Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jim (2.921-2.945)


  1.      zaslúga  -e ž (ȗ) 1. za človeka, skupnost pomembno, vredno dejanje, ravnanje, ki daje komu pravico do (javnega) priznanja, nagrade: njegova največja zasluga je, da je uvedel sodobne metode raziskovanja; odrekati komu zasluge; pripisovati komu posebne zasluge; biti brez zaslug; nagraditi koga za zasluge; naslov, podeljen zaradi posebnih zaslug / odlikovanje za civilne in vojaške zasluge ∙ red zaslug za narod z zlato zvezdo visoko jugoslovansko odlikovanje za družbenopolitične in vojaške zasluge // pravica do (javnega) priznanja, nagrade, ki izhaja iz takega dejanja, ravnanja: pridobil si je zasluge za razvoj znanosti; priznali so mu njegove zasluge 2. (za skupnost) pomembno, vredno dejanje, ravnanje, lastnost: naštevati zasluge koga / ureditev cest je njegova zasluga; njemu pripada, pog. gre zasluga, da smo začeli odkrivati sodobno umetnost 3. nav. mn. s čimer kdo pripomore, prispeva h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: ima največ zaslug za uspeh; podcenjevali so njihove zasluge pri utrjevanju prijateljskih odnosov med državama 4. navadno s prilastkom, v prislovni rabi, v zvezi po zaslugi izraža, da se kaj zgodi s posredovanjem, nastopom česa: tudi po njegovi zaslugi je prišel do premoženja / publ. po zaslugi pomanjkljive klasične vzgoje jim je neznana celo grška mitologija zaradi ♪
  2.      zaslúžen  -žna -o prid., zaslúžnejši (ú ū) 1. ki si je s pomembnimi, vrednimi dejanji, ravnanjem pridobil pravico do (javnega) priznanja, nagrade: postavljati spomenike zaslužnim možem in ženam; poznam ljudi, ki so zaslužnejši od njega / zaslužni član društva ∙ zaslužni profesor častni naslov za upokojenega univerzitetnega profesorja, podeljen za izredno uspešno znanstveno in pedagoško delo 2. ki je s svojimi dejanji, ravnanjem (v veliki meri) pripomogel, prispeval h kakemu pomembnemu, vrednemu dejanju: biti zaslužen za razvoj znanosti; pri razvijanju prijateljskih odnosov s sosednjimi državami zaslužni politiki / publ. on je najbolj zaslužen za zmago moštva ima največje zasluge za zmago; je najbolj pripomogel k zmagi 3. moralno, etično pomemben, vreden: opraviti zaslužno dejanje, delo; zaslužno prizadevanje za mir ♪
  3.      zasmíliti se  -im se dov. (í ȋ) z dajalnikom začutiti čustveno prizadetost, žalost ob nesreči, trpljenju koga: otrok se je vsem zasmilil; ekspr.: zasmilil se jim je do srca; žalosten je, da bi se kamnu zasmilil zelo ♪
  4.      zasnežíti  -ím dov., zasnéžil (ȋ í) 1. brezoseb. začeti snežiti: shladilo se je in zvečer je zasnežilo 2. brezoseb., preh. s snegom zakriti, prekriti: zasnežilo je ceste in polja 3. preh., publ. zakriti, prekriti z umetnim snegom: uspelo jim je zasnežiti smučišče zasnežèn -êna -o: zasneženi vrhovi gor; zasnežene ceste; zasnežena pokrajina ∙ ekspr. zasneženo zimsko jutro jutro z zasneženo pokrajino ♪
  5.      zasolíti  -ím dov., zasólil (ȋ í) 1. redko presoliti: jed je zasolila in prismodila 2. ekspr. dati čemu izrazite poteze, značilnosti: v članku duhovito zasoliti dogodke; zasoliti pripoved z ljudskimi izreki 3. ekspr., z dajalnikom narediti komu kaj neprijetnega: sosedje so mu radi kaj zasolili; ko pride čas, vam bom že zasolil / pog. nasprotniku jo je dobro zasolil ● star. zasolil mu je klofuto dal klofuto; ekspr. prenočevanje so jim dobro zasolili zelo visoko zaračunali zasoljèn -êna -o: zasoljena jed; pripoved, zasoljena s kletvicami ∙ ekspr. zasoljene cene visoke; ekspr. zasoljene zgodbe duhovite, zbadljive; nespodobne ♪
  6.      zasolzíti se  -ím se [u̯z] dov., zasólzil se (ȋ í) postati solzen: zaradi dima so se mu zasolzile oči // ekspr. zajokati: zasolzili sta se in tolažili druga drugo ∙ ekspr. ob ganljivih prizorih se jim je zasolzilo oko so zajokali zasolzíti knjiž. zmočiti s solzami: zasolziti blazino / pogreb jim je zasolzil oči zasolzèn -êna -o: zasolzen obraz; biti žalosten in zasolzen ♪
  7.      zaspáti  -spím dov., zaspì zaspíte; zaspál (á í) 1. priti v stanje telesnega in duševnega počitka s popolnim ali delnim zmanjšanjem zavesti: legel je in zaspal; mačka se je zvila v klobčič in zaspala; za pol ure lahko še zaspiš; zaspati na straži, med vožnjo; globoko, mirno, trdno zaspati; ekspr. sladko zaspati; skrbi mu niso dale zaspati; ne more zaspati; zaspal je kot čok, polh trdno; zaspal je kot top, kot ubit zelo trdno / ekspr. vas je že zaspala / knjiž., z notranjim predmetom zaspati mirno spanje 2. speč se zadržati kje predolgo: zgodaj me zbudi, da ne bom zaspal; zamudil je službo, ker je zaspal / zaspati vlak zaradi predolgega spanja zamuditi 3. ekspr. prenehati se v polni meri dogajati, se razvijati: delo je zaspalo; reforma je po prvih uspehih zaspala / revija je kmalu zaspala prenehala izhajati // prenehati biti navzoč, dejaven: hrepenenje v srcu je zaspalo; sovraštvo je zaspalo 4. evfem., navadno s prislovnim določilom umreti: za večno, za vedno zaspati / v krščanskem okolju: vznes. zaspati v Gospodu; zaspati v miru; v osmrtnicah po dolgi bolezni je zaspal naš oče 5. z dajalnikom, v zvezi z noga, roka postati manj občutljiv, mravljinčast zaradi dalj časa trajajočega pritiska: od dolgega sedenja so mu zaspale noge; roka ji je zaspala zaspál -a -o: razorožiti zaspale vojake; mencati zaspalo roko; prim. zaspan ♪
  8.      zasrbéti  -ím dov. (ẹ́ í) nav. 3. os. 1. povzročiti neprijeten občutek, zlasti na koži, ki sili k praskanju: izpuščaji so ga zasrbeli / noga ga je zasrbela 2. ekspr. začutiti močno željo, hotenje: zasrbelo jih je, da bi jim povedali, kar jim gre ● pog. če ga vidim, me zasrbijo dlani, pesti, roke začutim veliko željo, da bi ga udaril; ekspr. jezik jo je zasrbel, a je molčala začutila je veliko željo, da bi kaj rekla, povedala; pog. ob glasbi so jih kmalu zasrbele pete, podplati so si zelo zaželeli plesati; ekspr. ob pogledu na denar so ga zasrbeli prsti je začutil veliko željo, da bi ga ukradel ♪
  9.      zastáti  -stojím dov., zastój zastójte; zastál; nam. zastàt in zastát (á í) nar. postati, ustaviti se: hodijo vztrajno, le tu in tam kdo zastoji zastáti se stoječ se zadržati kje predolgo: klepetav je, pa se večkrat kje zastoji ♪
  10.      zastáviti 1 -im dov. (á ȃ) 1. s postavitvijo, namestitvijo česa narediti kaj neprehodno: zastaviti cesto z ovirami / zastavil je izhod s svojim telesom / stopil je predenj in mu zastavil pot // s postavitvijo česa napolniti, porabiti prostor: zastaviti mizo s posodo; zastaviti sobo s starim pohištvom // zastar. zasesti: zastaviti trdnjavo z močno posadko / vplivna mesta so zastavili s svojimi somišljeniki 2. s postavitvijo česa kaj obdati, obkoliti: žerjavico so zgrebli na kup in jo zastavili z opekami / avtomobil so mu na parkirišču popolnoma zastavili / zastavili so ga s svojimi telesi // s postavitvijo česa za čim to utrditi: zaprl je vrata in jih zastavil s skrinjo 3. namestiti kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: zastavil je plug in pognal konje; zastaviti sveder, veslo / zastaviti violino pod brado dati / trdno zastaviti nogo postaviti, opreti // nar. gorenjsko namestiti kam, od koder napreduje pri paši: zastaviti ovce proti vrhu; trop je tako zastavil, da ni delal škode / zastaviti ovce na pašo, v pašo pustiti, dati pasti 4. nav. ekspr. narediti začetni, temeljni del pri izdelavi česa: košaro sam splete, le zastaviti je ne zna; izbral je doge in zastavil sod / zastaviti novo brazdo // narediti, ustvariti prva, osnovna dela v kaki dejavnosti: zastavili so več del, končali pa nobenega; sin je nadaljeval, kar je zastavil oče / novo cesto so zastavili spomladi začeli graditi; ko bo topleje, bodo zastavili hišo začeli zidati; moški glas je zastavil pesem začel peti / nepreh.: žetev se je že začela, kdaj boste pa pri vas zastavili začeli žeti; po kosilu so malo počivali, nato pa so spet zastavili začeli delati; nekaj časa je bil v službi, potem pa je zastavil na svoje začel delati kot samostojen obrtnik, podjetnik // narediti, pognati to, iz česar se razvije cvet, sad: trta je zastavila grozde; sadno drevje je spomladi dobro zastavilo 5. s prislovnim določilom dati vsebino, obseg kaki dejavnosti, kot jo izraža določilo: januarja so v podjetju dobro zastavili; kmetovanje je treba zastaviti drugače; moderno zastaviti vzgojno delo / narobe je zastavil pogovor 6. nar. na začetku dela določiti površino, na kateri kaka dejavnost poteka: žanjice so zastavile pol njive; kosci so na dolgo zastavili 7. seznaniti koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastaviti komu uganko, vprašanje / v tem delu je zastavil več problemov // seznaniti koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastaviti komu nalogo; zastaviti si cilj 8. star. zaustaviti, prestreči: zastaviti vodni curek; drevo je zastavilo plaz / kašelj ji je zastavil besedo ● ekspr. ni vedel, kako naj zastavi besedo, da bo prav kako naj reče; ekspr. odkašljal se je in znova zastavil besedo začel govoriti; ekspr. uspešno je zastavil pero začel pisateljevati; nar. zastavil je proti vrhu začel iti; knjiž. sam dež, kakor se je na začetku tedna zastavilo začelo zastávljen -a -o: pravilno zastavljena akcija; dokončati zastavljena dela; z vozovi zastavljeno dvorišče; odgovoriti na zastavljeno vprašanje ♪
  11.      zastávljati 1 -am nedov., stil. zastavljájte; stil. zastavljála (á) 1. s postavitvijo, namestitvijo česa delati kaj neprehodno: zastavljati cesto z ovirami / s svojimi telesi so zastavljali izhod / zastavljati komu pot // s postavitvijo česa napolnjevati, porabljati prostor: zastavljati trg z avtomobili / zaboji so zastavljali dvorišče 2. s postavitvijo česa kaj obdajati, obkoljevati: otroci so zastavljali jezerca z blatom / zastavljali so ga s svojimi telesi / hribi zastavljajo ravnino obdajajo / zastavlja mu luč zaslanja // s postavitvijo česa za čim to utrjevati: iz strahu pred vdorom so vrata zastavljali s pohištvom 3. nameščati kaj kam v ustreznem položaju zlasti za začetek dela: pomagal mu je zastavljati voz / pri oranju globoko zastavljati plug / pri hoji v hrib je čvrsto zastavljal palico postavljal; zastavljati nogo v razpoke postavljati, opirati 4. nav. ekspr. delati začetni, temeljni del pri izdelavi česa: zastavljati sode / zastavljati temelje za stavbo; zastavljati vrtino s kratkim svedrom // delati, poganjati to, iz česar se razvije cvet, plod: sadno drevje odcveta in zastavlja plodove 5. seznanjati koga s čim, pričakujoč odgovor, rešitev: zastavljati komu uganke / njegovo delo zastavlja številne probleme; odgovoriti na vprašanja, ki jih zastavlja življenje // seznanjati koga s čim, kar mora narediti, doseči: zastavljati mladini nove naloge; zastavljati si visoke cilje / publ. spremenjene razmere zastavljajo gospodarstvu nove zahteve 6. star. zaustavljati, prestrezati: zastavljati vodni curek / zastavljati otrokov umski razvoj ovirati ● ekspr. precej na dolgo zastavlja besedo govori; ekspr. ne zastavlja prav besede ne govori tako, kot bi bilo potrebno; vedno krepkeje je zastavljal korak je stopal; zastavljati komu pot do uspeha onemogočati mu, ovirati ga, da bi uspel ◊ lov. zastavljati pobočje za pogon postavljati lovce na kraje, kjer ob pogonu lahko pride divjad ♪
  12.      zastírati  -am nedov. (ȋ ȋ) 1. s svojo prisotnostjo na določenem mestu povzročati a) da kaj ni (dobro) vidno: oblaki zastirajo sonce / megle, veje zastirajo razgled / mrak zastira hribe b) da je kaj ovirano glede na svojo dejavnost: pričeska ji zastira oči; pren. nevednost, sovraštvo jim zastira oči c) da je dostop svetlobe oviran: zavese na oknu zastirajo dnevno svetlobo / visoko drevje zastira mladike 2. knjiž. s čim, danim na določeno mesto, delati, da je dostop svetlobe oviran: zastirati okna / zastirati si oči z roko zaslanjati 3. knjiž., ekspr. delati, da je pomen, vsebina česa prikrita, nejasna: zastirati besede, stavke / vse te stvari zastirajo probleme ◊ agr. pokrivati zemljo, zlasti okrog sadnega drevja, s pokošeno travo, slamo, da se zavarujejo korenine ali plodovi ♪
  13.      zastónj  prisl. (ọ́) 1. brez plačila, brezplačno: dati, dobiti kaj zastonj; rad je prišel, ker je zastonj jedel in pil; ekspr. prodati kaj napol, skoraj zastonj / ekspr. pazi na kozarce, saj niso zastonj 2. pog. izraža neuspešnost dejanja glede na dosego cilja; zaman: zastonj jim je dokazoval, da se nimajo česa bati; zadovoljen je bil, da se ni trudil zastonj; hotel je v miru premisliti. Vse zastonj / v povedni rabi ne jokajte, tu je vse zastonj ● pog. nismo se zastonj bali brez vzroka; pog. zastonj se še pes ne obesi vsaka stvar ima svoj vzrok ♪
  14.      zastopíti 2 in zastópiti -im dov. (ȋ ọ́ ọ̑) knjiž., z dajalnikom, navadno v zvezi zastopiti pot zastaviti, zapreti komu pot tako, da se stopi predenj: hoteli so naprej, pa jim je tujec zastopil pot ♪
  15.      zastópnik  -a m (ọ̑) 1. kdor koga ali kaj zastopa: prireditve so se udeležili tudi zastopniki društev / študenti izvolijo v svet svojega zastopnika / zastopniki naše države se tekmovanja niso udeležili / zastopnik koristi, pravic koga / zastopnik podjetja je podpisal pogodbo / generalni, trgovinski, zavarovalni zastopnik / zastopnik zakona pravobranilec, tožilec / zastopniki naprednih idej, nove teorije ♦ jur. pogodbeni, zakoniti zastopnik; zastopnik obtožnice 2. publ. kdor s svojimi lastnostmi, značilnostmi nazorno, neposredno kaže kaj splošnega: on je zastopnik posebne vrste ljudi / ta pesnik je tipičen zastopnik romantike ♪
  16.      zastréti  -strèm dov., zastŕl (ẹ́ ȅ) 1. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da kaj ni (dobro) vidno: zastreti kot sobe z odejo // s svojo pojavitvijo na določenem mestu povzročiti, da kaj ni (dobro) vidno: oblak zastre sonce / večer zastre pokrajino / megle so jim zastrle pogled na dolino 2. knjiž. s čim, danim na določeno mesto, narediti, da je dostop svetlobe oviran: zastreti okna / zastreti svetilko / zastreti zavese zagrniti // s svojo pojavitvijo na določenem mestu povzročiti, da je dostop svetlobe omejen: ledene rože so zastrle okna / drevesa so zastrla mladike 3. knjiž., ekspr. narediti, da je pomen, vsebina česa prikrita, nejasna: zastreti svojo besedo, pripoved / zastreti svoja čustva zastŕt -a -o 1. deležnik od zastreti: zastrt pogled; namen je ostal večini zastrt; z meglo zastrta pobočja 2. ekspr. ki ne kaže svojih lastnosti, značilnosti v polni meri: prijatelj mu je ostal dolgo časa zastrt / zastrti barvni toni; prisl.: zastrto se izražati ♪
  17.      zastrupíti  -ím dov., zastrúpil (ȋ í) 1. povzročiti, da v organizem pride strup: zastrupiti otroka s pokvarjenimi zdravili; zastrupil se je z gobami in umrl / taka rana se rada zastrupi / bojni plini zastrupijo tudi živali // usmrtiti tako, da v organizem pride strup: zastrupiti jetnika; zastrupiti s plinom / zastrupiti podgane 2. narediti, povzročiti, da postane kaj strupeno: zastrupiti hrano, vodo / zastrupiti ozračje 3. ekspr. narediti, povzročiti, da dobi kdo zelo slabe, nezaželene lastnosti: zastrupiti koga s častihlepjem, pesimizmom // narediti, povzročiti, da postane kaj zelo težko, neprijetno: zastrupiti komu življenje z obrekovanjem / nesoglasja so zastrupila odnose med njimi ● ekspr. zastrupiti koga s športom zelo ga navdušiti zanj zastrupíti se narediti samomor z zaužitjem strupa: ko je izvedel žalostno novico, se je zastrupil zastrupljèn -êna -o: biti zastrupljen s častihlepjem; zastrupljena rana; zastrupljena voda ♪
  18.      zasvaljkáti  -ám in zasváljkati -am dov. (á ȃ; ȃ) premakniti dlani, prste drugega ob drugem tako, da se to, kar je med njimi, zmehča, zmečka: živčno zasvaljkati cigareto zasvaljkáti se, in zasváljkati se pojaviti se, nastopiti v obliki svaljkov: dim se je zasvaljkal v nebo zasvaljkán in zasváljkan -a -o 1. deležnik od zasvaljkati: zasvaljkana cigareta 2. ekspr. pomečkan, zanemarjen: zasvaljkan klobuk; zasvaljkana obleka / zasvaljkan, suh mož ♪
  19.      zasvítati se  -am se dov. (ȋ) nav. 3. os. 1. brezoseb. preiti iz noči v dan; zdaniti se: na vzhodu se je zasvitalo; ko se je zasvitalo, zastar. je zasvitalo, je bil že daleč 2. ekspr. pojaviti se, pokazati se: dan se je zasvital; luč se je zasvitala v temi 3. ekspr., s smiselnim osebkom v dajalniku priti do spoznanja česa: končno se jim je zasvitalo; zasvitalo se mu je, zakaj je odpotoval ♪
  20.      zaščíta  -e ž (ȋ) 1. glagolnik od zaščititi: poskrbeti za zaščito / krema za zaščito kože / zaščita sadnega drevja pred divjimi živalmi / protipožarna zaščita; lakiranje in druga površinska zaščita / zaščita avtomobila / pravna, socialna zaščita; organizirati zdravstveno zaščito; zaščita delavcev, potrošnikov / zaščita domače industrije pred premočno tujo konkurenco / carinska zaščita / iskati pri kom zaščito; uživati zaščito koga / vzeti koga v zaščito zaščititi ga; napadati pod zaščito topov / zaščita izuma 2. kar koga ali kaj zaščiti: skale so bile dobra zaščita // organizacija, služba, katere namen je zaščititi koga: načelnik, vodja zaščite ◊ elektr. zaščita ukrep, s katerim se preprečuje nevarnost električnega toka za človeka, žival; ukrep za preprečevanje, ublažitev okvar v električnih napravah; diferenčna zaščita zaščita električnih naprav z relejem, ki se sproži, ko razlika upoštevanih veličin preseže nastavljeno vrednost; voj. civilna zaščita ukrepi za varstvo civilnega prebivalstva, zlasti med vojno; načelnik civilne zaščite; zgod. Narodna zaščita med narodnoosvobodilnim bojem vojaška organizacija pod vodstvom glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet za zaščito naroda pred nasiljem okupatorjev in pred domačimi izdajalci; državno sodišče za zaščito države v stari Jugoslaviji sodišče, pristojno za zaščito državne ureditve ♪
  21.      zaštrléti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. štrleč se pojaviti: v svetlobi bliska je zaštrlela skala; pred njim je zaštrlel stolp; iz megle so zaštrleli vrhovi gor 2. seči bolj daleč od sosednje stvari: brada mu je zaštrlela naprej; brki so mu zaštrleli 3. začeti štrleti: ko se je odkril, so mu lasje zaštrleli na vse strani ♪
  22.      zašuméti  -ím dov. (ẹ́ í) 1. dati neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: gozd, morje, veter zašumi; listje jim je zašumelo pod nogami; brezoseb. nekaj je zašumelo v sobi / zunaj je zašumel dež; papirji so zašumeli po zraku // povzročiti neizrazite, nezveneče, med seboj pomešane glasove: zašumeti s svilenim krilom; zašumeti s papirji // s prislovnim določilom šumeč se premakniti: okoli njega so zašumele race / ekspr. mimo njega je zašumelo dekle šumeč z oblačili prišlo 2. ekspr. z govorjenjem, premikanjem, navadno več osebkov, povzročiti šumenju podobne glasove: množica v dvorani je zašumela; brezoseb. po razredu je zašumelo 3. brezoseb. dobiti neprijeten, šumenju podoben občutek v glavi, ušesih zaradi motenj v delovanju organizma: v glavi mu je zašumelo in padel je na tla // ekspr. dobiti neprijeten občutek razdraženosti, vznemirjenosti, navadno zaradi zelo močnega predhodnega dražljaja: ob hudi novici mu je zašumelo v glavi; zašumelo mu je v ušesih, ko je slišal to številko ♪
  23.      zatakníti  in zatákniti -em dov. (ȋ á) 1. s sunkom, potiskom narediti, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatakniti fotografijo za okvir slike; zatakniti listek, pismo za vrata; zatakniti si pero za klobuk za trak na klobuku / zatakniti pištolo za pas; zatakniti si svinčnik za uho // s sunkom, potiskom narediti, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: nagelj mu je zataknila v gumbnico; zatakniti vesla v vilice 2. s sunkom, potiskom narediti, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatakniti zastavice v sneg; k vsaki sadiki je zataknil kol zatakníti se in zatákniti se 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: ribi se je trnek zataknil v ustih / koščica se mu je zataknila v grlu 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadeti ob kaj in se ustaviti: hlod se je zataknil za korenino; film v fotografskem aparatu se je zataknil / pri odklepanju se je ključ zataknil 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehati nemoteno potekati: preskrba s kruhom se je pred prazniki zataknila; igra se tu lahko zatakne; brezoseb. pri gradnji se je zataknilo / kadar se mu kaj zatakne, je slabe volje; brezoseb.: pri denarju se je zataknilo; zataknilo se mu je pri izpitih ni jih dobro, v redu opravil 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno narediti premor, prekinitev: govorniku se je sredi govora zataknilo; pri branju, deklamiranju se mu je zataknilo ● ekspr. beseda se mu je zataknila ni je mogel izreči; nar. kam se je zataknil ta otrok kam je šel, kje je; ekspr. verz se mu včasih zatakne je slovnično, stilno slabo izoblikovan zatáknjen -a -o: v lase zataknjen cvet; za kljuko zataknjen časopis ∙ star. trdno zataknjeno okno zaprto ♪
  24.      zatíkati 1 -am nedov. (ȋ) 1. s sunkom, potiskom delati, da kaj ploščatega, tankega pride za kaj ploščatega: zatikati razglednice za okvir slike; sporočila mu zatikajo kar za vrata; rad si zatika okraske za klobuk za trak na klobuku / zatikati revolver za pas // s sunkom, potiskom delati, da kaj ozkega, podolgovatega pride z enim delom v kaj ozkega, tesnega: dekleta so jim zatikala cvetove v gumbnice; zatikati drogove za kavlje / zatikati palice med špice koles vtikati 2. s sunkom, potiskom delati, da kaj s svojim navadno koničastim, ožjim delom pride v kaj in tam ostane: zatikati v sneg zastavice za označevanje proge / zdravnik je počasi zatikal iglo v mišico zatíkati se 1. z navadno ostrim, koničastim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: trnki so se zatikali za plavajoče veje / koščice se rade zatikajo v grlu 2. pri premikanju, gibanju z enim delom zadevati ob kaj in se ustavljati: drseči hlodi so se zatikali ob korenine; jermen, tekoči trak se pogosto zatika / pri odklepanju se ključ zatika 3. ekspr. navadno za krajši čas prenehavati nemoteno potekati: financiranje kulture se zatika; pogovor se je začel zatikati / pri preskrbi se zatika; brezoseb. pri objavi teh del se je zatikalo 4. brezoseb., s smiselnim osebkom v dajalniku pri govorjenju nehote, nenamerno delati premore, prekinitve: poročevalcu se je zatikalo; pri pripovedovanju se mu je zatikalo ∙ glas, jezik se mu zatika ne izgovarja, ne govori gladko zatikáje: zatikaje palico v tla, je počasi odšel zatikajóč -a -e: zatikajoč se ključ; zatikajoč se pogovor; prisl.: zatikajoče se brati, govoriti ♪
  25.      zató  prisl. (ọ̑) I. 1. izraža vzrok dejanja, znan iz predhodnega besedila: tu raste trta in pridelujejo vino. Najbrž so ljudje zato tako dobre volje; imel je velika pooblastila, a zato še ne bi smel tako samovoljno odločati; upali so, da bo obnova hitro napredovala in da bo zato potrebna le kratkotrajna pomoč / termiti zelo hitro uničujejo les in so zato velika nadloga // izraža utemeljitev, vzrok dejanja, kot ga določa odvisni stavek: molčijo zato, ker se bojijo; vse to je vzdržal zato, ker je bil mlad; nista se smejala zato, ker bi se jima zdela stvar smešna, ampak zato, ker se nista mogla zresniti / zakaj si tako bled? To je zato, ker živim v mestu 2. izraža namen dejanja, znan iz predhodnega besedila: rad bi se srečal z dekletom in samo zato je šel v kino; ne morete jih videti. Škoda, prav zato sem prišel / ekspr. bi vas smel nekaj vprašati? Kar daj, (saj) zato smo pa tukaj // izraža namen dejanja, kot ga določa odvisni stavek: opombe so dodali zato, da bi bila knjiga bolj zanimiva; prišli so (zato), da bi mu pomagali / zakaj ste ga poslali v tujino? Zato, da bi se naučil jezikov 3. izraža ozir, zadržek, znan iz predhodnega besedila, ki ne vpliva na dejanje: nič hudega, če ta jed ni izdatna, je pa zato bolj zdrava / če ta teorija ni všeč strokovnjakom, je pa zato bolj sprejemljiva za politike; če prebere vse knjige, zato še ne bo pameten II. v vezniški rabi 1. v sklepalnem priredju za izražanje vzročno-sklepalnega razmerja: bil je zelo lačen, zato so mu dali jesti; ne razumete jih, zato se jezite; grdo so ravnali z njimi, zato so se uprli / ne ve, kaj je ljubezen. Zato je trd in neusmiljen / elipt. sadje je lepo zrelo, zato tudi dobro 2. v protivnem priredju, navadno v zvezi zato pa za izražanje dopolnjevanja z nepričakovano trditvijo, nadomeščanja: mi smo že pozabili na to zadevo, zato pa se sosedje še vedno ukvarjajo z njo; ta proces ne bo kratkotrajen ne lahek, zato pa je zgodovinsko neizogiben; res je težko, zato pa še ni treba obupati / piše malo, zato pa dobro 3. v vzročnih odvisnih stavkih, v zvezi zato ker za izražanje dejstva, da je vsebina odvisnega stavka vzrok dogajanju v nadrednem stavku: to pismo je pomembno, zato ker avtor v njem opredeljuje svoj odnos do sveta; vodili so ga za roko, (zato) ker ni skoraj nič videl / elipt. zakaj je manjkal? Zato ker je bil bolan 4. v namernih odvisnih stavkih, v zvezi zato da za izražanje namena, ki ga ima dejanje nadrednega stavka: sedel je, (zato) da bi se odpočil; položili so asfalt, zato da bi bila cesta trpežnejša / elipt. zakaj ste zaprli okno? Zato da ne bi bilo prepiha ● ekspr. zakaj se pa jezite? Zato ali Zato ker se izraža zavrnitev, nepripravljenost povedati vzrok; ekspr. kaj zato ali nič zato, če ni mlada izraža nepomembnost povedanega; ekspr. razreda nisem izdelal, pa kaj zato izraža omalovaževanje; ekspr. motor se je pokvaril, pa nič zato izraža neprizadetost; ekspr. uro sem izgubil. Nič zato izraža sprijaznjenje s čim; ekspr. tvoja mati je, pa tako govoriš z njo. Ravno zato ali Zato pa izraža ugovor, zavrnitev; ekspr. to ni drobiž, to so milijarde! Saj zato pa izraža podkrepitev trditve; sam.: odgovoril mu je samo z zato; na to vprašanje ni mogoče odgovoriti z enim samim zato nanj je mogočih več odgovorov; vsak zakaj ima svoj zato vsaka stvar ima svoj razlog ♪

   2.796 2.821 2.846 2.871 2.896 2.921 2.946 2.971 2.996 3.021  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA