Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jim (576-600)

576.      kolotèk  in koloték -éka m (ȅ ẹ́; ẹ̑) 1. avt. razdalja med sprednjima ali zadnjima kolesoma vozila: kolotek je tisoč štiristo milimetrov / kolotek sprednjih, zadnjih koles 2. knjiž., redko krožnica, tir: zvezda ima svoj kolotek; pren. takšen je kolotek prave kulture ♪
577.      kolportírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. po ulicah prodajati, zlasti časopise, revije: posebne izdaje dnevnika še ne kolportirajo 2. knjiž., redko razširjati, oznanjati: anekdoto je kolportiral samo med najožjimi prijatelji ♪
578.      komandírati  -am nedov. (ȋ) 1. pog. ukazovati, odločati: za delo mu ni mar, samo komandiral bi / pri njih komandira žena ∙ pog. druge bi komandiral, sam pa ni nič boljši jim dajal nauke, se vmešaval v njihovo ravnanje, vedenje // nedov. in dov., zastar. poveljevati: desetar je komandiral glasno in razločno / komandirati vojakom 2. nižje pog. skrbeti za koga, negovati: bolnike komandira sama / otroke lepo komandira vzgaja, uči komandírati se nižje pog. živeti, imeti se: kako se kaj komandiraš / mlada dva se slabo komandirata komandíran -a -o: zastar. tja so bili komandirani po ukazu glavnega poveljnika poslani ♪
579.      komandíten  -tna -o prid. (ȋ) navadno v zvezi komanditna družba, v kapitalistični ekonomiki trgovska družba, v kateri nekateri člani jamčijo z vsem svojim premoženjem, drugi pa le do višine vloženega deleža ♪
580.      komédija  -e ž (ẹ́) 1. gledališka igra vesele, šaljive vsebine: pisal je drame in komedije; antična, sodobna komedija; lahkotna komedija / igrati, nastopati v komediji / bulvarska komedija; komedija v treh dejanjih ♦ lit. karakterna komedija // uprizoritev take igre: gledati komedijo / dobro obiskana komedija / v kinu predvajajo ameriško barvno komedijo 2. ekspr. zabavno, smešno dogajanje: take komedije pa še ne pomnim / v tej hiši je vedno komedija je vedno veselo, zabavno 3. nav. mn., ekspr. neprijetnosti, težave: s teboj so zmeraj komedije; boji se, da jim ne bi povzročil kakšnih komedij / ne delaj komedij zaradi take malenkosti ● ekspr. z menoj že ne bodo zganjali komedije se norčevali iz mene; ekspr. on opravi take reči brez komedij brez težav, zapletov, zlasti nepotrebnih; ekspr. dovolj je te komedije, izginita čimprej izraža zahtevo po prenehanju določene aktivnosti, zlasti neprijetne ♪
581.      komentátor  -ja m (ȃ) 1. kdor piše, sestavlja komentarje; razlagalec, pojasnjevalec: komentator Platonovih del; kritiki in komentatorji pesnitve / avtor in komentator glasbene oddaje 2. kdor obširneje, s (svojimi) pojasnili in pripombami poroča o čem; poročevalec, novinar: oddajo vodita znana komentatorja / politiki in komentatorji ugotavljajo velik uspeh konference / športni, zunanjepolitični komentator / kabine za radijske in televizijske komentatorje ♪
582.      komentírati  -am nedov. in dov. (ȋ) 1. napisati razlage, pojasnila k čemu: komentirati knjigo, tekst; zakonik je komentiralo pet juristov; izdajo so znanstveno komentirali / avtor je oddajo sam komentiral pojasnjeval, bral spremno besedilo 2. obširneje, s (svojimi) pojasnili in pripombami poročati o čem: premiere je list sproti komentiral; reporter je odlično komentiral nogometno tekmo / komentirati aktualne dogodke in probleme // nav. ekspr. izražati (svoje) mnenje, stališče: novico so povsod živahno komentirali / vedno kaj komentira govori, pojasnjuje komentíran -a -o: znanstveno komentirana izdaja poezij; komentirana glasbena oddaja ♪
583.      komilitón  -a m (ọ̑) knjiž., redko sobojevnik, tovariš: komilitoni iz kasarne so se mu posmehovali / kot študent je bil med svojimi komilitoni zelo cenjen ♪
584.      komít  -a m (ȋ) zgod., pred balkanskimi vojnami pripadnik prostovoljne bolgarske, grške, makedonske ali albanske vojaške organizacije, ki se bojuje proti okupacijskim oblastem: napadi komitov / srbski komiti četaši, četniki // po prvi svetovni vojni pripadnik ilegalne bolgarske, grške, makedonske ali albanske politično-vojaške organizacije, ki pomaga tujim silam in se bojuje proti domačim oblastem ♪
585.      kómornica  in komórnica -e ž (ọ̑; ọ̑) zgod. naslov za žensko plemiškega rodu, ki je v pomoč vladarici: cesarica s svojimi komornicami ♪
586.      kompanjón  -a m (ọ̑) 1. pog. kdor s kom sodeluje, zlasti pri nepoštenih dejanjih: izberi si drugega kompanjona / prišel je s svojimi starimi kompanjoni tovariši, prijatelji 2. zastar. kdor sodeluje pri podjetju ali gospodarski akciji s kapitalom ali delom; družabnik: nesoglasja med kompanjoni ♪
587.      kompenzírati  -am dov. in nedov. (ȋ) zaradi izgube, pomanjkanja česa narediti, sprejeti kaj drugega; nadomestiti, nadoknaditi: otroci, ki niso bili deležni ljubezni staršev, to pozneje na različne načine kompenzirajo; kompenzirati telesne pomanjkljivosti z večjo delavnostjo / šahist kompenzira izgubo figure z dvema kmetoma // publ. izravnati, uravnovesiti: povečan uvoz je treba kompenzirati z večjim izvozom / občutek krivde so kompenzirali z visokim standardom ◊ elektr. kompenzirati izenačiti porabo induktivne jalove energije s kapacitivno; mat. kompenzirati izpustiti, uničiti enaka člena na obeh straneh enačbe; med. kompenzirati srčno napako zmanjšati, ublažiti jo s povečano dejavnostjo srčne mišice; navt. kompenzirati kompas čimbolj zmanjšati vpliv ladijskega magnetizma na delovanje kompasa ♪
588.      komplót  -a m (ọ̑) knjiž. zarota: režim je komplot pravočasno odkril; nasprotniki pripravljajo komplot / ekspr. bojim se, da so proti meni spet sklenili kak komplot ♪
589.      kompromís  -a m (ȋ) sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih, delni sporazum: kompromis tu ni bil mogoč; skleniti kompromis; politični kompromis; kompromis med štirimi velesilami / doseči kompromis pri spornem vprašanju / ponudili so jim kompromis možnost kompromisne rešitve / slikar se je odločil za kompromis med tradicionalizmom in modernizmom // nav. slabš. popuščanje, odstopanje od svojih zahtev, načel v korist zahtev, načel drugega: to tvoje dejanje je kompromis; njegovo početje je izraz številnih kompromisov / meščanstvo je delalo kompromise s preostanki fevdalizma ● ekspr. ta človek ne pozna kompromisov je dosleden, načelen; ekspr. v teh stvareh je ravnal brez kompromisov dosledno, načelno ♪
590.      komunicírati  -am nedov. (ȋ) 1. izmenjavati, posredovati misli, informacije, sporazumevati se: komunicirajo vsak v svojem jeziku; gluhonema sta uspešno komunicirala s pomočjo dogovorjenih znakov / z njim se ni dalo več komunicirati / v vesoljskem centru komunicirajo s satelitom 2. publ. biti razumljiv, sprejemljiv: ta film slabo komunicira z gledalci ♪
591.      končáti  -ám dov. (á ȃ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža prenehanje opravljanja a) dela, opravila: za danes je končal delo na vrtu; likanja še ni končala; to izigravanje se mora končati / ekspr. končajte ta nesrečni prepir nehajte se prepirati / nar., z nedoločnikom: končaj že predavati nehaj; zidati so končali še pred mrakom nehali / elipt. ko je predsednik končal, je spregovoril še tajnik b) dejavnosti, aktivnosti: žetev smo končali; publ. končati s poizvedbami; dvoboj se je že končal; zabava se konča šele proti jutru / današnjo sejo bomo končali ob šestih / govor je moral hitro končati dokončati / neustalj. predstava konča ob desetih se konča // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: ciklus oddaj bomo končali z analizo Cankarjeve drame; uvod je končal z opisom glavnih pojavov / delo so končali s pesmijo 2. s širokim pomenskim obsegom izraža celotnost, polnost dejanja: jopico je hitro končala; si že končal nalogo; kdaj boš končal sliko / šahist partije ni hotel končati / končal je pomembno delo 3. ekspr., s prislovnim določilom izraža posledico delovanja, udejstvovanja: vse kaže, da bo končal v predsedstvu; aktivistka je končala pri gestapu; končal je v ječi; fant je dobro končal; če boš tako živel, boš slabo končal / prepir so končali na sodišču / ta bo še v umobolnici končal / publ. žoga je končala v mreži // umreti: končal je na vislicah; mnogi so končali kar ob cestah; pren. knjiga je končala na smetišču 4. star. ubiti, usmrtiti: obsojenca so kmalu končali; nobene živali ne konča brez potrebe; hotel se je končati narediti samomor / odpelji ju in končaj z njima // uničiti, ugonobiti: konje je čisto končal; pijača ga je končala do kraja / če bo tako vozil, bo avto kmalu končal ● ekspr. z njo je že davno končal ni več njen prijatelj, ne ljubi je več končáti se navadno s prislovnim določilom izraža prenehanje obstajanja a) glede na prostor: tu se travnik konča in začenja se gozd; cesta se konča pod hribom; ulica se slepo konča / stavek se konča s piko b) glede na čas: tudi ta mesec se bo kmalu končal; šolsko leto se konča čez nekaj dni / veseli dan se je prezgodaj končal // izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: dvoboj se je končal z zmago velemojstra; tekma se je končala neodločeno / vse se je nesrečno, slabo, žalostno končalo; tožba se je zanj ugodno končala ● ekspr. njen dan se zgodaj začne in pozno konča delati začne zgodaj zjutraj in neha pozno zvečer končávši zastar.: končavši delo, odide domov končán -a -o: predstava še ni končana; priprave za poroko bodo kmalu končane; naročena ladja bo končana še ta mesec narejena; posvetovanje je končano / po končani vojni bo vse drugače po vojni ♪
592.      kônčen  -čna -o prid. (ó) nanašajoč se na konec: a) zaupali so jim končno redakcijo zakona; opraviti morajo še končna montažna dela; končno oblikovanje predmeta b) končni rezultat, uspeh; končni sklep zasedanja / sporočili so končni vrstni red / končni cilj / dati stvari končno obliko, podobo / sedanja formulacija je končna dokončna / končni izdelki, proizvodi izdelki, proizvodi za neposredno uporabo c) najbolj je uspel končni prizor; končni samoglasnik v besedi / končni del kosti / izstopiti mora na končni postaji ● knjiž. prostor ni omejen, je pa končen se konča; publ. v končni konsekvenci vpliva to tudi na tržišče končno, nazadnje ◊ fiz. končna hitrost hitrost telesa ob koncu opazovanja; mat. končno zaporedje zaporedje, ki ima omejeno število členov; ptt končna telefonska centrala telefonska centrala v medkrajevnem telefonskem omrežju, na katero so neposredno priključene krajevne centrale; šol. končna ocena; končno spričevalo spričevalo, ki ga dobi učenec, dijak po končanem šolanju na ustrezni stopnji kônčno prisl.: končno pojmovane stvari ♦ lingv. končno dovršni glagol dovršni glagol, ki izraža konec dejanja kônčni -a -o sam.: končni naj stopi naprej; pojmovanje končnega in neskončnega; prim. končno ♪
593.      končeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. z glagolskim samostalnikom izraža približevanje prenehanju dejavnosti, aktivnosti: končujemo priprave na občni zbor; publ. z zidavo že končujejo; čas njegove strahovlade se končuje / s temi ukrepi se končuje ekstenzivno gospodarjenje / mlačev za danes končujejo / seje bomo končevali točno ob določeni uri // s prislovnim določilom izraža dejanje, ki se kot zadnje vključuje v kako celoto: svoje referate končuje s kratkimi povzetki / delo so vedno končevali s pesmijo 2. s širokim pomenskim obsegom izraža približevanje celotnosti, polnosti dejanja: jopico je že končevala; ravno je končeval nalogo, ko je vstopil sošolec / oba fanta sta končevala gimnazijo / strokovnjaki končujejo elaborate 3. star. ubijati, usmrčevati: končevali so vse, kar je bilo živega // uničevati, ugonabljati: s svojim ravnanjem končuje živali in orodje; s takšnim delom si samo končuješ oči končeváti se navadno s prislovnim določilom izraža a) približevanje prenehanju obstajanja glede na čas: šolsko leto se že končuje; zima se počasi končuje b) prenehanje obstajanja glede na prostor: ulica se končuje na obali / rebra se prosto končujejo v mišicah / tu se travnik končuje in začenja se gozd / samostalnik se končuje na soglasnik; pesem se končuje z naslednjo kitico // izraža izid dejanja, kot ga nakazuje določilo: take nesreče se pogosto končujejo s smrtjo končujóč -a -e: slepo končujoč se jarek ♪
594.      kônec ¹ -nca m, mest. mn. stil. koncéh (ó) 1. del, predel, prostorsko najbolj oddaljen od a) izhodišča, začetka: konec njive prerašča plevel / konci brkov so mu silili v usta; odgriznil si je konec jezika / konec knjige je zelo zanimiv / pes ima na koncu privihan rep; tudi na koncu travnika je treba pokositi; postavil se je v vrsto, čisto na koncu b) navadno s prilastkom središča: odžagati črvivi konec deske; zvezati oba konca vrvi / klop se s koncem dotika stene / zgornji in spodnji konec doline sta porasla s smrekami; sovražnik je zavzel spodnji konec mesta / naša hiša stoji na koncu vasi / ekspr.: na vse konce se je videlo na vse strani; samo v en konec smo hodili več ur samo v eno smer // navadno v povedni rabi izraža prenehanje določene prostorske razsežnosti: tu je konec travnika in začenja se gozd; kjer je bil konec tekmovalne proge, je bila postavljena vrvica / začetek in konec daljice sta označena / prišel je do konca parka / na koncu stavka stoji pika / moštvo je na tretjem mestu od zadnjega konca od zadaj 2. nav. ekspr., navadno s prilastkom večji ali manjši del površine, prostora: severni konec dežele je gorat / ta konec hiše, stanovanja še nima elektrike / na mariborskem koncu so volitve že končali; v našem koncu ga ljudje dobro poznajo pri nas 3. ekspr., navadno s prilastkom kos, del česa: en konec letala je priletel na streho bolnice / kakšen konec sveče, vrvi se bo že našel; od blaga so ostali sami konci odrezki, ostanki 4. kar je najbolj oddaljeno od izhodišča, začetka a) glede na čas: konec avgusta je bil sončen; uspešen konec sezone / ekspr. ne jezi se, saj še ni vseh dni konec stvar se bo dala še urediti, popraviti, povrniti / šele na koncu je bilo poletje lepo; že na koncu srednje šole se je zanimal za filozofijo b) glede na dogajanje: videl je le konec predstave, tekme; konec romana je zelo razvlečen / šele na koncu se mu je zdelo delo zanimivo c) glede na obstajanje: film prikazuje konec starega Rima; opisoval je konec meščanskega razreda // navadno v povedni rabi izraža prenehanje česa a) glede na čas: tudi veselega dneva je bilo kmalu konec; danes je konec šolskega leta; kmalu bo konec meseca / ob koncu leta se je zgodilo; s koncem aprila ti bo potekel dopust konec / ekspr. potrpi, saj je septembra tako že konec b) glede na dogajanje: prišel je, ko je bilo že konec filma; premirja je konec; veselice je konec in treba bo domov / ekspr.: pristanem, da bo konec prepira, prepiru da se ne bomo več prepirali; za danes naj bo konec branja ne beri več / ekspr. konec iskanja je bil, da so ga zaprli rezultat, posledica / gong je označil konec dvoboja / pub1. takoj po koncu tekme so ga prosili za izjavo po tekmi; odšel je že pred koncem predstave / ta zgodba nima jasnega, pravega konca razpleta, zaključka / ekspr. do konca življenja se boš kesal dokler boš živel / kot pojasnilo, opozorilo na koncu filma, romana konec c) glede na obstajanje: to bi pomenilo konec države, morale; napovedovati konec sveta, umetnosti / ekspr. napraviti konec revščini / ekspr. taka rana lahko stori konec človeškemu življenju lahko povzroči smrt // ekspr., v zvezi z iti izraža približevanje prenehanju obstajanja česa: zaloga gre h koncu / dela gredo počasi proti koncu se končujejo / s Hitlerjevo Nemčijo je šlo očitno h koncu bila je blizu poraza, propada / z njim gre h koncu umrl bo 5. evfem., navadno s prilastkom smrt: njen tragični konec je vse pretresel / iti svojemu koncu naproti 6. pog., ekspr., navadno v zvezi s storiti, vzeti umreti, poginiti, ubiti se: žival je v jami storila konec; v zaporu je od vsega hudega konec vzel / od lakote, strahu so že konec jemali umirali / na tem mestu je našel svoj konec komandantov spremljevalec je umrl, bil ustreljen / star. storiti hud konec umreti nasilne smrti / v povedni rabi: saj ga bo konec, ko ga tako mučite; od razburjenja, sreče ga je bilo skoraj konec; pren. ta obleka pa že jemlje konec 7. ekspr., z zanikanim glagolom izraža, da kaj traja sorazmerno dolgo: dela, tedna ni in ni konec; sprevodu ni hotelo biti konca / ali še ne bo konec teh stopnic / hvalil je, da ni bilo konca 8. v prislovni rabi, v zvezi na koncu izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in na koncu še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, na koncu pa še sebe 9. nav. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi z do izraža najvišjo možno mero: do konca izčrpan se je vrnil domov; to je do konca osamljen, pokvarjen človek / zdaj sem do konca prepričan, da imam prav poplnoma, čisto // poudarja celotnost, polnost dejanja: ko je nalogo napisal, naredil do konca, jo je pokazal očetu; ali si prebral knjigo do konca / ne povej samo na pol, ampak do konca 10. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar 11. star., v prislovni rabi od začetka, na začetku: od konca se je vsemu čudil, potem pa se je hitro privadil 12. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec 13. v medmetni rabi, v zvezi z in, pa izraža odločnost, nepopustljivost: delal bo, pa konec; rada ga ima, pa konec / tako je prepričan, in konec / tako bo, kot pravim, pa konec besed // z zanikanim glagolom poudarja nemočnost, neustreznost: ne morem se privaditi, pa konec / stroj ne vzdrži, in konec ● ekspr. konec me bo od garanja zelo, preveč delam; ekspr. zaradi sto dinarjev te še ne bo konec ne boš gospodarsko propadel; ekspr. z njo je bilo konec, ko sem te prvič zagledal nisem bil več njen prijatelj, nisem je več ljubil, občudoval; ekspr. nikdar mu ne prideš do konca ne da se prepričati; ekspr. biti na koncu z močmi, živci biti telesno, duševno izčrpan, onemogel; ekspr. še nisem pri koncu še nisem končal; ekspr. to ne bo imelo dobrega konca se ne bo dobro končalo; ekspr. tu je on potegnil krajši konec stvar se je zanj končala manj ugodno kot za druge; ekspr. na napačnem, pravem koncu se česa lotiti napačno, prav; pog., ekspr. fant ima glavo na pravem koncu zna pametno, premišljeno ravnati; pog. naredi, da bo na vse konce prav da bodo vsi zadovoljni; ekspr. tako bo, kot pravim, in konec besed, debate nočem, ne dovolim, da bi še govorili o stvari; star. pod konec svojih dni je precej trpel zadnja leta, mesece življenja; ekspr. brez konca isker se je razsulo po nebu veliko; ekspr. na koncu jezika imam, pa ne morem povedati poznam stvar, vem zanjo, vendar se trenutno ne morem spomniti njenega imena; ekspr. še s koncem očesa ga ni hotel pogledati sploh ga ni hotel pogledati; ekspr. niti na konec pameti mi ne pride, da bi kaj takega storil izraža močno zanikanje; ekspr. na konec sveta bi šel za njo zelo jo ima rad; ekspr. kaj bi jokala, saj ne greš na (drugi) konec sveta v zelo oddaljeno deželo, kraj; ekspr. ta kraj je na koncu sveta zelo daleč; ekspr. našel ga bom, pa če na koncu sveta gotovo ga bom našel; ekspr. to je začetek konca poraza, propada; ekspr. na več koncih si je izposodil pri več osebah, bankah; začetek in konec ekspr. zanj je Shakespeare začetek in konec dramatike samo Shakespearove drame ceni, občuduje; ekspr. to je začetek in konec temeljna, glavna stvar; konec ... kraj ekspr. to nima ne konca ne kraja zelo dolgo traja, je zelo dolgo, veliko; ekspr. prehodila sta ves svet od konca do kraja izraža podkrepitev trditve; ekspr. z vseh koncev in krajev so prihajali od povsod; ekspr. iskal sem te na vseh koncih in krajih povsod; konec dober, vse dobro; preg. palica ima dva konca sovražno dejanje lahko škoduje tudi tistemu, ki tako dejanje stori; prim. skonca ♪
595.      konferírati  -am nedov. (ȋ) knjiž. razpravljati, posvetovati se: udeleženci sestanka so dolgo konferirali; z njim je pogosto konferiral o prihodnosti pokrajine / načelnik štaba je redno konferiral s komandanti nižjih enot ♪
596.      konfiscírati  -am dov. in nedov. (ȋ) jur. 1. odvzeti premoženje ali del premoženja kot kazen za kaznivo dejanje, zapleniti: celotno premoženje so jim konfiscirali 2. odvzeti pravico razpečavanja določenih tiskanih stvari; prepovedati razširjanje, zaseči: konfiscirati časopis, knjigo konfiscíran -a -o: večji del njegovega imetja je bil konfisciran; zbornik je bil kmalu po izidu konfisciran ♪
597.      konflíkt  -a m (ȋ) 1. duševno stanje nemoči zaradi nasprotujočih si teženj; nasprotje, napetost: taka hotenja nujno povzročajo konflikt; moralni konflikti / konflikt med hotenjem in nemočjo / duševni konflikt ♦ lit. dramski konflikt akcijska ali duševna napetost med nosilci dramskega dogajanja // nav. ekspr. spor, nesoglasje: konflikt med strankama postaja vse resnejši; ostri politični konflikti / konfliktov se izogiba / pojavljajo se vedno večji družbeni konflikti nasprotja ∙ ekspr. pogosto je v konfliktu s šefom ne soglaša z njim, mu nasprotuje; ekspr. priti v konflikt s predpisi ravnati v nasprotju z njimi 2. publ., navadno s prilastkom vojna, spopad: meddržavni spor je prerasel v konflikt / neizogibnost vojaških konfliktov ♪
598.      konfrontírati  -am nedov. in dov. (ȋ) ugotavljati odnos med dvema ali več sorodnimi pojavi, dejstvi, primerjati: konfrontirati mnenja, stališča / večkrat konfrontirata izkušnje / režiser nas konfrontira z realnim svetom ♦ jur. zasliševati pričo ali obdolženca v navzočnosti osebe, ki se je o isti stvari izpovedala drugače; soočati // s takim ugotavljanjem potrjevati veljavnost, neveljavnost česa, preverjati: vse akte konfrontira z dejanskim stanjem; svoje misli vedno konfrontira s tujimi ♪
599.      konjedêrec  in konjedérec -rca m (ȇ; ẹ̑) 1. slabš. kdor se (poklicno) ukvarja z odstranjevanjem živalskih trupel; konjač: konjederec je odpeljal konja, da ga zakoplje; konjederci in mesarji; z njim so ravnali kakor konjederci 2. nizko padar, mazač: noben konjederec mu ni mogel več pomagati ♪
600.      konspirácija  -e ž (á) 1. tajno, prikrito delovanje, zlasti za dosego političnega cilja: udeležiti se konspiracij; snovati konspiracijo 2. stanje, ko se prizadeva ohraniti kaj v tajnosti: zaradi nebudnosti in slabe konspiracije jim je okupator zadal velike udarce / potrebna je bila najstrožja konspiracija / delali so v veliki konspiraciji ♪

   451 476 501 526 551 576 601 626 651 676