Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jo (26.481-26.505)


  1.      zavzéti  -vzámem dov., zavzêmi zavzemíte; zavzél; nam. zavzét in zavzèt (ẹ́ á) 1. z bojem spraviti kak kraj, prostor pod svoj nadzor, vpliv: zavzeti bunker, utrdbo; to ozemlje so zavzeli skoraj brez boja / v naskoku, z naskokom zavzeti 2. priti na kak prostor z namenom pridobiti si ga za uresničenje svojih ciljev, opravljanje kake dejavnosti: uporniki so zavzeli tako dobre položaje, da se jim nihče ni mogel približati; zavzeti strateško pomembne točke // priti na kak prostor z namenom živeti, obstajati na njem: prvotni prebivalci so zavzeli višje predele; Slovani so zavzeli velik del Evrope / ta vrsta gamsa je zavzela skoraj vse Alpe // priti na kak prostor z določenim namenom sploh: igralec je zavzel svoje mesto; redko prosil je sodelavca, če za nekaj časa zavzame njegovo mesto pri stroju prevzame / žarg., šport. tekači so zavzeli startni položaj so se postavili v startni položaj ♦ mat. funkcija zavzame vrednost dobi, doseže 3. začeti obstajati kje: gozd je zavzel že vso planjavo / publ.: mirovno gibanje je zavzelo velik obseg; uporništvo je zavzelo nove oblike dobilo 4. s svojim obsegom, razsežnostjo porabiti del razpoložljivega prostora: ta omara zavzame preveliko površino; pol stene so zavzele knjižne police / glavna povest zavzame četrt knjige 5. s prislovnim določilom, navadno v zvezi z mesto priti v kakem sistemu, kaki razporeditvi v položaj, kot ga izraža določilo: ta umetnik je zavzel osrednje mesto med slovenskimi slikarji; delničarji lahko zavzamejo odločilno mesto v upravi podjetja // publ. dobiti, zasesti: v svoji karieri je zavzel precej pomembnih položajev v državnih službah 6. publ. imeti, izraziti: kakšno mnenje, stališče boš zavzel / do njihovega dela je zavzel zelo kritičen odnos je bil zelo kritičen 7. knjiž. vzbuditi močen čustveni odziv, zlasti občudovanje; prevzeti: njegova klavirska igra je poslušalce zavzela; njene oči so ga čisto zavzele ● publ. ti opravki so me vsega zavzeli so me zelo zaposlili; so mi vzeli veliko časa; zastar. zavzelo ga je vprašanje o smislu življenja začel je intenzivno premišljevati o smislu življenja; publ. zavzeti tuja tržišča začeti prodajati svoje izdelke na tujih tržiščih; ekspr. po več poskusih so alpinisti zavzeli vrh gore stopili, prišli na vrh gore; zastar. zbral je okrog sebe mlade ustvarjalce in jih zavzel za pisanje navdušil zavzéti se 1. priti v stanje velike duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: če se zavzame, lahko vse naredi; zelo se je zavzel in pridobil veliko novih naročnikov; ekspr. osebno sta se zavzela, da bi vse potekalo v redu / ekspr. trdno se je zavzel, da ne bo nikogar izdal odločil 2. v zvezi z za pokazati, izraziti voljo, hotenje, da se kaj doseže, uresniči: zna se zavzeti za svoje cilje, ideje; zavzel se je za uprizarjanje del mladih dramatikov / publ. v razpravi so se poslanci zavzeli za spremembo zakona izrekli // z izražanjem volje, hotenja poskusiti doseči za koga kaj pozitivnega, ugodnega: zavzeti se za brezposelne; zavzeti se za koga pri oblasteh / knjiž. po smrti staršev so se za otroke zavzeli sorodniki začeli skrbeti 3. knjiž. čustveno pozitivno odzvati se: vedno se zavzame, če zasliši njen glas; ob tem prizoru so se vsi zavzeli / ob novici se je tako zavzel, da se je kar tresel vznemiril, razburil / zelo so se zavzeli, ko so videli, da je stanovanje prazno se začudili // odzvati se na kaj, odgovoriti tako, kot nakazuje sobesedilo: ali veste, kako se je to zgodilo? Kako, se je zavzel; ta komedija je precej dolgočasna. Ni res, se je zavzela zavzét -a -o 1. deležnik od zavzeti: zavzeta trdnjava; zavzeto ozemlje; v razpravi zavzeta stališča ∙ publ. preveč je zavzeta sama s seboj se ukvarja sama s seboj 2. v povedni rabi, v zvezi z za ki si z veliko vnemo, požrtvovalnostjo prizadeva za kaj: zelo je zavzet za delo z mladino; ves je zavzet za pravico 3. knjiž. prevzet: otrok je zavzet stal pred sliko; vsa zavzeta ga je gledala 4. knjiž. zelo prizadeven, navdušen: zavzet govorec; zavzet pristaš kake ideje / iron. ni preveč zavzet za delo ne dela rad // ki izraža veliko prizadevnost, navdušenje: zavzete besede; zavzeto razlaganje; prisl.: zavzeto delati; zavzeto pripovedovati ♪
  2.      zavzétnost  -i ž (ẹ́) zastar. zavzetost, vnema: velika zavzetnost za jezik / z veliko zavzetnostjo opravlja svoje delo ∙ zastar. ljubezenska zavzetnost prevzetost, vznemirjenost ♪
  3.      zavzétost  -i ž (ẹ̑) 1. velika stopnja duševne pripravljenosti, volje, zanimanja za ukvarjanje s čim, uresničitev česa: zavzetost raste, upada; kazati zavzetost za kaj; občudovati zavzetost koga; zavzetost za delo, pri delu / čustvena, ustvarjalna zavzetost / vse, kar dela, dela z zavzetostjo 2. knjiž. močna čustvena vznemirjenost zaradi pozitivnega odnosa do česa; prevzetost: drhteti od zavzetosti; zavzetost ob poslušanju glasbe / ljubezenska zavzetost ∙ knjiž. otroci so poslušali z največjo zavzetostjo zelo zavzeto ♪
  4.      zazánkati  -am dov. (ȃ) 1. namestiti, zategniti zanko okoli česa: z vrvjo zazankati deblo ∙ evfem. iz obupa se je zazankal se obesil // ekspr. zvijačno ujeti, dobiti: končno sem te le zazankal 2. obrt., v zvezi s petlja potegniti eno petljo skozi drugo, da se pletenje zaključi in se ne para: zazankati tri petlje na mestu, kjer bo gumbnica zazánkan -a -o: zazankane petlje ♪
  5.      zazdéti se  -ím se dov., zazdì se (ẹ́ í) 1. s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek, vtis, zaznavo česa brez prepričanosti o stvarni podlagi tega: zazdelo se mu je, da se v grmovju nekdo skriva; za hip se mu je zazdelo, da je doma / nenadoma se mu je zazdelo, da je na napačni poti je pomislil 2. s smiselnim osebkom v dajalniku začutiti željo, pripravljenost za kako dejanje: na obisk pride, če se mu (tako) zazdi / komur se je zazdelo, se je gibanju lahko pridružil kdor je hotel, želel // z oziralnim zaimkom ali prislovom izraža nedoločnost, poljubnost: pride, kadar se mu zazdi; utrujeni potniki so sedali, koder se jim je zazdelo 3. z oslabljenim pomenom, s povedkovim določilom izraža, da kaj vzbudi občutek, vtis, kot ga izraža določilo: v velikem prostoru se mu je miza zazdela majhna ● dobro se mu je zazdelo, ker so ga pohvalili razveselil se je ♪
  6.      zazévati  -am dov. (ẹ́) 1. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): guba na krilu je zazevala; zaradi izsušitve so okna zazevala / ekspr. čevlji so zazevali, da so bili vidni prsti podplat se je odtrgal od zgornjega dela // razmeroma široko se odpreti: odsunil je vrata, da so nastežaj zazevala / brazda je na široko zazevala // z odprtjem, razmikom česa nastati: na licu mu je zazevala velika rana; s tolikšno silo je zasadil sekiro v tnalo, da je zazevala dolga razpoka / v strehi je zazevala luknja 2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pred njim je zazeval prepad / ko je hotel misel zapisati, je papir prazen zazeval vanj; pren. v srcu je zazevala praznina 3. ekspr. široko odpreti usta, kljun: ko je zaslišal novico, je zazeval od presenečenja; kokoš zazeva od žeje // zazehati: zazeval je in se pretegnil; od dolgega časa je zazeval ● knjiž. dolgo se nista srečala in med njima je zazeval prepad odtujila sta se drug drugemu ♪
  7.      zazíbati  tudi zazibáti -ljem in -am, in zazíbati -ljem in -am dov. (í á í; í) 1. narediti, da se kaj enakomerno premika sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi: zazibati zibelko / veter je zazibal jambor 2. navadno s prislovnim določilom z zibanjem povzročiti, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: zazibati otroka v spanje / enakomerno drdranje koles jih je zazibalo v prijetno dremavico // ekspr. s čim prijetnim sploh povzročiti, da kdo polagoma pride v stanje, kot ga izraža določilo: prijetna toplota ga je zazibala v sladke sanje; vino ga je zazibalo v brezskrbnost / pesem jih je zazibala v spomine zazíbati se tudi zazibáti se, in zazíbati se 1. enakomerno se premakniti sem in tja ali navzgor in navzdol okrog svoje osi: čoln se je zazibal in splul od brega; pri hoji se nekoliko zazibati; ekspr. žitno klasje se je zazibalo v vetru 2. ekspr. s čim prijetnim polagoma priti v stanje, kot ga izraža določilo: prevzelo jo je veselo upanje in zazibala se je v lepe sanje ● ekspr. ob tem vprašanju so se mu zazibala tla pod nogami občutil je negotovost, ogroženost; ekspr. zazibal se je po sobi zibajoč se začel hoditi ♪
  8.      zazidálen  -lna -o prid. (ȃ) nanašajoč se na zazidavo: zazidalni red / zazidalno področje področje, določeno za zazidavo; zazidalna parcela zazidljiva parcela ∙ knjiž. tak zazidalni način združuje modernizem in tradicionalizem način zidanja, pozidave ♦ urb. zazidalni načrt načrt, ki podrobno določa zazidalne in proste površine manjšega območja glede na njihovo prihodnjo ureditev, uporabo ♪
  9.      zazídati  tudi zazidáti -am dov. (í á í) 1. z zidanjem narediti, da kak prostor v čem preneha obstajati: pri obnovi so zazidali vse line; zazidati okno, vrata / zazidati odprtine pod streho // z zidanjem narediti, da je kaj zaprto, nedostopno: zazidati celico, stolp / z visokim zidom so dvorišče skoraj povsem zazidali // z zidanjem narediti a) da kaj ni dostopno: zazidati zaklad / zazidati dragocenosti v steno b) nekdaj da kdo mora ostati, kjer je: za kazen so ga živega zazidali / zazidati koga v stolp 2. z zidanjem stavb zapolniti prostor: zazidati vrzel med hišami / ni dovolil, da bi zazidali njive in travnik; zazidati obrežje s turističnimi objekti // ekspr. z zidanjem stavb porabiti, zapraviti: zazidati veliko denarja / vse svoje prihranke je zazidal v hišo 3. z zidanjem, s postavitvijo zidu onemogočiti: zazidati komu dovoz / zazidati komu razgled, svetlobo ● publ. zazidati novo naselje sezidati, zgraditi; redko zazidati kam spominsko ploščo vzidati zazídan -a -o: zazidano okno; polovica zemljišča je že zazidana ♪
  10.      zazidáva  -e ž (ȃ) 1. glagolnik od zazidati: nasprotovati zazidavi polja; napraviti makete za zazidavo; predlog za zazidavo; parcele, namenjene zazidavi / material za zazidavo oken / obsoditi koga na zazidavo 2. kar je določeno z načinom zazidave, gradnje in razporejenostjo objektov: gosta zazidava v mestnem središču; obcestna zazidava; tipično srednjeveška zazidava mesta / atrijska, vrstna zazidava; blokovna zazidava ♦ urb. nizka zazidava z enoetažnimi ali dvoetažnimi stanovanjskimi stavbami ♪
  11.      zazijáti  -ám dov. (á ȃ) 1. ekspr. priti v stanje, ko se prej prilegajoči se deli ne prilegajo (več): zaradi slabe izdelave so okna hitro zazijala / čevlji so ob strani zazijali podplat se je odtrgal od zgornjega dela // razmeroma široko se odpreti: porinil je, da so vrata nastežaj zazijala / od presenečenja so ji zazijala usta / razpoke v čolnu so še bolj zazijale so se še povečale // z odprtjem, razmikom česa nastati: na čelu mu je zazijala velika rana; v steni je zazijala razpoka 2. ekspr., s prislovnim določilom pojaviti se z odprtino obrnjen, usmerjen tako, kot nakazuje določilo: pod planincem je zazijal prepad; pren. v nas je zazijala praznina 3. slabš. široko odpreti usta, kljun: ko je slišal novico, je zazijal; od začudenja je kar zazijal; petelin zazija od vročine // zazehati: od časa do časa je zazijal 4. slabš. zakričati, zavpiti: zazijati od bolečine ● slabš. iz oči ji je zazijal strah po očeh se je videlo, da jo je strah; ekspr. pred njim je nenadoma zazijalo težko vprašanje se je pojavilo zazijáti se slabš. nepremično, navadno radovedno se zagledati: zazijal se je v izložbo; zazijati se za kom; kam si se zazijal / zazijal se je v mlado deklico zaljubil ♪
  12.      zaznamovánost  -i ž (á) 1. lastnost, značilnost zaznamovanega: slaba zaznamovanost poti / stilna zaznamovanost besed 2. ekspr. dejstvo, da je kdo zaznamovan, ima posledice zaradi česa: težko prenašati zaznamovanost; dedna, socialna zaznamovanost; zaznamovanost s smrtjo ♪
  13.      zaznamováti  -újem dov. in nedov. (á ȗ) 1. narediti znamenje, znamenja, da se kaj opazi, prepozna: zaznamovati dohode do prireditvenega prostora; zaznamovati premik vojaških enot na zemljevidu; zaznamovati rob cestišča; zaznamovati žival na ušesu; zaznamovati z barvo, puščicami, zastavicami / zaznamovati drevesa za sečnjo / zaznamovati planinske poti z markacijami / ekspr. njihovo pot zaznamujejo sledovi požarov // tako sporočiti, izraziti kaj: te besede niso zaznamovali s krožcem; s posebnimi znaki je zaznamoval, kaj naj odtisnejo z drugačnim tiskom / zaznamovati stoto obletnico pesnikove smrti s proslavo 2. biti znamenje, znak za to, kar izraža dopolnilo: ta črta zaznamuje Gorjance / ekspr.: roman zaznamuje začetek nove smeri z njim se začne; ta zbirka zaznamuje vrh pesnikovega razvoja je, predstavlja / glagoli najpogosteje zaznamujejo dejavnost ali stanje pomenijo 3. ekspr. biti značilen, tipičen za kaj: to razpravo zaznamujeta jasnost in nazornost; zadnji mesec vojne so zaznamovali močni napadi zaveznikov 4. ekspr. pustiti sledi, posledice: udarec ga je zaznamoval za zmeraj / preteklost ga je zelo zaznamovala / vojna je usodno zaznamovala njeno življenje / s tako oceno so mladostnika zaznamovali pred družbo / ti dogodki so zaznamovali ljudi s sovraštvom in nestrpnostjo 5. publ. ugotoviti, opaziti: v podjetju so zaznamovali porast proizvodnje / zaznamovati primanjkljaj v menjavi s tujino imeti / najbolj razvita gospodarstva so zaznamovala najhitrejšo rast so dosegla 6. knjiž. zapisati: zaznamovati spremembe v zemljiško knjigo; zaznamovati stroške / dogajanje, ki ga je zaznamovala kamera posnela ● ekspr. narava ga je zaznamovala z grbo bil je grbast; ekspr. smrt je zaznamovala njihove obraze na njihovih obrazih se je poznalo, da so videli mnogo mrtvih, ubitih; bili so zapisani smrti zaznamujóč -a -e: hodil je, zaznamujoč pot z vejicami zaznamován -a -o: ustaviti na zaznamovanem delu cestišča; s številkami zaznamovani listi; biti zaznamovan za vse življenje; igrati z zaznamovanimi kartami; bukev je zaznamovana za posek; vsa družina je bila zaznamovana z nesrečo ∙ star. v oporoki je bilo vse natančno zaznamovano določeno, zapisano ♦ lingv. stilno zaznamovana beseda beseda, ki poleg stvarnih vzbuja tudi čustvene, časovne predstave ali pripada določeni zvrsti; sam.: bil je eden izmed zaznamovanih ♦ filoz. zaznamovano pomen, vsebina znaka ♪
  14.      zaznáti  -znám dov. (á ȃ) 1. čutno dojeti predmetni svet: zaznati besede, glas; zaznati gibanje, premikanje; zaznati svetlobo, vonj, zvok / zaznal je, da je njena obleka vlažna; s prsti je zaznal, da se trese od strahu / s sluhom zaznati / tega čuti ne zaznajo; oko teh žarkov ni sposobno zaznati / knjiž. zaznati bolečino začutiti 2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotoviti obstajanje česa: zaznati navzočnost koga v prostoru; na sebi je zaznala radovedne poglede; zaznati koristne učinke treninga; zaznati prve znake bolezni / na njegovem obrazu je zaznal jezo, obup / poslušalci v njegovih besedah niso zaznali osti začutili / zaznal je njeno bližino, čeprav je ni videl / živali zaznajo potres prej kot ljudje // publ. na podlagi določenih pojavov ugotoviti, opaziti: v zadnjem letu so zaznali velik napredek 3. na določen način pokazati obstajanje česa: naprava zazna sevanje // na določen način ugotoviti obstajanje česa: z nihalom zaznati podzemne vodne tokove 4. star. izvedeti: zaznati za rojstvo sina; rada bi zaznala več o njih 5. zastar. spoznati, prepoznati: mati nas je že od daleč zaznala, ali po joku ali po kričanju zaznáti se star., navadno v zvezi z dan zdaniti se: komaj se je zaznal dan, so odšli na pot zaznán -a -o: ti pojavi niso čutno zaznani ♪
  15.      zaznávati  -am nedov. (ȃ) 1. čutno dojemati predmetni svet: gledal je, a ni zaznaval tega, kar je videl; zaznavati barve, hrup, smrad; zaznavati premikanje / s čuti zaznavati; zaznavati svetlobo s celim telesom; čutno zaznavati / uho teh zvokov ne zaznava / rastline zaznavajo pojave v okolju / knjiž. v glavi je zaznaval čuden občutek čutil 2. na podlagi čutnega dojemanja določenih pojavov ugotavljati obstajanje česa: zaznavati nevarnost; zaznavati navzočnost koga / v njegovem glasu je zaznaval tesnobo // publ. na podlagi določenih pojavov ugotavljati, opažati: v zadnjem času zaznavamo velike spremembe 3. na določen način kazati obstajanje česa: naprava zaznava tudi šibke tresljaje // na določen način ugotavljati obstajanje česa: z napravo zaznavati sevanje zaznávati se star., navadno v zvezi z dan začeti daniti se: prebudil se je, ko se je zaznaval dan / jutro se ni še niti zaznavalo, ko so odšli zaznávan -a -o: zaznavana predmetnost; čutno zaznavan ♪
  16.      zaznáven  -vna -o prid. (á ā) 1. nanašajoč se na zaznavanje, zaznavo: meje zaznavne sposobnosti / zaznavni predmet predmet zaznavanja ♦ anat. zaznavna območja območja v možganski skorji, kamor prihajajo vzburjenja iz čutil; psih. zaznavna konstanca pojav, da človek zaznava barve, oblike, velikost vedno enake, stalne, ne glede na njihovo objektivno menjavanje 2. ki se da zaznati: komaj zaznaven smehljaj; pritisk je vedno bolj zaznaven / čutno zaznaven svet; zvočno zaznavna stran česa / težko zaznavne povezave ugotovljive 3. publ. precej velik, precejšen: zaznavni uspehi; zaznavne razlike v pogledih; neurje je povzročilo zaznavno škodo zaznávno prisl.: ob rahlem dihanju se ji komaj zaznavno dvigajo prsi; sam.: razlika med zaznavnim in namišljenim ♪
  17.      zazóbek  -bka m (ọ̑) nazaj obrnjen zob na kakem orodju, orožju, ki preprečuje, ovira izdrtje: narediti zazobke; puščica z velikimi zazobki; zazobek cepina ♦ teh. v kovino zasekani zobje, ki preprečujejo vrtenje nasajenega predmeta ♪
  18.      zazoríti  -ím tudi zazóriti -im dov., zazóril (ȋ í; ọ̄) nav. 3. os., knjiž. začeti se, nastopiti: dan je zazoril / zazorila je zora / zvečer so zazorile rdeče svetilke zasvetile zazoríti se, tudi zazóriti se 1. brezoseb. preiti iz noči v dan; zdaniti se: komaj se zazori, se že oglasijo prve ptice; še preden se je zazorilo, so šli na pot 2. pojaviti se, pokazati se: na vzhodu se je zazorila zarja ♪
  19.      zazvenčáti  -ím dov., zazvénči in zazvênči; zazvénčal in zazvênčal (á í) dati ostre, višje, tresoče se glasove zlasti pri udarcu, trku ob kaj trdega: kozarci zazvenčijo; veriga zazvenči; ob vsakem koraku so ostroge zazvenčale ♪
  20.      zazvenéti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati višji glas, glasove pri udarcu po čem, zlasti kovinskem, ali trku ob kaj trdega: jeklo, kovina zazveni / kraguljčki, strune zazvenijo; kosa zazveni / ekspr.: gong zazveni; zvonec zazveni zazvoni / ekspr. tišina zazveni 2. navadno s prislovnim določilom postati jasno slišen: njegove besede so zazvenele po hiši; koraki so zazveneli na ulici; glasen smeh je zazvenel po prostoru 3. postati zvočno bogat, ubran: toliko časa je popravljal radio, da je njegov glas zazvenel / že kar dobro igra, vendar mu glasbilo še ne zazveni ne da polnega, lepega zvoka // s prislovnim določilom dobiti tako zvočno barvo, podobo, kot izraža določilo: glas mu je zazvenel globoko, ubrano, zamolklo // ekspr., s prislovnim določilom pokazati se, zazdeti se tak, kot izraža določilo: njegove besede so zazvenele očitajoče, porogljivo; odgovor je zazvenel prepričljivo 4. ekspr. postati zaznaven, opazen: v njegovem glasu je zazvenel posmeh; iz njegovih besed je zazvenela žalost 5. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku dobiti občutek kot pri zvočni zaznavi: znan glas mu zazveni v uho / od udarca mu je zazvenelo v glavi / tišina mu zazveni v ušesih ♪
  21.      zazvoníti  -ím dov., zazvónil (ȋ í) 1. dati močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zvonovi so glasno zazvonili; brezoseb. v zvoniku je zazvonilo / zamolklo zazvoniti // povzročiti močne, zveneče glasove pri udarjanju kemblja ob rob zvona: zazvoniti na veliki zvon 2. dati zveneče, brneče glasove kot signal: zvonec nad vrati je zazvonil; brezoseb. zazvonilo je, pojdite v razred / budilka je zazvonila ob sedmih; v pisarni zazvoni telefon 3. z zvonjenjem naznaniti: zazvoniti konec pouka; brezoseb. zazvonilo je poldne / v krščanskem okolju: zazvoniti mrliču z zvonjenjem naznaniti, da je kdo umrl; zazvoniti k maši z zvonjenjem naznaniti, da se bo kmalu začela 4. ekspr. dati zvonjenju podoben glas: kozarci so zazvonili; veriga zazvoni // povzročiti zvonjenju podoben glas: zazvoniti s ključi ● star. jeseni mu je zazvonilo je umrl; ekspr. zazvonilo mu je v glavi, ušesih dobil je občutek zvenenja nepretrganega visokega tona; ekspr. usedel se je na klop in zazvonil z nogami zabingljal; star. v cerkvi je zazvonilo skupaj zazvonilo zadnjič pred začetkom maše ◊ lov. pes zazvoni se pri zasledovanju divjadi oglasi z donečimi, zvenečimi glasovi; rel. zazvoniti avemarijo zazvoniti zvečer v čast Mariji; zazvoniti jutranjico, jutro zazvoniti zgodaj zjutraj, zlasti ob nedeljah in praznikih ♪
  22.      zažágati  -am dov. (ȃ) 1. začeti žagati: zažagati po narisani črti 2. z žago nekoliko zarezati: zažagati desko, drevo 3. z žaganjem narediti, izoblikovati v kaj: zažagati v letev široke reže 4. ekspr. oglasiti se z rezkimi, monotono ponavljajočimi se glasovi: škržati so spet zažagali 5. ekspr. rezko, monotono zasmrčati: ni vedel, da je v spanju večkrat zažagal ♪
  23.      zažarévati  -am nedov. (ẹ́) knjiž. večkrat zažareti: oglje zažareva / luči so zažarevale in ugašale / ekspr. oči ji zažarevajo v jezi ♪
  24.      zažaríti se  -ím se tudi zažáriti se -im se dov., zažáril se (ȋ í; ā ȃ) knjiž. odbiti močno svetlobo: lasje so se ji zažarili v zahajajočem soncu ♪
  25.      zaželéti  -ím dov., zažêlel (ẹ́ í) izraziti komu željo, da bi bil deležen česa pozitivnega: zaželeti komu prijetne počitnice, srečno pot; zaželeti komu srečo, uspeh pri delu; zaželeti vesele praznike / vstopil je in jim zaželel dobro jutro; zaželeli so si lahko noč in šli spat / zaželeti komu dobrodošlico izraziti ● redko lepšega življenja mu ne morem zaželeti želeti zaželéti si stil. zaželéti začutiti željo po čem: zaželeti si svežega kruha, hladne vode; zaželeti si mir, svobodo; zaželel si je pogovora s prijateljem; zaželela si je, da bi bila daleč proč // začutiti željo po zadovoljevanju spolne potrebe s kom: čutil je, da si ga je zaželela; zelo si jo je zaželel ● star. dobil boš vse, kar boš zaželel kar se ti bo zahotelo; star. zaželelo se mu je, da bi se vrnil domov zahotelo se mu je zaželèn tudi zaželjèn -êna -o 1. deležnik od zaželeti: najti zaželeni mir; z vznesenimi besedami zaželena sreča; prišla je zaželena svoboda; zaželeno je, da se sestanka udeležijo tudi starši 2. ki si ga kdo želi: roditi zaželenega otroka / zaželen gost; opazil je, da pri njih ni zaželen dobrodošel 3. ki se zahteva: raziskava ni dala zaželenih rezultatov; zaželena kakovost, lastnost / za sprejem na delovno mesto so zaželene petletne delovne izkušnje / izročiti kupcu zaželeno blago iskano, naročeno; sam.: zaželeno podčrtajte ♪

   26.356 26.381 26.406 26.431 26.456 26.481 26.506 26.531 26.556 26.581  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA