Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU

Iskanje po Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991)

jim (2.246-2.270)


  1.      spreglédati  -am tudi izpreglédati -am dov., spregléj in spreglèj spregléjte tudi izpregléj in izpreglèj izpregléjte, stil. spreglédi spreglédite tudi izpreglédi izpreglédite (ẹ́ ẹ̑) 1. postati sposoben gledati: mladiči so že spregledali; po operaciji je slepi spregledal 2. ugotoviti, spoznati stvar, kakršna dejansko je: laž so hitro spregledali; spregledal je njegov namen; položaj so v trenutku spregledali // ugotoviti, spoznati pristnost, resničnost človekovega ravnanja: mati ga je takoj spregledala; sposoben je kritično opazovati, gotovo ga bo spregledal; ekspr. do dna sem ga spregledal / spregledati špekulanta 3. ne videti, ne opaziti: voznik je spregledal prometni znak; v gneči spregledati koga; zaradi raztresenosti je spregledal precej napak; drobna stvar se spregleda / spregledati spremembo voznega reda // hote ne videti, ne opaziti česa slabega, nedovoljenega: tisto, kar ga pri dekletu moti, spregleda; dobrohotno spregledati komu pomoto / če je hotel, da bodo učenci izdelali, jim je moral marsikaj spregledati biti popustljiv, prizanesljiv 4. ne postati pozoren na koga, ne upoštevati ga, čeprav ima izredne uspehe, dobro dela: kritika je mladega igralca spregledala; pri sestavi reprezentance spregledati nekaj dobrih tekmovalcev / sošolci so priredili zabavo, njega pa so spregledali ga niso povabili // ne upoštevati sploh: spregledal je nekaj pomembnih dejstev; razvoja tehnike ne smemo spregledati 5. jur. oprostiti od zakonskih predpisov ali obveznosti: spregledati komu davek, dolg, plačilo šolnine; spregledati kazen ● star. tako je bil utrujen, da je komaj spregledal odprl oči; zastar. že ves teden se ni dal spregledati ni prišel na spregled spreglédan tudi izpreglédan -a -o: pri izboru je bil spregledan; spregledana napaka ♪
  2.      spregovoríti  -ím tudi izpregovoríti -ím dov., spregovóril tudi izpregovóril; nam. spregovôrit in spregovorít tudi izpregovôrit in izpregovorít (ȋ í) 1. začeti govoriti: nekaj časa je molčala, potem je spet spregovorila / ko so se ljudje v dvorani pomirili, je spregovoril / otrok je zgodaj spregovoril / tako dolgo so ga mučili, da je spregovoril / ekspr. več let sta bila sprta, zdaj pa sta spregovorila 2. izoblikovati z govorilnimi organi: spregovoril je nekaj besed in utihnil; hvala, je komaj slišno spregovoril / spregovoriti za koga dobro besedo reči / z njim ni spregovoril niti besede 3. izraziti misli z govorjenjem: na srečanju so spregovorili tudi o narodnem vprašanju / v članku je spregovoril o pisateljevem življenju in delu 4. ekspr., z oslabljenim pomenom izraža nastop duševnega stanja, kot ga določa samostalnik: iz njega je spregovorila ljubezen, maščevalnost ● ekspr. molči, drugače bo spregovorila palica te bom natepel s palico; ekspr. puške še niso spregovorile ni se še začelo streljanje, boj; moral bo tudi on spregovoriti svojo besedo povedati svoje mnenje, odločitev; treba bo spregovoriti z očetom se pogovoriti spregovorjèn tudi izpregovorjèn -êna -o: spregovorjena beseda ♪
  3.      sprejémati  -am nedov. (ẹ̑) 1. z izražanjem svoje volje delati a) da preide k osebku, kar mu kdo daje, ponuja: sprejemati darila, denar, podkupnino / pismene prijave sprejemamo do petnajstega aprila / sprejemati različne funkcije b) da kdo (lahko) uresničuje, kar želi v določeni zvezi z osebkom uresničevati: sprejemati pomoč, povabila / sprejemati gostoljubje, prijateljstvo c) da postane kaj veljavno: sprejemati stave / sprejemati odloke, zakone 2. delati, da kdo (lahko) pride k osebku, navadno za krajši čas in z določenim namenom: sprejemati goste; gostoljubno, prijazno sprejemati / danes pacientov ne sprejemajo 3. navadno v zvezi s s, z delati, da je kdo ob svojem prihodu deležen tega, kar izraža dopolnilo: sprejemati koga s smehom, ekspr. z rožami 4. delati, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom a) navadno s prislovnim določilom: v tej organizaciji sprejemajo nove delavce; na šoli sprejemajo učence z dokončano osemletko / sprejemati na stanovanje b) z glagolskim samostalnikom: sprejemati obleke v čiščenje; sprejemati kaj v popravilo 5. delati, da pride kaj v zavest in postane njena sestavina: sprejemati nove ideje, teorije / sprejemati besede iz tujih jezikov // soglašati s čim, upoštevati kaj: sprejemam vaš predlog, zahtevo / sprejemati družbene norme / sprejemati rezultate ankete s pridržki 6. imeti, izražati pozitiven odnos do kakega (umetniškega) dela: nekateri so roman sprejemali, drugi odklanjali / gledalci so sprejemali njegove filme z navdušenjem 7. s svojimi lastnostmi, dejavnostjo omogočati a) da kaj prehaja k osebku: sprejemati energijo, toploto; sprejemati in oddajati / rastline sprejemajo hranilne snovi iz zemlje črpajo, dobivajo; les sprejema vlago vpija, vsrkava b) da kak pojav v stiku z osebkom povzroča določen drug pojav: antena, radijska postaja sprejema signale / celice sprejemajo dražljaje 8. z radijskimi, televizijskimi napravami delati, da kaj postane zaznavno: sprejemati obvestila / sprejemati televizijski program // ptt zapisovati sporočilo, posredovano na daljavo z Morzejevimi ali analognimi znaki: radiotelegrafist sprejema in oddaja sporočila / sprejemati Morzejeve znake spreminjati oddajane električne, svetlobne, zvočne signale v Morzejeve znake pri posredovanju sporočila na daljavo ◊ fiz. sprejemati elektrone; rad. sprejemati spreminjati električne signale, ki jih prenašajo elektromagnetni valovi, v zvok, sliko sprejemajóč -a -e: poslušal jo je, z navdušenjem sprejemajoč novico sprejéman -a -o: z odporom sprejemana zahteva ♪
  4.      sprejéti  spréjmem dov., sprejmíte tudi spréjmite; sprejél; nam. sprejét in sprejèt (ẹ́ ẹ́) 1. z izrazitvijo svoje volje narediti a) da preide k osebku, kar mu kdo daje, ponuja: sprejeti darilo, nagrado; od nje ni hotel sprejeti denarja; rad, z veseljem to sprejmem / sprejeti v dar / sprejeti delo, službo; sprejeti funkcijo predsednika / sprejmeš? Sprejmem / kot vljudnostna fraza sprejmite moje iskrene čestitke b) da kdo (lahko) uresniči, kar želi v določeni zvezi z osebkom uresničiti: sprejeti pomoč pri delu; sprejeti prijazno ponudbo, povabilo / sprejeti prijateljstvo / sprejeti boj, izziv, sodelovanje ♦ šah. sprejeti remi c) da postane kaj veljavno: sprejeti stavo / v skupščini so sprejeli nov zakon / sprejeti ustrezne ukrepe za nemoteno preskrbo 2. narediti, da kdo (lahko) pride k osebku, navadno za krajši čas in z določenim namenom: predsednik republike je sprejel veleposlanika; sprejeti goste, obiskovalce, stranke / sprejeti na obisk / sprejeti gosta na letališču, pri vratih pričakati / ekspr. na pragu jih je sprejel oster mraz so začutili 3. navadno v zvezi s s, z narediti, da je kdo ob svojem prihodu deležen tega, kar izraža dopolnilo: sprejeti koga s pesmijo, ekspr. z rožami 4. narediti, da kdo, kaj kam pride, se kje vključi z določenim namenom a) navadno s prislovnim določilom: sprejeti nove delavce v delovno organizacijo / šola je sprejela le najboljše učence / sprejeti koga med komuniste; sprejeti koga v svojo družbo / sprejeti koga na hrano in stanovanje; sprejeti koga pod streho nuditi mu prenočišče, hrano; sprejeti v službo / sprejeti pesem v zbirko uvrstiti b) z glagolskim samostalnikom: sprejeti čevlje v popravilo; sprejeti obleko v čiščenje // v zvezi z za narediti, da pride kdo z osebkom v kak odnos: sprejeti koga za zeta / sprejeti otroka za svojega posvojiti ga 5. narediti, da pride kaj v zavest in postane njena sestavina: sprejeti nove ideje, teorije / sprejeti resnico priznati jo; sprejeti krščansko vero postati kristjan / sprejeti tujo besedo ∙ ekspr. sprejmem na znanje izraža informiranost o stvari, ki se obravnava // soglašati s čim, upoštevati kaj: sprejeti pojasnilo, ugovor, zahtevo; sprejeti opravičilo koga opravičiti mu / sprejeti družbene norme 6. ustvariti si, izraziti pozitiven odnos do kakega (umetniškega) dela: nekateri so knjigo sprejeli, drugi jo odklanjajo; gledalci so film lepo, zadržano sprejeli / občinstvo tega slikarja dolgo ni sprejelo 7. s svojimi lastnostmi, dejavnostjo omogočiti a) da kaj preide k osebku: sprejeti energijo, toploto; sprejeti in oddati / rastlina sprejme hranilne snovi iz zemlje vsrka, dobi; les sprejme vlago vpije, vsrka b) da kak pojav v stiku z osebkom povzroči določen drug pojav: antena teh signalov ne more sprejeti / organizem sprejme dražljaj // biti glede na prostornino tak, da lahko pride v osebek, kar izraža dopolnilo: avtobus sprejme petdeset potnikov; ladja sprejme še petsto ton tovora / dvorana bo sprejela prve gledalce že letos bo zgrajena, uporabljena 8. z radijskimi, televizijskimi napravami narediti, da kaj postane zaznavno: pilot je sprejel obvestilo po radiu // ptt zapisati sporočilo, posredovano na daljavo z Morzejevimi ali analognimi znaki: radiotelegrafist je obvestilo sprejel / sprejeti Morzejeve znake spremeniti oddane električne, svetlobne, zvočne signale v Morzejeve znake pri posredovanju sporočila na daljavo sprejét -a -o: razpravljati o sprejetem načrtu; delavci, sprejeti v delovno organizacijo; predlog je sprejet ♪
  5.      spremémba  tudi izpremémba -e ž (ẹ̑) glagolnik od spremeniti: a) sprememba lastnosti, oblike, vsebine; sprememba mednarodnih odnosov / fizikalne, kemične spremembe; sprememba glasu v puberteti; sprememba državne ureditve / za spremembo iti na lov; ekspr. za spremembo je bil prijazen z menoj b) fantova sprememba je očitna / z njim se je zgodila velika sprememba; sprememba v mišljenju c) sprememba smeri / sprememba priimka, telefonske številke // kar je spremenjeno: popraviti spremembo / v načrte so vnesli nekaj bistvenih sprememb / bolezenske, starostne spremembe / spremembe v vladi ◊ biol. dedna sprememba nova dedna lastnost organizma; nededna sprememba; fiz. ireverzibilna, izobarna sprememba; lingv. glasovna sprememba ♪
  6.      spremínjati  -am tudi izpremínjati -am nedov. (í) 1. delati, da kaj ni več tako, kot je bilo: spreminjati besedilo, načrt, vsebino; življenje se spreminja / listje že spreminja barve rumeni; spreminjati glas; spreminjati obliko česa; fizikalno, kemično se spreminjati; spreminjati se na bolje / spreminjati držo / spreminjati cene; spreminjati hitrost, količino, prostornino; število zaposlenih se spreminja // povzročati, da kdo duhovno, notranje ni več tak, kot je bil: taka srečanja človeka spreminjajo; življenje v samoti nas spreminja / otrok se je začel v novem okolju kmalu spreminjati 2. delati, da kaj ni več isto, kot je bilo: spreminjati meje; spreminjati smer / spreminjati imena, priimke / pogosto spreminja kraj bivanja se seli 3. v zvezi z v delati, povzročati, da kaj postane kaj drugega: spreminjati mehansko energijo v električno; spreminjati močvirja v rodovitno zemljo; voda se spreminja v paro / spreminjati se iz sovražnika v prijatelja / negodovanje se spreminja v jezo; ekspr. glina se pod njegovimi rokami spreminja v umetnino ● od jeze spreminja barve bledi in rdi hkrati; ekspr. žena mu spreminja življenje v pekel mu povzroča neprijetnosti, veliko trpljenje; pavovo perje se lepo spreminja se kaže v različnih barvah, barvnih odtenkih; časi se spreminjajo in mi z njimi ◊ lingv. zveneči soglasniki se pred nezvenečimi spreminjajo v nezveneče spreminjajóč tudi izpreminjajóč -a -e: človek, spreminjajoč naravo, spreminja tudi sebe; spreminjajoče se barve ♪
  7.      sprenevédanje  -a s (ẹ́) glagolnik od sprenevedati se: tako sprenevedanje mu je zoprno; premotila ga je s svojim sprenevedanjem / odgovoriti brez sprenevedanja ♪
  8.      spretnjáštvo  -a s (ȃ) knjiž. spretno, iznajdljivo ravnanje: uveljaviti se s svojim spretnjaštvom ♪
  9.      sproščênost  -i ž (é) lastnost sproščenega: sproščenost mišic / igralcem je manjkala sproščenost / čustvena, notranja sproščenost; mladostna sproščenost; popolna, velika sproščenost; sproščenost v govoru in kretnjah / med njimi ni bilo prave sproščenosti ♪
  10.      sprovocírati  -am dov. (ȋ) 1. spodbuditi koga k zanj škodljivim izjavam, dejanjem, zlasti političnim: nasprotniki so ga sprovocirali; govornik se ni dal sprovocirati 2. ekspr. izzvati: s svojim odkritosrčnim pogovorom jo je sprovocirala / sprovocirati spopad, spor ♪
  11.      sprožíti  in spróžiti -im dov. (ȋ ọ́) 1. narediti, povzročiti, da se kaj napeto upognjenega sprosti, zravna: sprožiti s snegom obloženo vejo 2. z dotikom, s sprostitvijo spraviti a) v delovanje: sprožiti alarmno napravo; lisica je sprožila nastavljeno past / sprožiti fotografski aparat / pomeril je in sprožil; po nesreči se je puška sprožila / sprožiti strel ustreliti b) v gibanje, premikanje: stopal je previdno, da ne bi sprožil kamenja; plaz se sproži / sprožiti puščico; pren., ekspr. s svojim člankom je sprožil plaz ogorčenja 3. nav. ekspr. povzročiti, da kaj nastane, se začne: ta odločitev je sprožila nasprotovanje; spor je sprožil vojno; sprožiti demonstracije, spopade / publ.: sprožiti akcijo dati pobudo zanjo, začeti jo; na sestanku so sprožili vprašanje organizacije so začeli razpravljati o organizaciji; ob tem problemu se vedno sproži živahna razprava 4. ekspr. vzbuditi, povzročiti: igra je sprožila pri gledalcih veselo razpoloženje ● ekspr. četa je prečkala cesto, ne da bi bilo treba sprožiti en sam strel brez boja, streljanja; ekspr. sprožilo se je iz njega: Nič posebnega se ni zgodilo hitro je rekel ◊ elektr. sprožiti impulz; jur. sprožiti postopek, pravdo; kem. sprožiti (kemično) reakcijo; šport. sprožiti štoparico spróžen -a -o: sprožen plaz; sprožena past; ponovno je bilo sproženo vprašanje razorožitve ♪
  12.      spustíti  -ím dov., spústil (ȋ í) 1. premakniti z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti svetilko nad mizo / spustiti dvižni most, zapornice; spustiti sidro; rolete, zavese še malo spusti / spustiti dvignjeno roko // narediti, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti otroka na tla; žerjav je spustil tovor na ladjo // narediti, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spustila bombe; spustiti kovanec v avtomat; spustiti krsto v grob; jamar se je spustil v jamo 2. narediti, da kaj kam pride: spustiti vodo na mlinsko kolo; spustiti mrzel zrak v sobo // narediti, da se kaj začne premikati po čem: spustiti čoln po vodi, hlod po drči / otroci so spustili zmaja / spustiti ladjo v vodo 3. narediti, da kdo lahko kam pride, gre: spustiti koga skozi vrata; ni ga spustil v hišo; stopil je s poti in ga spustil mimo; spustiti naprej, noter / spustiti tekmovalca na start 4. spraviti z višje stopnje na nižjo glede na količino, intenzivnost: spustiti cene; dohodki so se zelo spustili / temperatura zraka se je spustila pod ničlo; pog. živo srebro se je globoko spustilo ● zastar. gospodar ga ni spustil v mesto pustil; ekspr. spustiti bunker v zrak razstreliti ga; ekspr. spustil je svoje kosti na klop sedel je; pog. spustiti krilo, obleko podaljšati krilo, obleko tako, da se odstrani rob; ekspr. spustiti komu (rdečega) petelina na streho zažgati komu hišo; publ. spustiti tovarno v obratovanje, pogon narediti, da začne obratovati, delati; spustiti zastavo na pol droga obesiti jo na sredino droga v znamenje žalovanja; ekspr. spustiti koga z vajeti ne imeti ga več popolnoma v oblasti; žarg., šol. spustiti koga skozi dopustiti, da kdo opravi izpit, izdela razred, čeprav ne obvlada snovi; ekspr. vsak dan spusti dvajset cigaret v zrak pokadi; ekspr. pri ceni mu je malo spustil znižal je ceno ◊ vet. spustiti samca (k samici) povzročiti, narediti, da samec oplodi samico spustíti se 1. premakniti se z višjega mesta, položaja na nižjega: spustiti se na tla / spustiti se pod vodno gladino; pren. spustiti se na trdna tla resničnosti // premakniti se navzdol: letalo se je hitro spustilo; helikopter se je spustil prenizko; spustiti se na tisoč petsto metrov nadmorske višine; alpinisti se vsak dan spustijo za petsto metrov // premikajoč se po zraku priti na določeno (nižje) mesto: race se proti večeru spustijo na jezero; v vinograd se je spustila jata škorcev / zaradi megle se letalo ni moglo spustiti pristati 2. začeti se premikati navzdol: spustiti se s padalom; spustiti se po klancu, strmini 3. spremeniti položaj v smeri navzdol: za ovinkom se proga spusti / cesta se v ostrih zavojih spusti v dolino / pobočje se strmo spusti je strmo 4. pojaviti se, nastopiti na površini: na dolino se je spustila megla / knjiž. sence so se že spustile // knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastop stanja, kot ga določa samostalnik: nenadoma se je spustil mrak; na zemljo se je spustila noč znočilo se je 5. ekspr., v zvezi z v narediti, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spustiti se v nevarnost, tveganje / spustiti se v ljubezensko avanturo // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastop dejanja, kot ga določa samostalnik: konj se je spustil v dir, tek; spustiti se v beg zbežati; spustiti se v boj začeti se bojevati / spustiti se v jok, klepet / spustiti se v politiko začeti politično delovati ● ekspr. sonce se je spustilo za goro je zašlo; ekspr. spustiti se na kolena poklekniti; star. spustiti se na dolgo, nevarno pot oditi, odpraviti se; ekspr. dostojanstveno se je spustil na stol, v naslanjač je sedel; ekspr. žal mu je, da se je spustil v to zadevo da se je je lotil; evfem. spustila se je s prvim moškim, ki ji je bil všeč imela je spolne odnose z njim; ekspr. predaleč se je spustil, da bi se sedaj lahko umaknil preveč je naredil, žrtvoval za stvar spustívši zastar.: stopil je s poti, spustivši žensko naprej spuščèn -êna -o: most je že spuščen; spuščen zastor; zapornice niso spuščene; spuščeno sidro; prim. izpustiti ♪
  13.      spúščati  -am nedov. (ú) 1. premikati z višjega mesta, položaja na nižjega: spuščati in dvigati ročico pri stroju; kladivo se mehanično spušča / spuščati rolete, zastor; na ladji spuščajo sidro / spuščati navzdol // delati, da pride kaj z višjega mesta, položaja na nižjega: ženske so druga za drugo spuščale otroke na tla; žerjav spušča zaboje na ladjo // delati, da pride kaj na določeno (nižje) mesto sploh: letala so spuščala bombe; spuščati krsto v grob; jamar se spušča v jamo; seno se po jašku spušča v hlev 2. delati, da kaj kam pride: spuščati žitne snope v mlatilnico; spuščati mrzel zrak v sobo / spuščati električni tok skozi napeljavo // delati, da se kaj začne premikati po čem: spuščati hlode po drči / otroci spuščajo milne mehurčke; spuščati zmaja 3. delati, da kdo lahko kam pride, gre: spuščati ljudi v dvorano; ne spuščaj neznancev v hišo; spuščati koga mimo, naprej / spuščati tekmovalce na progo ● žarg. vso to banalnost spušča v svoje pesmi v svojih pesmih opisuje banalne, vsakdanje stvari; evfem. lahkoživka je in spušča fante k sebi ima z njimi spolne odnose; ekspr. spuščati mostove, proge v zrak razstreljevati jih ◊ vet. spuščati samca (k samici) peljati samico k samcu zaradi oploditve spúščati se 1. premikati se z višjega mesta, položaja na nižjega: drug za drugim so se spuščali na tla / spuščati se po stopnicah v klet // premikati se navzdol: dim se je spuščal k tlom; letalo se spušča; prsi so se ji dvigale in spuščale / s težavo se je spuščal po melišču / alpinisti so se spuščali po petsto metrov na dan // premikajoč se po zraku prihajati na določeno (nižje) mesto: vrane se spuščajo na travnik / helikopterji so se drug za drugim spuščali na ravnico so pristajali na ravnici 2. biti čedalje nižji v določeni smeri: cesta se začne spuščati v ostrih zavojih / proga se neopazno spušča / voda se v brzicah spušča v dolino teče; steza se spušča po obronku gozda poteka // razprostirati se, biti kje, navadno nižje od okolice: gozd se spušča v dolino; sadovnjak se spušča do hiše; pobočje se strmo spušča je strmo 3. pojavljati se, nastopati na površini: na dolino se spušča megla / knjiž. večerne sence se že spuščajo // knjiž., z oslabljenim pomenom izraža nastopanje stanja, kot ga določa samostalnik: mrak se spušča; na zemljo se spušča noč noči se 4. ekspr., v zvezi z v delati, da je osebek deležen zlasti določenega stanja: spuščati se v nevarnost / spuščati se v ljubezenske avanture // z oslabljenim pomenom, z glagolskim samostalnikom izraža nastopanje dejanja, kot ga določa samostalnik: spuščati se v beg, tek; spuščati se v boj s sovražnikom / rad se spušča v pogovor se pogovarja / spuščati se v politiko ● knjiž. sonce se že spušča že zahaja; spuščati se v podrobnosti navajati podrobnosti; ekspr. v ta problem se ne spuščaj ne ukvarjaj se z njim spuščáje: spuščaje se po hribu navzdol spuščajóč -a -e: spuščajoč tovor po vrvi; spuščajoč se po snežišču, je padel; strmo se spuščajoče pobočje; prim. izpuščati ♪
  14.      sráčji  -a -e prid. (ȃ) nanašajoč se na srake: sračji mladiči; stanovanje ima kakor sračje gnezdo nepospravljeno, razmetano / ekspr. govoriti s sračjim glasom ● ekspr. na glavi ima sračje gnezdo ima neurejene, razmršene lase; ekspr. njegova razprava je pravo sračje gnezdo v njej je veliko logično nepovezanih, prevzetih misli, trditev; nar. primorsko sračja noga morska taca ♪
  15.      sramotílka  -e [lk in u̯k] ž (ȋ) 1. ženska oblika od sramotilec: rogal se je svojim sramotilkam 2. knjiž. sramotilna pesem: prepevati sramotilke in šaljivke / pesem sramotilka ♪
  16.      srcé  -á s, tož. ed. v prislovni predložni zvezi tudi sŕce; kot nagovor tudi sŕce (ẹ̑; ȓ) 1. votel mišičast organ v prsni votlini, ki poganja kri po žilah: srce bije, utripa; med boleznijo mu je opešalo srce; srce udari približno 70-krat na minuto; imeti močno, zdravo srce; krogla jo je zadela v srce; brezoseb. stiska, zbada ga pri srcu; bolezni srca in ožilja; operacija srca / biti bolan na srcu / ekspr. srce ji razbija, tolče od strahu; v osmrtnicah prenehalo je biti srce naše mame umrla je; vznes. nosi otroka pod srcem je noseča / kupiti goveje srce / srce v omaki // ekspr. predel prsnega koša pred tem organom: prijeti se za srce / pritisnil jo je na srce objel jo je // ekspr. ta organ pri človeku kot središče čustvovanja, zavesti: njegovo srce je na strani zatiranih; srce ga boli zaradi sinove neposlušnosti; srce ji ledeni, ko to posluša; srce ne uboga razuma; srce me vleče v domovino; pesn. ganiti srce; taka pesem pretrese srce; lahko, težko mu je pri srcu; v njegovem srcu se je naselil mir; človeško srce je nerazumljivo; moje srce je prazno; knjiž. poslušati glas srca; skrivnosti srca; vznes. bil mu je brat po srcu; govoril je z grenkobo v srcu / srce mu igra od veselja zelo je vesel; knjiž. od groze se ji je krčilo srce groza jo je bila; srce se ji je paralo, ko je odhajal bilo ji je zelo hudo; srce mu je poskočilo od sreče bil je zelo srečen // ekspr. ta organ pri človeku kot središče ljubezenskega čustva, naklonjenosti: njegovo srce hrepeni po njej; priljubil se je njenemu srcu; osvojil si je njeno srce; izrinil jo je iz očetovega srca; star. izvoljenka njegovega srca 2. ekspr., v prislovni rabi, s predlogom izraža visoko stopnjo, intenzivnost čustvene prizadetosti: iz srca se nasmejati; ljubi jo iz vsega srca; od srca mu to privoščim; z vsem srcem sem na vaši strani; nanj se je navezala z vsem srcem zelo ga ljubi / iz dna srca sem ti hvaležen; užaljen je do dna srca; v dno srca ga je sram 3. nav. ekspr., s prilastkom skupek človekovih značajskih, čustvenih značilnosti: imeti čisto, plemenito srce; biti odkritega srca; materino zlato srce; knjiž. mož blagega srca; fant z junaškim srcem / pričakal jih je s sovražnim srcem 4. ekspr., navadno s prilastkom človek glede na njegove značajske, čustvene značilnosti: v mladih srcih gojiti ljubezen do domovine; v tej družini sem spoznal samo plemenita srca / beseda je šla od srca do srca; znala je omrežiti moška srca; osvajalec ženskih src / kot nagovor: srce moje, samo še en poljub; srce mamino, pridi sem 5. ekspr., z rodilnikom najpomembnejši, osrednji človek v kaki skupini, gibanju: mati je srce družine; bil je srce upora // najpomembnejši, osrednji del česa: strojnica je srce ladje // središče: industrijsko srce države; vojaki so prodrli v srce mesta / biti v srcu življenja 6. srednji, najmlajši listi solate, zelja: solati je zgnilo srce; odstraniti liste do srca; srce artičoke 7. kar je po obliki podobno temu organu: v drevo je vrezal srce, prebodeno s puščico; zibelka, okrašena z rdečimi srci / kupiti lectovo srce; radenska tri srca 8. igralna karta z enim ali več znaki v obliki srca: imel je dva križa in nekaj src ● star. srce mu za drugo bije ljubi drugo; ekspr. srce mu gori zanjo zelo jo ima rad; ekspr. morda se mu bo kdaj le oglasilo srce bo postal usmiljen, dober; pog., ekspr. ti je srce v hlače padlo si se zbal, izgubil pogum; ekspr. od žalosti ji je počilo srce je umrla; ekspr. ob misli na to mu je pokalo srce mu je bilo zelo hudo; ekspr. jedel je, kolikor mu je srce poželelo kolikor je hotel, mogel; ekspr. srce mu pravi, da se ne bodo več videli čuti, zdi se mu; ekspr. ta človek nima srca je brezsrčen, neusmiljen; ekspr. namesto srca ima kamen je neusmiljen, nesočuten; ekspr. dati, knjiž. podariti komu srce čustveno, zlasti ljubezensko se navezati na koga; ekspr. ima srce na jeziku hitro zaupa svoja čustva; ekspr. izgubiti srce zaljubiti se; lajšati si srce z govorjenjem, z jokom s pogovarjanjem, z jokanjem si manjšati duševno bolečino; ekspr. nositi srce na dlani vedno očitno kazati svoja čustva; ekspr. glasba jim je odpirala srca jih je delala dovzetne za čustva; ekspr. odpreti, razkriti, razodeti komu svoje srce izpovedati mu svoja čustva, misli; slovo od doma mu je otežilo srce mu povzročilo žalost, duševno bolečino; vznes. položiti svoje srce k nogam koga postati čustveno popolnoma vdan komu; ekspr. tvoje besede mi prebadajo srce povzročajo žalost; ekspr. njegove prošnje so jim šle do srca so jih ganile; ekspr. njene besede so mu segale do srca, v srce so ga prizadevale; ekspr. izbrisati koga iz srca ga pozabiti; ekspr. ne more je iztrgati iz srca pozabiti nanjo; jo prenehati ljubiti; ekspr. pogovorila sta se iz srca iskreno, odkritosrčno; ekspr. težek kamen se mu je odvalil od srca rešil se je velike skrbi, nadloge; preveč si ženeš k srcu preveč se žalostiš, vznemirjaš; ekspr. fant jim je kmalu prirastel k srcu vzljubili so ga; ekspr. govoriti komu na srce prizadevno prepričevati koga, zlasti o pravilnosti česa; pog., ekspr. pihati dekletu na srce vneto ji prigovarjati, dvoriti; ekspr. položiti komu kaj na srce priporočiti komu kaj, prositi ga za kaj; položite roko na srce in priznajte bodite odkritosrčni; ekspr. potrkati na srce koga skušati mu vzbuditi čustva; ekspr. pogledati komu v srce spoznati, kakšen v resnici je, kaj v resnici čuti; ekspr. gojiti gada na srcu izkazovati dobrote človeku, ki je dobrotniku nehvaležen, sovražen; ekspr. povej, kar ti leži na srcu kar (že dolgo) želiš povedati; ta stvar mi ni pri srcu mi ne ugaja, mi ni všeč; zdaj mu je lažje pri srcu duševno se bolje počuti; ekspr. milo se mu je storilo (pri srcu) postal je otožen, ganjen; ekspr. v srcu je sklenil, da se jim maščuje sam pri sebi; misli bolj s srcem kakor z glavo je bolj čustven človek kakor razumski; on je dobrega srca, ima dobro srce je usmiljen, dobrohoten; ekspr. z lahkim srcem se bom ločila od njih ne da bi čutila žalost, skrb; mati je mehkega srca, ima mehko srce je usmiljena; je hitro ganjena; knjiž., ekspr. človek z mrtvim srcem čustveno otopel; ekspr. ravnati se po logiki srca, ne po logiki razuma glede na čustva, ne glede na razum; pesn. sok srca kri; ekspr. te besede so bile zanj (kakor) nož v srce so ga zelo prizadele; šalj. mrzle roke, vroče srce mrzle roke izdajajo čustvenost, zaljubljenost; preg. česar polno je srce, o tem usta rada govore človek rad govori o svojih čustvih; preg. daleč od oči, daleč od srca ◊ anat. enoprekatno srce; les. srce temnejši les v sredini debla; med. srce dilatira, hipertrofira; masirati srce; uspešno presaditi srce; umetno srce naprava, ki opravlja funkcijo srca zunaj telesa; aritmija neenakomerno, nepravilno utripanje, evritmija srca enakomerno, pravilno utripanje srca; žel. srce kretnice del kretnice, na katerem se križajo notranje tirnice ♪
  17.      sŕčnost  -i ž (r̄) 1. knjiž. pogum, odločnost: v težavah, ki so ga zadele, je pokazal veliko srčnost; srčnost borcev / srčnost jim je upadla 2. star. prisrčnost, prijaznost: sprejel jih je z veliko srčnostjo ♪
  18.      sréča  -e ž (ẹ́) 1. razmeroma trajno stanje velikega duševnega ugodja: sreča mine, se stopnjuje; doživeti, občutiti, ekspr. zapraviti srečo; hrepeneti po sreči; kratkotrajna, velika sreča; trenutki sreče / družinska, materinska sreča / iskati srečo; najti srečo v ljubezni; ekspr.: ta otrok jim je prinesel srečo jih je osrečil; biti poln sreče / živeti v sreči // ekspr. veliko zadovoljstvo, veselje: sreča ga je prešinila ob tej misli; z obraza ji sije sreča; pog. od sreče ga je bilo skoraj konec; jokati od sreče; obraz se mu je širil od sreče, v sreči 2. ekspr. kar povzroča veliko duševno ugodje: ti si vsa moja sreča; njena največja sreča je ples zelo rada pleše 3. nav. ekspr. naključje, okoliščine, ki vplivajo na ugoden izid, potek česa: povsod ga spremlja sreča; zanašati se na srečo; ima večjo srečo kot pamet, več sreče kot pameti / imeti srečo pri prodaji, v ljubezni; poskusil je znova, pa spet ni imel sreče ni uspel; vse je šlo, se je izteklo po sreči posreči / nav. elipt., v povedno-prislovni rabi: sreča zanj, da je pomoč kmalu prišla; prava sreča je, da se mu ni nič zgodilo; sama sreča, da je tako; še sreča, da nima daleč do doma / kot voščilo a) ob kakem dogodku: vso srečo; želim ti mnogo sreče b) pri kakem delu: dobro srečo želim; v kmečkem okolju bog daj srečo // tako naključje, take okoliščine: sreča je hotela, da sta se srečala; prepuščati kaj sreči; vse je temeljilo na čudni igri sreče 4. nav. ekspr. stanje duševnega in telesnega ugodja ob izpolnitvi želja, ciljev: obljubljali so jim srečo; uživati srečo; lov za srečo / napovedovati komu srečo z dlani; v vaših rokah je sreča teh ljudi usoda 5. ekspr., v prislovni rabi, v zvezi k sreči, na srečo izraža, da zaradi ugodnih naključij, okoliščin kaj poteka, se dogaja tako, kot nakazuje sobesedilo: k sreči so kmalu prišli gasilci; k sreči se ni nič zgodilo; na srečo je denar dobil; hotel je goljufati, pa so ga na srečo spregledali // v zvezi na slepo srečo izraža naključnost, nenačrtnost dejanja: na slepo srečo je hodil po mestu; izbirati, ugibati na slepo srečo ● ekspr. sreča mu je bila mila razmere, okoliščine so bile zanj ugodne; ekspr. sreča je hotela drugače nepričakovano se je zgodilo nekaj drugega; ekspr. sreča te išče ne zamudi priložnosti, ki ti prinaša korist, uspeh; star. sreča mu laže ni srečen; ekspr. sreča se mu je nasmehnila doživel je uspeh, navadno brez svojih zaslug; z vremenom nismo imeli posebne sreče vreme ni bilo ugodno, lepo; vznes. naj lije nebo srečo nate bodi srečen; ekspr. poskusiti srečo tvegati narediti kako dejanje z upanjem na uspeh; vse je odvisno od sreče stvar bo uspela le v ugodnih okoliščinah; pesn. sreča kriva nesreča; ekspr. nasmehnila se mu je lovska sreča dobil je velik plen; kolo sreče se obrača ugodnim, prijetnim dogodkom sledijo manj prijetni, neugodni; igra na srečo igra za denar, navadno s kartami ali kockami, katere izid je odvisen od naključja; otroci in pijanci imajo srečo; šalj. sreča v igri, nesreča v ljubezni; preg. sreča je opoteča; preg. vsak je svoje sreče kovač ♪
  19.      sréčanje  -a s (ẹ̑) 1. glagolnik od srečati: hotel se je izogniti srečanju z njim; doživeti nenavadno srečanje; naključno srečanje; že po prvem srečanju sta si bila všeč / tiri za srečanje vlakov / idejno je nanj vplivalo srečanje z deli klasikov marksizma 2. prihod s kom skupaj z določenim namenom: dogovoriti se za srečanje / kratko srečanje ob turški kavi / državnika sta imela več srečanj // prihod določenih ljudi skupaj z določenim namenom: organizirati srečanja; prirediti srečanje nekdanjih internirancev; mednarodno srečanje slavistov; pisateljsko srečanje / družabno, tovariško srečanje 3. tekmovanje, tekma: odigrati srečanje; košarkarsko, rokoborsko srečanje; polfinalno srečanje; srečanje atletskih reprezentanc ♪
  20.      sréčati  -am dov. (ẹ̑) 1. gibajoč, premikajoč se priti mimo koga, skupaj s kom: ni ga hotel srečati; ustavil je prvega človeka, ki ga je srečal; srečal je prijatelja; srečati koga na hodniku, na ulici, pred hišo; srečala sta se in pozdravila / avtomobila se na tej cesti ne moreta srečati // priti skupaj s kom in se z njim seznaniti: na zabavi je srečal zanimive ljudi / srečala sta se na morju spoznala / ni še srečal človeka, ki bi toliko vedel o umetnosti 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru ali času: naslednje leto srečamo pisatelja v tujini / podobne ideje srečamo tudi pri drugih pesnikih; publ. te posebnosti srečamo tudi pri drugih dvonožcih te posebnosti imajo tudi drugi dvonožci ● pog., šalj. srečati Abrahama dočakati petdeset let; ekspr. navsezgodaj sem srečal dimnikarja po ljudskem verovanju danes bom imel srečo; danes bom doživel nekaj veselega; ekspr. končno ga je srečala pamet je začel premišljeno, razsodno ravnati sréčati se 1. priti skupaj s kom, navadno z določenim namenom: državnika sta se tokrat prvič srečala; izseljenci so se srečali na pikniku; srečali se bomo na naslednji obletnici mature; srečal se je z več ljudmi istega poklica 2. odigrati tekmo, tekmovati: v posameznih tekmah so se srečali naši najboljši atleti; srečali sta se hokejski moštvi dveh sosednjih mest 3. ekspr. pridobiti določeno znanje, védenje o čem: takrat se je prvič srečal z grško dramatiko; srečati se s strokovnimi teksti 4. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečati se z ovirami, s težavami; v puščavi smo se srečali s pomanjkanjem vode ● ekspr. se bova že še srečala maščeval se ti bom; ekspr. njuna pogleda sta se srečala spogledala sta se; ekspr. sovražni patrulji sta se srečali na prelazu sta se spopadli ♪
  21.      srečávati  -am nedov. (ȃ) 1. gibajoč, premikajoč se prihajati mimo koga, skupaj s kom: vso pot smo srečavali znance; srečaval se je z ljudmi, ki so se vračali s polja / ogibal se je avtomobilom, s katerimi se je srečaval // prihajati skupaj s kom in se z njim seznaniti: na prireditvah srečava različne ljudi 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: take ljudi srečavamo samo na podeželju srečávati se 1. prihajati skupaj s kom, navadno z določenim namenom: začela sta se srečavati na plesih; dogovorili so se, da se ne bodo več srečavali z njimi 2. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečavati se z ovirami, s problemi; na cesti se pogosto srečavamo s poledico ♪
  22.      sréčen  -čna -o prid., sréčnejši tudi srečnéjši (ẹ́ ẹ̄) 1. ki je v razmeroma trajnem stanju velikega duševnega ugodja: biti, postati srečen; upala je, da bo z njim srečna; počutiti se srečnega / srečen par; srečna družina / srečen zakon; srečna ljubezen // ki izraža, kaže tako stanje: srečen izraz na obrazu; srečen pogled // za katerega je značilno tako stanje sploh: srečni časi so za vselej minili; preživeli so lep, srečen dan; to je najsrečnejše obdobje v njegovem življenju / imeti srečno otroštvo 2. ekspr., v povedni rabi (zelo) vesel, zadovoljen: srečen je, da ribe prijemajo; najbolj srečen je, če ga pustijo pri miru; pes je ves srečen skakal okoli gospodarja; ali si zdaj srečen, ko ti je uspelo vse pokvariti 3. deležen naključnih dogodkov, okoliščin, ki vplivajo na ugoden izid, rezultat kakega dejanja, poteka: ta je srečen, vedno je prvi; mogoče boš pri prihodnjem žrebanju srečnejši / srečni dobitnik; srečni oče // v medmetni rabi izraža veselje, zadovoljstvo nad srečo koga: naredil sem izpit. Srečen ti; srečni vi, ki ne poznate skrbi 4. ki uspešno, ugodno poteka, se konča: srečen pobeg; srečen porod; želeti komu srečno vožnjo / kot vljudnostna fraza srečno pot; kot voščilo srečno novo leto // zelo ugoden, zaželen: srečne okoliščine; srečno naključje 5. publ., v zvezi srečen konec razplet zgodbe, ki se zadovoljivo, srečno konča za glavne osebe, zlasti v filmu: neprepričljiv srečen konec ● ekspr. pri izbiri ni imel srečne roke slabo je izbral; to je moja srečna številka ta številka mi prinaša koristi, uspeh; ekspr. rodil se je pod srečno zvezdo ima ugodne življenjske razmere sréčno prisl.: vse se je srečno končalo; srečno se je vrnil; srečno živeti; zdaj je že srečno doma / kot pozdrav srečno vsem skupaj; rudarski pozdrav: srečno; sam.: zavidati srečnemu ♪
  23.      srečeváti  -újem nedov. (á ȗ) 1. gibajoč, premikajoč se prihajati mimo koga, skupaj s kom: ljudje, ki so ga srečevali, so ga z začudenjem gledali; srečeval je same znance / srečevati avtomobile; do nesreče je prišlo, ko sta se vozili srečevali // prihajati skupaj s kom in se z njim seznaniti: na prireditvah je srečeval različne ljudi; z dekleti se je srečeval poleti na morju 2. navadno s prislovnim določilom izraža navzočnost v prostoru in času: takih ljudi v vsakdanjem življenju ne srečujemo veliko / publ. obravnavo teh problemov srečujemo tudi v strokovnih revijah ti problemi se obravnavajo srečeváti se 1. prihajati skupaj s kom, navadno z določenim namenom: v tej kavarni se srečujejo pesniki; prejšnja leta sem se z njim pogosteje srečeval 2. publ., z glagolskim samostalnikom izraža, da postane kdo deležen dejanja, kot ga določa samostalnik: srečevati se s težkimi nalogami, ovirami ♪
  24.      sréda  -e ž (ẹ̑; v pomenu sredina daj., mest. ed. v prislovni predložni zvezi ẹ́) 1. mesto, točka, ki je enako oddaljena od dveh ali več mejnih točk: priti do srede mostu; voz se je ustavil na sredi klanca; sedi v prvi vrsti na sredi; preklati po sredi / določiti sredo palice sredino // del, predel ob tem mestu, ob tej točki: iti proti sredi trga; stopil je na sredo sobe; karta ima na sredi znak; speljati cesto po sredi travnika 2. kar je približno enako oddaljeno od izhodišča, začetka in konca a) glede na čas: plačati račun do srede marca; povest iz srede stoletja / vrnil se je v sredi noči sredi b) glede na dogajanje: roman je prebral le do srede; tekme ni gledal do konca, ampak je na sredi odšel 3. v prislovni rabi, s predlogom izraža položaj, omejen z dvema ali več mejnimi točkami: na obeh straneh sta okni, v sredi pa vhod; skupina šolarjev z učiteljem v sredi / z oslabljenim pomenom pot pelje v sredi med njivami 4. tretji dan v tednu: danes je sreda; že od srede ga ni; sestanek bo v sredo, 15. marca; druga sreda v aprilu / prihaja ob sredah ● držati se zlate srede zlate sredine; publ. izvoliti koga iz svoje srede nekoga med njimi; publ. ugotovili so, da je po sredi napaka da gre za napako; publ. kaj je po sredi, da ni prišel kaj se je zgodilo; publ. rad je v naši sredi med nami; publ. v tej sredi se ni počutil dobro v tem okolju; preg. strah je na sredi votel, okrog kraja ga pa nič ni ◊ rel. pepelnična sreda po pustnem torku, prvi dan štiridesetdnevnega posta; prim. posredi ♪
  25.      sredínski  -a -o prid. (ȋ) nanašajoč se na sredino: sredinska črta; sredinska lega predmeta / sredinska skupina v parlamentu / sredinska politika ◊ lingv. sredinski samoglasnik samoglasnik, ki se izgovarja ne z najvišjim ne z najnižjim pridvigom jezične ploskve; šport. sredinski igralec igralec, ki igra zlasti na sredini med igralci za napad in obrambo pri nekaterih igrah z žogo ♪

   2.121 2.146 2.171 2.196 2.221 2.246 2.271 2.296 2.321 2.346  



Strežnik ZRC SAZU Pripombe Iskalnik: NEVA