lastnost ga loči od njegovih sošolcev; to loči pesnika od drugih ljudi; kaj loči človeka in žival // povzročati, da ni notranje, čustveno povezan: loči ju različna miselnost; ugotoviti, kaj jih loči in kaj druži / vse to loči vodstvo od ljudstva 3. videti, občutiti različnost med čim: ne ločim užitnih in strupenih gob; zaradi neizkušenosti ni ločila hinavščine in odkritosti; ali ločiš pšenico od ječmena; dovolj je star, da bi lahko ločil, kaj je dobro in kaj slabo; ločiti med nagajivostjo in hudobnostjo; tako sta si podobna, da ju težko ločim; ločil ju je po glasu // z oslabljenim pomenom izraža navzočnost, obstajanje česa različnega: nekatera narečja ne ločijo več padajoče in rastoče intonacije / na stopnji srednješolske kemije ločimo splošno, anorgansko in organsko kemijo 4. videti kaj kot posameznost: s hriba sem ločil posamezne ljudi na polju; kljub mraku je ločil predmete v sobi / komaj sem ločil cesto pred seboj videl 5. obravnavati kaj posebej, ne v zvezi z drugim: napeva in besed v ljudski pesmi ne smemo ločiti / v kritiki je vedno ločil osebo od problema 6. biti, nahajati se vmes: hribi ločijo dolino od drugega sveta; potok loči travnik in cesto; žice so ločile ujetnike od svobodnega sveta; pren. le kratek čas ju loči od poroke; štel je dneve, ki ga še ločijo od vrnitve domov 7. star. dajati, priznavati manjše pravice ali ugodnosti komu v primeri z drugimi; zapostavljati: očitali so ji, da pastorko loči; ločiti služinčad pri hrani ● ekspr. ni mogel ločiti oči od nje neprestano jo je gledal; evfem. on ne loči, kaj je moje in kaj je tvoje ni pošten, krade; bibl. ločiti ljuljko od pšenice odstraniti slabo iz dobrega; star. bralec bo sam ločil, katere misli so pisateljeve in katere ne ugotovil, spoznal ločíti se in lóčiti se 1. biti različen, drugačen: človek se loči od živali / otroci se ločijo drug od drugega; tujci se po obleki ločijo od domačinov; virusi se po obliki ločijo 2. ne biti več na določenem kraju: že v mladosti se je ločil od domačega kraja; težko se je ločil od doma / ločil se je od družbe in odšel na vrt / tu se reka loči od hribov in teče po ravnini // ne potekati več blizu skupaj, v isti smeri: tu se cesta in reka ločita / na ovinku se od ceste loči kolovoz odcepi 3. raziti se, posloviti se: ločila sta se brez pozdrava; s temi besedami sta se ločila; ločili so se kot prijatelji / ne moreva več delati skupaj, čas je, da se ločiva // nav. ekspr., v zvezi z od nehati uporabljati, uživati: nerad se je ločil od svojega starega klobuka; otrok se težko loči od dude / težko se je ločil od posestva ga je dal, izročil drugemu // nehati kaj delati, početi: ločiti se od branja; težko se je ločil od kajenja 4. poljud. prenehati biti v zakonski zvezi, strok. razvezati se: po desetih letih zakona sta se ločila / ločiti se sporazumno // v cerkvenem pravu prenehati biti v zakonski skupnosti, ostati pa v zakonski zvezi ● ekspr. v mladosti so bili nerazdružljivi, potem pa so se njihove poti ločile niso več živeli skupaj; niso bili več v prijateljskih odnosih; knjiž., ekspr. ob slovesu se njune roke niso mogle ločiti dolgo sta se držala za roke; star. rad bi še to dočakal, preden se bom ločil od sveta, s sveta umrl; star. njegova duša se je ločila od telesa umrl je lóčen -a -o 1. deležnik od ločiti: v internatu so fantje ločeni od deklet; zakon je bil kmalu ločen; ločena žena; cerkev je ločena od države; dvorišča so ločena med seboj / ker zaradi službe ni mogel stanovati pri družini, so mu odobrili dodatek za ločeno življenje 2. publ. ki časovno ali prostorsko ne poteka skupaj z drugim: ločeni in skupni nastopi; o tem so razpravljali na ločenih sejah; ločena pogajanja ● zakonca sta imela ločeni spalnici nista spala v isti spalnici; ekspr. ta vas je bila nekdaj ločena od sveta zelo oddaljena, težko dostopna; publ. odbornikovo ločeno mnenje se je vpisalo v zapisnik drugačno, razlikujoče se od večinskega mnenja; prisl.: glive in alge gojiti ločeno; vsak zbor skupščine je zasedal ločeno na svoji seji; seminarji bodo poleti, ločeno za dijake in študente; število udeležencev navesti ločeno po spolu ◊ muz. kratko, ločeno označba za način izvajanja staccato ♪
  10.      ločítven  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na ločitev (zakona): ločitveni razlog / ločitveni postopek; ločitvena razprava; vložiti ločitveno tožbo ♪
  11.      ločljívost  -i ž (í) 1. lastnost, značilnost ločljivega: ločljivost delov / ločljivost, neločljivost zakonske zveze 2. fiz. količina, ki pove, v katerem primeru se še razločujejo podrobnosti pri opazovanju skozi optično pripravo: ločljivost daljnogleda, mikroskopa ♪
  12.      ločníca  tudi lóčnica -e ž (í; ọ̑) knjiž. meja: Slovenci na obeh straneh politične ločnice / reka je bila ločnica med pokrajinama / ločnica med bogatimi in revnimi je tam izrazita / črta ločnica; meja ločnica ∙ težko je potegniti ločnico med zdravo presojo in domišljijo ugotoviti, kaj sodi k enemu in kaj k drugemu ♦ geogr. ločnica večnega snega višinska ali polarna meja, onstran katere sneg nikoli ne skopni; gozd. gozdna ločnica višina, do katere sega strnjen gozd ♪
  13.      logarítem  -tma m (í) mat. količina, ki jo določujeta numerus in logaritemska osnova: izračunati, poiskati logaritem / naravni ali Neperjev logaritem z osnovo e; navadni ali Briggsov logaritem z osnovo 10; karakteristika logaritma celoštevilski del logaritma; osnova ali baza logaritma število, ki je osnova logaritemskega sistema // mn., žarg. logaritemske tablice, logaritmovnik: posodi mi logaritme ♪
  14.      logarítemski  -a -o [tǝm] prid. (í) nanašajoč se na logaritem: logaritemsko računanje / logaritemska enačba enačba, v kateri nastopa neznanka v logaritmandu; logaritemska funkcija funkcija, v kateri nastopa spremenljivka v logaritmandu; logaritemska baza, osnova število, na katerem temelji logaritemski sistem; logaritemska mreža funkcijska mreža, ki temelji na dveh logaritemskih skalah; logaritemska skala skala, ki temelji na logaritemski funkciji; logaritemska tabela tabela, v kateri so navedena števila in njihovi logaritmi; logaritemske tablice knjiga z logaritemskimi tabelami; logaritemsko računalo ravnilu podobna priprava za računanje, temelječa na logaritmih ♦ teh. logaritemski papir papir z logaritemsko mrežo ♪
  15.      logicístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na logicizem: logicistične trditve / simboli v teh pesmih so skonstruirane logicistične tvorbe / logicističen pouk ♪
  16.      logicízem  -zma m (ȋ) 1. filoz. nazor, da je svet logično urejen: biti privrženec logicizma // po Russllu nazor, da matematični zakoni izhajajo iz logičnih 2. nav. slabš. dajanje prednosti logičnim razlogom pred psihološkimi: ocenjevati literarno delo s predsodki logicizma ◊ ped. upoštevanje samo logičnega in znanstvenega vidika učne snovi pri pouku ♪
  17.      lógičen  -čna -o prid., lógičnejši (ọ́) 1. nanašajoč se na logika 1: logični pojmi, principi, zakoni; logične teorije 2. ki upošteva zakone logike: priti do logičnega zaključka; biti sposoben logične analize; sposobnost logičnega izražanja, mišljenja; logično sklepanje / govoriti brez logične zveze; logično branje smiselno 3. ki se glede na stanje, položaj pričakuje: logičen razvoj; tak čustven izbruh je v tem primeru logičen; to je logična posledica njegovega ravnanja ● ekspr. vzgajal je z logično doslednostjo zelo veliko, popolno ◊ elektr. logični element osnovni sestavni del naprav, konstruiranih na osnovi matematične logike; logični operator; filoz. logični sklep sklep, ki upošteva zakon logike; logični pozitivizem filozofska smer, ki iz znanosti izključuje vse, česar ni mogoče preveriti; gled. pri podajanju teksta paziti na logični akcent na to, da je poudarjena beseda, stavek, ki predstavlja miselno jedro; jur. logična razlaga zakona razlaga zakonskega besedila po pravilih logike lógično 1. prislov od logičen: logično misliti, sklepati; zadnji cikel v zbirki se logično navezuje na prejšnje; logično izpeljana misel 2. v povedni rabi izraža popolno sprejemanje brez presenečenja, pomislekov: kaj se čudiš, to je vendar logično; logično je, da je on postal šef / elipt. logično, da ne ve, saj mu ni nihče povedal; sam.: dajati prednost logičnemu pred iracionalnim ♪
  18.      lógika  -e ž (ọ́) 1. filoz. filozofska disciplina, ki proučuje načela pravilnega mišljenja in oblike sklepanja: elementi logike; katedra za logiko; strokovnjak za logiko // s prilastkom ta disciplina, vezana na določenega logika, določeno filozofsko smer: aristotelska logika / dialektična logika o načelih pojmovanja dialektičnega razvoja narave, družbe in mišljenja; formalna logika o oblikah in načelih pravilnega mišljenja; simbolna ali matematična logika ki proučuje formalne pogoje, pri katerih eni povedni stavki izhajajo iz drugih 2. logično mišljenje, sklepanje: prevzela ga je logika v njegovih govorih; njegova ostra in hladna logika / odkriti nasprotnikovo logiko način mišljenja, sklepanja; slabš. to je ženska logika mišljenje, sklepanje, ki sloni na čustvovanju; ekspr. avtor z neizprosno logiko odkriva znamenja propadanja 3. knjiž., s prilastkom zakonitost, določenost: ekonomska, gospodarska logika; logika nadaljnjega razvoja, revolucije / sintaktična logika stavka / življenje s svojo logiko / publ. Jugoslavija je po logiki razvoja dogodkov postala važen dejavnik v sodobnem delavskem gibanju 4. do 1848 prvi letnik filozofije: tisto leto je bil že v logiki ● ekspr. kje je v tvojih trditvah logika tvoje trditve niso logične; ekspr. v pravljičnem svetu z železno logiko zmaguje dobro nad zlim vedno, dosledno; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; ekspr. to sklepanje je sprto z logiko ni logično ♪
  19.      logístičen  -čna -o prid. (í) nanašajoč se na logizem ali logistiko: logistične trditve / voditi logistično službo v armadi ♪
  20.      logopát  -a m (ȃ) med. kdor ima kako govorno motnjo ♪
  21.      logopéd  -a m (ẹ̑) strokovnjak za logopedijo: surdopedagogi in logopedi ♪
  22.      logopedíja  -e ž (ȋ) veda o govornih motnjah in njihovem odpravljanju, zdravljenju: strokovnjak za logopedijo ♪
  23.      logopédinja  -e ž (ẹ̑) strokovnjakinja za logopedijo ♪
  24.      logopédski  -a -o prid. (ẹ̑) nanašajoč se na logopede ali logopedijo: logopedska razprava / logopedski oddelek na šoli oddelek za otroke z govornimi motnjami ♦ ped. logopedske vaje vaje za odpravljanje govornih motenj ♪
  25.      lógoterapíja  -e ž (ọ̑-ȋ) psiht. psihoterapevtski postopek, s katerim naj bi pacient spoznal smisel svojega življenja: strokovnjak za logoterapijo ♪

   9.251 9.276 9.301 9.326 9.351 9.376 9.401 9.426 9.451 9.476  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA