Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jo (3.201-3.225)


  1.      dojênka  -e ž (é) ženska oblika od dojenec: dojenka v zibelki je jokala na ves glas ♪
  2.      dojênski  -a -o (é) pridevnik od dojenec: dojenski jok ♪
  3.      dojésti  -jém dov., 2. mn. dojéste, 3. mn. dojedó in dojéjo; dojéj in dojèj dojéjte; dojédel dojédla (ẹ́) nehati jesti: ko sta dojedla, je začela pomivati; dojedel je svoj kos kruha dojéden -a -o: na pol dojedeno hruško je vrgla na tla ♪
  4.      dojílen  -lna -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dojenje: dojilna sposobnost ♪
  5.      dojílnica  -e [drugi pomen u̯n] ž (ȋ) 1. prostor v otroških ustanovah ali bolnicah, kamor prihajajo matere dojit: iz dojilnice je slišati jok dojenčkov 2. nar. prekmursko posoda za molžo, navadno z enim ušesom; golida: polna dojilnica mleka ♪
  6.      dojníški  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na dojníce ali dojenje: dojniška doba ♪
  7.      dók  -a m (ọ̑) pristaniška naprava za popravljanje ali čiščenje podvodnih delov ladje: spraviti ladjo v dok / ladjo so gradili v doku ♦ navt. plavajoči dok na morju; suhi dok na kopnem // del zaprte luke med dvema pomoloma za nakladanje in razkladanje blaga: ladja se je zasidrala v doku ♪
  8.      dókajšnji  in dokàjšnji -a -e prid. (ọ̑; ȁ) knjiž. precej velik, precejšnji: dokajšnje število kmetov je dobilo zemljo / delo opravlja z dokajšnjo spretnostjo ♪
  9.      dokàz  -áza m (ȁ á) kar utemeljuje, podpira kako trditev: vsi dokazi govorijo proti vam; manjkalo mu je neizpodbitnih dokazov; predložiti, zbirati dokaze; trditev je podprl z dokazi; otipljivi, tehtni dokazi; dokazi za in proti; za to imamo že dovolj dokazov; zaradi pomanjkanja dokazov je bil oproščen; priznal je pod pritiskom dokazov / dokaz o strokovnosti ♦ jur. nasprotni dokaz s katerim se ovrže kaka trditev; obremenilni, razbremenilni dokaz; mat. aritmetični dokaz pri katerem se uporabljajo samo aritmetične operacije; direktni dokaz pri katerem se izvede izrek tako, da se izhaja iz že znanih resnic; geometrijski dokaz pri katerem se uporabljajo samo geometrijske konstrukcije; indirektni dokaz pri katerem se dokaže, da privede neveljavnost izreka do protislovja // zunanji izraz, znamenje česa: to je zgovoren in prepričljiv dokaz, da je tvoja sodba napačna; dokaz ljubezni; v dokaz prijateljstva mu je podarila sliko ♪
  10.      dokázati  tudi dokazáti -kážem dov. (á á á) 1. utemeljiti, podpreti kako trditev z dokazi: dokazati svoj alibi; na sodišču je dokazal svojo nedolžnost; dokažem ti resnico; dokazali so, da to bolezen povzročajo virusi; s pričami je dokazal, da ni kriv; neovrgljivo, prepričevalno, zanesljivo dokazati; statistično se to ne da dokazati / to je bila priložnost, da ji je lahko dokazal svojo ljubezen; dokazati svojo moč / lahko ti dokažem laž / tega laikom ne bomo dokazali ne bomo jih mogli prepričati ∙ ekspr. dokazati črno na belem pismeno; neizpodbitno, popolnoma 2. postati zunanji izraz, znamenje česa: pregled dela je dokazal, da smo se v napovedih zmotili dokázan -a -o: dokazane trditve; krivda je dokazana; to je znanstveno dokazano ♪
  11.      dokázen  -zna -o prid. (ā) nanašajoč se na dokaz: obsežen dokazni material; dokazna listina; dokazno gradivo, sredstvo / njegovi očitki nimajo dokazne vrednosti ♦ jur. dokazni postopek; dokazno breme dolžnost dokazovanja, ki jo ima v civilnem postopku pravdna stranka, v kazenskem pa tožilec ♪
  12.      dokazílen  -lna -o prid. (ȋ) ki kaj dokazuje: dokazilna listina; zbrati dokazilno gradivo / ta pisma nimajo dokazilne moči / laboratorijska preiskava, ki jo opravimo na hitro, je manj dokazilna ♪
  13.      dokazováti  -újem nedov. (á ȗ) 1. utemeljevati, podpirati kako trditev z dokazi: dokazoval je svojo nedolžnost; dokazoval je, da ni kriv; z uradnim spričevalom dokazovati; prepričevalno dokazovati 2. biti zunanji izraz, znamenje česa: povečan obisk dokazuje, da je za prireditev vedno več zanimanja; rezultati dokazujejo, da je tekmovanje uspelo / zgodovina nam dokazuje, da so imela narodna gibanja revolucionaren značaj; to nič ne dokazuje / primer zgovorno dokazuje napredek dokazujóč -a -e: hodil je po uradih, dokazujoč svojo pravico; deduktivno dokazujoča metoda ♪
  14.      dokláden  -dna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na doklado: dokladni zavezanec ♪
  15.      doklèr  in dókler in dòkler vez. (ȅ; ọ̑; ȍ) v časovnih odvisnih stavkih 1. z nedovršnim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka toliko časa kolikor dejanje odvisnega: dokler je zakon v veljavi, se ga je treba držati; revež bo, dokler bo živ; dokler smo imeli denar, smo kupovali knjige; tega ne bi dovolil, dokler bi imel še kaj oblasti nad njo ∙ upamo, dokler živimo; preg. dokler lipa cvete, ji ne manjka čebel v sreči ima človek dosti prijateljev 2. z zanikanim glagolom za izražanje, da traja dejanje nadrednega stavka do nastopa dejanja v odvisnem: gledal je za njo, dokler ni izginila za hišo; varuj otroka, dokler se ne vrne mati / ni miru, dokler vse ne spi / brez nikalnice: star. žanjejo ves dan, dokler da zaide sonce; zastar. bolj dan na dan brli življenja sveča, dokler ji reje zmanjka, in ugasne (F. Prešeren) ♪
  16.      dokomólčnik  -a [u̯č] m (ọ̑) nav. mn., redko iz blaga narejen, do komolca segajoč ščitnik za rokav; narokavnik: nataknil si je črne dokomolčnike ♪
  17.      dokončánje  -a s (ȃ) glagolnik od dokončati: dokončanje začetih del; pooblastila prenehajo z dokončanjem postopka; zagotoviti sredstva za dokončanje zdravstvenega doma ♪
  18.      dokončáti  -ám dov. (á ȃ) 1. narediti, izvesti kaj do konca: slikar je dokončal portret / dokončati začeto delo; dokončati partijo šaha; pravdo smo dokončali / učenec je dokončal šolo ∙ vznes. dokončal je svojo življenjsko pot umrl je 2. zastar. skleniti: zbor je soglasno dokončal, da je treba stvar urediti dokončán -a -o: po dokončanem obredu so se ljudje razšli; ali je preiskava dokončana? ta roman ni dokončano delo; njeno življenje je dokončano ♪
  19.      dokončávati  -am nedov. (ȃ) približevati se koncu dela: mizarji na stavbi že dokončavajo / takrat je dokončaval srednjo šolo ♪
  20.      dokosíti  -ím dov., dokósil; dokošèn (ȋ í) 1. končati košnjo: ko je dokosil, je naložil deteljo na voz 2. dodatno, zraven nakositi: voz še ni bil poln, zato je dokosil še nekaj trave ♪
  21.      doksologíja  -e ž (ȋ) rel. hvalni obrazec, s katerim se zaključujejo nekatere molitve ♪
  22.      doktoránd  -a m (ā) kdor se pripravlja na doktorat: danes bosta branila disertacijo dva doktoranda ♪
  23.      dóktorski  -a -o prid. (ọ́) nanašajoč se na doktorje: a) podelili so mu doktorski naslov; doseči doktorsko čast / kandidat je oproščen doktorskega izpita / doktorska diploma b) v teh hribih je doktorska služba precej naporna / ekspr. ima doktorski podpis težko čitljiv, nerazločen ♪
  24.      doktrína  -e ž (ȋ) 1. sistem teorij z določenega področja: izjava se ne sklada z marksistično doktrino; politična, socialna doktrina / Rousseaujeva revolucionarna doktrina 2. knjiž. nazor, načelo: pisatelj utemeljuje v delu svojo doktrino; moderne dramaturške doktrine; doktrina stranke o neizbežnosti vojne // nav. slabš. togo, neživljenjsko mnenje ali naziranje: ideja, ki se spremeni v doktrino, rodi fanatizem / njegove besede so le suha doktrina ♪
  25.      doktrinálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na doktrino: doktrinalna trditev / doktrinalna nasprotja ♪

   3.076 3.101 3.126 3.151 3.176 3.201 3.226 3.251 3.276 3.301  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA